Jedro

Kadar gre za čisto darilo z jasnimi pogodbenimi določili (1. odstavek 99. člena ZOR) nagib daritve pri razvezi zakonske zveze in zahtevku na vrnitev darila (84/2 člen ZZZDR) ni odločilne narave.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec dolžan vrniti tožnici 117/240-ink vl. št... k.o... in ji izstaviti listino, na katere podlagi se bo pri njemu lastnih 117/240-inkah tega vložka vknjižila lastninska pravica na tožničino ime, ker bo sicer to listino nadomestila sodba. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga toženec revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče druge stopnje se ni poglabljalo v pravno problematiko zadeve in tudi ni odgovorilo na vse v pritožbi zastavljene trditve. Zato se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP). Sodbena obrazložitev je nejasna. Tožnica tožencu ni ničesar podarila, saj je z darilno pogodbo bilo ugotovljeno stanje, kakršno bi moralo biti že ob nakupu sporne nepremičnine. Kupnino je namreč v celoti plačal toženec, pa nato pristal, da sta se stranki na pridobljeni nepremičnini vknjižili vsaka do 1/2. Sporna darilna pogodba pomeni realizacijo tožničine želje, da prepusti svojemu takratnemu možu - tožencu tisto, kar nikoli ni bilo njeno. Sklicevanje na določbo drugega odstavka 84. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih je formalistično in ne prihaja v poštev. Ob overitvi darilne pogodbe je bila njena 7. točka napisana kompromisno, čeprav je tožnica takrat izjavila, da vrnitve darila nikoli ne bo zahtevala. Nepravilna je tudi odločitev o pravdnih stroških v izpodbijani sodbi.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Toženec trdi, da je darilna pogodba z dne 30.1.1991 veljavna, ker mu je z njo tožnica podarila tisto, kar ni bilo njeno. Tako stališče je glede na ugotovljeno dejansko stanje notranje protislovno. Če bi bilo to res, bi pogodba imela hibo, napaka volje pa bi bila podana tudi ob (skupnem) nakupu sporne nepremičnine v letu 1988. Nižji sodišči sta navedeno protislovje ugotovili. Spor sta pravno pravilno rešili iz dveh izhodišč. Gre za pogodbeno ugotovljeno stanje, po katerem sta po nakupu nepremičnine v letu 1988 stranki postali njeni zemljiškoknjižni lastnici vsaka do 1/2 (če se zanemari malenkosten solastninski delež tretjega). Glede kasnejše daritve pa sta po drugi strani izhajali iz ugotovitve, da je šlo za čisto darilo z jasnimi pogodbenimi določili (prvi odstavek 99. člena ZOR), zaradi česar - ker ni šlo za nejasna določila - niti ni bilo dolžno ugotavljati nagiba daritve. Protislovje v trditvah toženca - predmet pogodbe naj bi bilo darilo, ki ni bilo darilo - je tako mogoče razvozljati tudi na revizijski stopnji. Razlaga 7. točke sporne darilne pogodbe - toženec je vzel na znanje, da bo darilo moral vrniti, če bo prišlo do razveze zakonske zveze (drugi odstavek 84. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - Ur. list SRS, št. 14/89) - zadevo dodatno pojasni. Obvelja, da je na nižjih stopnjah sprejeta dokazna ocena, po kateri toženec ni dokazal česa drugega, predvsem pa - ob izostanku ustreznega procesnega ravnanja - ni dokazal svoje izključne lastnine na nepremičnini. Ostale revizijske navedbe je zato mogoče presojati s stališča graje dejanskih ugotovitev, kar pa na revizijski stopnji ni dovoljeno (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Opisani razlogi že zavračajo tezo revizije o nejasnosti sodbenih razlogov, tudi tistih, ki (pravilno) označujejo toženčeva stališča kot nelogična in neživljenjska. Sodbo sodišča druge stopnje (in s tem tudi sodbo sodišča prve stopnje) je namreč mogoče preizkusiti po dejanski in pravni plati. Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka torej ni. Tudi očitek, da sodišče druge stopnje ni presodilo vseh navedb pritožbe, nima utemeljitve. Sodišče druge stopnje namreč presodi le navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 375. člena ZPP). To pa je bilo storjeno. Glede revizije zoper stroškovni izrek izpodbijane sodbe pa je treba uporabiti določbo 400. člena ZPP. Odločitev o stroških postopka se vedno šteje za sklep (peti odstavek 129. člena ZPP). Taka odločba pa ni sklep, s katerim bi se postopek pravnomočno končal. Zato v tem delu revizije niti ni mogoče obravnavati.

Neutemeljeno revizijo je bilo zato treba zavrniti (393. člen ZPP).