Jedro

Če revident niti ne zatrjuje, v čem je zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka, preizkus glede tega ni mogoč (386. člen ZPP 1977).

Drugostopensko sodišče je ugotovilo, da je zatrjevanje tožene stranke, da je najeta nepremičnina v denacionalizacijskem postopku, nedovoljena pritožbena novota (prvi odstavek 496. člena ZPP 1977). Kot takšna ni postala del dejanske podlage sodbe pritožbenega sodišča in je tudi revizijsko sodišče ne sme upoštevati. Zatrjevanje revidenta v reviziji, da se nepremičnina nahaja v denacionalizacijskem postopku, je torej s stališča revizije novo dejstvo kljub temu, da ga je revident zatrjeval že v pritožbi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je Vrhovno sodišče izvedlo revizijski postopek po določbah ZPP 1977. Tožeča stranka je zahtevala plačilo šestih mesečnih obrokov najemnine. Prvostopenjsko sodišče je tožbenemu zahtevku ugodilo.

Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožena stranka z revizijo.

Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 354. člena ZPP 1977 in po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP 1977. Revizijskemu sodišču predlaga, naj napadeni sodbi spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, naj obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Sodišče je revizijo vročilo Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki (390. člen ZPP 1977). Državno tožilstvo se o reviziji ni izjavilo; tožeča stranka pa na revizijo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti (386. člen ZPP 1977) preizkusilo izpodbijano sodbo glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977. Ugotovilo je, da do njih ni prišlo.

Revident trdi, da naj bi bila odločilna dejstva v nasprotju z vsebino listin, na katera se ti razlogi sklicujejo. Vendar pa revident ne pove, v čem naj bi obstajal očitani revizijski razlog. Revident torej smiselno uveljavlja obstoj revizijskega razloga po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP 1977 v povezavi z 1. točko prvega odstavka 385. člena ZPP 1977. Ker revizija ne pove, kako naj bi se ta pavšalno zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka izrazila, tudi preizkus ni mogoč (386. člen ZPP 1977).

Revident tudi meni, da mu je bil vsiljen položaj gospodarskega subjekta, kar pa naj bi ne bil. S tem smiselno uveljavlja bodisi relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje (prvi odstavek 354. člena v povezavi z 2. točko prvega odstavka 385. člena ZPP 1977) bodisi zmotno uporabo materialnega prava. Revident ni niti zatrjeval, v čem bi podelitev lastnosti gospodarskega subjekta mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Preizkus glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka zato ni mogoč (386. člen ZPP 1977). Pravni temelj za plačilo najemnine je med tožečo in toženo stranko sklenjena najemna pogodba. Materialno pravo glede plačila najemnine pa niti ni moglo biti uporabljeno zmotno, ker za obveznost plačila najemnine za gospodarske subjekte ne veljajo kakšna posebna pravila.

Revident je tudi menil, da sta bila napačno uporabljena 22. in 88. člen Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen; objavljen v Ur.l. RS št. 27/1991-I in št. 31/1993). Po njegovi razlagi navedenih členov ZDen bi smela uveljavljati zahtevek za plačilo najemnine le denacionalizacijska upravičenka I. F. Preizkus izpodbijane drugostopenjske sodbe glede pravilne uporabe ZDen bi bil mogoč le, če bi bilo zatrjevano dejstvo, da se predmet najema nahaja v denacionalizacijskem postopku, sestavni del dejanske podlage sodbe sodišča druge stopnje.

Drugostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je zatrjevanje tožene stranke, da je najeta nepremičnina v denacionalizacijskem postopku, nedovoljena pritožbena novota (prvi odstavek 496a člena ZPP 1977). Kot takšna ni postala del dejanske podlage sodbe pritožbenega sodišča in je tudi revizijsko sodišče ne sme upoštevati. Zatrjevanje revidenta v reviziji, da se nepremičnina nahaja v denacionalizacijskem postopku, je torej s stališča revizije novo dejstvo kljub temu, da ga je revident zatrjeval že v pritožbi.

Revident pa ni niti zatrjeval, da se obstoj denacionalizacijskega postopka kot (s stališča revizije) novega dejstva nanaša na bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Denacionalizacijskega postopka kot dejstva torej v revizijskem postopku ni dovoljeno upoštevati (387. člen ZPP 1977).

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti (386. člen ZPP 1977) opravilo tudi preizkus drugostopenjske sodbe glede morebitne zmotne uporabe drugih materialnopravnih predpisov. Ugotovilo je, da tudi drugi materialnopravni predpisi niso bili uporabljeni zmotno.

Iz navedenega sledi, da na podlagi uveljavljanih revizijskih razlogov reviziji ni mogoče ugoditi. Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo obstoja revizijskih razlogov, na katere mora po 386. členu ZPP 1977 paziti po uradni dolžnosti, je revizijo tožene stranke zavrnilo (393. člen ZPP 1977).