Jedro

Solidarna odgovornost delodajalca prenosnika za terjatve delavca do delodajalca prevzemnika je določena v četrtem odstavku 73. člena ZDR. Delodajalec prenosnik je skupaj z delodajalcem prevzemnikom solidarno odgovoren za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa, ter za terjatve, nastale zaradi odpovedi delavca, če so se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov poslabšale pravice iz pogodbe. Ker tožeča stranka ni bila tista, ki je zaradi poslabšanja pogojev odpovedala pogodbo o zaposlitvi, niso podani pogoji iz navedene določbe za solidarno odgovornost tožene stranke.

Med toženo stranko (delodajalcem prenosnikom) in drugo družbo (delodajalcem prevzemnikom) ni bil sklenjen sporazum, na katerem bi temeljila solidarna odgovornost tožene stranke za terjatve, nastale po datumu prenosa, niti kaj takega ne izhaja iz sporazuma o prenehanju delovnega razmerja med pravdnima strankama.

Slovenska ureditev solidarne odgovornosti delodajalca prenosnika v delu, kjer se ta nanaša na terjatve delavca, nastale zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi poslabšanja delovnih pogojev, presega možnosti, ki jih ponuja Direktiva 2001/23/ES. V obravnavani zadevi pa ne gre za primer, ki ga ureja tretji odstavek 73. člen ZDR, saj je tožeči stranki delovno razmerje prenehalo zaradi začetka stečajnega postopka.

Odgovornost tožene stranke za vtoževano terjatev tudi ni podana na podlagi 8. člena ZGD-1 (ki ureja spregled pravne osebnosti). Temeljna predpostavka za to vrsto odgovornosti je zloraba pravne osebe, ki pa ni podana, saj ni dokazano, da bi tožena stranka s premoženjem druge družbe ravnala kot s svojim lastnim premoženjem v nasprotju z zakonom. Prav tako ni šlo za špekulativno ravnanje – zmanjševanje premoženja družbe zaradi koristi tožene stranke.

Glede na stališča, zavzeta v pravnomočno končanih vzorčnih postopkih, ki jih mora sodišče upoštevati tudi v tej zadevi, so neutemeljene pritožbene navedbe o tem, da je tožena stranka (solidarno) odgovorna za terjatve tožečih strank iz delovnega razmerja pri družbah, pri katerih jim je prenehalo delovno razmerje.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba (pravilno: sodba in sklep) sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo (pravilno: sklenilo), da se zavrže primarni tožbeni zahtevek (pravilno: tožba z zahtevkom), in sicer za A) nekdanje delavce A. d.o.o. (od zaporedne številke 1 do zaporedne številke 62 in od zaporedne številke 64 do zaporedne številke 515 v tožbi), ki se glasijo: "1. Tožena stranka je z dnevi, navedenimi v nadaljevanju, dolžna sprejeti tožeče stranke v delovna razmerja pri toženi stranki z 28. 10. 2009 oz. 29. 10. 2009. 2. Tožena stranka je dolžna tožečim strankam priznati vse pravice iz naslova delovnih razmerjih (plače, nadomestila plače, regres za letni dopust, jubilejne nagrade) od v prejšnji točki navedenih datumom prenehanja delovnih razmerij do dneva poziva nazaj na delo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za zapadle plače, ki bi jih tožeče stranke prejele, če bi delale, od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, ter jih pozvati nazaj na delo na delovna mesta, ki so jih zasedali pri družbi A. d.o.o. do datumov prenehanja delovnih razmerij.

3. Tožena stranka je dolžna tožeče stranke v roku 15 dni pozvati nazaj na delo, na delovno mesto, ki so ga zasedale v družbi A. d.o.o. ob prenehanju delovnih razmerij, sicer bo njen poziv na delo nadomestila sodba.

4. Tožena stranka je dolžna tožečim strankam povrniti stroške tega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.“ B) nekdanje delavce B. d.o.o. in C. d.o.o. (od zaporedne številke 577 do zaporedne številke 948 in od zaporedne številke 950 do zaporedne številke 1329 ter od zaporedne številke 1331 do zaporedne številke 1620 v tožbi), ki se glasijo: „1. Sporazumi o prenehanju pogodb o zaposlitvi, sklenjeni med toženo stranko D. d.d. - v stečaju in tožečimi strankami, so nezakoniti in se razveljavijo.

2. Tožečim strankam delovna razmerja pri toženi stranki z dnem 21. 10. 2009, 22. 10. 2009, 23. 10. 2009 oz. 24. 10. 2009 niso prenehala in še vedno trajajo.

3. Tožena stranka je dolžna tožečim strankam priznati vse pravice iz naslova delovnih razmerij (plače, nadomestila plače, regres za letni dopust, jubilejne nagrade) od 21. 10. 2009, 22. 10. 2009, 23. 10. 2009 oz. 24. 10. 2009 - datuma prenehanja delovnega razmerja do dneva poziva nazaj na delo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za zapadle plače, ki bi jih tožeče stranke prejele, če bi delale, od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, ter jih pozvati nazaj na delo na delovna mesta, ki so jih zasedali do 31. 3. 2009. 4. Tožena stranka je dolžna tožeče stranke prijaviti v socialna zavarovanja od 21. 10. 2009, 22. 10. 2009, 23. 10. 2009 oz. 24. 10. 2009 - dnevi prenehanja delovnih razmerij.

5. Tožena stranka je dolžna tožečim strankam povrniti stroške tega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.“ (vse I. točka izreka).

Nadalje je sodišče prve stopnje s sodbo zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, ki se glasi, da se ugotovi obstoj terjatev tožečih strank do tožene stranke D d.d.. - v stečaju, in sicer terjatve v višini, kot je za vsako navadno in prednostno terjatev razvidno iz izreka sodbe.“ (točka I izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožečim strankam povrniti stroške tega postopka v 15 dneh v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka (točka II izreka). Po določbi 5. odstavka 41. člena ZDSS-1 je odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje pravdne stroške (točka III izreka).“ Zoper navedeno odločitev sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper točki I in II izreka ter zoper del točke III izreka, ki se nanaša na odločitev o tem, da tožena stranka ni dolžna povrniti stroške postopka tožečim strankam. Uveljavlja vse pritožbene razloge, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da sodbo (pravilno: sklep in sodbo) razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma spremeni tako, da tožbenim zahtevkom ugodi. Poudarja, da je sodišče prve stopnje pri izdelavi izpodbijane sodbe napačno označilo štiri tožeče stranke in sicer tožečo stranko pod zap. št. 5, katere pravilno ime je E.E., tožečo stranko pod zap. št. 852, katere pravilni priimek je F., tožečo stranko pod zap. št. 900, katere pravilni priimek je G. in tožečo stranko pod zap. št. 904, katere pravilni priimek je H.. Posledično je sodišče napačna osebna imena navedlo tudi v točki II izreka. Tudi sicer je izrek sodbe (pravilno sklepa) v točki I izreka nerazumljiv, saj sodišče prve stopnje izreka ni oblikovalo pravilno. Če sodišče prve stopnje meni, da je tožbo s primarnim tožbenim zahtevkom potrebno zavreči, bi se tako moral glasiti tudi njen izrek, sodišče pa je namesto tega zavrglo samo primarni tožbeni zahtevek, pri čemer pa ni jasno navedlo, na katere od tožečih strank, navedenih v uvodu sodbe, se odločitev nanaša. Tožeče stranke pri tem opozarjajo, da v kolikor sodišče ugotovi obstoj razlogov, ki onemogočajo obravnavo tožbe, sprejme procesno odločitev o tem, da tožbe ne bo obravnavalo, v kolikor pa zavrže tožbeni zahtevek, pa to po naravi stvari pomeni, da je sodišče tožbeni zahtevek obravnavalo, kar pa ni združljivo z možnostjo sodišča, da odreče odločanje o tožbi kot celoti. Upoštevaje navedeno, bi moralo sodišče prve stopnje, če bi že napačno štelo, da tožbe ni mogoče obravnavati, zavreči tožbo s primarnimi zahtevki, ne pa samo njenih primarnih zahtevkov. Ker je sodišče zavrglo samo tožbene zahtevke, ne pa tudi tožbe, je nastala procesna situacija, ko o primarnih tožbenih zahtevkih sploh še ni bilo vsebinsko odločeno, zato tudi niso bili podani pogoji za odločanje o podrejenih tožbenih zahtevkih. Posledično je celotna izpodbijana sodba nezakonita in jo mora sodišče druge stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožeče stranke tudi menijo, da je odločitev o zavrženju primarnih tožbenih zahtevkov povsem napačna, nejasna in nepravilno oblikovana. Sodišče si je očitno želelo poenostaviti delo in navedlo, da se odločitev nanaša na delavce pod določenimi zaporednimi številkami, ki so navedene v tožbi, ki pa niso enake tistim, ki so navedene v uvodu sodbe. Takšne odločitve ni mogoče preizkusiti, saj ni jasno, na katere od strank v uvodu sodbe se nanaša kateri od delov izreka. Ker bi morala biti sodba izdelana na način, da je mogoče ugotoviti, kakšna je vsebina odločitve, tega pa izpodbijana sodba ne omogoča, je sodišče z izdajo takšne sodbe storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, v zvezi z 19. členom ZDSS-1. Izpodbijana sodba je glede odločitve o primarnem tožbenem zahtevku pomanjkljiva tudi zato, ker je sodišče prve stopnje, očitno zaradi poenostavljanja, odločilo o zavrženju tožbenih zahtevkov, tako da je v točki I izreka pod točkami I. A izreka navedlo dva datuma, s katerimi naj bi tožena stranka bila dolžna sprejeti tožeče stranke v delovna razmerja (navedla je datuma 28. 10. 2009 in 29. 10. 2009), v 2., 3. in 4. točki izreka pod točko I. B pa je navedla štiri datume (21., 22., 23., in 24. 10. 2009), s katerimi delovna razmerja tožečih stranki pri toženi stranki niso prenehala, datume s katerimi je tožena stranka dolžna tožečim strankam priznati pravico iz delovnih razmerij oziroma datume, s katerimi jih je dolžna prijaviti v socialna zavarovanja. Tožeče stranke pri tem opozarjajo, da so med njimi tudi stranke, ki so bile nekdanji delavci družbe A. d.o.o. in jim delovna razmerja niso prenehala 28. 10. 2009 oz. 29. 10. 2009, zato iz izreka izpodbijane sodbe ni mogoče jasno ugotoviti, ali in v kakšnem obsegu se odločitev nanaša tudi nanje. Tožeče stranke primeroma navajajo, da so take tožeče stranke npr. I.I. (zap. št. 42 iz uvoda sodbe), ki ji je delovno razmerje prenehalo 31. 10. 2009, J.J. (zap. št. 137 iz uvoda sodbe), ki ji je delovno razmerje prenehalo 30. 10. 2009 in K.K. (zap. št. 335 iz uvoda sodbe). Glede omenjenih in še nekaterih drugih tožečih strank iz izpodbijane sodbe ni mogoče ugotoviti, ali in v kakšnem delu se sodba nanaša tudi nanje ter kakšna je vsebina odločitve o njihovem zahtevku. Ker je izrek sodbe v omenjenem delu glede primarnih tožbenih zahtevkov popolnoma nejasen, je s tem podana absolutna bistvena kršitev določb postopka v delovnem sporu po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1. Ker je odločitev o primarnih tožbenih zahtevkih nepravilna, je posledično nepravilna tudi odločitev o podrednih tožbenih zahtevkih. Sodišče prve stopnje bi o njih smelo odločati le, če bi na pravno korekten način ugotovilo, da primarni tožbeni zahtevki niso utemeljeni (tretji odstavek 182. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1). Ker je bila izpodbijana sodba izdana po izvedenih tako imenovanih vzorčnih postopkih tožečih strank L.L. (Pd 428/2010), M.M. (Pd 429/2010) in N.N. (Pd 430/2010), bi prvostopenjsko sodišče ob upoštevanju odločitev v vzročnih primerih v načelu moralo odločiti enako tudi v predmetni zadevi (četrti odstavek 279.b. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1). Tožeče stranke ugotavljajo, da je sodišče omenjeno pravilo ignoriralo, saj je v izreku izpodbijane sodbe zavrglo tožbeni zahtevek, v katerem sodišče v vzorčnem postopku ni odločalo. Tožeči stranki pri tem pojasnjujejo, da je N.N. med vzorčnim postopkom spremenil tožbeni zahtevek, pri čemer pa je sodišče v odločanju o spremenjenem tožbenemu zahtevku zavrnilo oz. spremembo v celoti ignoriralo. V predmetni zadevi Pd 202/2010 so tožeče stranke, ki so jim delovna razmerja prenehala pri družbi A. d.o.o. - v stečaju, na naroku dne 5. 9. 2013 spremenile tožbo tako, da so se njihovi primarni tožbeni zahtevki glasili enako, kot so se po uveljavljani spremembi N.N. glasili v vzorčnem postopku opr. št. Pd 430/2010. V kolikor bi sodišče pravilno uporabilo določbo četrtega odstavka 279b. člena ZPP, v zvezi z 19. členom ZDSS-1, bi tudi v zadevi Pd 202/2010 moralo odločiti o istem primarnem tožbenem zahtevku, kot v vzorčnem postopku Pd 430/2010. Ker tega ni storilo in hkrati niti ni obrazložilo, zakaj je v predmetnem postopku postopalo drugače kot v vzorčnem postopku, je s tem storilo relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. V tem delu izpodbijana sodba ne vsebuje nobenih razlogov o tem, zakaj je sodišče odstopilo od vsebine odločitve o vzorčni zadevi, zato je s tem podana tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. členom ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1. Sodišče je odločalo na nejavni seji senata, kar so pravočasno grajale tožeče stranke na naroku dne 5. 9. 2013, potem ko je dne 5. 9. 2013 zaključilo glavno obravnavo. Pri tem ni nepomembno, da je že na naroku dne 5. 9. 2013 sodišče tožečim strankam določilo rok, v katerem jim je bila dana možnost odgovoriti na obsežno pripravljalno vlogo, ki so jo prejele na naroku ter na navedbe, ki jih je tožena stranka podala na naroku, toženi stranki pa je podelilo dodaten rok za odgovor na navedbe tožene stranke. Ker bi takšna izmenjava pripravljalnih vlog tožeče stranke prikrajšala za neposredno javno obravnavanje njihovih tožbenih zahtevkov, so tožeče stranke vztrajale, da sodišče prve stopnje razpiše še en narok in na njem zaključi obravnavanje, vendar pa tega ni storilo, temveč je odločilo na seji senata. Ne gre spregledati dejstva, da je sodišče pri svoji odločitvi očitno upoštevalo pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 27. 9. 2013, ki pa je bila tožečim strankam vročena šele 17. 1. 2014, skupaj z izpodbijano sodbo, torej potem, ko se je že zaključila glavna obravnava in tudi po seji senata, na kateri je sodišče sprejelo izpodbijano odločitev. S takšnim postopanjem je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je z opustitvijo vročanja pripravljalne vloge tožene stranke z dne 27. 9. 2013 pred zaključkom glavne obravnave oziroma z vročitvijo po izdaji izpodbijane sodbe odločbe tožečim strankam odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem. Ker gre pri omenjeni kršitvi za absolutno bistveno kršitev določb postopka, je potrebno sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje, ne glede na to, ali bi omenjena kršitev lahko vplivala na vsebino sodne odločbe. Kar se tiče vsebine odločitve sodišča prve stopnje, se je sodišče prve stopnje oprlo na izhodišče, da naj bi bile tožbe vložene prepozno, zunaj 30-dnevnega roka, ki ga določa tretji odstavek 204. člena ZDR, ker naj bi tožeče stranke za prevaro izvedele ob prezaposlitvi na hčerinske družbe C. d.o.o. in B. d.o.o., ob koncu meseca marca 2009 (omenjeno se nanaša na tožeče stranke, ki so bile prezaposlene na omenjeni družbi), tožba pa je bila vložena 16. 7. 2010, kar je izven 30-dnevnega prekluzivnega roka za sodno varstvo. Določba tretjega odstavka 204. člena ZDR sama po sebi pomeni omejitev oziroma poseg v pravico do sodnega varstva, saj ima na njegovi podlagi sodišče možnost zavrniti sodno varstvo stranki, ki zahteva sodno varstvo, odkloniti pristop do sodišča ter meritorno odločiti v zadevi. Ker gre pri navedeni določbi za pravilo, ki posega v ustavno pravico, je treba pri interpretaciji upoštevati restriktiven pristop v prid ustavne pravice, v konkretnem primeru pravice do sodnega varstva. Takšen restriktiven pristop pri interpretaciji pravil, ki so posegle v ustavne pravice do sodnega varstva, je Ustavno sodišče RS večkrat izpostavilo, pri čemer pritožba navaja odločbo št. U-I-272/98 z dne 8. 5. 2003, odločbo št. U-II-1/06 z dne 27. 2. 2006, odločbo št. U-I-104/01 z dne 14. 6. 2001, odločbo št. I-I-185/10 in Up 1409/2010 z dne 2. 2. 2012. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da gre v primeru sporazuma o razveljaviti pogodbe o zaposlitvi za akt, ki ima vse značilnosti pogodbe o zaposlitvi, zato je zanj potrebno uporabiti pravila, ki veljajo za pogodbo o zaposlitvi, kar pomeni, da velja tudi pravilo iz tretjega odstavka 14. člena ZDR glede objektivnega roka, v katerem je potrebno zahtevati razveljavitev sporazuma o razveljaviti pogodbe o zaposlitvi, to je eno leto od dneva sklenitve. Iz 14. člena ZDR izhaja, da se ta nanaša zgolj na vprašanje izpodbojnosti pogodbe o zaposlitvi, ne pa tudi na načine prenehanja delovnega razmerja, med katere ZDR uvršča sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi (75. člen ZDR). Glede načinov prenehanja delovnega razmerja ZDR v prvem odstavku 11. člena vsebuje posebno določbo, po kateri se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni z ZDR ali drugim zakonom drugače določeno. ZDR glede vprašanja objektivnega roka izpodbijanja pogodbe o zaposlitvi vsebuje posebno določbo zgolj glede izpodbijanja pogodbe o zaposlitvi, ne pa pravnih aktov v zvezi z načini prenehanja delovnega razmerja, med katera sodi tudi sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Kolikor bi sodišče sledilo pravilni in ustavnoskladni interpretaciji pravne narave sporazuma kot načina prenehanja delovnega razmerja v smislu 74. člena ZDR, bi ob uporabi prvega odstavka 11. člena ZDR glede vprašanja objektivnega roka, v katerem je potrebno zahtevati izpodbojnost pravnega posla, moralo uporabiti določbo drugega odstavka 99. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po katerem pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe preneha s potekom treh let od dneva, ko je bila pogodba sklenjena. Zgolj takšna interpretacija bi v najmanjši meri posegla v pravice do sodnega varstva tožečih strank, hkrati pa bi poseg ustrezal tudi načelu sorazmernosti in bil zato dopusten. Tožeče stranke so za napako volje, ki so jih v postopku zatrjevale, zvedele šele z objavo sklepa o preizkusu terjatev v stečajnem postopku nad toženo stranko, ko so ugotovile, da so bile obljube, ki so jih bile deležne s strani tožene stranke ob podpisovanju sporazumov o razveljaviti pogodb o zaposlitvi s toženo stranko, lažne in da so bile tožeče stranke prevarane. Ob objavi sklepa o preizkusu terjatev, v katerem so bile njihove prijavljene terjatve iz naslova odpravnin prerekane, je namreč dokončno postalo jasno, da je pravni in dejanski položaj tožečih strank bistveno slabši od pravnega in dejanskega položaja, v katerem so bili delavci tožene stranke, ki so jim delovna razmerja prenehala po odpovedi pogodb o zaposlitvi s strani stečajnega upravitelja tožene stranke. Takrat je postalo jasno, da bodo le nekdanji delavci tožene stranke deležni poplačila vsaj dela njihovih prednostnih terjatev, ker je tožena stranka ohranila premoženje, hčerinske družbe, na katere so bile prezaposlene tožeče stranke, pa niso imele praktično nobenega premoženja in s tem nobene pomembnejše stečajne mase, ki bi jo bilo mogoče deliti med delavce. V primeru, da bi uporabili interpretacijo, da se na podlagi prvega odstavka 11. člena ZDR glede objektivnega roka uporabi določba drugega odstavka 99. člena OZ, bi tožeče stranke imele sodno varstvo. Po prepričanju tožečih strank je pravilna zgolj interpretacija, da tožeče stranke z vložitvijo tožbe dne 16. 7. 2010 objektivnega roka za vložitev tožbe niso zamudile, zato je bila z zavrženjem njihovega primarnega tožbenega zahtevka (pravilno: tožbe s primarnim tožbenih zahtevkom) kršena njihova pravica do sodnega varstva. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da so tožeče stranke za kršitev izvedele 26. 3. 2009 oziroma ob sklenitvi pogodb o zaposlitvi z B. d.o.o. (v nadaljevanju: B. d.o.o.) in C. d.o.o. (v nadaljevanju: C. d.o.o.). Ustavno sporna je interpretacija, kdaj je v konkretnem primeru je začel teči 30-dnevni rok, ko so tožeče stranke izvedele za zatrjevano kršitev. Omenjeno vprašanje je sporno, ker je od odgovora nanjo odvisno, ali so tožeče stranke upravičene do sodnega varstva. Tožeče stranke pri tem dodajajo, da zakonsko določilo tretjega odstavka 204. člena ZDR samo po sebi ni sporno, sporne so vse restriktivne interpretacije omenjenega pravila, ki posegajo v njihovo pravico do sodnega varstva. Ker so v obravnavanem času prenehala delovna razmerja tudi nekdanjim delavcem nekdanjega delodajalca tožečih strank družbe D. d.d. - v stečaju, tožeče stranke ob tem niso mogle vedeti, da so bile dejansko v bistveno slabšem položaju, kot njihovi nekdanji sodelavci, ki so ostali zaposleni pri toženi stranki. Takrat so glede na okoliščine samo sklepale, da je postopek reševanja skupine D. spodletel in da bodo delile usodo ostalih delavcev v skupini. Nadalje dodajajo, da subjektivni rok za vložitev tožbe ne more teči od dneva objave osnovnega seznama preizkušenih terjatev v stečajnem postopku nad toženo stranko, to je od 9. 3. 2011 dalje. Objava osnovnega seznama preizkušenih terjatve še ne pomeni dokončne odločitev o tem, da so bile terjatve upnikov, v konkretnem primeru tožečih strank, prerekane, saj je objava osnovnega seznama zgolj ena od faz preizkusa terjatev v stečajnem postopku, ki se zaključi z objavo sklepa o preizkusu terjatev in končnega seznama preizkušenih terjatev. Pravni red upniku, čigar terjatev je bila prerekana, podeljuje pravni interes za vložitev posebne tožbe na ugotovitev obstoja prerekane terjatve, ki jo je mogoče vložiti v roku enega meseca po objavi sklepa o preizkusu terjatev (prvi odstavek 300. člena ZFPPIPP), kar pomeni, da bi bila tožba, vložena pred tem, preuranjena, in bi jo zato sodišče moralo zavreči. Primarni tožbeni zahtevek se sicer ne nanaša na ugotovitev obstoja prerekane terjatve in je od postopka preizkusa terjatev kot tak neodvisen, vendar pa je za presojo okoliščine, od kdaj teče subjektivni rok iz tretjega odstavka 204. člena ZDR pomembno, kdaj so tožeče stranke izvedele za kršitev njihovih pravic, tj. kdaj so izvedele, da so njihove terjatve, sicer predmet podrejenega tožbenega zahtevka, prerekane in da bodo zato morale vložiti tožbo na ugotovitev obstoja. Glede zavrženja primarnih tožbenih zahtevkov tožečih strank, ki so jim delovna razmerja prenehala pri družbi A. d.o.o. - v stečaju, pa tožeče stranke opozarjajo, da je stališče tudi pri tem delu odločitve zmotno oprto na 204. člen ZDR. Roka iz tretjega odstavka 204. člena ZDR, na katerega se opira prvostopenjska sodna odločba, ni mogoče uporabiti, ker se na njihov primer ne nanaša. Omenjeni subjektivni rok namreč velja za vložitev tožbe v naslednjih taksativno naštetih primerih: ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ugotovitev drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in odločitev o disciplinski odgovornosti delavca. V primeru primarnih tožbenih zahtevkov tožečih strank pa ne gre za nobenega izmed zgoraj naštetih primerov, saj gre za izpolnitveni zahtevek iz številnih pogodb, s katerimi se je tožena stranka A. d.o.o. zavezala, da bo v primeru stečaja družbe A. d.o.o. vse njene delavce sprejela nazaj v delovno razmerje. Tožeče stranke z omejenimi tožbenimi zahtevki kot beneficiarji na podlagi prvega odstavka 126. člena OZ od tožene stranke zahtevajo, da ta izpolni svoje obveznosti njihove zaposlitve zaradi stečaja nad družbo A. d.o.o., k čemur se je tožena stranka zavezala. Da je omenjena zaveza veljavna, je potrdilo tudi Višje delovno in socialno sodišče v sodbi opr. št. Pdp 640/2011, Pdp 1091/2011, Pdp 1093/2011 in Pdp 1102/2011 vse z dne 8. 12. 2011, kakor tudi v sodbi opr. št. Pdp 641/2011 z dne 8. 12. 2011. Tožeče stranke dodajajo, da je gre po njihovih zahtevkih po pravni naravi za obligacijiskopravne zahtevke, pri čemer je vsebina izpolnitvenega ravnanja tožene stranke zaposlitev tožečih strank pri toženi stranki. Glede na navedeno zavezo, jo kvečjemu omejujejo zastaralni roki določeni v OZ, ki se smiselno uporabljajo na podlagi 11. člena ZDR. Pravni posli, v katerih je nastala zaveza tožene stranke po zaposlitvi tožečih strank, so gospodarske pogodbe, zaradi česar terjatev tožeče stranke po zaposlitvi zastara v treh letih od njenega nastanka, zastaranje v konkretnem primeru pa še ni nastopilo, saj so tožeče stranke zahtevke uveljavljale celo prej kot v enem letu po nastanku obveznosti tožene stranke po zaposlitvi tožečih strank. Višje delovno in socialno sodišče je v podobnem primeru, sodba in sklep opr. št. Pdp 195/2012 z dne 14. 3. 2012, zavzelo stališče, da je ob uveljavljanju primarnega tožbenega zahtevka, kot ga v predmetni zadevi uveljavljajo tudi tožeče stranke, potreben poziv k izpolnitvi te pogodbene obveznosti, kot ga določa prvi odstavek 204. člena ZDR. Tožeče stranke v zvezi s tem pojasnjujejo, da je to stališče napačno, saj omenjenega določila v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti. Tudi prvi odstavek 204. člena ZDR, podobno kot tretji odstavek 204. člena ZDR, predpostavlja obstoj predhodnega delovnega razmerja med strankama v individualnem delovnem sporu, medtem ko v konkretnem primeru predhodnega delovnega razmerja med strankama, vsaj neposredno pred vložitvijo tožbe, ni bilo. Zato na podlagi prvega odstavka 204. člena ZDR od tožečih strank ni mogoče zahtevati odprave kršitev oz. izpolnitve obveznosti iz delovnega razmerja, še manj pa na tej podlagi omejevati pravice tožečih strank do sodnega varstva. Posledično tudi ni mogoče uporabiti drugega odstavka 204. člena ZDR, ki prav tako kot prvi in tretji odstavek 204. člena ZDR predpostavlja predhodni obstoj delovnega razmerja med strankama delovnega spora, ki pa ga kot že večkrat omenjeno v konkretnih primerih ni bilo. Argumentacijo, da predhodno opozorilo v obliki poziva na izpolnitev obveznosti v konkretnem primeru ni potrebno, podpre tudi razlaga petega odstavka 204. člena ZDR, ki ureja pravico neizbranega kandidata, ki meni, da je bila pri izbiri kršena vsakršna prepoved diskriminacije, da v roku 30 dni po prejemu obvestila o neizbiri s strani delodajalca zahteva sodno varstvo. V opisanem primeru gre prav tako kot v konkretnem primeru za primer, ko med strankama pred vložitvijo tožbe ne obstaja delovno razmerje, zato ZDR v tem primeru od delavca ne zahteva, da bi pred vložitvijo tožbe na izpolnitev obveznosti moral opozoriti delodajalca. Sodišče prve stopnje je ob izdaji izpodbijane sodbe storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka s tem, ko v izpodbijano sodbo ni vključilo razlogov o odločilnih dejstvih, saj se ni opredelilo do večine navedb, ki so jih tožeče stranke podale v tožbi in njenih pripravljalnih vlogah. Navedbe tožeče stranke v tožbi in pripravljalnih vlogah, ki so pomembne za razsojo so zaradi narave zadeve precej obširne, zato jih tožeča stranka le na kratko povzema. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do neimplementacije Direktive 2001/23/ES, zlasti njenega drugega odstavka 4. člena, ki določa, da če pogodba o zaposlitvi ali delovno razmerje preneha, ter se delovni pogoji zaradi prenosa bistveno spremenijo v škodo delavca, se šteje, da je delodajalec odgovoren za prenehanje delovnega razmerja. S tem je sodišče prve stopnje ravnanje Republike Slovenije izpostavilo odškodninski odgovornosti zaradi neimplementacije oziroma napačne implementacije Direktive 2001/23/ES ter razlagi omenjeni Direktivi v nasprotju s pravom EU, pri čemer se pritožba sklicuje na sodbo sodišča Evropskih skupnostih v zadevi C 689/90 Francovich & Bonifaci v. Italia. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do nadaljnjih navedb tožečih strank glede nezakonitosti v postopkih sprememb delodajalca, zlasti glede na upoštevanje določb Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU), zlorabi instituta spremembe delodajalca, kršitev v smislu, da so bili delavci s toženo stranko prisiljeni skleniti sporazume o prenehanju, razveljavitvi pogodb o zaposlitvi in novih pogodb o zaposlitvi, čeprav to po svojem bistvu nasprotuje institutu spremembe delodajalca. Poleg tega pa se v ničemer ni opredelilo do dejstva, da so bile tožeče stranke prezaposlene na delodajalca, ki je bil brez premoženja, s čimer se je njihov delovnopravni položaj bistveno poslabšal. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do navedb tožečih strank glede organizacije, predvsem premoženjskega položaja, namena ustanovitve in poslovanja A. d.o.o., ki so jih tožeče stranke podale na strani 62 - 64 tožbe, oziroma na straneh 53 - 56 tožbe glede družb B. in C.. Tožeče stranke se v celoti sklicujejo na navedbe, ki so jih podale v tožbi, posebej pa izpostavljajo, da so bili njihovi zadnji delodajalci hčerinske družbe tožene stranke družbe, ki ne organizacijsko in ne po premoženju samem niso bile sposobne zagotoviti izpolnjevanja pravic iz delovnih razmerij oziroma socialne varnosti tožečim strankam, saj so bile v vseh pogledih v celoti odvisne od tožene stranke, ki je zanje opravljala vse poslovne funkcije in zagotavljala delo, delovne priprave, predmetne dela itd.. Pri tem poudarjajo, da razen minimalnega osnovnega kapitala družbe niso imele nobenih lastnih sredstev, s katerimi bi jamčile za izpolnjevanje pravic delavcev iz delovnih razmerij. Vsa osnovna sredstva, s katerimi je ena od omenjenih družb razpolagala, so izhajala iz njenega statusa invalidskega podjetja in jih je ta kupila za potrebe tožene stranke, ta pa jih je brez nadomestila uporabljala za lastne potrebe, kar so potrdile tudi priče, katerih izpovedbe je sodišče prve stopnje prebralo v dokazne namene in jih v tem postopku neposredno zaslišalo. Povezanost hčerinskih družb, formalnih zadnjih delodajalcev tožečih strank in tožene stranke, je bila tako intenzivna, da hčerinske družbe niso mogle same sprejeti nobenih poslovnih odločitev. Koncept njihovega poslovanja je bil, da so hčerinske družbe toženi stranki za opravljeno delo izstavljale fakture za opravljene storitve, pri čemer so ji ceno minute dela določili organi tožene stranke in je bila določena tako, da hčerinske družbe niso mogle ustvarjati dobička, tožena stranka pa je zanje na podlagi pogodb o poslovnem sodelovanju opravljala storitve vseh poslovnih funkcij. V tem okviru je opravljala finančno funkcijo, kar je v praksi pomenilo, da je finančna služba izstavila fakture za opravljene storitve hčerinskim družbam, fakture je prejela ista finančna služba, ki je za hčerinske družbe opravljala storitev financ, nato je fakture potrdila in fakture, če so bila na voljo likvidnostna sredstva, na koncu tudi plačala, saj je imela popoln dostop do njenega transakcijskega računa. To so potrdile tudi zaslišane priče O.O. in P.P.. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb tožečih strank glede kršitev obveznosti v okviru pravnega instituta koncernskega privilegija, ki so ga tožeče stranke izpostavile v okviru poglavja odgovornosti povezanih družb na strani 70 in 71 tožbe, čeprav bi sodišče tožbenim zahtevkom lahko ugodilo vsaj po tem pravnem temelju. Poleg tega pa se sodišče ni opredelilo do nobene od navedb v pripravljalni vlogi z dne 3. 11. 2010 in do navedb tožečih strank na 60. strani tožbe, da gre pri pogodbi o zaposlovanju delavcev iz D. d.d. v A. d.o.o. z dne 4. 8. 1995 za tako imenovano vzajemno neizpolnjeno pogodbo. Enako velja tudi za pogodbo o prevzemu delavcev na delo in opravljanju dejavnosti z dne 14. 12. 1995, ki toženo stranko zavezuje, ne glede na to, da je bil nad njo začet stečajni postopek. Še več, pri omenjeni pogodbi gre za vzajemno neizpolnjeno pogodbo v korist tretjih, to so tožeče stranke v smislu prvega odstavka 125. člena OZ, v zvezi z 265. in naslednjimi ZFPPIPP, katere izpolnitev je tožena stranka zavezana opraviti. Obveznosti zaposlitve tožene stranke tistih delavcev, ki so jim delovna razmerja prenehala pri A. d.o.o. pomeni po razlagi a maiore ad

