Jedro

Toženec si je sam povzročil poslabšanje premoženjskega stanja s storitvijo kaznivega dejanja, zaradi katerega je moral na prestajanje zaporne kazni. Okrnitev preživninske obveznosti toženca v tem primeru ni posledica objektivnih okoliščin, na katere toženec ne bi imel vpliva, zato te okoliščine ne morejo predstavljati razloga za zmanjšanje njegove preživninske obveznosti po prestani zaporni kazni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka pravdna stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se višina preživnine, ki je bila dogovorjena in določena s sodno poravnavo Okrožnega sodišča v Krškem P 89/2007 z dne 21. 6. 2007 spremeni tako, da je toženec namesto preživnine, ki je bila 1. 4. 2011 revalorizirana na 25,95 EUR mesečno, od 1. 4. 2012 dalje dolžan prispevati k preživljanju sina mld. Ž. R. Z. mesečno preživnino v znesku 150,00 EUR, na transakcijski račun njegove matere in zakonite zastopnice. Toženec je dolžan celotno razliko preživnine, zapadlo do pravnomočnosti sodbe, plačati v roku 15 dni, v bodoče pa do vsakega 10. dne v mesecu za tekoči mesec in to v znesku, določenem s to sodbo, do prve uskladitve preživnin, odtlej pa v valoriziranih mesečnih zneskih, določenih po vsakokratnem sklepu o uskladitvi preživnin Vlade RS in obvestilu centra za socialno delo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih preživninskih zneskov do plačila, vse pod izvršbo. V preostalem delu je prvo sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo (točka I) in tožencu naložilo, da povrne tožniku v roku 15 dni pravdne stroške v znesku 281,35 EUR, v primeru zamude z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od vročitve sodbe tožencu do plačila (točka II).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov in v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na domneve, saj ni razpolagalo z dokazi. Toženec ni zaposlen in ne pridobiva dohodkov, saj nima delovne vize, zato ga preživlja žena. Toženec nima dohodkov za lastno preživljanje, zato ne more preživljati svojih otrok. Toženčeve zmožnosti za pridobivanje dohodka se niso povečale, pač pa zmanjšale. Prvo sodišče je določilo previsoko preživnino, saj se stroški preživljanja tožnika niso toliko povišali. Prvo sodišče je ocenilo, da so se stroški preživljanja tožnika zaradi interesnih dejavnosti in v manjši meri zaradi povečanja drugih stroškov realno povečali za 20 %, prvo sodišče pa je preživnino zvišalo za 500 %. Prvo sodišče ni pojasnilo, katere druge stroške je imelo v mislih pri priznanju zvišane preživnine.

3. Tožnik je vložil odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Starši so dolžni preživljati svoje otroke do polnoletnosti, tako da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj (prvi odstavek 123. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1)). Prav navedene zakonske predpostavke je prvo sodišče pravilno uporabilo, ko je zvišalo preživnino zaradi spremenjenih potreb tožnika in zmožnosti toženca (132. člen ZZZDR). Pri določitvi zvišane preživnine je prvo sodišče tudi pravilno upoštevalo predpostavke za določitev zvišane preživnine, kot so določene v drugem odstavku 129.a člena ZZZDR.

6. Toženec je bil zavezan plačevati preživnino v višini 170,60 EUR, ker pa je nastopil prestajanje zaporne kazni, je bila 21. 6. 2007 sklenjena sodna poravnava, na podlagi katere je bila dogovorjena simbolična preživnina v višini 24,00 EUR. Možnosti pridobivanja dohodkov za njegovo lastno preživljanje in preživljanje njegovih otrok so se bistveno izboljšale po prestani zaporni kazni. Toženec je star 39 let in je za delo sposoben. Pritožba izpostavlja, da toženec ni zaposlen in ne pridobiva nobenih dohodkov, ker nima delovne vize v Avstraliji in zato nima dohodkov za lastno preživljanje ali preživljanje svojih otrok. Pri ugotavljanju preživninskih zmožnosti staršev se ne upošteva zgolj njihovo dejansko materialno stanje, pač pa tudi njihova sposobnost, da najdejo (dodatne) vire zaslužka. Toženec nima kontaktov s tožnikom, odšel je v Avstralijo, iz podatkov pridobljenih iz spletnih strani pa izhaja, da je sklenil zakonsko zvezo, da ima zaposlitev in da je delovno uspešen. Pomembna je tudi okoliščina, da je toženec pred sklenitvijo sodne poravnave mesečno zaslužil 500,00 EUR, zavezan pa je bil plačevati mesečno preživnino v višini 170,60 EUR. Toženec se je odselil v tujino, vendar bi moral vsaj zaradi izpolnjevanja preživninskih obveznosti ohraniti stik z mld. tožnikom in mu plačevati mesečno preživnino ter ga hkrati seznanjati s svojimi finančnimi zmožnostmi. Toženec ni postopal na opisan način, njegova ravnanja kažejo, da se izogiba preživninski obveznosti, dokazi, ki jih je predložil tožnik, pa zadoščajo za ugotovitev, da se po prestani zaporni kazni pridobitne sposobnosti toženca niso bistveno poslabšale v primerjavi z obdobjem, ko je bil zavezan plačevati mesečno preživnino v višini 170,60 EUR. Toženec si je sam povzročil poslabšanje premoženjskega stanja s storitvijo kaznivega dejanja, zaradi katerega je moral na prestajanje zaporne kazni. Okrnitev preživninske obveznosti toženca v tem primeru ni posledica objektivnih okoliščin, na katere toženec ne bi imel vpliva, zato te okoliščine ne morejo predstavljati razloga za zmanjšanje njegove preživninske obveznosti po prestani zaporni kazni. Ker s konkretnimi podatki o toženčevih dohodkih in premoženjskih razmerah prvo sodišče ni razpolagalo, je pravilno upoštevalo premoženjske razmere toženca v času prve določitve preživnine na CSD in finančne zmožnosti, kot so bile ugotovljene v tem postopku, odločilna pa je okoliščina, da ima toženec sposobnosti, da pridobi finančna sredstva, s katerimi bo lahko plačeval s sodbo določeno preživnino. Ker se pridobitne (finančne) sposobnosti na strani toženca po prestani zaporni kazni niso bistveno spremenile, kot so bile ugotovljene pred nastopom zaporne kazni, že navedena spremenjena okoliščina, da toženec ni več na prestajanju zaporne kazni, zadošča za zvišanje preživnine v obsegu, kot ga je določilo prvo sodišče, s tem, da je njegova preživninska obveznost (brez upoštevanja valorizacije preživnin po sklepih Vlade RS) za 20,00 EUR nižja, kot je bila določena pred nastopom zaporne kazni.

7. Tožnik je v trditveni podlagi podal podrobno specifikacijo povečanih mesečnih potreb, zato bi se moralo prvo sodišče v obrazložitvi sodbe podrobneje opredeliti do zatrjevanih mesečnih izdatkov, zaradi katerih so se spremenile mesečne potrebe preživninskega upravičenca. Kljub navedenemu, pa je sodbo tudi v tem delu mogoče preizkusiti. Prvo sodišče pravilno ugotavlja, da je odpadel strošek s plačilom vrtca v višini 50,00 do 60,00 EUR mesečno, vendar so nastali novi stroški, povezani z nakupom šolskih potrebščin, s plačilom šolske malice in kosila ter plačilom tečaja nemščine. Prvo sodišče je ocenilo, da se drugi stroški (za hrano, obleko, obutev, higieno) niso povečali, ker se izdatki za dvanajstletnika in petletnika ne povečajo v takšnem obsegu, da bi se preživnina lahko zvišala, ocenilo pa je, da so se stroški tudi zaradi interesnih dejavnosti realno povečali za 20 %. Tudi navedene spremenjene potrebe na strani tožnika zato opravičujejo zvišanje preživninske obveznosti toženca, v obsegu, kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje.

8. Sodišče prve stopnje ni storilo kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo tožnika pa ni bil potreben, zato vsaka pravdna stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) V nadaljevanju ZZZDR.