Jedro

V tem primeru so bile pri odločanju upoštevane le okolnosti, ki so govorile v prid sprejetemu zaključku, da je tožnica lastnica spornega denarja in da je spor lastninskopraven. Niso pa bile upoštevane in ocenjene okoliščine, ki so kazale na drugačne zaključke (med katerimi so te, da je tožnica večkrat posodila B. razne denarne zneske proti plačilu obresti, da je v tem primeru dvignila denar januarja in februarja 1990 v Švici v švicarskih frankih, da pa je bil sporni znesek v DEM ter zasežen ob prometni nezgodi šele 30.8.1990 na vožnji B. iz Hrvaške proti Italiji, da je bil denar na neobičajnem mestu v avtomobilu in svojsko pakiran z več zlatimi predmeti in podobno). Pravna presoja ne le prvih ampak tudi pravkar omenjenih drugih okoliščin je nujna, ker te druge okoliščine nedvomno kažejo na to, da je bilo med tožnico in pokojnim B. določeno obligacijsko razmerje. Pri pravni presoji - ta pa seveda narekuje tudi obseg dejstev, ki jih mora sodišče poznati za pravilno uporabo materialnega prava - je v obravnavani zadevi zato nujno upoštevati tako stvarnopravna kakor obligacijskopravna izhodišča za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka. Denar je plačilno sredstvo in glede na to funkcijo so tudi s stališča stvarnega prava apoeni določene valute (bankovci) v načelu vrstna stvar (genus) in le zelo izjemno individualno določena stvar (species). V obligacijskih razmerjih ni pravilo ampak le zelo redka izjema, da pogodbenik, ki izroči sopogodbeniku določeno število določenih bankovcev neke valute, ostane lastnik teh bankovcev. Pravilo je, da ima tak pogodbenik - v določenih obligacijskih razmerjih osnovno (npr. pri posojilu denarja), v drugih obligacijskih razmerjih pa pod določenimi pogoji (npr. razdrtje pogodbe) nadomestno - pravico zahtevati vrnitev tistega števila denarnih enot, na katero se glasi obveznost (394. člen ZOR), ne pa vrnitve prav tistih, ki jih je sam izročil. Sodišči prve in druge stopnje sta to v dosedanjem sojenju prezrli, zato je dejansko stanje ostalo zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno. Pri odločanju pa sta sodišči nižje stopnje očitno izhajali predvsem iz zmotnega razumevanja pravnih izvajanj sodbe I Ips 205/92 Vrhovnega sodišča RS, po katerih spornega denarja ni bilo mogoče zaseči po določilu 500. člena zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker denar pri kaznivem dejanju nedovoljene trgovine ne more predstavljati predmeta tega kaznivega dejanja, pač pa le premoženjsko korist, ki bi jo bilo mogoče odvzeti le v sodni odločbi. Z navedeno odločbo je bilo torej ugotovljeno, da sporni denar ne predstavlja predmeta kaznivega dejanja in da se ga zato ne more odvzeti po določilu 500. člena ZKP. Predmet navedenega postopka pa ni bilo ugotavljanje ali sporni denar predstavlja premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem in ali so podani pogoji za odvzem te koristi, v postopku zoper kateregakoli storilca kaznivega dejanja, ki se odvzame tudi tretjim (člen 500. in 505. ZKP). Navedene okolnosti bi morale biti predmet obravnavanja t.i. predhodnega vprašanja po prvem odstavku 12. člena ZPP.

Izrek

Reviziji se ugodi ter se zaradi tega v izpodbijanem delu sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita ter v tem delu vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Odločba o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženki, da izroči tožeči stranki znesek 534.150 DEM z obrestmi, ki jih priznavajo banke za vloge v nemških markah na vpogled od 30.8.1990 dalje ter ji plača stroške postopka 701.075,00 SIT. Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje spremenilo zgolj odločbo o zamudnih obrestih tako, da mora toženka te plačati od 29.4.1993 dalje, ko je bila vložena tožba in ne že od 30.8.1990, medtem ko je pritožbo zoper odločbo o glavni stvari zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka, ki je uveljavljala vse revizijske razloge ter predlagala, da naj se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita. Zmotno je stališče, da je odveč vsakršno razpravljanje o predhodnem vprašanju to je ali je bil sporni znesek pridobljen s kaznivim dejanjem. Tako sedaj kot prej veljavni kazenski zakonik je določal, da nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem. Taka korist se vzame vsakemu, tudi tretjemu. Ker kazenski postopek zaradi smrti osumljenega A. B. ni bil uveden, mu tudi premoženjska korist ni mogla biti odvzeta v kazenskem postopku. To pa še ne pomeni, da civilno sodišče ni dolžno tega ugotoviti kot predhodno vprašanje. Denar je bil namreč najden v bunkerju karamboliranega avtomobila A. B., zavit v hrvaški Večernji list z datumom izdaje 18.8. in 25.8.1990, kar kaže, da je bil denar pakiran na območju Hrvaške in ker so bili najdeni hkrati tudi zlati predmeti slabe dodelave in nežigosani, obstaja utemeljen sum, da je A. B. prodajal kupcem na Hrvaškem zlate predmete za sporni izkupiček. Promet z zlatimi predmeti pa je bil prost le v mejah predpisov o blagovnem prometu in predpisov o kontroli predmetov iz plemenitih kovin. A. B. pa je bil tuj državljan, blagovnega prometa ni bil upravičen opravljati na tukajšnjem območju. Zato obstaja sum, da so v ravnanju B. podani znaki kaznivega dejanja nedovoljene trgovine, kupčevanja z zlatim denarjem, tujo valuto in devizami. Ker sodišče navedenih okoliščin ni ocenilo in ni ugotovilo, ali so sporne devize pridobljene s kaznivim dejanjem, je dejansko stanje ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno ter v posledici tega materialno pravo zmotno uporabljeno. Ni utemeljeno stališče druge stopnje, da je pomembno le, da je tožnica dokazala lastništvo denarja. Tega ni dokazala, saj je denar po razpoložljivih potrdilih dvignila tožničina hčerka, denar je bil dvignjen pol leta pred nesrečo in izplačan v švicarskih frankih, denar pa je bil v bunkerju avtomobila. Neprepričljiva je tožničina izpoved, da je več kot pol milijona nemških mark izročila B. brez potrdila in da ni točno vedela, kam bi bil denar investiran. Opozarja, da dovoljene investicije potekajo preko drugačnih plačilnih instrumentov. Pojavlja se sum, da je tožnica denar izročila za izvršitev nezakonitega dejanja.