minus tudi jamstvo za terjatve nekdanjih delavcev tožene stranke iz naslova odpravnin ob prenehanju delovnega razmerja, pri katerih pretežni del delovne dobe predstavlja delovno razmerje pri toženi stranki, le manjši del pa pri družbi A. d.o.o.. Pritožba se s tem v zvezi sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 228/2005 in sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 125/99. Iz izpovedi prič, še zlasti O.O. je jasno, da je bila družba A. d.o.o. v celoti odvisna od tožene stranke in ni imela nobenega vpliva na določanje cene ure, priča (nekdanji direktor A. d.o.o.) je tudi pojasnila, da so na osnovi izračuna strokovnih služb D. d.d. zaračunali uro storitve. Vse poslovne odločitve so se vedno sprejemale na ravni celotne skupine D., ne pa na ravni posameznih hčerinskih družb. Sodišče prve stopnje bi moralo uporabiti pravo EU, zlasti Direktivo 2001/23/ES, praktično enake določbe pa vsebuje tudi Direktiva 77/187/EGS z dne 14. 2. 1977. Direktiva 2001/23/ES predvideva varstvo za vse primere prenehanja delovnih razmerij iz razloga, ko se delovni pogoji bistveno spremenijo v škodo delavca, saj se v tem primeru šteje, da je delodajalec odgovoren za prenehanje pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo določbo 73. člena ZDR o poslabšanju pogojev iz pogodbe o zaposlitvi, drugi odstavek 4. člena Direktive 2001/93/ES. Ker so med Direktivo 2001/23/ES in ZDR velike pomenske razlike, je tožeča stranka menila, da pravo EU v predmetni zadevi ne velja, kar posledično kaže na to, da prvostopenjsko sodišče Direktive 2001/23/ES ne zna interpretirati pravilno. Zato bi za pravilno interpretacijo lahko poseglo po določbi drugega odstavka 267. člena Pogodbe o delovanju EU ter Sodišču EU zastavilo vprašanje glede pravilne razlage drugega odstavka 4. člena ter s tem povezanega prvega odstavka 3. člena Direktive 2001/93/ES, zlasti glede vprašanj, ali Direktiva 2001/93/ES predvideva varstvo tudi za primere prenehanja delovnih razmerij delavcev v primeru začetka stečaja nad delodajalcem prevzemnikom. Zaradi postopkovnih napak je sodišče prve stopnje tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj ni zaslišalo pomembnih prič, ki so jih tožeče stranke predlagale v tožbi. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo oziroma ni ugotovilo, da so bile tožeče stranke izigrane s tem, ko so bile prenesene s tožene stranke, ki je imela premoženje, na hčerinske družbe, ki takšnega premoženja niso imele, ter ni ugotovilo, da obveznost ponovne zaposlitve delavcev družbe A. d.o.o. na toženo stranko vključuje tudi obveznost jamstva za terjatve delavcev. Prav tako ni ugotavljalo dejanskega stanja glede zatrjevanega pravnega temelja spregleda pravne osebnosti, niti se do navedb v tem v zvezi ni opredelilo ter je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožbene zahtevke presojalo po enem od pravnih temeljev, ki ga tožeče stranke sploh niso zatrjevale, po odškodninski odgovornosti po pravilih ZFPPIPP. V nadaljevanju pritožba obširno izpostavlja, da sodišče zaradi napačne osredotočenosti zgolj na določene pravne temelje podrednih zahtevkov ni ugotovilo številnih pravotvornih dejstev, ki utemeljujejo podredni tožbeni zahtevek in na katere se je tožeča stranka sklicevala, pa bi moralo ta dejstva ugotoviti in tožbenemu zahtevku na podlagi tega ugoditi. Tako npr. ni ugotovljeno, kako je bila tožena stranka organizirana, kakšna so bila njena razmerja s hčerinskimi družbami, kako je potekalo upravljanje, nadalje ni ugotovilo organizacijske strukture tožene stranke, kakšne so bile okoliščine glede ustanovitve hčerinskih družb, kako so bile le-te organizirane, kako je potekalo njihovo finančno poslovanje, kako je potekala prezaposlitev tožečih strank s toženo stranko, kaj je bilo tožečim strankam v zvezi s tem pojasnjeno oziroma obljubljeno, katere okoliščine so bile v zvezi s tem zamolčane tožečim strankam, kakšne so bile posledice, če tožeče stranke ne bi privolile v prezaposlitev, kakšna je bila pri konkretnem prenosu vloga sindikata in organa delavskega predstavništva po ZSDU. Nadalje pritožba tudi izpostavlja, da ni ugotovljeno, zakaj je bila prezaposlitev izvedena na način, kot so bile izvedene, s podpisom sporazuma o prenehanju pogodb o zaposlitvi in kakšen je bil namen takšnega postopanja, kako so bile tožeče stranke seznanjena z vsebino in pravnimi posledicami podpisov sporazumov o prenehanju pogodb o zaposlitvi in novih pogodb o zaposlitvi, ali bi tožeče stranke ravnale drugače, če bi vedele, da so jim znane vse okoliščine, ki so jim bile zamolčane, kako se je delovno razmerje tožečih strank po prenosu tožene stranke spremenilo, kakšno je bilo premoženje hčerinskih družb, kako je tožena stranka vplivala na določanje cen hčerinskih družb, ali je bila družba A. d.o.o. ustanovljena zgolj zaradi ugodnosti, ki izhajajo iz statusa invalidskega podjetja, ali je skupaj z delavci na hčerinske družbe poleg delavcev prešlo tudi premoženje in bi iz tega vidika lahko govorili o prenosu podjetja, kdo je opravljal poslovne funkcije za hčerinske družbe, kako so organi tožene stranke poznali finančno stanje njenih hčerinskih družb, kdo je odredil prezaposlovanje delavcev s tožene stranke na hčerinske družbe, kako in v kakšnih okoliščinah je bila sprejeta odločitev o začetku stečajnega postopka nad toženo stranko in hčerinskimi družbami, kako in v kakšnih okoliščinah so tožečim strankam prenehala delovna razmerja. Izpostavlja, da sta tožena stranka in A. d.o.o. v dopisu Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve z dne 25. 9. 2009 potrdili, da imajo delavci tudi v tožeči stranki družbi A. d.o.o. enako socialno varnost kot delavci v družbi ustanoviteljici, kar potrjuje njihove tožbene navedbe, pri čemer temu ne bi bilo tako, če bi obveljala izpodbijana sodba sodišča prve stopnje. Hčerinske družbe niso imele praktično nobenega premoženja, ki bi jamčilo za terjatve, tožena stranka pa je premoženje obdržala, zato so se delovni pogoji za tožeče stranke ob prehodu na toženo stranko bistveno poslabšali, po prehodu pa je zaradi poslabšanja delovnih razmer prišlo do prenehanja delovnih razmerij tožečih strank s hčerinskimi družbami. Pritožba opozarja, da vsaj glede delavcev, ki so bili zaposleni pri A. d.o.o., predstavlja pravno podlago tudi pogodba o zaposlovanju delavcev D. v družbi A. d.o.o., ki jo je sodišče prve stopnje povsem prezrlo. Pogodbo o prevzemu delavcev na delo in opravljanje dejavnosti z dne 14. 12. 1995 sicer vsebuje 6. člen, ki določa, da pogodbeni stranki soglašata, da bo v primeru, če kateremu prevzetemu delavcu v podjetju A. d.o.o, preneha delovno razmerja brez njegove krivde prej kot v treh letih, odpravnino delavcu izplača tožena stranka. To določbo je razumeti tako, da predvideva izključno odgovornost tožene stranke za terjatve iz naslova odpravnine delavcem, tudi tožečih strank, v prvih treh letih po podpisu pogodbe, po preteku te dobe pa za terjatve odgovarja tudi družba A. d.o.o.. Določba se nahaja zgolj v pogodbi o prevzemu delavcev na delu in opravljanju dejavnosti z dne 14. 12. 1995, v poznejših dogovorih pa se ne pojavlja, kar kaže na to, da je bila predvidena za čas po ustanovitvi družbe A., ko še ni bilo jasno, kakšno bo poslovanje omenjene družbe v prvih letih, nato pa se je izpostavil sistem primarne odgovornosti družbe A. d.o.o. za terjatve delavcev, tožena stranka pa je za te terjatve odgovarjala na podlagi interpretacije 6. člena Pogodbe z dne 14. 12. 1995 oziroma 3. člena Pogodbe z dne 4. 8. 1995 ali 1. člena Dogovora z dne 20. 4. 2005. Takšno interpretacijo je mogoče izpeljati tudi iz dopisa, ki sta ga tožena stranka in A. d.o.o. z dne 25. 9. 2000 poslali Ministrstvu za delo, po katerem imajo delavci zagotovljeno enako socialno varnost kot delavci v družbi ustanoviteljici. Sodišče je torej zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče je v okviru načela i ura novit curia pri razsoji preverjalo utemeljenost tožbenih zahtevkov tudi na podlagi določbi ZFPPIPP o odškodninski odgovornosti članov poslovodstva in nadzornega sveta do upnikov po 42. in 43. členu ZFPPIPP. Ugotovilo je, da ni podana ne aktivna in ne pasivna legitimacija, poleg tega pa sodišče za razsojo v tovrstnem tožbenem zahtevku ni pristojno, čeprav je po stališču pritožbe omenjeni pravni temelj za razsojo v predmetni zadevi nepomemben in nima skoraj nobene zveze. Protipravnosti v smislu, kot jo razume sodišče prve stopnje, toženi stranki res ne gre očitati na prvi pogled, dejstvo pa je, da je njena protipravnost podana zaradi njenih številnih drugih ravnanj do tožečih strank, zlasti pa to, da je bil institut spremembe delodajalca uporabljen na nezakonit način, ker so bili s tožečimi strankami sklenjeni sporazumi o prenehanju pogodb o zaposlitvi in nove pogodbe o zaposlitvi s hčerinskimi družbami, da v okviru spremembe delodajalca tožene stranka ni upoštevala določb ZSDU in ni izvedla obveznega skupnega posvetovanja s svetom delavcev po 91. členu ZSDU in pridobila soglasja sveta delavcev po 96. členu ZSDU, da so bile tožeče stranke zavedene, da jim bo zagotovljena enaka raven socialne varnosti, če bo v delovnem razmerju pri hčerinski družbi. Tožena stranka na družbo A. d.o.o. ni prenesla premoženja in ni mogla zagotavljati enake ravni socialne varnosti delavcem oziroma tožečim strankam, zlorabila je institut spremembe delodajalca, tako da je na hčerinske družbe brez premoženja prezaposlila večino delavcev ter s tem preko izigravanja skušala razbremeniti terjatve upnikov, med katerimi so tudi tožeče stranke, brez pravne podlage je uporabljala minimalno premoženje hčerinskih družb, zlasti družbe A. d.o.o. kot njeno lastno premoženje brez nadomestila, izčrpavala je na škodo njenih upnikov hčerinske družbe preko določanja netržnih cen storitev ter ni izpolnila svoje obveznosti po nadomestitvi prikrajšanja iz naslova škodljivih navodil po prezaposlitvi tožečih strank oz. drugih delavcev na hčerinske družbe, ki so bile brez lastnega premoženja, s čimer je upnikom nastala škoda in sicer na izpolnitev obveznosti v okviru instituta tako imenovanega koncernskega privilegija po 545. in 547. členu ZGD-1, na katerega so tožeče stranke opozorile že v tožbi na str. 70 in 71. Tožeče stranke so tudi že v tožbi izpostavljale vprašanje spregleda pravne osebnosti po 8. členu ZGD-1, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Če bi pravilno ugotovilo dejansko stanje, bi moralo v prvi vrsti ugotoviti, da je tožena stranka zaradi poslovanja hčerinskih družb imela korist, saj se je ustvarjena dodana vrednost konstantno in pod njenim nadzorom prelivala k toženi stranki. Na prvi pogled je jasno, da je s tem tožena stranka zmanjševala čisto vrednost premoženja, zlasti družbe A. d.o.o., pa tudi drugih hčerinskih družb. Posledica omenjenega ravnanja pa je bilo izčrpavanje, zaradi katere hčerinske družbe niso bile sposobne poravnati obveznosti svojim upnikom, med katerimi so tudi tožene stranke. Zato so izpolnjeni vsi pogoji za spregled pravne osebnosti po 4. alinei prvega odstavka 8. člena ZGD-1. Zmotna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Sicer pa tožeče stranke poudarjajo, da imajo tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek pravno naravo zahtevkov glede obstoja in prenehanja delovnega razmerja v smislu petega odstavka 41. člena ZDSS-1, kar je jasno razvidno pri primarnemu tožbenemu zahtevku. Pri podrednem zahtevku pa gre za zahtevek, ki nima zgolj pravne narave pravic iz delovnega razmerja, ampak za institut, ki je s prenehanjem delovnega razmerja neločljivo povezan in ima med instituti delovnega prava posebno mesto in ga ni mogoče preprosto enačiti s pravicami iz delovnega razmerja. Tako je odločilo tudi Ustavno sodišče RS v odločbi št. Up 63/03 z dne 27. 1. 2005. Odpravnina je podobno kot odškodnina namesto reintegracije vezana na odločitev o obstoju in prenehanju delovnega razmerja, zato gre pri sporih v zvezi z odpravnino za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, glede katerega velja določba petega odstavka 41. člena ZDSS-1. Zato tožena stranka kot delodajalec ne glede na izid postopka v sporu krije svoje stroške postopka.

Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem je odločeno o pravdnih stroških, katere mora tožena stranka nositi sama, zaradi zmotne uporabe materialnega prava ZDSS-1 in ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter odločitev spremeni tako, da tožeče stranke solidarno obsodi na povračilo nastalih stroškov pravdnega postopka, podrejeno pa naj v tem delu sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da so bili zahtevki zavrženi iz razloga, ker so tožeče stranke zamudile 30-dnevni prekluzivni rok za sodno varstvo v smislu tretjega odstavka 204. člena ZDR, kakor je to sodišče obrazložilo v točki 7 sodbe. Sodišče se je ukvarjalo tudi s podrednim tožbenim zahtevkom, na podlagi katerega so tožeče stranke zahtevale obstoj svoje terjatve. Ta tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo po meritornem odločanju. Ob primarnem tožbenem zahtevku bi sodišče lahko uporabilo peti odstavek 41. člena ZDSS-1, ob podrejenem denarnem tožbenem zahtevku oziroma glede ugotovitve obstoja terjatev pa ni dopustno uporabiti citirane določbe. Sodišče bi moralo na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP odločiti tako, da mora tisti, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške po načelu uspeha v pravdi. Tožeča stranka s podrednim tožbenim zahtevkom ni uspela, zato bi ji moralo sodišče prve stopnje naložiti plačilo nastalih pravdnih stroškov. Ni bistveno ali je tožeča stranka z vložitvijo tožbe ali v postopku zlorabljala svoje procesne pravice. Bistveno je, da se je sodišče moralo ukvarjati predvsem in skoraj izključno s podrednim tožbenim zahtevkom, o katerem je odločalo meritorno, primarni tožbeni zahtevek pa je zavrglo in ni zahteval posebne obravnave.

Stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke, predlagali sta zavrnitev pritožb in potrditev izpodbijanih delov sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo (pravilno: sklep in sodbo) v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP), v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba tožečih strank in tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Za odločitev o pritožbah je bistveno, da izpodbijana sodba temelji na izvedenih vzorčnih postopkih. Preden je sodišče prve stopnje razsodilo v obravnavani zadevi, je kot vzorčne postopke obravnavalo tožbe tožnice L.L. opr. št. Pd 428/2010 in Pd 306/2011, po delni razveljavitvi sodbe in sklepa Pd 428/2010 (za delavce C. d.o.o.), tožnika M.M. opr. št. Pd 429/2010 (za delavce B. d.o.o.) in tožnika N.N. opr. št. Pd 430/2010 (za delavce A. d.o.o.) tako glede primarnega tožbenega zahtevka, kot tudi podrednih tožbenih zahtevkih. Če je pri sodišču vloženih večje število tožb, v katerih se tožbeni zahtevki opirajo na enako ali podobno dejansko in isto pravno podlago, lahko sodišče, v skladu s prvim odstavkom 279b. člena ZPP, po prejemu odgovorov na tožbe na podlagi ene tožbe izvede vzorčni postopek, preostale postopke pa prekine. Po pravnomočnosti sodbe, izdane v vzorčnem postopku, sodišče o prekinjenih postopkih, ki nimajo bistvenih posebnosti, odloči upoštevaje odločitev v vzorčnem primeru, v skladu s četrtim odstavkom 279b. člena ZPP. Stranka, ki je imela možnost sodelovati v vzorčnem postopku, po določbi petega odstavka 279b. člena ZPP v prekinjenih postopkih ne more oporekati dejanskim in pravnim ugotovitvam in stališčem, ki jih je zavzelo sodišče v vzorčnem postopku. V konkretnem delovnem sporu ni nobenih bistvenih posebnosti, ki bi vplivale na odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka oz. ki bi predstavljale razlog za drugačno odločitev od tiste, ki je bila sprejeta v navedenih vzorčnih zadevah. Zato je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo odločitve v vzorčnih zadevah in sprejelo enako odločitev.

Vzorčni postopek - tožba tožnice L.L. opr. št. Pd 428/2010 in opr. št. Pd 306/2011 (za delavce C. d.o.o.) S sklepom opr. št. Pd 202/2010 z dne 4. 11. 2010 je sodišče prve stopnje iz obravnavanega individualnega spora izločilo zahtevke večjega števila (64) tožečih strank ter zanje odprlo nove zadeve in sicer - za tožeče stranke, pod zaporednimi številkami od 516 do 528, 530 do 532, 535, 537, 539, 540, 541, 543, 544, 546, 547, 548, 550, od 552 do 560, 562, 564 in 565 v spisu Pd 202/2010 (v nadaljevanju; prvotni spis), novo zadevo opr. št. Pd 425/2010; - za tožeče stranke pod zaporednimi številkami 518, 519, 529, 538, 542, 545, 549, 551 in 561 v prvotnem spisu ter odprlo novo zadevo Pd 426/2010; - za tožeče stranke pod zaporednimi številkami 533, 534, 536 in 563 v prvotnem spisu ter odprlo novo zadevo Pd 427/2010; - za tožnico L.L., naslov ..., zaporedna številka 1330 v prvotnem spisu, novo zadevo Pd 428/2010 - vzorčni postopek; - za tožnika M.M., naslov ..., zaporedna številka 949 v prvotnem spisu, novo zadevo Pd 429/2010 - vzorčni postopek; - za tožnika N.N., naslov ..., zaporedna številka 63 v prvotnem spisu, novo zadevo Pd 430/2010 - vzorčni postopek; - za tožeči stranki pod zaporednima številkama 566 in 568 v prvotnem spisu, novo zadevo Pd 431/2010; - za tožeči stranki pod zaporednima številkama 566 in 568 v prvotnem spisu, novo zadevo Pd 432/2010, ter - za tožeče stranke pod zaporednimi številkami 567, 569, 570, 571, 572, 574 in 576 v prvotnem spisu in zanje odprlo novo zadevo Pd 433/2010. Izločitev zadev je utemeljilo z različnimi okoliščinami posameznih skupin tožečih strank in sicer je tožečim strankam: - v novi zadevi Pd 425/2010 prenehalo delovno razmerje iz razloga nesposobnosti pred uvedbo stečaja nad toženko; - v zadevi Pd 426/2010 je tožečim strankam prenehalo delovno razmerje na podlagi sporazuma o prenehanju delovnega razmerja pred uvedbo stečaja nad toženo stranko; - v zadevi Pd 427/2010 je tožečim strankam prenehalo delovno razmerje zaradi poslovnega razloga pred uvedbo stečaja nad toženo stranko; - v zadevi Pd 431/2010 zaradi upokojitve tožečih strank pred uvedbo stečaja nad toženo stranko; - v zadevah Pd 432/2010 in Pd 433/2010 pa iz razloga, ker je šlo za nekdanje delavce R.R. d.o.o. in A. d.o.o., ki naj bi po pogodbi imeli pravico do vrnitve na delo v družbo A. d.o.o.. Kot že navedeno zgoraj, je sodišče v zadevah Pd 428/2010, Pd 429/2010 in Pd 430/2010 izvedlo vzorčne postopke.

V vzorčni zadevi tožnice L.L. je sodišče prve stopnje najprej s sklepom opr. št. Pd 428/2010 z dne 13. 6. 2011 zavrglo tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo), s katerim je tožnica zahtevala, da se kot nezakonit razveljavi sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, sklenjen med pravdnima strankama, nadalje da se ugotovi, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki dne 21. 10. 2009 ni prenehalo in še vedno traja; da je tožena stranka dolžna tožnici priznati vse pravice iz delovnega razmerja (plača, regres za letni dopust, jubilejna nagrada) od 21. 10. 2009 do dneva poziva nazaj na delo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za zapadle plače, ki bi jih tožnica prejela, če bi delala, od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec ter jo pozvati nazaj na delo na delovno mesto, ki ga je zasedala do 31. 3. 2009, ter ji povrniti tudi stroške postopka (tč. I izreka). Nadalje je sodišče prve stopnje zavrglo tudi podredni tožbeni zahtevek (pravilno tožbo v delu tožbenega zahtevka), s katerim je tožnica zahtevala, da se ugotovi obstoj njene terjatve zoper stečajnega dolžnika - toženo stranko - v stečaju in sicer navadne terjatve v višini 486,81 EUR, prednostne terjatve v višini 7.394,86 EUR, skupaj 7.881,67 EUR, zahtevala pa je tudi povrnitev stroškov postopka. Odločilo je še, da tožena stranka sama krije svoje pravdne stroške (tč II izreka).

Po pritožbi obeh strank je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 745/2011 z dne 8. 12. 2011 pritožbi tožene stranke ugodilo, pritožbi tožnice pa delno ugodilo in izpodbijani sklep delno razveljavilo v tč. II izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V preostalem je pritožbo tožnice zavrnilo in se v nerazveljavljenem delu (tč. I izreka) potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržalo za končno odločbo.

Zoper navedeni sklep se je v delu, ki se nanaša na stroške postopka, pravočasno pritožila tožena stranka. Menila je, da bi bila odločitev pravilna, če bi tožnica postavila le primarni tožbeni zahtevek. Ker pa je postavila tudi podredni zahtevek, s katerim je zahtevala ugotovitev obstoja denarne terjatve v višini 7.881,67 EUR, torej denarni zahtevek, za katerega določba 41. čl. ZDSS-1 ne velja, bi moralo sodišče odločiti glede na uspeh in tožnici naložiti pravdne stroške v plačilo.

