Jedro

Prodajna pogodba z dne 15. 11. 2007 (za nezazidano stavbno zemljišče) med Š. d. o. o. - v stečaju in J. P. s. p. (sedaj tožeča stranka) je bila sklenjena v stečajnem postopku na podlagi javnega zbiranja ponudb in kot takšna ni tipična obligacijskopravna pogodba.

S pritožnico se je nedvomno mogoče strinjati, da je akt prodaje nepremičnine v predmetni zadevi potrebno obravnavati drugače, kot bi ga obravnavali, če bi Š. d. o. o. - v stečaju sporno nepremičnino prodajala sama. Potrebno ga je obravnavati skozi prizmo dejstva, da je bila prodana v javnem postopku, ki ga korigira sodišče in pri tem izvaja oblastne naloge. