Jedro

Po 2. odstavku 270. člena ZIZ ravnanje toženca v preteklosti, glede na to, da je sedaj toženec v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik nepremičnine, s čimer je uveljavitev terjatve tožeče stranke nedvomno omogočena, ni relevantno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da se toženi stranki prepove odtujiti ali obremeniti njeno nepremičnino z ID znakom 000 ali stvarne pravice, ki so v njeno korist vknjižene na nepremičnini, z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi; da se ji za kršitev sklepa o zavarovanju naloži plačilo denarne kazni v višini 10.000,00 EUR; da sklep o zavarovanju velja takoj in velja do poteka osmih dni po pravnomočnosti sodne odločitve v tem postopku; da vloženo pravno sredstvo zoper sklep o zavarovanju ne zadrži njegove izvršitve ter zavrnilo predlog, da se toženi stranki naloži plačilo stroškov.

Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za zavarovanje z začasno odredbo ugodi, s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče prve stopnje materialnopravno napačno interpretiralo določbo 2. odstavka 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in to določbo uporabilo na napačen način. 2. odstavek 270. člena ZIZ namreč dolžnikovega ravnanja ne definira kot izključno sedanjega ravnanja, taka razlaga bi pomenila protipravno ožanje pravnega sredstva zavarovanja z začasno odredbo. Sklicuje se na sodbo Višjega sodišče v Celju Cpg 69/2013, po kateri so pravno relevantna tudi dolžnikova ravnanja v preteklosti, upoštevati je treba tudi časovni razkorak med dolžnikovimi ravnanji ter predlogom za izdajo sklepa za zavarovanje z začasno odredbo. Relevantna so bila naslednja dejanja dolžnika v bližnji preteklosti: izogibanje vpisu lastninske pravice v zemljiško knjigo, izogibanje izvajanju izvršbe in ravnanje dolžnika v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavitve upnikove terjatve v zemljiškoknjižnem postopku. Iz navedenih ravnanj je razvidno, da obstaja verjetnost nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve tožeče stranke onemogočena ali precej otežena. Celovita presoja ravnanja tožene stranke namreč narekuje zaključek, da je ta od začetka postopkov med tožečo in toženo stranko aktivno in kontinuirano ravnala v smeri onemogočanja ali oteževanja upnikove terjatve. Sodišče se do konkretnih navedb tožeče stranke o ravnanju tožene stranke ni opredelilo, zato se sklepa ne da preizkusiti (kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP), napačno ali nepopolno je ugotovilo tudi dejansko stanje in kršilo 8. člen ZPP. Ravnanje tožene stranke v bližnji preteklosti, to je septembra 2014, je že rezultiralo v negativnih posledicah za poplačilo tožeče stranke, saj je iz zemljiškoknjižnega izpisa z dne 7. 10. 2014 razvidno, da je prišlo 17. 9. 2014 do štirinajst vpisov zaznamb na nepremičnini tožene stranke. Kot premoženje je treba upoštevati ne le aktivno, temveč tudi pasivno premoženje. Z izogibanjem vpisu lastninske pravice je tožena stranka povzročila tudi zmoto pri tožeči stranki glede obsega preostalih dolgov tožene stranke. Opozarja še na sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani V P 2442/2014 z dne 5. 11. 2014, v katerem je sodišče sprejelo drugačno odločitev, kot je sprejeta v predmetni zadevi. Upoštevati je treba tudi, da je obseg informacij, ki jih o toženi stranki lahko pridobi tožeča stranka, izrazito omejen, tožeča stranka lahko razpolaga le s podatki, vidnimi iz javnopravnih evidenc in s podatki, ki so pridobljeni v postopkih, ki jih vodi proti tožencu.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