Tožnica je v pritožbi navajala, da glede na vsebino obrazložitve v delu, ki se nanaša na podrejeni tožbeni zahtevek, sklepa, da je sodišče odločilo tako, ker tožnici ni priznalo pravne koristi za tožbo v smislu 274. člena ZPP. Iz obrazložitve sodišča v delu izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na podrejeni tožbeni zahtevek, izhaja, da za utemeljenost podrejenega tožbenega zahtevka ni pravne podlage, kar bi narekovalo zavrnitev zahtevka in ne zavrženje tožbe. Glede na to, da vsi materialnopravni temelji predvidevajo solidarno odgovornost tožene stranke, tožnica lahko izpolnitev zahteva od katerekoli družbe. Zato gre terjatev presojati po 395. členu Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami; OZ). V sklepu ni razlogov o odločilnih dejstvih. Tožnica je izpostavila obstoj napak volje pri sklepanju sporazumov o prenehanju pogodb o zaposlitvi ter novih pogodb o zaposlitvi, konkretno, obstoj zmote in prevare. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je bil primarni tožbeni zahtevek postavljen prepozno, in da je zato potrebno tožbo v tem delu zavreči, pri tem pa se niti z besedo ni opredelilo do tožničinih navedb glede zatrjevanih okoliščin pri sklepanju spornega sporazuma. Nadalje se ni opredelilo do navedb glede vpliva začetka stečajnega postopka na delovna razmerja, do vpliva začetka stečajnega postopka na reintegracijski zahtevek, do vprašanja nastanka reintegracijskega zahtevka ter s tem povezane obveznosti prijave reintegracijskega zahtevka v obliki prijave terjatve v stečajnem postopku. Reintegracijski zahtevek je specifičen in zaradi njegove narave ne predstavlja ne denarne ne nedenarne terjatve v smislu 20. člena ZFPPIPP, zato ga kot takega niti ni mogoče prijaviti v stečajnem postopku. Nadalje ni razlogov glede navedb, povezanih z izpostavljenim problemom neimplementacije Direktive 2001/23/ES, zlasti drugega odstavka 4. člena. Nacionalna sodišča so dolžna nacionalno pravo interpretirati v skladu z direktivami. Interpretacija tretjega odstavka 73. člena ZDR skladno z Direktivo (zlasti z drugim odstavkom 4. člena) bi pripeljala do tega, da bi sodišče prve stopnje moralo vsaj besedno zvezo "poslabšanje delovnih razmer iz pogodbe o zaposlitvi" interpretirati širše in sicer tako, kot to določa Direktiva v smislu "delovnih pogojev", kamor spadajo tudi premoženjske pravice delodajalca, ki predstavljajo jamstvo za delavčeve terjatve do delodajalca. Poleg odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa bi moralo kot pogoj za uporabo varstvenih določb upoštevati katerokoli obliko prenehanja delovnega razmerja. Sodišče je v svoji interpretaciji prezrlo, da je cilj Direktive in s tem tudi 73. člena ZDR, varovanje delavcev v primeru, ko se spremeni delodajalec in zlasti zagotoviti, da se njihove pravice ohranijo. Nadalje ni razlogov glede navedb tožeče stranke o zlorabi inštituta spremembe delodajalca in kršitev v smislu, da so bili delavci prisiljeni skleniti sporazume, čeprav to po svojem bistvu nasprotuje institutu spremembe delodajalca, pa tudi ne o dejstvu, da je bila tožnica prezaposlena na delodajalca, ki je brez premoženja, s čimer se je njen delovno pravni položaj bistveno poslabšal. Tožnica je navajala, da je bila prenesena v družbo, ki niti organizacijsko niti po premoženju, sama ni bila sposobna zagotoviti izpolnjevanja pravic iz delovnega razmerja, saj je bila v vseh pogledih v celoti odvisna od tožene stranke. Razen osnovnega kapitala 7.500,00 EUR ni imela prav nobenih lastnih sredstev, s katerimi bi lahko jamčila za izpolnjevanje pravic delavcev iz delovnega razmerja. Povezanost hčerinske družbe s toženo stranko je bila tako intenzivna, da hčerinska družba ni mogla sama sprejeti nobene odločitve in tudi ni mogla ustvariti nobenega dobička. V okvir pravic delavcev sodi tudi možnost, da se te pravice tudi dejansko uresničijo (preko zagotovitve ustreznega premoženja družbe, ki za njihove pravice jamči). Tožnica poudarja, da Direktiva 2001/23/ES varstvo delavcev predvideva za vse primere prenehanja delovnih razmerij iz razloga, ker se delovni pogoji bistveno spremenijo v škodo delavca (in ne zgolj primere, ko pogodbo o zaposlitvi odpove delavec), torej tudi za primere prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi začetka stečajnega postopka, saj se v tem primeru šteje, da je delodajalec odgovoren za prenehanje pogodbe o zaposlitvi. ZDR v 73. členu govori o poslabšanju pogojev iz pogodbe o zaposlitvi (zaradi česar delavec odpove pogodbo), drugi odstavek 4. čl. Direktive pa govori o bistveni spremembi delovnih pogojev v škodo delavca, kar nikakor ni isto. Za pravilno interpretacijo bi sodišče moralo Sodišču EU zastaviti vprašanje glede pravilne razlage drugega odstavka 4. člena Direktive (npr. ali začetek stečajnega postopka nad delodajalcem prevzemnikom pomeni bistveno spremembo delovnih pogojev v smislu drugega odstavka 4. člena Direktive). Drugi odstavek 4. člena Direktive in tretji odstavek 73. čl. ZDR se tudi bistveno razlikujeta v delu, ki se nanaša na vzrok prenehanja delovnega razmerja. Direktiva namreč omenjeni pogoj določa z vsebino "bistvene spremembe delovnih pogojev v škodo delavca", tretji odstavek 73. člena ZDR pa navaja "objektivne razloge za poslabšanje pravic iz pogodbe o zaposlitvi". Določba Direktive je več kot očitno širša, saj navaja delovne pogoje, ZDR pa zgolj pravice iz pogodbe o zaposlitvi. Obveznosti do delavcev namreč niso le denarne, ampak tudi nedenarne (npr. zagotavljanje dela). Sodišče se je ukvarjalo z vprašanjem, ali je tožnica v stečajnem postopku nad toženo stranko prijavila terjatev kot izhaja iz primarnega zahtevka, čeprav vprašanje nima nobene zveze z vprašanjem (ne)pravočasnosti tožbenega zahtevka. Sodišče je v konkretnem primeru začelo vzorčni postopek, postopka Pd 202/2010, katerega stranke so preostale tožeče stranke, pa ni prekinilo. Dejansko stanje je bilo napačno ugotovljeno, saj sodišče ni ugotavljalo pravno relevantnih dejstev, zlasti v zvezi s vprašanjem organiziranosti tožene stranke in njenega razmerja s hčerinskimi družbami ter finančnim poslovanjem, itd.. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je v omejenem obsegu sodišče ugotavljalo tudi dejansko stanje, pa še to je ugotovilo zmotno. Glede primarnega tožbenega zahtevka tožnica poudarja, da rok ne teče nujno od podpisa sporazuma, ampak lahko teče tudi od dneva, ko se je tožnica seznanila s kršitvijo pravic. Tudi primarni tožbeni zahtevek po svoji naravi predstavlja zahtevek, ki je neposredna posledica dejstva, da je bila terjatev tožnice v stečajnem postopku pri toženi stranki prerekana. Tožnica z dejstvom, da ji je bila terjatev prerekana (ter s tem s kršitvijo svoje pravice) ni bila seznanjena 9. 3. 2010, ko je bil objavljen osnovni seznam preizkušenih terjatev, ampak 16. 7. 2010, ko je bil v stečajnem postopku nad toženo stranko izdan sklep o preizkusu terjatev. Osnovni seznam se lahko spremeni, saj je zoper njega mogoč ugovor, šele nato se pripravi končni seznam, ki ga v sklep o preizkusu terjatev po 69. členu ZFPPIPP povzame sodišče. Šele na podlagi sklepa o preizkusu terjatev in končnega seznama preizkušenih terjatev je mogoče vedeti, katere terjatve so bile prijavljene, v kakšni višini in ali so bile prerekane. Da je v fazi preizkusa ključnega pomena sklep o preizkusu terjatev in končni seznam izhaja iz 300., 301., 302., in 308. člena ZFPPIPP, ki pravne posledice za postopke, ki so že v teku pred začetkom stečajnega postopka, vežejo na objavo sklepa o preizkusu terjatev, ne pa na objavo osnovnega seznama preizkušenih terjatev. Če bi prvostopenjsko sodišče pravilno interpretiralo materialno pravo glede začetka teka roka oz. glede tega, kdaj se je tožnica seznanila s kršitvijo pravic, bi ugotovilo, da je bila tožba vložena pravočasno, saj je bila vložena istega dne, ko je bil objavljen sklep o preizkusu terjatev. Glede odškodninskega pravnega temelja po določbah ZGD-1 je tožnica izpostavila, da protipravnosti v smeri, kot jo razume prvostopenjsko sodišče, toženi stranki res ne gre očitati, dejstvo pa je, da je njena protipravnost podana zaradi številnih drugih ravnanj tožene stranke v razmerju do tožeče zlasti, da je bil institut spremembe delodajalca uporabljen na nezakonit način, ker je bil s tožnico sklenjen sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi in sklenjena nova pogodba; da je bila tožnica zavedena, da gre pri družbi C. d.o.o. za zdravo jedro, ki bo nadaljevalo s poslovanjem, s čimer je tožena stranka povzročila zmoto o bistvenih okoliščinah glede sklenitve sporazuma; z grožnjami, da bo tožnici, če sporazuma ne podpiše, prenehalo delovno razmerje; brez pravne podlage uporabljala minimalno premoženje hčerinskih družb kot njeno lastno in to brez nadomestila, itd.. Do vseh naštetih protipravnih ravnanj se sodišče ni opredelilo, čeprav so bistvena za uporabo določbe o spregledu pravne osebe po ZGD-1 (8. člen). Tožena stranka je bila edini družbenik družbe C. d.o.o.. Tožena stranka je s premoženjem C. d.o.o. ravnala kot s svojim lastnim, saj je brez nadomestila uporabljala osnovna sredstva, ki so bila nabavljena iz njenih sredstev (vozila, videonadzorni sistem, nekateri specialni stroji), obenem pa je družbi C. d.o.o. zaračunavala najemnino in druge storitve. Preko določanja cene storitev, po kateri je družba C. d.o.o. opravljala delo za toženo stranko, je skrbela za zmanjševanje premoženja družbe C. d.o.o.. V korist premoženjske sfere tožene stranke, pri čemer se je tožena stranka takrat brez dvoma zavedala, da C. d.o.o. ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam, ker je bila ta povsem odvisna od tožene stranke in je ustvarila praktično vse svoje prihodke preko prodaje izdelkov in storitev toženi stranki. Na ta način je družbo C. d.o.o. izčrpavala.

Pritožbeno sodišče je v obrazložitvi povzelo, da v obravnavani zadevi tožnica s primarnim zahtevkom zahteva razveljavitev sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ugotovitev, da ji delovno razmerje pri toženi stranki dne 21. 10. 2009 ni prenehalo in ji še vedno traja ter priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od 21. 10. 2009 do poziva nazaj na delo (reintegracijo in reparacijo); podredno pa zahteva ugotovitev obstoja terjatev iz naslova neizplačanega regresa za letni dopust in odpravnine zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrglo tožbo s primarnim tožbenim zahtevkom (prvenstveno zaradi zamude prekluzivnega roka za sodno varstvo), je pravilna, medtem ko je zavrženje tožbe glede podrednega tožbenega zahtevka (za ugotovitev obstoja in plačila denarnih terjatev) napačna, saj temelji na zmotni pravni presoji.

Pritožbeno sodišče je v obrazložitvi svoje odločitve navedlo, da iz sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da je prišlo konec marca 2009 do prenosa podjetja tožene stranke - obrata ... na novoustanovljeno hčerinsko družbo C. d.o.o. v smislu 73. člena ZDR in Direktive 2001/23/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov (v nadaljevanju: Direktiva). Okoliščine prenosa je mogoče strniti v naslednje ugotovitve: (1) da je tožena stranka (delodajalec prenosnik) ustanovila hčerinsko družbo (z minimalnim osnovnim kapitalom), (2) da je nanjo prenesla posle, (3) da ji je dala v najem prostore in opremo, (4) da je na hčerinsko družbo prešla tudi večina delavcev, ki so delali v istih prostorih in z istimi delovnimi sredstvi (prim. zadevi Allen C-234/98 in Temco C-51/00). Tožena stranka je s tožnico dne 31. 3. 2009 sklenila sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, istega dne pa je tožnica z družbo C. d.o.o. sklenila pogodbo o zaposlitvi z veljavnostjo od dne 1. 4. 2009. Pritožbeno sodišče je zavzelo stališče, da je sodno varstvo v primeru nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi mogoče uveljavljati v prekluzivnem roku iz tretjega odstavka 204. člena ZDR, novo pogodbo o zaposlitvi pa izpodbijati pod pogoji, določenimi v 14. členu ZDR. Tožnica nove pogodbe z dne 1. 4. 2009 ne izpodbija, zaradi napak volje pa izpodbija sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ki ga je dne 31. 3. 2009 sklenila s toženo stranko. V primeru spremembe delodajalca (prvi odstavek 73. člena ZDR) pogodba o zaposlitvi ne preneha, temveč po samem zakonu preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku na delodajalca prevzemnika (družbo C. d.o.o.). Sklepanje sporazuma o prenehanju delovnega razmerja z delodajalcem prenosnikom in sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi z delodajalcem prevzemnikom v ZDR v primeru prenosa po 73. členu ZDR ni predvideno. Kljub temu pa navedeno ni izrecno prepovedano. V takšnem sporazumu se namreč delavec in delodajalec prenosnik lahko dogovorita za več pravic, kot so delavcu v primeru prenosa v razmerju do delodajalca prenosnika zagotovljene z ZDR. V kolikor bi se delodajalec prenosnik in delavec v takšnem sporazumu dogovorila za manj pravic, kot jih delavcu zagotavlja ZDR, pa bi bila takšna določba sporazuma nična in bi se zato glede uveljavljanja pravic, ki so posledice prenosa, neposredno uporabljale določbe 73. čl. ZDR.

Ker gre za prenos po 73. členu ZDR, ima tožnica po stališču pritožbenega sodišča, ki ga je zavzelo v vzorčnem postopku, v konkretnem primeru popolnoma enake pravice, kot če sporazuma sploh ne bi sklenila, saj se pravdni stranki v sporazumu nista dogovorili niti za več niti za manj pravic, kot jih tožnici podeljuje 73. člen ZDR. V primeru, če bi sodišče ugotovilo, da je tožnica sporazum sklenila v posledici zmote, prevare ali grožnje, to na njene pravice ne bi v ničemer vplivalo, saj je bila tožnica prenesena na podlagi pravnega posla med delodajalcem prenosnikom in delodajalcem prevzemnikom (česar tožnica ne zanika) in so njene pravice varovane na podlagi 73. člena ZDR. Tožnica tudi, če bi predmetni sporazum uspela spraviti s sveta, ne bi imela več pravic, kot jih ima, če sporazuma ne bi sklenila. V tem pogledu torej tožnica pravzaprav niti nima koristi za izpodbijanje veljavnosti predmetnega sporazuma. Vendar pa, ker tožnici pravni interes za izpodbijanje sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi podeljuje sam zakon (204. člen ZDR), mora sodišče navedene okoliščine spregledati in o zadevi odločati meritorno, oz. prvenstveno ugotoviti, ali tožnica sporazum izpodbija pravočasno.

Nadalje je pritožbeno sodišče v vzorčnem postopku ugotovilo, da iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnica s toženo stranko sklenila sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi dne 31. 3. 2009, sočasno pa tudi novo pogodbo o zaposlitvi z C. d.o.o., ki je pričela veljati 1. 4. 2009. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da v primeru izpodbijanja veljavnosti sporazuma o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi velja specialna ureditev ZDR, ki sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi uvršča med primere oziroma načine prenehanja pogodbe o zaposlitvi, in ki v tretjem odstavku 204. člena določa, da ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (torej tudi prenehanja zaradi sporazumne razveljavitve) ali odločitve o disciplinski odgovornosti, lahko delavec zahteva le v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice. Ker je iz dejanskih ugotovitev izhajalo, da tožnica prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki ni nasprotovala, saj je podpisala sporazum, je spor nastal zato, ker je šel nov tožničin delodajalec (družba C. d.o.o.) dne 2. 10. 2009 v stečaj, tožnici pa je v posledici stečaja dne 21. 10. 2009 pri družbi C. d.o.o. prenehalo delovno razmerje. To pomeni, da je tožnica šele po podpisu sporazuma s toženo stranko in pogodbi o zaposlitvi z družbo C. d.o.o. ugotovila, da novi tožničin delodajalec (družba C. d.o.o.), v nasprotju z zagotovili, ki naj bi jih dala tožena stranka, dejansko nima zdravega jedra, in da delavcem ni sposoben poravnati obveznosti iz delovnega razmerja. Tako je tožnica za zatrjevano prevaro v zvezi s sklepanjem sporazuma, to je za kršitev pravic v zvezi s sporazumom o prenehanju delovnega razmerja, izvedela najkasneje v trenutku ko ji je prenehala pogodba o zaposlitvi v C. d.o.o. zaradi stečaja. Zato je zahtevala, da te obveznosti poravna prejšnji delodajalec (tožena stranka), ker jo je ob podpisu sporazuma zavajal o plačilni in finančni sposobnosti družbe C. d.o.o.. Pritožbeno sodišče je pojasnilo, da je glede na ugotovljena dejstva pred sodiščem prve stopnje očitno, da je tožnica za razlog izpodbojnosti izvedela najkasneje dne 21. 10. 2009, torej na dan, ko ji je pri družbi C. d.o.o. prenehalo delovno razmerje, zato je tožba, vložena dne 16. 7. 2010 prepozna, saj jo je tožnica vložila po poteku 30 - dnevnega roka iz 204. člena ZDR. Ker je tožnica tožbo v zvezi z razveljavitvijo sporazuma vložila prepozno, tudi ni podlage za odločanje o reintegracijskem in reparacijskem zahtevku po vsebini, saj sta ta dva zahtevka neposredno vezana na odločitev o razveljavitvi sporazuma. Odločitev sodišča prve stopnje v tč. I sklepa je bila zato pravilna, vendar delno iz drugih razlogov. Pritožbeno sodišče jo je zato v tem tem delu potrdilo (353. čl. ZPP v zvezi z 365. čl. ZPP).

Po stališču pritožbenega sodišča za izpodbijanje sporazuma ni pomembno, kdaj je tožnica izvedela za to, da tožena stranka ne bo solidarno jamčevala za terjatve družbe C. d.o.o., temveč dejstvo, kdaj je tožnica izvedela, da je bila s strani tožene stranke zavedena o plačilni sposobnosti družbe C. d.o.o., in da zaposlitev ni taka, kot je delavka pričakovala. To se je po oceni pritožbenega sodišča zgodilo najkasneje dne 21. 10. 2009, ko je tožnici pri družbi C. d.o.o. prenehalo delovno razmerje. Zato tudi ni odločilen datum, od katerega bi sodišče moralo šteti rok za izpodbijanje sporazuma, datum, ko je bil v zvezi s toženo stranko objavljen sklep o preizkusu terjatev in končni seznam preizkušenih terjatev (to je 16. 7. 2010), niti datum, ki ga je sodišče prve stopnje štelo za odločilnega (9. 3. 2010 - ko je bila terjatev po stečajnem upravitelju tožene stranke prerekana).

Nadalje je pritožbeno sodišče v vzorčnem postopku obrazložilo, da iz sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, da bo tožena stranka tožnici solidarno odgovorna tudi za obveznosti, nastale po dnevu, ko se je tožnica zaposlila pri družbi C. d.o.o.. Skrbnost, ki se zahteva v obligacijskih razmerjih na podlagi 6. člena OZ, velja tudi za tožnico. Tožnica je vedela, da takšne določbe v sporazumu ni (v zvezi s tem tudi ni zatrjevala kakšne sočasno sklenjene ustne pogodbe oz. sklenitve ustnega sporazuma o razširitvi odgovornosti na toženo stranko za terjatve delavcev), zato ne more biti uspešna s trditvami, da je odločilen datum, od katerega bi sodišče moralo šteti rok, datum, ko je bil objavljen sklep o preizkusu terjatev in končni seznam preizkušenih terjatev (to je 16. 7. 2010), iz katerega je bilo razvidno, da tožena stranka odklanja jamčevanje za obveznosti družbe C. d.o.o.. Tožnica je vedela, da iz sporazuma takšno jamčevanje ne izhaja, pa je sporazum kljub temu podpisala. Glede navedenega torej ni moč govoriti o opravičljivi zmoti. Tožnici sporazuma ne bi bilo potrebno podpisati, saj jo k temu ni nihče silil, niti sporazum ni bil potreben zato, da se izvede prenos po 73. členu ZDR. Tožnica je sporazum prostovoljno podpisala. Zatrjevane grožnje o tem, da bo tožnici prenehalo delovno razmerje, če sporazuma ne bo podpisala, pa po stališču pritožbenega sodišča niso bile pravnorelevantne (VS RS opr. št. VIII Ips 411/2007).

Glede zavrženja podrednega zahtevka za ugotovitev obstoja terjatev iz naslova neizplačanega regresa za letni dopust in odpravnine zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v višini 7.881,67 EUR, je po stališču pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje nepravilno zavrglo z utemeljitvijo, da je bila terjatev tožnici priznana že v stečajnem postopku C. d.o.o., torej delodajalca prevzemnika, ob tem pa štelo, da za solidarno odgovornost tožene stranke tudi sicer ni pravne podlage. Solidarna odgovornost delodajalca prenosnika za terjatve delavca do delodajalca prevzemnika je določena v četrtem odstavku 73. člena ZDR. Delodajalec prenosnik je skupaj z delodajalcem prevzemnikom solidarno odgovoren za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa, ter za terjatve, nastale zaradi odpovedi delavca, če so se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov poslabšale pravice iz pogodbe. Ob pravilnem zaključku sodišča prve stopnje, da tožnica ne zatrjuje dejstev, ki bi pomenila objektivno poslabšanje pravic iz pogodbe o zaposlitvi (med objektivno poslabšanje delovnih pogojev spada npr. druga lokacija prevzemnika, drugačni pogoji iz kolektivne pogodbe in podobno), in da ni bila tožnica tista, ki je odpovedala pogodbo o zaposlitvi, v danem primeru niso podani pogoji iz navedene določbe za solidarno odgovornost tožene stranke. Iz podatkov v spisu ne izhaja niti dejstvo, da bi prišlo do sklenitve ustnega sporazuma o razširitvi odgovornosti na toženo stranko za terjatve delavcev, ki so nastale pri družbi C. d.o.o.. Tožnica ne zatrjuje, da bi bil sklenjen izrecen, pravno zavezujoč sporazum med toženo stranko (delodajalcem prenosnikom) in družbo C. d.o.o. (delodajalcem prevzemnikom), na katerem bi temeljila solidarna odgovornost tožene stranke za terjatve, nastale po datumu prenosa, niti kaj takega ne izhaja iz sporazuma o prenehanju delovnega razmerja med pravdnima strankama.

Nadalje je pritožbeno sodišče pojasnilo, da Direktiva Sveta 2001/23/ES določa možnost, da države članice za čas po prenosu določijo solidarno odgovornost delodajalca prenosnika in delodajalca prevzemnika za obveznosti, ki so nastale pred dnevom prenosa podjetja. Tako ZDR v četrtem odstavku 73. člena določa solidarno odgovornost delodajalca prenosnika, ki pa se ne nanaša le na terjatve, ki so nastale pred datumom prenosa podjetja (in so zapadle po njem), ampak tudi na terjatve delavca v zvezi s pravicami, ki mu pripadajo, ker je zaradi poslabšanja pravic odpovedal pogodbo o zaposlitvi (v skladu s tretjim odstavkom 73. člena ZDR). Solidarna odgovornost delodajalca prenosnika časovno ni omejena. V obravnavani zadevi ne gre za primer, ki ga ureja tretji odstavek 73. člena ZDR, saj je tožnici delovno razmerje prenehalo zaradi uvedbe stečajnega postopka.

