Jedro

Ker je tožnici delovno razmerje pri Salonit Anhovo prenehalo zaradi nujnih operativnih razlogov že 7.10.1995 in torej ne v zvezi z ZPPPAI, ki je bil sprejet šele koncem leta 1996, se tožnica ne more upokojiti na podlagi ZPPPAI.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zahtevek na razveljavitev odločbe toženca z dne 19.6.1997, št. 191/06/97-5,4/1, z dne 19.6.1997, zavrne kot neutemeljen.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je s sodbo ugotovilo, da tožnica izpolnjuje pogoje za uveljavitev pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji na podlagi ZPPPAI, ji priznalo pravico do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji ter odpravilo toženčevo odločbo, št. 191/06/97-5,4/1 z dne 19.6.1997. S sklepom je odločilo, da se zavrže, kar zahteva tožnica več. Zoper sodbo se pritožuje toženec zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožba je utemeljena. Prvostopenjsko sodišče je zmotno uporabilo določbe 8. čl. Zakona o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki ter o zagotovitvi sredstev za prestrukturiranje azbestne proizvodnje v neazbestno (nadalje: ZPPPAI, Ur. l. RS, št. 56/96) ter posledično napačno odločilo s tem, ko je z izpodbijano sodbo zahtevku ugodilo ter odpravilo toženčevo odločbo. Iz nje je razvidno, da je bila tožničina zahteva za uveljavitev pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji zavrnjena iz razloga, ker ji je delovno razmerje kot tehnološkemu presežku zaradi prestrukturiranja poslovnega sistema S. A. prenehalo dne 7.10.1995, torej že pred uveljavitvijo navedenega zakona, ki je pričel veljati z dnem 12.10.1996 in na podlagi katerega (1. odst. 2. čl.) sta v RS od 20.12.1996 dalje prepovedana proizvodnja azbestno cementnih izdelkov ter njihov uvoz. Za pravilno rešitev zadeve je zato odločilnega pomena pravilna razlaga in uporaba navedenega zakona, ki je bil objavljen v že navedenem Ur. listu RS, poznejše spremembe pa v Ur. listu RS, št. 35/98 in 86/2000. Prvostopenjsko sodišče zmotno meni, da je bil osnovni namen zakona upokojitev vseh delavcev pod ugodnejšimi pogoji, torej tudi tistih, ki so delali v azbestni proizvodnji, pa je delodajalec predhodno že sam, torej že pred uveljavitvijo navedenega zakona, ukinil proizvodnjo azbestnih izdelkov. Po materialno pravnem mnenju pritožbenega sodišča je namreč ta zakon mogoče pravilno uporabiti le v kontekstu celotnega zakonskega besedila in v okvirih, opredeljenih v njegovem 1. členu. Namen zakona po določbi 1. čl. je v zagotovitvi potrebnih sredstev za zagotovitev socialne varnosti delavcem ter zdravstvene in socialne varnosti prebivalcem, ki so bili izpostavljeni škodljivemu vplivu azbestnega prahu, zaradi prepovedi oz. takojšnje in enkratne ukinitve proizvodnje azbestno - cementnih izdelkov, uvedbe brezazbestne tehnologije ter postopne ukinitve oz. nadomeščanja azbestne proizvodnje z neazbestno. Proizvodnja azbestno - cementnih izdelkov na območju R Slovenije in njihov uvoz sta namreč z navedenim zakonom od 20.12.1996 dalje prepovedana. V zvezi s to prepovedjo in zaradi razreševanja kadrovsko socialnih problemoov, ki jih je povzročila uporaba azbesta, zakon v 6. čl. za določene skupine delavcev uvaja pravico do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji. To pravico lahko v skladu s 1. in 2. odst. 7. čl. uveljavijo delavke in delavci, če v določenem časovnem obdobju dopolnijo predpisano starost, pokojninsko dobo in gostoto dela pri azbestni proizvodnji, po 3. odst. pa tisti, ki so zaradi izpostavljenosti azbestnemu prahu na delovnem mestu zboleli za poklicno boleznijo, če so dosegli pokojninsko dobo najmanj 23 let moški in 20 let ženske. Delavci, ki sicer izpolnjujejo pogoje iz 1. in 2. odst. 7. čl. zakona pa navedeno pravico lahko pridobijo le, če hkrati izpolnjujejo še pogoje iz 8. čl. istega zakona. Torej, da jim je delovno razmerje prenehalo v zvezi z ukinitvijo prepovedane proizvodnje, pa nimajo oz. jim niti s prekvalifikacijo v roku enega leta ni bilo mogoče zagotoviti druge ustrezne zaposlitve v primerni oddaljenosti od kraja stalnega prebivališča. Zakon torej ne zagotavlja pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji vsem, ki so kadarkoli 10 ali več let delali z azbestom, kot ga zmotno pravno razlaga prvostopenjsko sodišče. To ni bilo doseženo niti z že navedenima spremembama zakona, ker z njima ni bilo poseženo v osnovno koncepcijo oz. v temeljna izhodišča zakonske ureditve. Z izpolnjenimi pogoji iz 7. čl. zakona, torej doseženimi leti starosti, dopolnjeno pokojninsko dobo in dopolnjeno gostoto dela neposredno pri proizvodnji azbestnih izdelkov ali v podjetjih, ki so v proizvodnjih procesih uporabljala azbest, pravico do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji lahko uveljavijo le tisti, ki hkrati izpolnjujejo tudi pogoje iz 8. čl. zakona. Torej, če jim je delovno razmerje prenehalo, bodisi zaradi ukinitve delovnega mesta ali zmanjšanja števila delavcev zaradi prestrukturiranja proizvodnje ali iz drugih operativnih razlogov po predpisih o delovnih razmerjih v zvezi z uresničevanjem ZPPPAI in če jim v roku enega leta od prenehanja delovnega razmerja niti s prekvalifikacijo ni bilo mogoče zagotoviti delovnim sposobnostim ustrezne druge zaposlitve v primerni oddaljenosti od kraja stalnega prebivališča. Ker navedeni zakon ne učinkuje za nazaj in ker gre pri pokojninah pod ugodnejšimi pogoji za materialne pravice, ki jih je mogoče realizirati le, če so za dokup manjkajoče pokojninske dobe zagotovljena potrebna sredstva, določba 8. čl. zakona ni uporabljiva samostojno, izven celotnega zakonskega okvira, opredeljenega v 1. čl., torej na način, kot je zakon razlagalo in uporabilo prvostopenjsko sodišče. Glede na opisano pravno mnenje pritožbenega sodišča ob dejstvu, da je tožnici delovno razmerje pri Salonit Anhovo zaradi nujnih operativnih razlogov prenehalo že 7.10.1995 in torej ne v zvezi z ZPPPAI, ki je bil sprejet šele koncem leta 1996, v konkretnem primeru sploh ne more biti izpolnjen dejanski stan iz 8. čl. zakona. Ob takšni materialno pravni razlagi pritožbenega sodišča, pa je irelevantno, vprašanje pravilnosti zaključka prvostopenjskega sodišča glede dejanskega stanja po 1. odst. 7. čl. zakona, torej, ali je bila tožnica pri delu najmanj 10 let izpostavljena negativnim vplivom azbestnih izdelkov, na kar prav tako opozarja pritožba. Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter na podlagi določb 4. tč. 358. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožničin zahtevek na razveljavitev navedene toženčeve odločbe zavrnilo kot neutemeljen, saj je odločba toženca zakonita. Glede na navedeno pravno mnenje pritožbenega sodišča tudi ne morejo biti pravno relevantna izvajanja tožnice v zvezi s trajanjem dnevne izpostavljenosti azbestu v vlogi, datirani s 13.8.2001, ki predstavlja po vsebini odgovor na pritožbo. Prav tako pa tudi ne sklicevanje na vlogi priloženo gradivo z naslovom Pravice delavcev na osnovi zakonodaje v zvezi z azbestom, datirano z 12.10.2000, ker sodišče ni vezano na pravna mnenja drugih organov ali fizičnih oseb.