Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je podana zaradi neuspešnega poskusnega dela, ni nezakonita, če delavcu pred podajo odpovedi ni omogočen zagovor.

Odločba o podelitvi brezplačne pravne pomoči ne more nadomestiti pooblastila, ki ga stranka poda odvetniku za zastopanje v individualnem delovnem sporu.

Izrek

Pritožba tožnika se zavrže. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v prvem odstavku 5. točke izreka spremeni tako, da se zahtevek za izplačilo odškodnine v višini 750,00 EUR zavrne.

- v 1. točki, prvem odstavku 2. točke, v 3., 4. in 6. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški se pridržijo za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 1. 2009 nezakonita (1. tč. izreka). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 5. 1. 2009, ampak je trajalo do 31. 10. 2009, to je do izteka pogodbe o zaposlitvi za določen čas (1. odst. 2. tč. izreka). Višji tožbeni zahtevek, to je glede transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo za nedoločen čas in priznanja vseh pravic iz delovnega razmerja od 1. 11. 2009 do odločitve sodišča prve stopnje, pa je zavrnilo (2. odst. 2. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku za čas od 5. 1. 2009 do 31. 10. 2009 obračuna bruto mesečne plače (v skladu s pogodbo o zaposlitvi za določen čas z dne 3. 10. 2008), odvede davke in prispevke ter mu izplača neto mesečno plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila (od 19. dne v mesecu za pretekli mesec), v roku 8 dni in pod izvršbo (3. tč. izreka). Nadalje ji je naložilo, da tožniku obračuna regres za letni dopust za leto 2009 v višini 780,00 EUR bruto ter mu po plačilu akontacije dohodnine izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 dalje do plačila, v roku 8 dni (4. tč. izreka), ter mu izplača odškodnino v višini 750,00 EUR, v roku 8 dni in pod izvršbo (prvi odst. 5. tč. izreka), višji tožbeni zahtevek iz tega naslova v višini 12.750,00 EUR pa je zavrnilo (drugi odst. 5. tč. izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka, za tožnika pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 222,00 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka parcijskega roka do plačila (6. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo v zavrnilnem delu se pritožuje tožnik iz vseh razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Poudarja, da je že ob vložitvi tožbe smiselno zatrjeval, da gre za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, na zadnji glavni obravnavi je bil tožbeni zahtevek le ustrezno formuliran. Tudi sporna pogodba o zaposlitvi je bila v dokazne namene predložena že ob vložitvi tožbe. Sodišče prve stopnje bi moralo ob vpogledu v to pogodbo ugotoviti tudi, da ne vsebuje razlogov, ki upravičujejo sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Odločitev v zvezi s transfomacijo je zato nepravilna. Tožnik je opravljal dela za toženo stranki tudi v času od 6. 1. 2009 do 16. 1. 2009, kar izhaja iz potrdila podjetja Ž.d.o.o. z dne 11. 3. 2009. To dejstvo je razvidno tudi iz potrdila o vrnitvi dokumentacije in delovnih rekvizitov (vključno avtomobila) toženki z dne 16. 1. 2009. Če v času do 16. 1. 2009 ne bi opravljal več del za toženo stranko, bi slednja zagotovo takoj zahtevala vrnitev delovnih rekvizitov, zlasti službenega vozila. Tudi D.N. je na glavni obravnavi dne 17. 11. 2009 izpovedal, da ga je tožnik v januarju 2009 seznanil s spremembami glede dostav, slikanja boksov in distribucijo, to pa je vsekakor šteti kot uvajanje v delo v spornem obdobju, s čimer je dokazano, da je delal še tudi po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker je sodišče prve stopnje prezrlo ta dejstva, je bistveno kršilo določbe postopka. V nasprotju s podatki v spisu je trditev, da zahteva regres za letni dopust zgolj za leto 2009. Kot je očitno iz tožbenega zahtevka, vtožuje tudi regres za letni dopust za leti 2009 in 2011. Sodišče je tožniku nepravilno prisodilo zgolj 750,00 EUR odškodnine. Sodišče bi moralo upoštevati obstoj pogodbe za nedoločen čas, zlasti pa tudi dejstvo, da tožnik zaradi težke gospodarske situacije nikjer ne more dobiti zaposlitve. Tudi stroške postopka je sodišče odmerilo nepravilno. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper navedeno sodbo v ugodilnem delu se pritožuje tožena stranka iz vseh razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Sodišče prve stopnje je spregledalo 2. odst. 83. čl. ZDR, v katerem je izrecno navedeno, da v primerih, kot je konkretni, zagovor ni potreben. Nasprotno navajanje sodišča je nepravilno. Poleg tega tožena stranka poudarja, da so tudi zaslišane priče (predvsem T.H.) potrdile, da je bil tožnik med trajanjem poskusnega dela sproti in neposredno opozarjan na kršitve, zato od tožene stranke ni bilo upravičeno pričakovati, da mu omogoči še zagovor. Tudi odločitev v zvezi z odškodnino po 118. čl. ZDR je nepravilna. Pravica do nadaljevanja delovnega razmerja oz. alternativno pravica do odškodnine po 118. čl. ZDR (namesto reintegracije) izhaja iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi za nedoločen in ne za določen čas. Sodišče niti ne pojasni, kje je pravna podlaga za takšno odločitev. Nerazumljiva je zato odločitev, da sodišče delavcu, ki mu je priznalo pravice za čas sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas, v izogib reintegraciji prisodi še odškodnino. Tudi stroške postopka je sodišče odmerilo nepravilno. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožnika pa ni dovoljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, vendar pa je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava v delu ugoditve zahtevkom nepravilno razsodilo, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Pritožnik je pridobil brezplačno pravno pomoč za zastopanje z odločbo Bpp 597/2008 z dne 30. 3. 2009 (A8) za pravno svetovanje in zastopanje v tem individualnem delovnem sporu, na prvi stopnji, in sicer po odvetniku A.Ž. iz Ljubljane. Ta odločba je bila nato dne 1. 12. 2010 v drugem odst. 1. tč. izreka spremenjena tako, da se je tožniku dodelila odvetnica I.F. iz Ljubljane (list. št. 34). Iz spisa izhaja, da tožnik oziroma njegov pooblaščenec (ne prvi, ne drugi) nista predložila pisnega pooblastila za zastopanje, ne pred sodiščem prve stopnje, ne v pritožbenem postopku. Brezplačna pravna pomoč je bila celo dodeljena samo za postopek na prvi stopnji, kar je tožnikova pooblaščenka tudi v pritožbi izrecno izpostavila. Odločba o podelitvi Bpp ne more nadomestiti pooblastila, saj gre pri pooblastilu za obličen pravni posel, ki pooblaščenca upravičuje za zastopanje stranke v individualnem delovnem sporu (tako tudi Vrhovno sodišče RS, opr. št. VIII Ips 164/2010 z dne 9. 1. 2012). Zgolj navedbe na zapisnikih narokov za glavno obravnavo, da je pooblastilo izkazano v spisu, oziroma navedbe na pripravljalni vlogi pritožnika, da je pooblastilo v spisu, ne zadostujejo za zaključek, da je bilo pooblastilo res predloženo. Pisnega pooblastila namreč ni v spisu niti med listovnimi številkami niti v prilogi. V skladu s petim odstavkom 98. člena ZPP sodišče ne dovoli odvetniku, da začasno opravlja pravdna dejanja za stranko, če vlogi ni predložil pooblastila, ampak pravno sredstvo zavrže. Ker je bila pritožba vložena po odvetniku brez pooblastila, jo je na podlagi četrtega odstavka 343. čl. ZPP šteti za nedovoljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo, ki jo je vložil odvetnik brez pooblastila, na podlagi 352. čl. ZPP v povezavi z drugim odst. 17. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s sprememb.) zavrglo. Pritožbeno sodišče pa še opozarja, da je v konkretnem individualnem delovnem sporu tožnik vložil tožbo po pooblaščencu – Društvo za ..., ki ni odvetniška pisarna, niti odvetnik, iz spisa pa tudi ne izhaja, da bi bila to druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Delovno sodišče ima status okrožnega sodišča, kar pomeni, da stranke v postopku pred sodiščem lahko zastopa le pooblaščenec, ki je odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (3. odst. 87. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje bi torej moralo že ob prejemu tožbe od tožnika zahtevati, da takšno nepopolno vlogo popravi oz. dopolni v skladu s 109. čl. ZPP in 36. čl. ZDSS-1. Ker je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrglo že iz procesnih razlogov, se z vsebinskimi pritožbenimi očitki ni ukvarjalo.