Drugi odstavek 4. člena Direktive Sveta 2001/23/ES določa, da se šteje, da je delodajalec odgovoren za prenehanje pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja, če pogodba o zaposlitvi ali delovno razmerje preneha, ker se delovni pogoji zaradi prenosa bistveno spremenijo v škodo delavca. Iz Direktive ne izhaja, da bi se termin "delodajalec" nanašal na delodajalca prenosnika, zato ureditev v Direktivi ne daje podlage za odločitev, da bi bil delodajalec prenosnik solidarno zavezan za vse terjatve delavca, ki nastanejo zaradi poslabšanja delovnih pogojev delavca zaradi prenosa. Na podlagi določb Direktive in 73. člena ZDR torej ni podlage, za odločitev o odgovornosti tožene stranke za terjatev, kot jo uveljavlja tožnica. Sodišče druge stopnje je pojasnilo, da pritožba tožnice pravilno izpostavlja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da tožnici terjatve ni mogoče priznati iz razloga, ker je terjatev v istem znesku prijavila tudi v stečajnem postopku nad družbo C. d.o.o., kjer ji je bila tudi v celoti priznana. Ker je tožnica svojo terjatev uveljavljala v dveh različnih stečajnih postopkih in zoper dva različna stečajna dolžnika (dve različni pravni osebi), se subjektivne meje pravnomočnosti iz sklepa o preizkusu terjatev v stečajnem postopku nad družbo C. d.o.o. ne raztezajo tudi na stečajni postopek nad toženo stranko. V obravnavani zadevi torej ne gre za vnovično odločanje o istem zahtevku med istima strankama. Poudarilo je tudi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo in tudi ni izvajalo dokaznega postopka v zvezi s trditvijo, da tožena stranka za navedeno terjatev solidarno odgovarja tudi na podlagi 8. člena ZGD-1 in do navedb tožnice, da naj bi tožena stranka družbo C. d.o.o. ustanovila in prenesla nanjo delavce, ne da bi hkrati tem hčerinskim družbam zagotovila ustrezno premoženje, delovna sredstva in organizacijsko strukturo. S tem naj bi poslovodstvo tožene stranke hčerinske družbe prisililo v zanje škodljive pravne posle. Tožena stranka naj bi bila v celoti obvladujoča družba družbe C. d.o.o., hčerinske družbe naj ne bi imele potrebnih organov za opravljanje pretežnega dela poslovodnih funkcij in naj bi bile pri sprejemanju poslovnih odločitev ter vodenju poslovnih procesov dejansko v celoti odvisne od tožene stranke (ekonomsko in poslovno). Solidarno odgovornost tožene stranke za vtoževane terjatve je tožnica torej utemeljevala s tem, da sredstva družbe C. d.o.o. ne zadoščajo za poplačilo terjatev, za kar je odgovorna tožena stranka, saj je družbo C. d.o.o. izčrpavala (v svojo korist zmanjševala njeno premoženje), pa tudi sicer je ravnala s premoženjem družbe C. d.o.o. (kot pravne osebe) kot s svojim lastnim premoženjem. Pritožbeno sodišče se je strinjalo z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da toženi stranki ni mogoče očitati zlorabe zakona zgolj zaradi ustanovitve hčerinskih družb in prenosom delavcev v novoustanovljene družbe, ki so bile ustanovljene z zakonsko določenim minimalnim kapitalom. Razen splošnih trditev, da so izpolnjeni pogoji iz 8. člena ZGD-1, tožnica ni vsebinsko opredelila okoliščin, ki bi kazale na to, da so izpolnjeni pogoji za spregled pravne osebnosti. Manjkajoče trditvene podlage pa ni mogoče dopolniti z vpogledom v obsežno listinsko dokumentacijo, prav tako pa tudi ne z izvajanjem dokazov s postavitvijo izvedencev, kot je to predlagala tožeča stranka.

Glede na navedeno, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v tč. II izreka razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

V novem sojenju je sodišče prve stopnje s sodbo opr. št. Pd 306/2011 z dne 4. 12. 2012 zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala ugotovitev, da obstoji navadna terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 486,81 EUR in prednostna terjatev v višini 7.394,86 EUR. V II. točki izreka je odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje pravdne stroške.

Tožeča stranka se je pritožila zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Navedla je, da je sodišče prve stopnje storilo absolutne bistvene kršitve določb postopka, saj se ni opredelilo do večine navedb, ki jih je tožeča stranka podala v vlogah in so pomembne za presojo. Ponovila je nekatere navedbe iz pritožbe zoper prvotno odločitev sodišča prve stopnje. Navedla je, da odločitev nima razlogov glede navedb, povezanih z razlago Direktive 2001/23/ES, zlasti drugim odstavkom 4. člena. Nacionalna sodišča so dolžna nacionalno pravo interpretirati v skladu z direktivami. Izpodbijana sodba se ne opredeljuje do navedb tožeče stranke glede neupoštevanja določb Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju, zlorabe instituta spremembe delodajalca, organizacije, premoženjskega položaja, namena ustanovitve in poslovanja družbe C. d.o.o.), kršitve obveznosti t.i. koncernskega privilegija in glede zatrjevanega pravnega temelja spregleda pravne osebnosti. Tožeča stranka je bila prenesena v družbo, ki niti organizacijsko niti po premoženju, sama ni bila sposobna zagotoviti izpolnjevanja pravic iz delovnega razmerja, saj je bila v vseh pogledih v celoti odvisna od tožene stranke. Družba C. d.o.o., razen osnovnega kapitala ni imela prav nobenih lastnih sredstev, s katerimi bi lahko jamčila za izpolnjevanje pravic delavcev iz delovnega razmerja. Povezanost hčerinske družbe s toženo stranko je bila tako intenzivna, da hčerinska družba ni mogla sama sprejeti nobene odločitve in tudi ni mogla ustvariti nobenega dobička. Sodišče je v svoji interpretaciji prezrlo, da je cilj Direktive in s tem tudi 73. člena ZDR varovanje delavcev v primeru, ko se spremeni delodajalec, zlasti pa ohranitev njihovih pravic. Tožeča stranka poudarja, da Direktiva 2001/23/ES varstvo delavcev predvideva za vse primere prenehanja delovnih razmerij iz razloga, ker se delovni pogoji bistveno spremenijo. Določilo 73. člena ZDR govori o poslabšanju pogojev iz pogodbe o zaposlitvi (zaradi česar delavec odpove pogodbo), drugi odstavek 4. člena Direktive pa govori o bistveni spremembi delovnih pogojev v škodo delavca, kar nikakor ni isto. Za pravilno interpretacijo bi sodišče moralo Sodišču EU zastaviti vprašanje glede pravilne razlage drugega odstavka 4. člena Direktive in z njim povezanega 3. člena Direktive. Ker tega ni storilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Kršitev načel neposrednosti in kontradiktornosti pa je podana zato, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na zaslišanje prič, ki so bile zaslišanje v drugih individualnih sporih, vendar jih v tej zadevi ni zaslišalo. Zato tožeča stranka ni imela možnosti sodelovati pri izvedbi teh dokazov. Dejansko stanje je sodišče ugotavljalo v omejenem obsegu in ga zmotno ugotovilo. Poleg tega je bilo nepopolno ugotovljeno, saj sodišče ni ugotavljalo pravno relevantnih dejstev kot so: kako je bila tožena stranka organizirana in kakšna so bila njena razmerja s hčerinskimi družbami; kakšna je bila premoženjska masa, s katero je tožena stranka jamčila za pravice delavcev; okoliščine v zvezi z ustanovitvijo hčerinskih družb; kako je potekalo finančno poslovanje družbe B. d.o.o.; kako je potekala prezaposlitev tožeče stranke; zakaj je bila prezaposlitev izvedena in ali je bila izvedena na zakonit način, itd. Sodišče se ni opredelilo do problema neskladnosti tretjega in četrtega odstavka 73. člena ZDR v povezavi z Direktivo 2001/23/ES ter vprašanja njene implementacije. Pri presoji utemeljenosti podrednega zahtevka se je sodišče napačno sklicevalo na določbe ZFPPIPP, saj ta zakon za obravnavo predmetnega spora ni relevanten. Glede odškodninskega pravnega temelja se tožeča stranka ne more strinjati, da ni protipravnosti v tem, da je bil stečajni postopek zoper toženo stranko in družbo C. d.o.o. predlagan sočasno, ter da ni naloga sodišča presojati poslovnih odločitev delodajalca. Protipravnosti v smeri, kot jo razume prvostopenjsko sodišče, toženi stranki res ne gre očitati, dejstvo pa je, da je njena protipravnost podana zaradi številnih drugih ravnanj tožene stranke v razmerju do tožeče stranke, zlasti s tem: da je bil institut spremembe delodajalca uporabljen na nezakonit način; da je bila tožeča stranka zavedena, da ji bo zagotovljena enaka raven socialne varnosti tudi pri hčerinski družbi in da niso bile upoštevane določbe ZSDU; da je tožena stranka zlorabila institut spremembe delodajalca in se s tem skušala razbremeniti terjatev upnikov; da je brez pravne podlage uporabljala minimalno premoženje hčerinskih družb kot njeno lastno in to brez nadomestila, ni izpolnila obveznosti iz naslova t. i. koncernskega privilegija itd.. Do vseh naštetih protipravnih ravnanj se sodišče ni opredelilo, po mnenju tožeče stranke pa je podana odškodninska odgovornost tožene stranke. Posledično je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper II. točko izreka sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je, da sklep o pravdnih stroških ni obrazložen, kar pomeni, da gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sklicevanje na uspeh v pravdi in na peti odstavek 41. člena ZDSS-1 je premalo. Izrek o stroških je potrebno obrazložiti. Tožeča stranka je postavila zahtevek, s katerim je zahtevala ugotovitev obstoja denarne terjatve v višini 7.881,67 EUR. Gre torej za denarni zahtevek, za katerega pa določba 41. člena ZDSS-1 ne pride v poštev. Ker tožeča stranka (tudi) s podrednim zahtevkom ni uspela, bi ji sodišče moralo pravdne stroške naložiti v plačilo.

Pritožbeno sodišče je s sodbo opr. št. Pdp 138/2013 z dne 6. 3. 2013 zavrnilo obe pritožbi. Ugotovilo je, da tožeča stranka zahteva ugotovitev obstoja prerekanih terjatev zoper toženo stranko iz naslova odpravnine in regresa za letni dopust v skupni višini 7.881,67 EUR, in sicer na več pravnih podlagah (solidarni odgovornosti tožene stranke glede na 73. člen ZDR, odškodninski odgovornosti, spregledu pravne osebnosti, ipd.). Ugotovilo je, da je tožeča stranka ena od 1620 nekdanjih delavcev tožene stranke, ki so zoper njo po istem pooblaščencu vložile skupinsko tožbo. Gre za množične primere, ko so bili delavci pred začetkom stečaja preneseni v skladu z določbo 73. člena ZDR na hčerinsko družbo, nad katero je bil kasneje začet stečajni postopek. Zavzelo je stališče, da je solidarna odgovornost delodajalca prenosnika za terjatve delavca do delodajalca prevzemnika določena v četrtem odstavku 73. člena ZDR. Delodajalec prenosnik je skupaj z delodajalcem prevzemnikom solidarno odgovoren za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa, ter za terjatve, nastale zaradi odpovedi delavca, če so se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov poslabšale pravice iz pogodbe. Ob pravilnem zaključku sodišča prve stopnje, da ni bila tožeča stranka tista, ki je zaradi poslabšanja pogojev odpovedala pogodbo o zaposlitvi, v danem primeru niso podani pogoji iz navedene določbe za solidarno odgovornost tožene stranke. Iz podatkov v spisu po ugotovitvah pritožbenega sodišča ne izhaja niti dejstvo, da bi prišlo do sklenitve ustnega sporazuma o razširitvi odgovornosti na toženo stranko za terjatve delavcev, ki so nastale pri družbi C. d.o.o., oziroma da bi bil sklenjen izrecen, pravno zavezujoč sporazum med toženo stranko (delodajalcem prenosnikom) in družbo C. d.o.o. (delodajalcem prevzemnikom), na katerem bi temeljila solidarna odgovornost tožene stranke za terjatve, nastale po datumu prenosa, niti kaj takega ne izhaja iz sporazuma o prenehanju delovnega razmerja med pravdnima strankama.

Po stališču pritožbenega sodišča določa Direktiva Sveta 2001/23/ES možnost, da države članice za čas po prenosu določijo solidarno odgovornost delodajalca prenosnika in delodajalca prevzemnika za obveznosti, ki so nastale pred dnevom prenosa podjetja. Tako ZDR v četrtem odstavku 73. člena določa solidarno odgovornost delodajalca prenosnika, ki pa se ne nanaša le na terjatve, ki so nastale pred datumom prenosa podjetja (in so zapadle po njem), ampak tudi na terjatve delavca v zvezi s pravicami, ki mu pripadajo, ker je zaradi poslabšanja pravic odpovedal pogodbo o zaposlitvi (v skladu s tretjim odstavkom 73. člena ZDR). Solidarna odgovornost delodajalca prenosnika časovno ni omejena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da slovenska ureditev solidarne odgovornosti delodajalca prenosnika v delu, kjer se ta nanaša na terjatve delavca, nastale zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi poslabšanja delovnih pogojev, presega možnosti, ki jih ponuja Direktiva. V obravnavani zadevi pa ne gre za primer, ki ga ureja tretji odstavek 73. člen ZDR, saj je tožeči stranki delovno razmerje prenehalo zaradi začetka stečajnega postopka.

Po stališču pritožbenega sodišča v vzorčnem postopku je neutemeljen očitek kršitve določb ZPP, ker sodišče ni postavilo vprašanja za predhodno odločanje Sodišču EU. Drugi odstavek 4. člena Direktive Sveta 2001/23/ES določa, da se šteje, da je delodajalec odgovoren za prenehanje pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja, če pogodba o zaposlitvi ali delovno razmerje preneha, ker se delovni pogoji zaradi prenosa bistveno spremenijo v škodo delavca. Iz Direktive ne izhaja, da bi se termin „delodajalec“ nanašal na delodajalca prenosnika, zato ureditev v Direktivi ne daje podlage za odločitev, da bi bil delodajalec prenosnik solidarno zavezan za vse terjatve delavca, ki nastanejo zaradi poslabšanja delovnih pogojev delavca zaradi prenosa. Na podlagi določb Direktive in 73. člena ZDR torej ni podlage za odločitev o odgovornosti tožene stranke za vtoževano terjatev in so drugačna materialnopravna naziranja tožeče stranke neutemeljena.

Tožeča stranka je odgovornost tožene stranke za vtoževano terjatev uveljavljala tudi na podlagi 8. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 42/2006; ZGD-1), v katerem je urejen institut spregleda pravne osebnosti oziroma so določeni pogoji, ko lahko izjemoma za obveznosti družbe odgovarjajo tudi družbeniki. Ker gre za izjemo, so določbe stroge in omejujoče: spregled je mogoč, če so družbeniki družbo kot pravno osebo zlorabili za dosego njim prepovedanega cilja; ali za oškodovanje svojih upnikov; ali če so v nasprotju z zakonom s premoženjem družbe ravnali kot s svojim lastnim premoženjem; ali če so v svojo korist ali korist druge osebe premoženje družbe zmanjšali, pri čemer se zahteva tudi subjektivni pogoj vednosti, da družba ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam. Temeljna predpostavka za to vrsto odgovornosti je torej zloraba pravne osebe, ki pa ni podana, saj ni dokazano, da bi tožena stranka s premoženjem družbe C. d.o.o., ravnala kot s svojim lastnim premoženjem v nasprotju z zakonom. Prav tako ni šlo za špekulativno ravnanje – zmanjševanje premoženja družbe C. d.o.o., zaradi koristi tožene stranke. Konkretnosti teh trditev tožeča stranka ni dokazala. Trditve in očitki tožeče stranke o ravnanju tožene stranke kot družbenika C. d.o.o., ne omogočajo subsumpcije pod tretjo in četrto alineo 8. člena ZGD-1. Pritožbeno sodišče se je v vzorčnem postopku strinjalo s presojo sodišča prve stopnje, da ni protipravnosti v tem, da je bil stečajni postopek nad družbo C. d.o.o. začet sočasno s stečajnim postopkom nad toženo stranko. Glede na navedeno, pa tudi glede na odsotnost ustrezne trditvene podlage sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotavljalo ostalih elementov odškodninske odgovornosti. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati niti navedbe tožeče stranke o kršitvi t.i. koncernskega privilegija, saj niso bili dokazani škodljivi vplivi tožene stranke kot družbenice na poslovanje družbe C. d.o.o., zaradi katerih bi morala tožena stranka nadomestiti prikrajšanje odvisni družbi oziroma ji povrniti škodo.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da sklep o pravdnih stroških ni obrazložen, s čimer naj bi sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je odločitev o pravdnih stroških v zadostni meri obrazložilo, saj se je pravilno sklicevalo na peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 in 10/2004; ZDSS-1), po katerem delodajalec v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja krije svoje stroške postopka ne glede na izid pravde. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku resda odločalo zgolj o podrednem zahtevku tožeče stranke, s katerim je zahtevala ugotovitev obstoja denarne terjatve, za katere se navedeni člen ZDSS-1 ne uporablja. Vendar pa je odločitev sodišča prve stopnje v konkretnem primeru pravilna, saj je spor med pravdnima strankama, glede katerega se je nato v končni odločbi odločalo tudi o stroških postopka, tekel tako v zvezi s primarnim zahtevkom (obstoj oz. prenehanje delovnega razmerja) kot podrednim zahtevkom (denarna terjatev), posebni stroški v zvezi z zahtevkom, ki je sedaj predmet presoje pritožbenega sodišča, pa niso nastali.

Vrhovno sodišče RS je s sklepom opr. št. VIII Ips z dne 21. 5. 2012 zavrnilo revizijo zoper sklep opr. št. Pdp 745/2011 z dne 8. 12. 2011. Zavzelo je stališče, da na podlagi tretjega odstavka 204. člena ZDR pravica zahtevati ugotovitev nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi na podlagi sporazuma preneha v 30 dneh, odkar se je izvedelo za kršitev, in po tretjem odstavku 14. člena ZDR v vsakem primeru v roku enega leta od sklenitve sporazuma. Iz odločitve Vrhovnega sodišča RS izhaja, da je sodišče z zavrženjem tožbe sprejelo procesno odločitev, ker je na podlagi podatkov, navedenih v tožbi, ugotovilo, da je bil rok za vložitev tožbe prekoračen. Zato revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker je sodišče izdalo izpodbijani sklep brez glavne obravnave in brez izvajanja dokazov, ni utemeljen. Po prvem odstavku 274. člena ZPP sodišče po predhodnem preizkusu tožbe izda sklep, s katerim se tožba zavrže, če ugotovi, da je bila vložena prepozno, če je s posebnim predpisom določen rok za tožbo. Poseben predpis, ki v obravnavanem primeru določa rok za vložitev tožbe, je ZDR. Po tretjem odstavku 204. člena ZDR mora delavec ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi zahtevati v roku 30 dni od vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice. Pisni sporazum na podlagi 79. člena ZDR predstavlja enega od načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (glej sodbo VS RS VIII Ips 523/2007 z dne 11. 5. 2009). Hkrati ima tak sporazum vse značilnosti pogodbe. Ker gre za sporazum med strankama o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, zanj veljajo smiselno enaka pravila, kot veljajo za samo pogodbo o zaposlitvi. Pri poteku roka za sodno varstvo je zato treba poleg določbe iz tretjega odstavka 204. člena ZDR smiselno upoštevati tudi določbe ZDR o uveljavljanju izpodbojnosti pogodbe o zaposlitvi. Po tretjem odstavku 14. člena ZDR pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe preneha v vsakem primeru po poteku enega leta od dneva, ko je bila pogodba sklenjena. Vrhovno sodišče RS je pojasnilo, da na podlagi tretjega odstavka 204. člena ZDR pravica zahtevati ugotovitev nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi na podlagi sporazuma preneha v 30 dneh, odkar se je izvedelo kršitev, in po tretjem odstavku 14. člena ZDR v vsakem primeru v roku enega leta od sklenitve sporazuma. Tožnica je uveljavljala razveljavitev sporazuma o prenehanju delovnega razmerja z dne 31. 3. 2009 zaradi napak volje, torej zaradi njegove izpodbojnosti, tožbo pa je vložila 16. 7. 2010, kar je po poteku enoletnega objektivnega roka. Zato je sodišče tožbo kot prepozno utemeljeno zavrglo.