Na vročeno revizijo tožnica ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je utemeljena.

Toženka v reviziji ni obrazložila, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prve ali druge točke prvega odstavka 385. člena ZPP naj bi bile zagrešene. Zato je revizijsko sodišče preizkusilo pobijano sodbo le v smeri uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ter pri tem ugotovilo, da taka kršitev postopka ni bila zagrešena. Je pa po njegovih ugotovitvah podan nadaljnji v reviziji uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je to najpreje ugotavljalo, ali sporna denarna sredstva niso rezultat kaznivega dejanja nedovoljene trgovine in s tem protipravno pridobljene premoženjske koristi, ki se mora odvzeti. Ocenilo je, da obstoj kaznivega dejanja zanika že sodba Vrhovnega sodišča RS, štev. I Ips 205/92. Dalje navaja, da po razlogih navedene sodbe, s katero je bilo v postopku zahteve za varstvo zakonitosti odločeno, da se ne izreče odvzem predmetov, ni bilo pogojev za odvzem denarja po določilu 500. člena zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker denar, dobljen za prodane stvari, ki naj bi bile predmet nedovoljene trgovine, ni predmet, ki je nastal ali bil uporabljen za storitev kaznivega dejanja ali ki bi bil namenjen za kaznivo dejanje. Odvzem premoženjske koristi, ki bi jo denar lahko predstavljal, pa bi bil mogoč le s sodno odločbo, s katero bi bil storilec spoznan za krivega in v podobnih postopkih. Iz razlogov sodbe Vrhovnega sodišča RS še izhaja, da ne gre za protipravno premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem, ker bi se lahko taka korist odvzela le z obsodilno sodbo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so zasežena denarna sredstva tožničina last. Tožnica je imela denar v Švici, pokojnemu B. je večkrat izročila posamezne zneske, ki jih je redno vračal z obrestmi. Sporni denar mu je izročila, da bi ga zanjo investiral v Jugoslaviji.

Sodišče druge stopnje je v razlogih svoje odločitve poudarilo, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo kot predhodno vprašanje, ali je bil sporni denar predmet kaznivega dejanja. Kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, bi se lahko denar vzel kot premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem, le storilcu, če bi se tako odločilo s sodbo, s katero bi bil spoznan za krivega kaznivega dejanja. Zato je za odločitev o tem sporu pomembno le, da je tožnica dokazala lastništvo denarja.

Take ugotovitve so bile po presoji revizijskega sodišča pogojevane z zmotnim materialnopravnim naziranjem, da so zadostne za pravilno odločitev. V posledici tega niso bile ugotovljene vse pravno odločilne okolnosti, zaradi česar odločitev materialnopravno ni mogla biti pravilna.

Odločilne okolnosti so bistvena sestavina dejanskega stanja, na katero je treba uporabiti določeno pravno normo. To mora kot skupek vseh odločilnih okolnosti predstavljati logično celoto, ki je tudi življenjsko sprejemljiva oziroma prepričljiva. Sestavina logične celote pa je tudi časovno sosledje tako imenovanih odločilnih okolnosti.