V predlogu za izdajo začasne odredbe je tožeča stranka poleg tega, da je izkazovala verjetnost terjatve, zatrjevala, da je izdaja začasne odredbe „nujna za zavarovanje terjatve tožeče stranke, saj v nasprotnem primeru grozi, da se tožeča stranka zaradi odtujitve premoženja toženca ne bo mogla poplačati“. Namen odtujitve premoženja (stanovanja) je izkazovala s trditvami o tem, da toženec prav z namenom skrivanja premoženja pred upniki ni želel izvesti vknjižbe lastninske pravice na stanovanju v zemljiški knjigi, tako da je tožeča stranka kot upnica morala vložiti ustrezno tožbo, v nadaljevanju pa je toženec zavlačeval tudi zemljiškoknjižni postopek. Poleg tega je bilo na dan, ko je sodišče končno vpisalo lastninsko pravico toženca v zemljiško knjigo, takoj vpisano kar petnajst zaznamb.

Sodišče druge stopnje sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da s temi trditvami in predlaganimi dokazi, tožeča stranka ni izkazala nevarnosti odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem s strani toženca, zaradi katerega bi bila uveljavitev upnikove terjatve onemogočena ali precej otežena (2. odstavek 270. člena ZIZ). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v konkretnem primeru ravnanje toženca v preteklosti, glede na to, da je sedaj toženec v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik nepremičnine, s čimer je uveljavitev terjatve tožeče stranke nedvomno omogočena, ni relevantno in se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Celju Cpg 69/2013, glede na naravo dejanj, za kakršna je šlo v konkretni zadevi v preteklosti. Sodišče prve stopnje se zato s trditvami v predlogu za izdajo začasne odredbe v zvezi s tem, kako je toženec skušal onemogočiti vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, pravilno ni ukvarjalo. Ker so bile navedene trditve nerelevantne, pa tudi ni storilo zatrjevane absolutno bistvene kršitve določb postopka, saj ne drži, da v sklepu ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih. Da se je tožena stranka izogibala izvajanju izvršbe, kar izhaja iz zapisnika izvršitelja P. O. o izvršbi z dne 23. 6. 2004, pred sodiščem prve stopnje tožeča stranka ni zatrjevala, na zapisnik izvršitelja o opravi dejanj izvršbe se je namreč sklicevala v zvezi s tem, da je tožena stranka notorični neplačnik storitev, pri katerem so bila vsa dosedanja izvršilna sredstva neuspešna. Na v pritožbi zatrjevano dejstvo se tako tožeča stranka neutemeljeno sklicuje (1. odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Nadalje je tožeča stranka nevarnost iz 2. odstavka 270. člena ZIZ izkazovala tudi z večjim številom zaznamb v zemljiški knjigi, pri čemer pa ni pojasnila, za kakšne zaznambe gre, niti ni v tej smeri predlagala vpogleda v zemljiško knjigo. Predložila je le zemljiškoknjižni izpisek, iz katerega pa vsebina zaznamb ne izhaja. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo tudi, da tožeča stranka ni podala ustreznih trditev o tem, iz katerih zaznamb izhaja, da toženec odtujuje ali obremenjuje nepremičnino. Zgolj obstoj dolgov oziroma eventualna prezadolženost pa tudi ni zadosten pogoj za obstoj nevarnosti, kot je tudi pravilno navedlo sodišče prve stopnje.

Nadalje se pritožba neutemeljeno sklicuje na drugačno odločitev Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 5. 11. 2014, saj posamična odločitev prvostopenjskega sodišča ne more biti odločilna in sodišča druge stopnje v ničemer ne veže. Da je z izogibanjem vpisu lastninske pravice tožena stranka pri tožeči stranki povzročila zmoto glede obsega preostalih dolgov tožene stranke in nadaljnja navedba v zvezi s tem pa predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (1. odstavek 337. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je nadalje tudi glede predlagane denarne kazni pravilno navedlo, da ne gre za primerno sredstvo zavarovanja, tudi glede na dejstvo, da gre za zavarovanje denarne terjatve, denarna kazen pa je sredstvo, primerno za zavarovanje nedenarnih terjatev, pri čemer pritožba teh ugotovitev konkretno ne izpodbija.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe pravilno zavrnilo. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji za tožečo stranko na 1. odstavku 154. člena ZPP, za toženo stranko pa na 155. členu ZPP.