Vzorčni postopek - tožba M.M. opr. št. Pd 429/2010 (za delavce B. d.o.o.) S sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelek v Murski Soboti, opr. št. Pd 429/2010 z dne 6. 9. 2012, je v vzorčnem postopku tožnika M.M. sodišče prve stopnje zavrglo primarni zahtevek (pravilno: tožbo z zahtevkom) za razveljavitev sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med tožečo in toženo stranko, za ugotovitev, da delovno razmerje med njima 23. 10. 2009 ni prenehalo in še traja, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 23. 10. 2009 dalje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za zapadle plače, ki bi jih prejela, če bi delala, jo prijaviti v zavarovanje in pozvati nazaj na delovno mesto, ki ga je zasedala do 31. 3. 2009. Nadalje je sodišče prve stopnje v II. točki izreka zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala ugotovitev, da obstoji navadna terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 468,73 EUR in prednostna terjatev v višini 6.829,62 EUR. V III. točki izreka je odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje pravdne stroške.

Zoper III. točko izreka sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka. Navajala je, da bi bila odločitev o stroških pravilna, če bi tožeča stranka postavila le primarni tožbeni zahtevek, tako pa je postavila tudi podredni zahtevek, s katerim je zahtevala ugotovitev obstoja denarne terjatve v višini 7.298,35 EUR. Gre torej za denarni zahtevek, za katerega pa določba 41. člena ZDSS-1 ne pride v poštev. Ker tožeča stranka tudi s podrednim zahtevkom ni uspela, ji bo sodišče moralo pravdne stroške naložiti v plačilo.

Zoper navedeno odločbo se je pravočasno pritožila tudi tožeča stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Navajala je, da je sodišče pri zavrženju primarnega tožbenega zahtevka določbo tretjega odstavka 204. člena ZDR tolmačilo na izrazito omejujoč način, s čimer je bila tožeča stranka prikrajšana za meritorno odločitev. Ponovila je večino pritožbenih navedb, ki so bile že navedene pri vzorčnem postopku tožnice L.L.. Tako je pritožba identično poudarjala, da bi moralo sodišče upoštevati objektivni rok za razveljavitev sporazuma po določilih OZ, pri čemer je tožeči stranka šele z objavo sklepa o preizkusu terjatev v stečajnem postopku nad toženo stranki postalo jasno, da je v slabšem položaju v primerjavi z delavci, ki so bili pred začetkom stečaja zaposleni pri toženi stranki in da je bila zapeljana v podpis sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Menila je, da je prvostopenjsko sodišče z uporabo tretjega odstavka 204. člena ZDR tožeči stranki omejilo pravico sodnega varstva in zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj se ni opredelilo do večine navedb, ki jih je tožeča stranka podala v vlogah in so pomembne za presojo. Ni razlogov do navedb, povezanih z razlago Direktive 2001/23/ES, zlasti drugim odstavkom 4. člena. Nacionalna sodišča so dolžna nacionalno pravo interpretirati v skladu z direktivami. Izpodbijana sodba se ne opredeljuje do navedb tožeče stranke glede neupoštevanja določb Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju, zlorabe instituta spremembe delodajalca, organizacije, premoženjskega položaja, namena ustanovitve in poslovanja družbe B. d.o.o., kršitve obveznosti t.i. koncernskega privilegija in glede zatrjevanega pravnega temelja spregleda pravne osebnosti. Tožeča stranka je bila prenesena v družbo, ki niti organizacijsko niti po premoženju, sama ni bila sposobna zagotoviti izpolnjevanja pravic iz delovnega razmerja, saj je bila v vseh pogledih v celoti odvisna od tožene stranke. Družba B. d.o.o., razen osnovnega kapitala ni imela prav nobenih lastnih sredstev, s katerimi bi lahko jamčila za izpolnjevanje pravic delavcev iz delovnega razmerja. Povezanost hčerinske družbe s toženo stranko je bila tako intenzivna, da hčerinska družba ni mogla sama sprejeti nobene odločitve in tudi ni mogla ustvariti nobenega dobička. Menila je, da je pomanjkljiv dokazni sklep sodišča prve stopnje, saj je tožeča stranka vložila v spis 87 listin, iz dokaznega sklepa pa izhaja, da je sodišče vpogledalo zgolj v 34 listin tožeče stranke. Poudarila je, da Direktiva 2001/23/ES varstvo delavcev predvideva za vse primere prenehanja delovnih razmerij iz razloga, ker se delovni pogoji bistveno spremenijo. Določilo 73. člena ZDR govori o poslabšanju pogojev iz pogodbe o zaposlitvi (zaradi česar delavec odpove pogodbo), drugi odstavek 4. člena Direktive pa govori o bistveni spremembi delovnih pogojev v škodo delavca, kar nikakor ni isto. Tudi v tej zadevi je tožeča stranka predlagala, da bi moralo sodišče prve stopnje, za pravilno interpretacijo, Sodišču EU zastaviti vprašanje glede pravilne razlage drugega odstavka 4. člena Direktive in z njim povezanega 3. člena Direktive. Ker tega ni storilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Poleg tega je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj sodišče ni ugotavljalo pravno relevantnih dejstev kot so: kako je bila tožena stranka organizirana in kakšna so bila njena razmerja s hčerinskimi družbami; kakšna je bila premoženjska masa, s katero je tožena stranka jamčila za pravice delavcev; okoliščine v zvezi z ustanovitvijo hčerinskih družb; kako je potekalo finančno poslovanje družbe B. d.o.o.; kako je potekala prezaposlitev tožeče stranke; zakaj je bila prezaposlitev izvedena in ali je bila izvedena na zakonit način, itd. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno, saj sodišče prve stopnje ne bi smelo primarni zahtevek tožeče stranke presojati po 204. členu ZDR, prav tako se sodišče ni opredelilo do problema neskladnosti tretjega in četrtega odstavka 73. člena ZDR v povezavi z Direktivo 2001/23/ES ter vprašanja njene implementacije. Pri presoji utemeljenosti podrednega zahtevka se je sodišče napačno sklicevalo na določbe ZFPPIPP, saj ta zakon za obravnavo predmetnega spora ni relevanten. Glede odškodninskega pravnega temelja se tožeča stranka ni mogla strinjati, da ni protipravnosti v tem, da je bil stečajni postopek zoper toženo stranko in družbo B. d.o.o. predlagan sočasno ter da ni naloga sodišča presojati poslovnih odločitev delodajalca. Protipravnosti v smeri, kot jo razume prvostopenjsko sodišče, toženi stranki res ne gre očitati, dejstvo pa je, da je njena protipravnost podana zaradi številnih drugih ravnanj tožene stranke v razmerju do tožeče stranke, zlasti s tem: da je bil institut spremembe delodajalca uporabljen na nezakonit način; da je bila tožeča stranka zavedena, da ji bo zagotovljena enaka raven socialne varnosti tudi pri hčerinski družbi in da niso bile upoštevane določbe ZSDU, da je tožena stranka zlorabila institut spremembe delodajalca in se s tem skušala razbremeniti terjatev upnikov; da je brez pravne podlage uporabljala minimalno premoženje hčerinskih družb kot njeno lastno in to brez nadomestila, ni izpolnila obveznosti iz naslova t.i. koncernskega privilegija itd. Do vseh naštetih protipravnih ravnanj se sodišče ni opredelilo, po mnenju tožeče stranke pa je podana odškodninska odgovornost tožene stranke. Posledično je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških.

Višje delovno in socialno sodišče je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 1136/2012 z dne 14. 2. 2013 pritožbi zavrnilo. Glede odločitve o tožbi s primarnim zahtevkom je navedlo, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožba s primarnim zahtevkom, vložena 16. 7. 2010, prepozna. Za zatrjevano prevaro (kršitev) v zvezi s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi je namreč tožeča stranka izvedela ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi v družbi B. d.o.o., tj. 26. 3. 2009, oziroma najkasneje z vročitvijo odločbe stečajnega upravitelja 6. 10. 2009, in je najkasneje takrat začel teči 30 dnevni rok za sodno varstvo. Z zavrženjem (dela) tožbe o primarnem zahtevku je sodišče sprejelo procesno odločitev, ker je ugotovilo, da je bil prekoračen s posebnim predpisom določen rok za vložitev tožbe, torej zaradi neizpolnjene procesne predpostavke. Neobstoj procesnih predpostavk ima za posledico zavrženje tožbe s sklepom po predhodnem preizkusu tožbe (274. člen ZPP) ali kasneje (288. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je sicer v izreku napačno zapisalo, da gre za sodbo, čeprav bi moralo glede na to, da gre za odločanje o vprašanju procesne narave s sklepom zavreči del tožbe s primarnim zahtevkom (tretji odstavek 129. člena ZPP). Navedeno pa po stališču pritožbenega sodišča ni vplivalo na pravilnost odločitve.

Po stališču pritožbenega sodišča v vzorčnem postopku je bil v danem primeru prekluzivni rok kot tak določen s tretjim odstavkom 204. člena ZDR. Po tretjem odstavku 204. člena ZDR mora delavec ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi zahtevati v roku 30 dni od vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice. Pisni sporazum na podlagi 79. člena ZDR predstavlja enega od načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in ima hkrati vse značilnosti pogodbe, zato zanj veljajo smiselno enaka pravila, kot veljajo za samo pogodbo o zaposlitvi. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v zadevi opr. št. VIII Ips 53/2012 z dne 21. 5. 2012 zavzelo tudi stališče, da je treba poleg določbe iz tretjega odstavka 204. člena ZDR smiselno upoštevati tudi določbe ZDR o uveljavljanju izpodbojnosti pogodbe o zaposlitvi. Po tretjem odstavku 14. člena ZDR pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe preneha v vsakem primeru po poteku enega leta od dneva, ko je bila pogodba sklenjena. Ker je tožeča stranka uveljavljala razveljavitev sporazuma z dne 26. 3. 2009 zaradi napak volje, torej zaradi njegove izpodbojnosti, tožbo pa je vložila 16. 7. 2010, kar je po poteku enoletnega objektivnega roka, je sodišče tožbo v delu primarnega zahtevka kot prepozno utemeljeno zavrglo.

V zvezi s pritožbenimi očitki tožeče stranke glede omejitve pravice do sodnega varstva zaradi uporabe tretjega odstavka 204. člena ZDR je pritožbeno sodišče pojasnilo, da določitev prekluzivnih rokov sicer povzroči omejitev te pravice, vendar to še ne pomeni, da bi bila takšna omejitev sama po sebi nedopustna. Prekluzivni roki namreč služijo zagotavljanju jasnosti in gotovosti medsebojnih pravnih razmerij, kar je v interesu strank kot tudi v interesu pravne varnosti. Pogoj pa je, da dolžina teh rokov kot tudi njihov prekluzivni učinek dovolj jasno in nedvoumno izhaja iz zakona. Navedene zahteve tretji odstavek 204. člena ZDR izpolnjuje. Zato tožeči stranki s tem, ko je po poteku predpisanega roka prekluzivne narave iz navedenega člena in tretjega odstavka 14. člena ZDR vložila tožbo za razveljavitev sporazuma, v njeno pravico do sodnega varstva ni bilo poseženo.

Glede zavrnitve podrednega tožbenega zahtevka je pritožbeno sodišče pojasnilo, da je odločilnega pomena v obravnavani zadevi dejstvo, da je ob spremembi delodajalca po 73. členu ZDR prišlo tudi do sporazumnega prenehanja delovnega razmerja tožeče stranke pri toženi stranki dne 31. 3. 2009, novo pogodbo o zaposlitvi pa je tožeča stranka podpisala z družbo B. d.o.o., kjer ji je pogodba prenehala zaradi stečaja. Tako je že iz izvedenih pisnih dokazov in teka postopka mogoče zanesljivo sklepati o obstoju odločilnih dejstev, zato sodišče po razumni oceni ni sledilo dokaznemu predlogu tožeče stranke po nadaljnjem zaslišanju prič. Solidarna odgovornost delodajalca prenosnika za terjatve delavca do delodajalca prevzemnika je določena v četrtem odstavku 73. člena ZDR. Delodajalec prenosnik je skupaj z delodajalcem prevzemnikom solidarno odgovoren za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa, ter za terjatve, nastale zaradi odpovedi delavca, če so se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov poslabšale pravice iz pogodbe. Ob pravilnem zaključku sodišča prve stopnje, da ni bila tožeča stranka tista, ki je zaradi poslabšanja pogojev odpovedala pogodbo o zaposlitvi, v danem primeru niso podani pogoji iz navedene določbe za solidarno odgovornost tožene stranke. Iz podatkov v spisu ne izhaja niti dejstvo, da bi prišlo do sklenitve ustnega sporazuma o razširitvi odgovornosti na toženo stranko za terjatve delavcev, ki so nastale pri družbi B. d.o.o., oziroma da bi bil sklenjen izrecen, pravno zavezujoč sporazum med toženo stranko (delodajalcem prenosnikom) in družbo B. d.o.o. (delodajalcem prevzemnikom), na katerem bi temeljila solidarna odgovornost tožene stranke za terjatve, nastale po datumu prenosa, niti kaj takega ne izhaja iz sporazuma o prenehanju delovnega razmerja med pravdnima strankama.

Nadalje iz odločitve pritožbenega sodišča izhaja, da direktiva Sveta 2001/23/ES določa možnost, da države članice za čas po prenosu določijo solidarno odgovornost delodajalca prenosnika in delodajalca prevzemnika za obveznosti, ki so nastale pred dnevom prenosa podjetja. Tako ZDR v četrtem odstavku 73. člena določa solidarno odgovornost delodajalca prenosnika, ki pa se ne nanaša le na terjatve, ki so nastale pred datumom prenosa podjetja (in so zapadle po njem), ampak tudi na terjatve delavca v zvezi s pravicami, ki mu pripadajo, ker je zaradi poslabšanja pravic odpovedal pogodbo o zaposlitvi (v skladu s tretjim odstavkom 73. člena ZDR). Solidarna odgovornost delodajalca prenosnika časovno ni omejena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je slovenska ureditev solidarne odgovornosti delodajalca prenosnika v delu, kjer se ta nanaša na terjatve delavca, nastale zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi poslabšanja delovnih pogojev torej presega možnosti, ki jih ponuja Direktiva. V obravnavani zadevi pa ne gre za primer, ki ga ureja tretji odstavek 73. člen ZDR, saj je tožeči stranki delovno razmerje prenehalo zaradi začetka stečajnega postopka.

Iz odločitve pritožbenega sodišča izhaja, da je neutemeljen očitek kršitve določb ZPP, ker sodišče ni postavilo vprašanja za predhodno odločanje Sodišču EU. Drugi odstavek 4. člena Direktive Sveta 2001/23/ES določa, da se šteje, da je delodajalec odgovoren za prenehanje pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja, če pogodba o zaposlitvi ali delovno razmerje preneha, ker se delovni pogoji zaradi prenosa bistveno spremenijo v škodo delavca. Iz Direktive ne izhaja, da bi se termin „delodajalec“ nanašal na delodajalca prenosnika, zato ureditev v Direktivi ne daje podlage za odločitev, da bi bil delodajalec prenosnik solidarno zavezan za vse terjatve delavca, ki nastanejo zaradi poslabšanja delovnih pogojev delavca zaradi prenosa. Na podlagi določb Direktive in 73. člena ZDR torej ni podlage za odločitev o odgovornosti tožene stranke za vtoževano terjatev in so drugačna materialnopravna naziranja tožeče stranke neutemeljena.

Tožeča stranka je odgovornost tožene stranke za vtoževano terjatev uveljavljala tudi na podlagi 8. člena ZGD-1, v katerem je urejen institut spregleda pravne osebnosti oziroma določeni so pogoji, ko lahko izjemoma za obveznosti družbe odgovarjajo tudi družbeniki. Ker gre za izjemo, so določbe stroge in omejujoče: spregled je mogoč, če so družbeniki družbo kot pravno osebo zlorabili za dosego njim prepovedanega cilja; ali za oškodovanje svojih upnikov; ali če so v nasprotju z zakonom s premoženjem družbe ravnali kot s svojim lastnim premoženjem; ali če so v svojo korist ali korist druge osebe premoženje družbe zmanjšali, pri čemer se zahteva tudi subjektivni pogoj vednosti, da družba ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam. Temeljna predpostavka za to vrsto odgovornosti je torej zloraba pravne osebe, ki pa ni podana, saj ni dokazano, da bi tožena stranka s premoženjem družbe B. d.o.o., ravnala kot s svojim lastnim premoženjem v nasprotju z zakonom. Prav tako ni šlo za špekulativno ravnanje – zmanjševanje premoženja družbe B. d.o.o., zaradi koristi tožene stranke. Trditve in očitki tožeče stranke o ravnanju tožene stranke kot družbenika B. d.o.o., ne omogočajo subsumpcije pod tretjo in četrto alineo 8. člena ZGD-1. Pritožbeno sodišče se je strinjalo s presojo sodišča prve stopnje, da ni protipravnosti v tem, da je bil stečajni postopek nad družbo B. d.o.o. začet sočasno. Glede na navedeno, pa tudi glede na odsotnost ustrezne trditvene podlage sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotavljalo ostalih elementov odškodninske odgovornosti. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati niti navedbe tožeče stranke o kršitvi t.i. koncernskega privilegija, saj niso bili izkazani škodljivi vplivi tožene stranke kot družbenice na poslovanje družbe B. d.o.o., zaradi katerih bi morala tožena stranka nadomestiti prikrajšanje odvisni družbi oziroma ji povrniti škodo.

Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da sklep o pravdnih stroških ni obrazložen, s čimer naj bi sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je odločitev o pravdnih stroških v zadostni meri obrazložilo, saj se je pravilno sklicevalo na peti odstavek 41. člena ZDSS-1, po katerem delodajalec v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja krije svoje stroške postopka ne glede na izid pravde. Tožeča stranka je resda postavila tudi podredni zahtevek, s katerim je zahtevala ugotovitev obstoja denarne terjatve, za katere se navedeni člen ZDSS-1 ne uporablja. Vendar pa je odločitev sodišča prve stopnje v konkretnem primeru pravilna, saj je spor tekel tako v zvezi s primarnim zahtevkom (obstoj oz. prenehanje delovnega razmerja) kot podrednim zahtevkom (denarna terjatev) sočasno, posebni stroški v zvezi s podrednim zahtevkom pa niso nastali.

Vrhovno sodišče RS je s sklepom opr. št. VIII Ips 92/2013 z dne 10. 6. 2013 revizijo tožeče stranke zoper sodbo in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1136/2012 z dne 14. 2. 2013 zavrnilo. Iz jedra odločitve izhaja, da na podlagi tretjega odstavka 204. člena ZDR pravica zahtevati ugotovitev nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi na podlagi sporazuma preneha v 30 dneh, odkar se je izvedelo kršitev, in po tretjem odstavku 14. člena ZDR v vsakem primeru v roku enega leta od sklenitve sporazuma.

Iz obrazložitve odločitve Vrhovnega sodišča RS nadalje izhaja, da je sklep o zavrženju tožbe procesni sklep o tem, da ni izpolnjena procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe in meritorno odločitev o tožbenem zahtevku. V takem primeru še ne pride do uporabe materialnega prava, je pa materialno pravo lahko pomembno za presojo o pravočasnosti tožbe. S primarnim tožbenim zahtevkom je tožnik izpodbijal sporazum o prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki, ki je bil sklenjen 26. 3. 2009 in na podlagi katerega mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 31. 3. 2009. Sodišče izda sklep, s katerim se tožba zavrže, če ugotovi, da je bila vložena prepozno, kadar je s posebnim zakonom določen rok za tožbo. Poseben zakon, ki v obravnavanem primeru določa rok za vložitev tožbe, je ZDR. Po tretjem odstavku 204. člena ZDR mora delavec ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi zahtevati v roku 30 dni od vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice. Tožnik je tožbo vložil več kot eno leto po sklenitvi sporazuma o prenehanju delovnega razmerja in tudi po dejanskem prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki.

Nadalje iz odločitve Vrhovnega sodišča RS v vzorčnem postopku izhaja, da pisni sporazum na podlagi 79. člena ZDR predstavlja enega od načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (glej sodbo VS RS VIII Ips 523/2007 z dne 11. 5. 2009). Hkrati ima tak sporazum vse značilnosti pogodbe. Ker gre za sporazum med strankama o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, zanj veljajo smiselno enaka pravila, kot veljajo za samo pogodbo o zaposlitvi. Pri poteku roka za sodno varstvo je zato treba poleg določbe iz tretjega odstavka 204. člena ZDR smiselno upoštevati tudi določbe ZDR o uveljavljanju izpodbojnosti pogodbe o zaposlitvi. Po tretjem odstavku 14. člena ZDR pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe preneha v vsakem primeru po poteku enega leta od dneva, ko je bila pogodba sklenjena. Na podlagi tretjega odstavka 204. člena ZDR torej pravica zahtevati ugotovitev nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi na podlagi sporazuma preneha v 30 dneh, odkar se je izvedelo kršitev, in po tretjem odstavku 14. člena ZDR v vsakem primeru v roku enega leta od sklenitve sporazuma. Tožnik je uveljavljal razveljavitev sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 3. 2009 zaradi napak volje, torej zaradi njegove izpodbojnosti, tožbo pa je vložil 16. 7. 2010, kar je po poteku enoletnega objektivnega roka. Zato je sodišče tožbo kot prepozno utemeljeno zavrglo (enako je bilo odločeno že v zadevi VIII Ips 53/2012 z dne 21. 5. 2012). Po določbi prvega odstavka 11. člena ZDR se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi, smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, vendar le, kolikor ni z ZDR drugače določeno. In glede (prekluzivnega) objektivnega roka za uveljavljanje izpodbojnosti pogodbe o zaposlitvi ima ZDR drugačno določbo, kot velja za civilne pogodbe po 99. členu OZ. Določbe OZ o rokih za uveljavljanje izpodbojnosti pogodbe zato tudi z razlago ni mogoče uporabiti.

Vrhovno sodišče je nadalje kot neutemeljene zavrnilo revizijske navedbe o kršitvi ustavne pravice do sodnega varstva. Navedlo je, da tožnik odločbe Ustavnega sodišča citira nepopolno in izpušča tisti del, v katerem se ustavno sodišče izrecno in jasno opredeli do ustavnosti določanja prekluzivnih rokov za vložitev tožbe. Tako na primer Ustavno sodišče v odločbi Up-268/00 poleg citiranega dela navede še: „ Za kršitev te ustavne pravice bi šlo, če bi bil zakonsko določeni prekluzivni rok pretirano kratek ali če iz zakonske norme ne bi bil jasno razviden njegov učinek (izguba pravice)“. V odločbi Up-103/99 pa je citat iztrgan iz obrazložitve, ki se v celoti glasi: „Prekluzivni roki za vložitev tožbe predstavljajo omejitev pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave), saj sodišče tožbe, vložene po preteku takšnega roka, ne bo vsebinsko obravnavalo. Določitev takšnih rokov pa je ustavno dopustna, saj lahko služi zagotovitvi jasnosti in gotovosti v medsebojnih pravnih razmerjih in je s tem v interesu vseh strank pravnega razmerja, prav tako pa v interesu instituta učinkovitega sodnega varstva v celoti. Podan mora biti torej legitimen namen določitve prekluzivnega roka. Tako določeni roki tudi ne smejo biti pretirano kratki, saj bi se sicer praktično izenačili z odvzemom pravice do sodnega varstva. Dolžina teh rokov kot tudi njihov prekluzivni učinek morata iz zakona tudi dovolj jasno in nedvoumno izhajati. Ni namreč dopustno, da bi zaradi ne dovolj jasne zakonske norme stranki bila dokončno odvzeta pravica do sodnega varstva. V danem primeru je bil prekluzivni rok treh mesecev kot tak določen s stečajnim zakonom, ki upošteva, da mora biti stečajni postopek hiter, kar je v interesu vseh strank tega pravnega razmerja in v interesu instituta učinkovitega sodnega varstva v celoti. Zakonska določba, na kateri izpodbijano stališče temelji, je jasna in določna, trimesečni rok pa tudi ni pretirano kratek. To, da je pritožnik s potekom trimesečnega roka objektivne in prekluzivne narave izgubil pravico do vložitve tožbe, zato očitno ni v neskladju s pravico do sodnega varstva. Sicer pa so v zadevi odločala sodišča na treh stopnjah. Pritožniku z izpodbijano odločbo pravica iz 23. člena Ustave očitno ni bila kršena.“ Določbe tretjega odstavka 204. člena in 14. člena ZDR pa so jasne: določen je prekluzivni rok, ki ni pretirano kratek, jasne pa so tudi posledice njegove zamude. Nesprejemljivo je (smiselno) zavzemanje tožnika, da bi sodišče lahko od primera do primera presojalo, ali bo zakonsko določen prekluzivni rok upoštevalo ali ne.

Vzorčni postopek - tožba tožnika N.N. opr. št. Pd 430/2010 (za delavce A. d.o.o.) Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. Pd 430/2010 z dne 30. 8. 2012, v vzorčnem postopku, v točki I izreka razsodilo (pravilno: odločilo) tako, da je zavrglo primarni zahtevek (pravilno: tožbo z zahtevkom) za ugotovitev, da delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki z 28. 10. 2009 ni prenehalo in še traja, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 28. 10. 2009 dalje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za zapadle plače, ki bi jih prejela, če bi delala, jo prijaviti v zavarovanje od dneva prenehanja delovnega razmerja in pozvati nazaj na delovno mesto, ki ga je za zasedala pri družbi A. d.o.o. Nadalje je sodišče prve stopnje v točki II izreka zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala ugotovitev, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 9.963,13 EUR. V točki III izreka je odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje pravdne stroške.

Enako kot v zadevi tožnice L.L. in M.M. sta se zoper odločitev pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 1077/2012 z dne 14. 2. 2013 pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Zavzelo je identična stališča kot v že zgoraj navedenih zadevah, ki jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja znova, temveč navaja le tiste posebnosti iz odločitve v tem vzorčnem postopku, ki so posledica dejstva, da je bil tožnik pred prenehanjem delovnega razmerja pri toženi stranki zaposlen pri A. d.o.o, in ne v C. oziroma B.. Tožnik je v pritožbi izpostavil, da je sodišče prve stopnje namreč spregledalo, da je tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 23. 2. 2012 modificirala tožbeni zahtevek, tako da je kot beneficiar namesto ugotovitve nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zahtevala izpolnitev obveznosti tožene stranke iz 3. člena pogodbe o zaposlovanju D. d.d. v A. d.o.o., torej da je tožena stranka v primeru stečaja nad družbo A. d.o.o. dolžna nazaj zaposliti njene delavce. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je bila tožba glede primarnega tožbenega zahtevka vložena po poteku 30 - dnevnega roka iz tretjega odstavka 204. člena ZDR. Ta subjektivni rok namreč velja le za vložitev tožbe za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ugotovitev drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca. V konkretnem primeru pa tožeča stranka zahteva le izpolnitev zaveze, ki jo je tožena stranka sprejela v številnih pogodbah, da bo v primeru stečaja družbe A. d.o.o. vse njene delavce sprejela nazaj v delovno razmerje. Veljavnost te zaveze je v več sodbah potrdilo tudi pritožbeno sodišče. V konkretnem primeru tudi ne pride v poštev uporaba določbe prvega odstavka 204. člena ZDR, saj ta podobno kot tretji odstavek istega člena, predpostavlja obstoj predhodnega delovnega razmerja med strankama, takšnega razmerja pa v konkretnem primeru (vsaj neposredno pred vložitvijo tožbe) ni bilo. Tožeči stranki ni mogoče odrekati sodnega varstva niti na podlagi smiselne uporabe določbe petega odstavka 204. člena ZDR. Omejitev pravice do sodnega varstva se lahko določi le z zakonom in ker ta pravica tožeči stranki ni bila omejena z nobeno od določb ZDR, je sodišče prve stopnje nedopustno poseglo v navedeno pravico s tem, ko je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na primarni tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj se ni opredelilo do večine navedb, ki jih je tožeča stranka podala v vlogah in so pomembne za presojo. Ni razlogov do navedb, povezanih z razlago Direktive 2001/23/ES, zlasti drugim odstavkom 4. člena. Nacionalna sodišča so dolžna nacionalno pravo interpretirati v skladu z direktivami. Izpodbijana sodba se ne opredeljuje do navedb tožeče stranke glede neupoštevanja določb Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju, zlorabe instituta spremembe delodajalca, organizacije, premoženjskega položaja, namena ustanovitve in poslovanja družbe A. d.o.o., kršitve obveznosti t.i. koncernskega privilegija in glede veljavnosti obveznosti tožene stranke po pogodbi o zaposlovanju delavcev iz D. d.d. v A. d.o.o. z dne 4. 8. 1995. Prav tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo glede navedb, da gre pri pogodbi o zaposlovanju delavcev z dne 4. 8. 1995 za t.i. vzajemno neizpolnjeno pogodbo, ki toženo stranko zavezuje ne glede na to, da je bil nad njo začet stečajni postopek. Sodišče ni pojasnilo, zakaj zaradi začetka stečajnega postopka tožena stranka omenjene pogodbe ne bi mogla izpolniti (glede na 265. člen ZFPPIPP v zvezi z 125. člen OZ vzajemno neizpolnjene pogodbe stečajnega dolžnika zavezujejo). Kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana tudi zato, ker so si razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju. Tako sodišče prve stopnje nekonsistentno in napačno uporablja določene pravne termine. Tako sodišče prve stopnje očitno ne loči med uvedbo in začetkom stečajnega postopka. Nadalje je tožnik v pritožbi navedel, da sodišče prve stopnje ugotavlja, da sta tožena stranka in družba A. d.o.o. sodelovali kot enakopravna partnerja, iz zaslišanja prič pa je razvidno, da je bila družba A. d.o.o. v celoti odvisna družba od tožene stranke. Stečaja tako nad A. d.o.o. kot toženo stranko sta bila uvedena sočasno (1. 10. 2009), zaradi varstvenih določb invalidskih podjetij pa je bil stečajni postopek nad družbo A. d.o.o. začet kasneje. S strani tožeče stranke je bilo v spis vloženih 83 listin, ki jih sodišče ni sprejelo v dokazni sklep, in jih tudi ni vpogledalo ter se posledično ni opredelilo do velike večine tožbenih navedb. Sodišče se po stališču pritožbe ni opredelilo do pogojev za prevzem delavcev po 15. členu SKPgd, problema neskladnosti tretjega in četrtega odstavka 73. člena ZDR v povezavi z Direktivo 2001/23/ES ter vprašanja njene implementacije, uporabe določb ZTPDR in SKPgd ter nezmožnosti izpolnitve pogodbe o prevzemu delavcev. Pri presoji utemeljenosti podrednega zahtevka se je sodišče napačno sklicevalo na določbe ZFPPIPP, saj ta zakon za obravnavo predmetnega spora ni relevanten. Glede odškodninskega pravnega temelja navaja, da je protipravnost podana zaradi številnih ravnanj tožene stranke v razmerju do tožeče stranke, zlasti s tem: da je bil institut spremembe delodajalca uporabljen na nezakonit način.

Pritožbeno sodišče je v vzorčnem postopku zavzelo stališče, da je bila tožba s primarnim zahtevkom, vložena 16. 7. 2010, prepozna. Za zatrjevano prevaro (kršitev) je namreč tožeča stranka izvedela ob prenehanju delovnega razmerja v družbi A. d.o.o., kjer je bila zaposlena od 27. 1. 1995 do 28. 10. 2009, ko ji je delovno razmerje prenehalo veljati z vročitvijo odločbe stečajnega upravitelja 13. 10. 2009, in je najkasneje takrat začel teči 30 dnevni rok za sodno varstvo. Z zavrženjem (dela) tožbe o primarnem zahtevku je sodišče sprejelo procesno odločitev, ker je ugotovilo, da je bil prekoračen s posebnim predpisom določen rok za vložitev tožbe, torej zaradi neizpolnjene procesne predpostavke. Neobstoj procesnih predpostavk ima za posledico zavrženje tožbe s sklepom po predhodnem preizkusu tožbe (274. člen ZPP) ali kasneje (288. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je sicer v izreku napačno zapisalo, da gre za sodbo, čeprav bi moralo glede na to, da gre za odločanje o vprašanju procesne narave s sklepom zavreči del tožbe s primarnim zahtevkom (tretji odstavek 129. člena ZPP). Navedeno pa ne vpliva na pravilnost odločitve.

S spremembo tožbe z dne 23. 2. 2012 je tožeča stranka sicer res uveljavljala, da jo je tožena stranka dolžna sprejeti v delovno razmerje. Tožeči stranki je delovno razmerje pri družbi A. d.o.o., prenehalo 28. 10. 2009, tožena stranka pa ji očitno ni želela ponovno zagotoviti dela niti pravic iz delovnega razmerja. Zato bi morala tožeča stranka v skladu s tretjim odstavkom 204. člena ZDR sodno varstvo v zvezi z ugotovitvijo obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki (po 29. 10. 2009) uveljavljati v 30 dnevnem prekluzivnem roku. Tega pa ni storila, zaradi česar je tudi tožba s spremenjenim primarnim tožbenim zahtevkom prepozno vložena. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju dela tožbe je torej pravilna. Ker gre v točki I izreka za odločitev sodišča, ki ni meritorna, se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na vprašanje izpolnitve obveznosti (ponovne) sklenitve pogodbe o zaposlitvi oziroma vrnitve na delo k toženi stranki po pogodbi o zaposlovanju delavcev z dne 4. 8. 1995, ni opredeljevalo.

Glede zavrnitve podrednega tožbenega zahtevka je navedlo, da je odločilnega pomena v obravnavani zadevi dejstvo, da je bila tožeča stranka s sklepom tožene stranke z dne 25. 8. 1995 s tožene stranke na podlagi 19. člena takrat veljavnega ZTPDR prerazporejena v družbo A. d.o.o., tožeča stranka pa je s slednjo dne 12. 10. 1995, nato pa še 27. 2. 2008 sklenila pogodbo o zaposlitvi. Neutemeljeno je sklicevanje na 73. člen ZDR in 4. člen Direktive Sveta 2011/23/ES, saj je tožeča stranka prešla iz D. d.d. v A. d.o.o. v letu 1995, v skladu s takrat veljavnima ZTPDR in Zakonom o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90; ZDR/90). V tem času torej ZDR še ni veljal. Institut prevzema na delo v drugo organizacijo oziroma k delodajalcu, ki smo ga poznali do uveljavitve ZDR/02, ni enak institutu prenosa podjetij, obratov in delov podjetja ali obratov glede na Direktivo sveta 2001/23/ES, (ki je bila prenesena v naš sistem šele po 1. 1. 2003 - z določbo 73. člena ZDR/02). Prav tako zaposlitev tožeče stranke pri A. d.o.o. (invalidskem podjetju) v letu 2008 ne predstavlja spremembe delodajalca po 73. členu ZDR, temveč gre za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi v skladu z 9. členom ZDR. Iz navedenih razlogov v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti tretjega odstavka 73. člena ZDR, ki določa, da ima delavec enake pravice, kot če pogodbo o zaposlitvi odpove delodajalec iz poslovnih razlogov, če se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov poslabšajo pravice iz pogodbe o zaposlitvi in delavec zato odpove pogodbo o zaposlitvi. V skladu s četrtim odstavkom 73. člena ZDR pa je delodajalec prenosnik skupaj z delodajalcem prevzemnikom solidarno odgovoren za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa, ter za terjatve, nastale zaradi odpovedi po prejšnjem odstavku, torej v primeru, če delavec odpove pogodbo o zaposlitvi, ker so se iz objektivnih razlogov poslabšale pravice iz pogodbe o zaposlitvi. Iz citirane določbe izhaja, da tudi če bi šlo za spremembo delodajalca po 73. členu ZDR, ne bi bilo nikakršne podlage za solidarno odgovornost D. d.d. (prenosnika) za primer prenehanja delovnega razmerja v A. d.o.o. (prevzemniku). Širjenje odgovornosti delodajalca prenosnika tudi na primere, ko bi delavcu prenehalo delovno razmerje na podlagi odpovedi v stečaju, ni sprejemljivo in zanj v citiranih določbah ni nobene pravne podlage. Teh obveznosti ni dopustno široko razlagati, saj že Direktiva izjemoma v drugem odstavku 4. člena določa obveznost prevzemnika, ne pa prenosnik(1).

Zato sodišče prve stopnje utemeljeno po stališču pritožbenega sodišča v vzorčnem postopku ni uporabilo določb drugega odstavka 4. člena Direktive Sveta 2001/23/ES, ki določa, da se šteje, da je delodajalec odgovoren za prenehanje pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja, če pogodba o zaposlitvi ali delovno razmerje preneha, ker se delovni pogoji zaradi prenosa bistveno spremenijo v škodo delavca ter so zato nebistvene vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na solidarno odgovornost tožene stranke na podlagi 73. čl. ZDR/02 in citirane Direktive v zvezi z vtoževanimi terjatvami v konkretnem sporu, in se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (360. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je enako kot v ostalih dveh vzorčnih postopkih zavrnilo pritožbene navedbe glede inštituta spregleda pravne osebnosti po 8. členu ZGD-1 oziroma da so določeni pogoji, ko lahko izjemoma za obveznosti družbe odgovarjajo tudi družbeniki. Ni dokazano, da bi tožena stranka s premoženjem družbe A. d.o.o., ravnala kot s svojim lastnim premoženjem v nasprotju z zakonom. Prav tako ni šlo za špekulativno ravnanje – zmanjševanje premoženja družbe A. d.o.o., zaradi koristi tožene stranke. Trditve in očitki tožeče stranke o ravnanju tožene stranke kot družbenika A. d.o.o., ne omogočajo subsumpcije pod tretjo in četrto alineo 8. člena ZGD-1. Pritožbeno sodišče se je tudi strinjalo s presojo sodišča prve stopnje, da ni protipravnosti v tem, da je bil stečajni postopek nad družbo A. d.o.o., začet kasneje kot nad toženo stranko. Glede na navedeno, pa tudi glede na odsotnost ustrezne trditvene podlage, sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotavljalo ostalih elementov odškodninske odgovornosti. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati niti navedbe tožeče stranke o kršitvi t.i. koncernskega privilegija, saj niso bili izkazani škodljivi vplivi tožene stranke kot družbenice na poslovanje družbe A. d.o.o., zaradi katerih bi morala tožena stranka nadomestiti prikrajšanje odvisni družbi oziroma ji povrniti škodo. Do drugih obširnih pritožbenih navedb tožeče stranke pa se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, saj za odločitev niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člen ZPP).

Vrhovno sodišče RS je s sklepom opr. št. VIII Ips 91/2013 z dne 10. 6. 2013 zavrnilo revizijo tožeče stranke. Zavzelo je stališče, da domneva o obstoju delovnega razmerja pomeni tudi domnevo o obstoju pogodbe o zaposlitvi, čeprav je stranki (še) nista sklenili v pisni obliki. Vsak poseg delodajalca v veljavnost take pogodbe o zaposlitvi, tudi zanikanje njenega obstoja, pomeni kršitev pravice, zoper katero lahko delavec uveljavlja sodno varstvo, vendar v za to predpisanem rok po tretjem odstavku 204. člena ZDR. Ugotovilo je, da je tožnik vložil tožbo zoper toženo stranko, pri kateri ni bil (več) v delovnem razmerju, saj mu je to pri njej prenehalo že leta 1995, ko je sklenil delovno razmerje z družbo A. d.o.o.. Zahtevek, kot ga je tožnik postavil v tožbi, je bil zato nesklepčen, saj je tožniku 28. 10. 2009 delovno razmerje prenehalo v družbi A. in ne pri toženi stranki. Nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja pri družbi A. d.o.o. pa tožnik ne zatrjuje. Pri opredelitvi tožbenega zahtevka, kot ga je tožnik „modificiral“ v pripravljalni vlogi z dne 23. 2. 2012, ne gre za spremembo tožbe v smislu 184. člena ZPP. Razlika med zahtevkom v tožbi in „modificiranim“ zahtevkom je le v opredelitvi v 1. točki. Medtem ko je v tožbi tožnik zahteval ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki, je v „modificiranem“ zahtevku uveljavljal odločitev, da ga je tožena stranka dolžna sprejeti v delovno razmerje. Tak zahtevek pa je uveljavljal tudi že s tožbo, kot posledico ugotovitve nezakonitega prenehanja delovnega razmerja: uveljavljal je ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki in ves čas tudi reintegracijski zahtevek. Zgolj drugačna formulacija še ne pomeni spremembe tožbe. Dejansko gre le za spremembo pravne podlage tožbenega zahtevka oziroma drugačen poudarek že ves čas podanih navedb o tem, kaj naj bi bila podlaga za obveznost tožene stranke, da tožnika sprejme (nazaj) v delovno razmerje. To pa po določbi tretjega odstavka 184. člena ZPP ne pomeni spremembe tožbe.