V tem primeru so bile pri odločanju upoštevane le okolnosti, ki so govorile v prid sprejetemu zaključku, da je tožnica lastnica spornega denarja in da je spor lastninskopraven. Niso pa bile upoštevane in ocenjene okoliščine, ki so kazale na drugačne zaključke (med katerimi so te, da je tožnica večkrat posodila B. razne denarne zneske proti plačilu obresti, da je v tem primeru dvignila denar januarja in februarja 1990 v Švici v švicarskih frankih, da pa je bil sporni znesek v DEM ter zasežen ob prometni nezgodi šele 30.8.1990 na vožnji B. iz Hrvaške proti Italiji, da je bil denar na neobičajnem mestu v avtomobilu in svojsko pakiran z več zlatimi predmeti in podobno). Pravna presoja ne le prvih ampak tudi pravkar omenjenih drugih okoliščin je nujna, ker te druge okoliščine nedvomno kažejo na to, da je bilo med tožnico in pokojnim B. določeno obligacijsko razmerje. Pri pravni presoji - ta pa seveda narekuje tudi obseg dejstev, ki jih mora sodišče poznati za pravilno uporabo materialnega prava - je v obravnavani zadevi zato nujno upoštevati tako stvarnopravna kakor obligacijskopravna izhodišča za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka. Denar je plačilno sredstvo in glede na to funkcijo so tudi s stališča stvarnega prava apoeni določene valute (bankovci) v načelu vrstna stvar (genus) in le zelo izjemno individualno določena stvar (species). V obligacijskih razmerjih ni pravilo ampak le zelo redka izjema, da pogodbenik, ki izroči sopogodbeniku določeno število določenih bankovcev neke valute, ostane lastnik teh bankovcev. Pravilo je, da ima tak pogodbenik - v določenih obligacijskih razmerjih osnovno (npr. pri posojilu denarja), v drugih obligacijskih razmerjih pa pod določenimi pogoji (npr. razdrtje pogodbe) nadomestno - pravico zahtevati vrnitev tistega števila denarnih enot, na katero se glasi obveznost (394. člen ZOR), ne pa vrnitve prav tistih, ki jih je sam izročil. Sodišči prve in druge stopnje sta to v dosedanjem sojenju prezrli, zato je dejansko stanje ostalo zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno. Pri odločanju pa sta sodišči nižje stopnje očitno izhajali predvsem iz zmotnega razumevanja pravnih izvajanj sodbe I Ips 205/92 Vrhovnega sodišča RS, po katerih spornega denarja ni bilo mogoče zaseči po določilu 500. člena zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker denar pri kaznivem dejanju nedovoljene trgovine ne more predstavljati predmeta tega kaznivega dejanja, pač pa le premoženjsko korist, ki bi jo bilo mogoče odvzeti le v sodni odločbi. Z navedeno odločbo je bilo torej ugotovljeno, da sporni denar ne predstavlja predmeta kaznivega dejanja in da se ga zato ne more odvzeti po določilu 500. člena ZKP. Predmet navedenega postopka pa ni bilo ugotavljanje ali sporni denar predstavlja premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem in ali so podani pogoji za odvzem te koristi, v postopku zoper kateregakoli storilca kaznivega dejanja, ki se odvzame tudi tretjim (člen 500. in 505. ZKP). Navedene okolnosti bi morale biti predmet obravnavanja t.i. predhodnega vprašanja po prvem odstavku 12. člena ZPP. To vprašanje pa si je sodišče prve stopnje zastavilo zgolj retorično (zadnji odstavek na 4. strani sodbe sodišča prve stopnje), sodišče druge stopnje pa ga je sploh zavrnilo kot neutemeljeno (razlogi sodbe sodišča druge stopnje na 3. strani zgoraj). Zaradi takega postopanja sta obe sodbi nižjih sodišč pravno zmotni. Zato ju je revizijsko sodišče razveljavilo na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožnica opira zahtevek na lastninskopravno podlago (trdi, da je zaseženi denarni znesek njen in da ji ga mora toženka zato izročiti). Toženka pa se upira izročitvi denarja, ker da tožnica ni dokazala, da je sporni denar njen, sicer pa da predstavlja denar premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem, ki je bil zasežen pok. B. in da zato ni utemeljen tožničin tožbeni zahtevek. Pravdni stranki sta s tem zarisali dejanski okvir spora, katerega razjasnitev je potrebna za rešitev spora (v materialnopravnem pogledu, ki v pobijanih sodbah ni bil o predeljen). Če bo tožnica dokazala, da je izročila določen denar B., bo potrebno pojasniti, za kakšno obligacijskopravno razmerje oz. za kakšen posel je šlo med njima. Od tega je odvisno tudi vprašanje stvarne legitimacije pravdnih strank. Ugotovljeno dejansko stanje bo potrebno presoditi z vseh možnih pravnih vidikov. Če bo potrebno pojasniti ali zaseženi znesek predstavlja premoženjsko korist, nastalo s kaznivim dejanjem in ali so bili podani pogoji za njegov odvzem, predstavlja to predhodno vprašanje, ki ga mora rešiti sodišče prve stopnje (prvi odstavek 12. člena ZPP). Predmet tega dela vprašanja je pojasnjen že spredaj, procesno pa posega tudi v načelo dispozitivnosti (3. člen ZPP). V okvir pravilne uporabe materialnega prava spada tudi presoja ali morda predmet spora ne izvira iz nedopustnega posla (103. člen ZOR). V dokazne namene bo potrebno ponovno zaslišati tožnico o okoliščinah spornega razmerja, pri čemer bo potrebno oceniti vse okolnosti, ki so bile že doslej ugotovljene.

Odločba o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP.