Jedro

Ker je bila dolžnost tožnika - šoferja viličarja - le v tem, da kovinsko ploščo pripelje le do določenega mesta, sama razložitev viličarja pa je bila stvar tožnikove dobre volje, je s tem, ko se sam odločil za prenos plošče, ki jo je vozil na viličarju, v določeni meri (do 30 %) tudi sam prispeval k nastanku škodne posledice, saj bi se moral zavedati, da sam tega ne more storiti glede na težo plošče, ki je zdrsnila ter je prišlo do poškodbe njegove noge.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati odškodnino za negmotno škodo v višini 2.276.810,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.12.1997 dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti tudi škodo zaradi izgube na osebnem dohodku z zakonitimi zamudnimi obrestmi od mesečne zapadlosti posameznih zneskov za obdobje od 16.7.1986 do 16.7.1991, za obdobje od 1.7.1991 do 30.11.1992 pa je tožena stranka dolžna plačati tožniku za vsak mesec razliko v izplačilu osebnega dohodka po 2.000,00 SIT, za obdobje od 1.12.1992 do vključno 28.2.1996 mesečno razliko v znesku 3.900,00 SIT, za obdobje od 1.3.1996 pa do vključno 30.9.1996 pa za vsak mesec po 2.450,00 SIT vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne razlike v plačilo, to je od 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo. Od 1.10.1996 pa mu je tožena stranka dolžna plačevati mesečno rento v znesku 2.100,00 SIT in sicer do pravnomočnosti sodbe zapadle zneske z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska, ki je vsak 18. v mesecu za pretekli mesec, do plačila, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka v višini 229.500,00 SIT.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz vseh razlogov po zakonu, predvsem pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter v posledici tega napačne uporabe materialnega prava in kršitev procesnih pravil ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da zviša stopnjo soodgovornosti tožnika, skrajno podrejeno pa sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje. Toženi stranki naj se priznajo tudi stroški postopka. Po mnenju pritožbe tožene stranke je pri odločanju o tožnikovi soodgovornosti sodišče prve stopnje zagrešilo številne nelogičnosti in nedoslednosti pri ugotovitvi dejanskega stanja, zaradi česar je tudi zmotno uporabilo materialno pravo pri odločanju o soodgovornosti ter bistveno kršilo pravila postopka po 13. točki 1. odst. 354. člena ZPP/77, zato tožena stranka predlaga pritožbenemu sodišču, da odloči tako kot izhaja iz predloga.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje pa se pritožuje tudi tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo tako spremeni, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne v ponovno obravnavanje in odločanje naslovnemu sodišču. Po mnenju pritožnika je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je tožnik soodgovoren. Poleg tega pa tožnik tudi meni, da je sodišče prve stopnje prenizko prisodilo višino odškodnine za negmotno škodo po posameznih odškodninskih postavkah.

Pritožbi nista utemeljeni.

Obe pritožbi izpodbijata odločitev sodišča prve stopnje glede tožnikove soodgovornosti in sicer tožena stranka meni, da je zmotna odločitev sodišča prve stopnje, ki je blagohotno ocenjena v korist tožeče stranke glede njene soodgovornosti, tožnik pa meni, da je sodišče prve stopnje nepravilno odločilo, saj v konkretnem primeru ni podana njegova soodgovornost in je v celoti za nastalo nesrečo pri delu podana odgovornost tožene stranke. Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje tako glede temelja odškodninske odgovornosti tožene stranke kot tudi glede deleža tožnikove soodgovornosti. Pritožbeno sodišče tudi zavrača pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev po 13. točki 2. odst. 354. člena zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90; v nadaljevanju ZPP/77). Pritožba sicer ne pove v čem bi bila ta kršitev, saj zgolj navaja, da je sodišče prve stopnje upoštevaje številne nelogičnosti in nedoslednosti pri ugotovitvi dejanskega stanja zmotno odločilo. Pritožbeno sodišče teh očitkov ne sprejema, saj ima sodba sodišča prve stopnje vse razloge o odločilnih dejstvih in nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Ob preizkusu izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje razloge za svojo odločitev natančno in logično pojasnilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Zaradi jasnih in prepričljivih razlogov izpodbijane sodbe, ki v dejanskem pogledu izhajajo iz izvedenih dokazov, pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v celoti sprejema, v podkrepitev svoje odločitve pa še navaja. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse potrebne dokaze za ugotovitev pravno relevantnega dejanskega stanja v zvezi z odškodninskim zahtevkom tožnika in glede tožnikove soodgovornosti ter na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, tako glede temelja odškodninske odgovornosti, soodgovornosti kot glede odmere pravične odškodnine iz posameznih odškodninskih naslovov.

Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je do delovne nezgode prišlo, ko je tožnik moral dne 31.10.1985 po naročilu vodje finale prepeljati pločevinasto ploščo iz prostorov mehanične delavnice v prostore finale. Šlo je za dimenzijo plošče 1.050 x 1.300 x 10 mm, katere teža je znašala od 80 do 100 kg, do nesreče pa je prišlo pri transportu te plošče. Ko je tožnik pripeljal do stranskih vrat finale, je ugotovil, da ne bo mogel peljati viličarja naloženega s pločevino skozi vrata. Glavna vrata finale pa so bila tega dne zametana s paletami in nekaterimi drugimi stvarmi, zato prehod viličarja do transportnega traku skozi glavna vrata ni bil mogoč.

Tudi po zaključku pritožbenega sodišča je bistveno vprašanje za presojo tožnikove soodgovornosti, zakaj in kako je padla plošča z viličarja in kakšne so pravzaprav temeljne naloge viličarista ob prevozih tovora, kar pa je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo.

Zaradi teže omenjene plošče sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da je povsem nemogoče, da bi to ploščo lahko prenašal le en delavec sam. Ravno to pa je poskušal storiti tožnik. Ko je tožnik pripeljal ploščo do stranskih vrat finale, je tam prisotne A.A., pok. B.B. in C.C. prosil za pomoč ob prenosu plošče do delavnice in ker odziva ni bilo, se je s hrbtom obrnil proti stojalu in z njega sam pričel vleči ploščo. Ko je slednjo povlekel k sebi za več kot polovico njene dolžine, je bila teža plošče očitno prevelika in je tožniku padla na levo nogo oz. stopalo. Do nesreče je sicer prišlo pri stranskih vratih, čeprav to ni bila običajna pot za prevažanje plošč iz mehanične delavnice v prostore finale, vendar so bila ta dan glavna vrata zatrpana s paletami. Zato tožniku ni mogoče očitati, da je glede tega postopal nepravilno. Njegovo ravnanje pa ni bilo dovolj premišljeno, ko se je sam brez pomoči sodelavcev odločil za prenos plošče, kar tudi sicer ni bila njegova naloga.

Upoštevajoč dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje je pravilen zaključek, da je tožnik opravljal svoje delo v pogojih povečane nevarnosti, ki jo je predstavljala neustrezno zavarovana pločevinasta plošča, ko jo je tožnik prevažal z viličarjem. Po določbi 1. odst. 73. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90) mora organizacija povrniti delavcu škodo po splošnih načelih odškodninske odgovornosti, če utrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom. Po 1. odst. 173. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur.l. SFRJ št. 29/78 - 57/89) se šteje za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oz. nevarno dejavnostjo, da izvira iz te stvari oz. te dejavnosti razen, če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Povsem pravno pravilno je izhodišče sodišča prve stopnje, da je podana objektivna odgovornost prvotožene stranke (173. člen ZOR) in ki jo toženka tudi v bistvu sprejema.

Dolžnost tožnika, ki je opravljal delo viličarista je bila v bistvu le ta, da je ploščo pripeljal do določenega mesta, sama razložitev viličarja v konkretnem primeru pa je bila stvar tožnikove dobre volje. S tem, ko se je tožnik sam odločil za prenos plošče, ki jo je vozil na viličarju, je nedvomno v določeni meri tudi sam prispeval k nastanku škodne posledice, saj bi se moral zavedati, da tega sam ne more storiti glede na težo plošče. Kljub temu, da bi se moral tega zavedati, je pričel z delom, na način, ki ni bil običajen. Ker tožnik ni upošteval navodil za varno delo ob premeščanju pločevinaste plošče, je zaključek sodišča prve stopnje, da je soodgovornost tožnika podana tudi po zaključku pritožbenega sodišča, pravilen. ZOR v 3. odst. 177. člena pa določa, da je imetnik deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo. Ob vseh ugotovitvah, ki so bile pomembne za presojo objektivne odgovornosti tožene stranke in tožnikovega krivdnega prispevka k nezgodi, je tehtnega pomena to, da je tožnik, ko je pripeljal viličarja do stranskih vrat brez pomoči sodelavcev sam začel premikati težko ploščo, kar je povzročilo, da je prišlo do zdrsa plošče z viličarja in poškodbe njegove noge. Glede na ugotovitev v izpodbijani sodbi, kako je tožnik pričel s premikanjem plošče z viličarja, se pritožbeno sodišče strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik sam odgovoren za 30% nastale škode. Ker je toženka dokazala delno krivdo tožnika kot oškodovanca v smislu 3. odst. 177. člena ZOR, kar je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno, sta pritožbi, ki izpodbijata odločitev sodišča prve stopnje glede soodgovornosti, neutemeljeni in v posledici tega so pritožbene navedbe v tej smeri brezpredmetne.

Tudi pritožbene navedbe tožnika o prenizko odmerjeni odškodnini po posameznih odškodninskih zahtevkih so neutemeljene. Ker izvedenec ugotavlja, da so tožnikove življenjske aktivnosti zmanjšane za 40%, je iz tega naslova sodišče prve stopnje prisodilo tožniku le znesek 3.000.000,00 SIT (brez upoštevanja soodgovornosti), kar je bistveno manj kot za tolikšen obseg invalidnosti priznava praksa sodišč. Enako velja tudi za druge odškodninske postavke, predvsem za telesne bolečine. Pritožbeno sodišče teh navedb ne sprejema, saj ocenjuje, da je sodišče prve stopnje priznalo povsem primerno odškodnino. Po določilih 155. člena ZOR je škoda zmanjšanje premoženja, preprečitev njegovega povečanja, pa tudi povzročitev telesnih in duševnih bolečin ter strahu drugemu (negmotna škoda). Oškodovancu pripada odškodnina za negmotno škodo, če stopnja telesnih bolečin, intenziteta strahu in njegovo trajanje ter stopnja in trajanje duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti to opravičuje. Višina odškodnine je odvisna od pomena prizadete dobrine, ne sme pa biti priznana tako, da bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Odškodnina, ki je bila tožniku priznana za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je tudi po oceni pritožbenega sodišča ob upoštevanju uveljavljenih standardov v sodni praksi, primerna. Pri tovrstni škodi ni mogoča reparacija, ampak je odškodnina satisfakcije, zato je treba določiti odškodnino ob upoštevanju sodne prakse in načela pravičnosti, kot tudi pomen prizadete dobrine. Pritožbene navedbe, da tožnikova stopnja invalidnosti z vidika negmotne škode ni bila ustrezno denarno ovrednotena, niso utemeljene. Stopnja invalidnosti ni samostojen temelj za priznanje nematerialne škode. Ta stopnja lahko pomembno vpliva na duševne bolečine oškodovanca, vendar pa so duševne bolečine odvisne tudi od številnih drugih okoliščin v vsakem konkretnem primeru posebej. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je primerna tudi oškodnina, ki je bila tožniku priznana za telesne bolečine, zato je njegovo pritožbo tudi glede tega dela zavrnilo kot neutemeljeno. Ker priznana odškodnina za negmotno škodo ustreza naravi poškodbe, njenemu zdravljenju in intenziteti ter trajanju duševnih in telesnih bolečin, ki jih je tožnik utrpel zaradi poškodbe, je tudi po zaključku pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pri določitvi denarne odškodnine za negmotno škodo pravilno uporabilo materialno pravo, ki izhaja iz določbe 1. odst. 200. člena ZOR.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 166. člena in 154. člena ZPP/77. Ker pritožnika nista bila uspešna v pritožbenem postopku, nosita sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Določbe ZTPDR in ZOR je pritožbeno sodišče uporabilo smiselno kot predpisa Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45-I/94).

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).