Vrhovno sodišče je nadalje pojasnilo, da je tožnik zatrjeval, da obstoji (pogodbena) zaveza tožene stranke, da ga sprejme v delovno razmerje po tem, ko mu bo le-to prenehalo pri družbi A. d.o.o.. To pomeni, da je izhajal iz predpostavke obstoja delovnega razmerja s toženo stranko po 28. 10. 2009. Domneva o obstoju delovnega razmerja pomeni tudi domnevo o obstoju pogodbe o zaposlitvi, čeprav je stranki (še) nista sklenili v pisni obliki. Vsak poseg delodajalca v veljavnost take pogodbe o zaposlitvi, tudi zanikanje njenega obstoja, pomeni kršitev pravice, zoper katero lahko delavec uveljavlja sodno varstvo, vendar v za to predpisanem rok po tretjem odstavku 204. člena ZDR. Zato je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da je tudi tožba s spremenjenim tožbenim zahtevkom vložena prepozno. Vrhovno sodišče je kot neutemeljene zavrnilo tožnikove navedbe, da gre pri njegovem zahtevku za obligacijskopravni zahtevek. Tožnik ni bil stranka pogodb (dogovorov, sporazumov), s katerimi naj bi se tožena stranka in A. d.o.o. dogovorili o obveznosti tožene stranke, da tožnika po prenehanju delovnega razmerja pri družbi A. d.o.o. sprejme nazaj v delovno razmerje. Tak dogovor bi bil za tožnika lahko pravna podlaga za njegov zahtevek za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja. Vendar mora tudi tak zahtevek uveljavljati v rokih, ki jih za tovrstne zahtevke določa ZDR. Ker procesne predpostavke za vložitev tožbe po določbah 204. člena ZDR niso bile izpolnjene, je odločitev sodišč druge in prve stopnje o zavrženju tožbe pravilna. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Povzetek dejanskih ugotovitev in stališč, zavzetih v vzorčnih postopkih: Glede primarnih tožbenih zahtevkov: Stališča, zavzeta v vzorčnih postopkih, je mogoče strniti v naslednje: - sodno varstvo v primeru nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi je mogoče uveljavljati v prekluzivnem roku iz tretjega odstavka 204. člena ZDR, novo pogodbo o zaposlitvi pa izpodbijati pod pogoji, določenimi v 14. členu ZDR; - v primeru izpodbijanja veljavnosti sporazuma o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi velja specialna ureditev ZDR, ki sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi uvršča med primere oziroma načine prenehanja pogodbe o zaposlitvi, in ki v tretjem odstavku 204. člena določa, da ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (torej tudi prenehanja zaradi sporazumne razveljavitve) ali odločitve o disciplinski odgovornosti, lahko delavec zahteva le v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice; - tožniki v vzorčnih postopkih so za razlog izpodbojnosti izvedeli najkasneje na dan, ko jim je pri družbah, pri katerih so bili zaposleni (C. d.o.o., B. d.o.o., oziroma A. d.o.o.) prenehalo delovno razmerje, zato je tožba (za vse tožnike), vložena dne 16. 7. 2010 prepozna, saj je vložena po poteku 30 - dnevnega roka iz 204. člena ZDR; - ker je tožba v zvezi z razveljavitvijo sporazuma vložena prepozno, tudi ni podlage za odločanje o reintegracijskem in reparacijskem zahtevku po vsebini; - za izpodbijanje sporazuma ni pomembno, kdaj so tožniki izvedeli za to, da tožena stranka ne bo solidarno jamčevala za terjatve družbe C. d.o.o., temveč dejstvo, kdaj so tožniki izvedeli, da so bili s strani tožene stranke zavedeni o plačilni sposobnosti družbe C. d.o.o., in da zaposlitev ni taka, kot so delavci pričakovali. To se je zgodilo najkasneje dne 21. 10. 2009, oziroma pri delavcih A. d.o.o. 13. 10. 2009, ko je tožnikom prenehalo delovno razmerje. Zato tudi ni odločilen datum, od katerega bi sodišče moralo šteti rok za izpodbijanje sporazuma, datum, ko je bil v zvezi s toženo stranko objavljen sklep o preizkusu terjatev in končni seznam preizkušenih terjatev (to je 16. 7. 2010), niti datum, ki ga je sodišče prve stopnje štelo za odločilnega (9. 3. 2010 - ko je bila terjatev po stečajnem upravitelju tožene stranke prerekana); - delavci A. d.o.o so na podlagi odločitve v vzorčnem postopku modificirali tožbeni zahtevek, tako da so kot beneficiarji namesto ugotovitve nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zahtevali izpolnitev obveznosti tožene stranke iz 3. člena pogodbe o zaposlovanju D. d.d. v A. d.o.o., torej da je tožena stranka v primeru stečaja nad družbo A. d.o.o. dolžna nazaj zaposliti njene delavce. Ne glede na navedeno je bila tožba s primarnim zahtevkom, vložena 16. 7. 2010, prepozna. Za zatrjevano prevaro (kršitev) je namreč po stališču, zavzetem v vzorčnem postopku, tožnik izvedel ob prenehanju delovnega razmerja v družbi A. d.o.o.. S spremembo tožbe z dne 23. 2. 2012 je sicer res uveljavljal, da ga je tožena stranka dolžna sprejeti v delovno razmerje, zato bi moral tožnik v skladu s tretjim odstavkom 204. člena ZDR sodno varstvo v zvezi z ugotovitvijo obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki (po 29. 10. 2009) uveljavljati v 30 dnevnem prekluzivnem roku. Tega ni storil, zaradi česar je tudi tožba s spremenjenim primarnim tožbenim zahtevkom prepozno vložena; - pri opredelitvi tožbenega zahtevka, kot ga je tožnik „modificiral“ v pripravljalni vlogi z dne 23. 2. 2012, ne gre za spremembo tožbe v smislu 184. člena ZPP. Razlika med zahtevkom v tožbi in „modificiranim“ zahtevkom je le v opredelitvi v točki I. Medtem ko je v tožbi tožnik zahteval ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki, je v „modificiranem“ zahtevku uveljavljal odločitev, da ga je tožena stranka dolžna sprejeti v delovno razmerje. Tak zahtevek pa je uveljavljal tudi že s tožbo, kot posledico ugotovitve nezakonitega prenehanja delovnega razmerja: uveljavljal je ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki in ves čas tudi reintegracijski zahtevek. Zgolj drugačna formulacija še ne pomeni spremembe tožbe. Dejansko gre le za spremembo pravne podlage tožbenega zahtevka oziroma drugačen poudarek že ves čas podanih navedb o tem, kaj naj bi bila podlaga za obveznost tožene stranke, da tožnika sprejme (nazaj) v delovno razmerje. To pa po določbi tretjega odstavka 184. člena ZPP ne pomeni spremembe tožbe; - domneva o obstoju delovnega razmerja pomeni tudi domnevo o obstoju pogodbe o zaposlitvi, čeprav je stranki (še) nista sklenili v pisni obliki. Vsak poseg delodajalca v veljavnost take pogodbe o zaposlitvi, tudi zanikanje njenega obstoja, pomeni kršitev pravice, zoper katero lahko delavec uveljavlja sodno varstvo, vendar v za to predpisanem roku po tretjem odstavku 204. člena ZDR.

Predstavljena stališča, ki so bila zavzeta v pravnomočno končanih vzorčnih postopkih, mora sodišče upoštevati tudi v obravnavani zadevi, v skladu s četrtim odstavkom 279b. člena ZPP. V obravnavani zadevi namreč ni bistvenih posebnosti, ki bi utemeljevale drugačno odločitev o tistih, sprejetih v vzorčnih postopkih. Zato so v celoti neutemeljene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločitev o zavrženju tožb s primarnim zahtevkom kot prepoznih. S tem v zvezi so torej neutemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje z interpretacijo tretjega odstavka 204. člena ZDR na ustavno neskladen način omejilo tožečim strankam pravico do sodnega varstva, da so tožeče stranke šele v postopku preizkusa terjatev zvedele za prevaro, ter da sodišče ni odločilo enako, kot v zadevi tožnika N.N.. V preostalem se pritožbeno sodišče glede razlogov v celoti sklicuje na stališča, ki so bila zavzeta v vzorčnih postopkih in natančno predstavljena zgoraj glede vseh tosmernih pritožbenih navedb. Eventualne ostale navedbe, ki se nanašajo na vprašanje zavrženja tožbe, razen tistih, ki so predstavljena v nadaljevanju glede očitane kršitve določb postopka, pa niso bistvene in se sodišče do njih ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Glede zavrnitve podrednih tožbenih zahtevkov: Za odločitev so bistvena stališča zavzeta v vzorčnih postopkih, kot sledi: - delodajalec prenosnik je skupaj z delodajalcem prevzemnikom solidarno odgovoren za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa, ter za terjatve, nastale zaradi odpovedi delavca, če so se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov poslabšale pravice iz pogodbe. Ob pravilnem zaključku sodišča prve stopnje, da ni bila tožeča stranka tista, ki je zaradi poslabšanja pogojev odpovedala pogodbo o zaposlitvi, v danem primeru niso podani pogoji iz navedene določbe za solidarno odgovornost tožene stranke; - med toženo stranko (delodajalcem prenosnikom) in družbo C. d.o.o. (delodajalcem prevzemnikom, oziroma enako za B. d.o.o.) ni bil sklenjen sporazum, na katerem bi temeljila solidarna odgovornost tožene stranke za terjatve, nastale po datumu prenosa, niti kaj takega ne izhaja iz sporazuma o prenehanju delovnega razmerja med pravdnima strankama; - slovenska ureditev solidarne odgovornosti delodajalca prenosnika v delu, kjer se ta nanaša na terjatve delavca, nastale zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi poslabšanja delovnih pogojev, presega možnosti, ki jih ponuja Direktiva. V obravnavani zadevi pa ne gre za primer, ki ga ureja tretji odstavek 73. člen ZDR, saj je tožeči stranki delovno razmerje prenehalo zaradi začetka stečajnega postopka; - neutemeljen je očitek kršitve določb ZPP, ker sodišče ni postavilo vprašanja za predhodno odločanje Sodišču EU. Drugi odstavek 4. člena Direktive Sveta 2001/23/ES določa, da se šteje, da je delodajalec odgovoren za prenehanje pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja, če pogodba o zaposlitvi ali delovno razmerje preneha, ker se delovni pogoji zaradi prenosa bistveno spremenijo v škodo delavca. Iz Direktive ne izhaja, da bi se termin „delodajalec“ nanašal na delodajalca prenosnika, zato ureditev v Direktivi ne daje podlage za odločitev, da bi bil delodajalec prenosnik solidarno zavezan za vse terjatve delavca, ki nastanejo zaradi poslabšanja delovnih pogojev delavca zaradi prenosa. Na podlagi določb Direktive in 73. člena ZDR torej ni podlage za odločitev o odgovornosti tožene stranke za vtoževano terjatev in so drugačna materialnopravna naziranja tožeče stranke neutemeljena; - odgovornost tožene stranke za vtoževano terjatev tudi ni podana na podlagi 8. člena ZGD-1. Temeljna predpostavka za to vrsto odgovornosti je torej zloraba pravne osebe, ki pa ni podana, saj ni dokazano, da bi tožena stranka s premoženjem družbe C. d.o.o. (ali pa B. d.o.o. in A. d.o.o.) ravnala kot s svojim lastnim premoženjem v nasprotju z zakonom. Prav tako ni šlo za špekulativno ravnanje – zmanjševanje premoženja družbe C. d.o.o. (oziroma B. d.o.o. ali A. d.o.o) zaradi koristi tožene stranke. Konkretnosti teh trditev tožeča stranka ni dokazala. Trditve in očitki tožeče stranke o ravnanju tožene stranke kot družbenika B. d.o.o., C. d.o.o. oziroma A. d.o.o., ne omogočajo subsumpcije pod tretjo in četrto alineo 8. člena ZGD-1; - neutemeljeno je sklicevanje na kršitev t.i. koncernskega privilegija, saj niso bili dokazani škodljivi vplivi tožene stranke kot družbenice na poslovanje družbe C. d.o.o. (oziroma B. d.o.o. in A. d.o.o.), zaradi katerih bi morala tožena stranka nadomestiti prikrajšanje odvisni družbi oziroma ji povrniti škodo.

Glede na takšna stališča, zavzeta v pravnomočno končanih vzorčnih postopkih, ki jih mora sodišče upoštevati tudi v tej zadevi, so neutemeljene pritožbene navedbe o tem, da je tožena stranka (solidarno) odgovorna za terjatve tožečih strank iz delovnega razmerja pri družbah, pri katerih jim je prenehalo delovno razmerje. Vse obširne pritožbene navedbe, ki gredo v smer, da se sodišče ni opredelilo do številnih dejstev, ki naj bi kazala vlogo tožene stranke pri poslovanju družb B. d.o.o., C. d.o.o. in A. d.o.o., so zato pravno nebistvene in ne vplivajo na drugačno odločitev o pritožbi tožeče stranke.

Glede stroškov postopka: V vseh vzorčnih postopkih je bilo obravnavano tudi vprašanje plačila stroškov postopka, glede na stališče tožene stranke, da podrednega tožbenega zahtevka ni mogoče šteti za zahtevek iz petega odstavka 41. člena ZDSS-1 ter da zaradi tega ni pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka. V zvezi s tem je bilo zavzeto stališče, da je odločitev pravilna, saj je spor tekel tako v zvezi s primarnim zahtevkom (obstoj oz. prenehanje delovnega razmerja) kot podrednim zahtevkom (denarna terjatev) sočasno, posebni stroški v zvezi s podrednim zahtevkom pa niso nastali. Zato pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi upoštevalo dejanske ugotovitve in pravna stališča, zavzeta v vzorčnih postopkih ter pravilno odločilo tako, da je zavrglo tožbe po primarnih zahtevkih ter zavrnilo podredne tožbene zahtevke.

Glede uveljavljanih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka Kot je bilo zgoraj pojasnjeno, je sodišče prve stopnje s sklepom opr. št. Pd 202/2010 z dne 4. 11. 2010 iz postopka, v katerem je bilo prvotno 1620 tožečih strank, izločilo 64 tožnikov in njihove zahtevke ločeno obravnavalo. Na podlagi navedenega je torej v tej zadevi obravnavalo tožbo 1556 tožnikov.

Glede odločitve, da se zavrže tožbeni zahtevek, in ne pravilno tožba, je bilo že v vzorčnih postopkih odločeno, da to ne vpliva na zakonitost izpodbijanih sodnih odločb. Zaradi tega namreč ni mogoče šteti, kot to meni pritožba tožečih strank, da sodišče ni odločilo o tožbi glede primarnega tožbenega zahtevka, torej glede reintegracije tožnikov k toženi stranki. Iz izreka in obrazložitve sodbe izhaja, da je bila zavržena tožba in da so torej bili podani pogoji za meritorno odločanje o podrednem tožbenem zahtevku, o katerem sodišče odloči, če ne ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku.

Izrek izpodbijane sodne odločbe je res nekoliko nerodno oblikovan s tem, ko se sklicuje na zaporedne številke tožečih strank v tožbi, ki jih ločuje glede na to, ali so bili nekdanji delavci A. d.o.o., ali pa C. d.o.o. ali B. d.o.o.. Vendar pa zaradi tega ni utemeljeno stališče pritožbe tožečih strank, da ni mogoče ugotoviti, na katere stranke se izrek sklepa in sodbe nanaša. Sodišče prve stopnje je namreč zavrglo tožbo v delu primarnega tožbenega zahtevka za vse tožnike, navedene v uvodu sodbe, bodisi da gre za tožnike, ki so bili zaposleni v A. d.o.o., ali tiste, ki so bili zaposleni v C. d.o.o. ali B. d.o.o.. Zato za nobenega izmed tožnikov ni dvoma, da je s sklepom zavržena njegova tožba v tem, primarnem delu. Ker je sodišče prve stopnje v izreku tudi navedlo, kateri tožniki so bili zaposleni v A. d.o.o. (od zaporedne številke 1 do 62 in od 64 do 515 v tožbi), ter kateri v B. d.o.o. in C. d.o.o. (od zaporedne številke 577 do 948 in od 950 do 1329 ter od 1331 do 1620 v tožbi), je mogoče izrek in obrazložitev sodbe v celoti preizkusiti ter za vsakega od navedenih tožnikov ugotoviti razloge, ki so narekovali odločitev sodišča prve stopnje. Zato niso utemeljeni pritožbeni očitki, da za nekatere izmed tožnikov ni mogoče ugotoviti, ali se odločitev sploh nanaša nanje, saj se njihovi datumi prenehanja delovnega razmerja razlikujejo od tistih, navedenih v izreku odločbe. Datumi pri odločitvi o zavrženju tožb niso odločilni, saj bi lahko sodišče odločilo le, da se zavrže tožba v delu, ki se nanaša na zahtevke tožečih strank po reintegraciji in reparaciji (za nekdanje delavce A. d.o.o.), oziroma po razveljavitvi sporazumov o prenehanju pogodb o zaposlitvi, ugotovitvi obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki, priznanju pravic iz delovnega razmerja pri toženi stranki ter reintegraciji in reparaciji (za nekdanje delavce C. d.o.o. in B. d.o.o.). Tudi v takem primeru sodišče prve stopnje ne bi navajalo vseh datumov prenehanja delovnega razmerja oziroma pogodb o zaposlitvi za posamezne delavce, ker o pri zavrženju tožbe ni nujno, pa bi se kljub temu zavrženje nesporno nanašalo na vse tožnike.

V tožbi in tudi v pritožbi je tožeča stranka pod zaporedno številko 5 navedena kot S.S., naslov ... . Pod zaporedno številko 7 pa je navedena tožeča stranka E.E., naslov ... . Tudi v pooblastilu se navaja S.S., naslov ... . Torej so protispisne navedbe v pritožbi, da je pri tej tožnici (zap. št. 5) sodišče napačno označilo tožečo stranko in da je pravilno ime in priimek E.E.. Eventualne napake v imenovanju strank pod zaporedno številko 852 - Š.Š. (pravilno: Š.T.), naslov ..., pod zap. št. 900 - U.U. (pravilno: U.V.), naslov ..., in pod. zap. št. 904 - Z.Z. (pravilno: Z.Ž.) niso odločilne, saj gre za očitne pisne pomote v priimku strank in je sodišče nesporno odločilo o njihovih zahtevkih. Takšne napake lahko sodišče prve stopnje kadarkoli popravi s popravnim sklepom (328. člen ZPP), že v uvodu te sodbe in sklepa pa je pritožbeno sodišče pri vsakem od navedenih označilo pravilni priimek.

Že zgoraj je bilo pojasnjeno, da ni odločilno, da je N.N. med vzorčnim postopkom spremenil tožbeni zahtevek, saj to ni vplivalo na odločitev o zavrženju tožbe. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da ni šlo za spremembo tožbe, saj je dejansko uveljavljal enak zahtevek po reintegraciji.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno odločilo na nejavni seji senata, potem ko je obema strankama dala možnost izjaviti se o vlogi nasprotne stranke. Tožeča stranka v celoti spregleda, da je bilo odločeno potem, ko je bilo pravnomočno razsojeno v vzorčnem postopku, zato vlogi nista mogli vplivati na drugačno odločitev v zadevi. Ker je sodišče prve stopnje na naroku dne 5. 9. 2013 pojasnilo strankam, da bo odločilo na seji senata, ko bo prejelo odgovore na navedbe iz vlog, oziroma najkasneje po 30. 9. 2013, sodišču prve stopnje ni bilo potrebno pred sprejemom odločitve na seji senata ti vlogi, ki sta jih stranki predložili po glavni obravnavi dne 5. 9. 2013, še vročati strankam. Zato sodišče prve stopnje ni kršilo pravico tožečih strank do obravnavanja pred sodiščem, ker pripravljalne vloge tožene stranke z dne 5. 9. 2013 ni vročalo tožečim strankam pred razsodbo oziroma je vlogo posredovalo šele skupaj s sodbo.

Glede na obrazloženo je bila pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožb v delu primarnih zahtevkov tožnikov, kot tudi o zavrnitvi podrednih zahtevkov tožnikov. Sodišče je tudi pravilno odločilo o stroških pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje, ki jih krijeta vsaki stranki sami, kot je to bilo odločeno v vseh vzorčnih postopkih. Ker torej pritožbeni razlogi niso podani niti tisti, na katere je pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijani sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

Ker stranki v pritožbenem postopku nista uspeli, sami nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP, v zvezi z drugim odstavkom 365. člena ZPP).

Op. št. (1): prim. zadeve Pdp 304/2011 z dne 8. 12. 2011, sodba Pdp 511/2011 z dne 13. 12. 2011, sodba Pdp 641/2011 z dne 13. 12. 2011, sodba Pdp 111/2012 z dne 3. 2. 2012.