Nadalje pa je v celoti utemeljena pritožba tožene stranke. ZDR neuspešno opravljeno poskusno delo navaja med drugimi razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v prvem odstavku 111. člena, poleg tega pa v četrtem odstavku 135. člena še posebej določa, da lahko ob poteku poskusne dobe delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec poskusnega dela ni uspešno opravil. V zvezi z izredno odpovedjo ZDR v drugem odstavku 83. člena določa pravico delavca do zagovora, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu zagovor omogoči. Kot takšen primer pa zakon izrecno navaja tudi neuspešno opravljeno poskusno delo, oziroma podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga. Glede na navedene opredelitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je bila sporna izredna odpoved nezakonita že zgolj iz razloga, ker tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora, saj sedanje določbe ZDR v tem primeru zagovora delavca v postopku odpovedi ne opredeljujejo v smislu pogoja za zakonitost odpovedi. Zgolj zato torej, ker tožena stranka v konkretnem primeru tožniku ni omogočila zagovora, izredna odpoved še ni nezakonita (tako tudi Vrhovno sodišče RS opr. št. VIII Ips 301/2010 z dne 7. 11. 2011).

Pač pa mora tožena stranka dokazati (82. čl. ZDR), da je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala iz utemeljenih razlogov, kar v konkretnem primeru pomeni, da je bilo tožnikovo ravnanje takšno, ki je utemeljevalo negativno oceno poskusnega dela. Ker je sodišče prve stopnje izredno odpoved nepravilno razveljavilo že iz razloga, ker tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora, se z vsebino in morebitnim utemeljenim odpovednim razlogom ni ukvarjalo. Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča je torej dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. čl. ZPP v ugodilnem delu (vključno s stroški postopka) sodbo (razen glede odškodnine po 118. čl. ZDR) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je ugotovilo, da ni podlage za dopolnitev postopka na pritožbeni stopnji. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje najprej raziskalo, ali se tožnik zastopa sam, ali po pooblaščencu, ki je sposoben zastopanja po 3. odst. 87. čl. ZPP, oziroma ali ima tožnikov pooblaščenec, ki je odvetnik, njegovo pooblastilo za zastopanje. V nadaljevanju pa bo izvedlo dokazni postopek v zvezi z vprašanjem, ali je tožena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala iz utemeljenih razlogov.

Tožena stranka pa utemeljeno graja tudi odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z odškodnino po 118. čl. ZDR. Odškodnina po tej določbi ZDR se prisodi v primerih, ko sodišče razveže pogodbo o zaposlitvi in delavcu namesto reintegracije prisodi odškodnino. V konkretnem primeru sodišče prve stopnje pogodbe o zaposlitvi ni razvezalo, pač pa je tožnika reintegriralo za ves čas trajanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas (do 31. 10. 2009), obenem pa mu je določilo še odškodnino, kar pa ni pravilno. Tožniku, tudi v kolikor bi sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotovilo, da je bila izredna odpoved nezakonita, in mu bo delovno razmerje z vsemi pravicami ponovno priznalo do poteka veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ne bo nastala nobena škoda. Glede na pritožbene navedbe tožene stranke pritožbeno sodišče še odgovarja, da bi delavcu v primeru ugotovitve, da je odpoved delodajalca nezakonita, pripadala odškodnina po 118. čl. ZDR tudi v primeru, ko ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, vendar le, v kolikor trajanje takšne pogodbe o zaposlitvi za določen čas časovno presega datum odločitve sodišča prve stopnje, sodišče pa bi na podan predlog ter ob upoštevanju okoliščin in interesov obeh pravdnih strank pogodbo pred potekom časa njene veljavnosti razvezalo. Vendar pa v konkretnem primeru ni podana takšna situacija. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo sodbo sodišča v prvem odstavku 5. tč. izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek iz naslova plačila odškodnine po 118. čl. ZDR zavrnilo (5. alinea 358. čl. ZPP).

V skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče pridržalo odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.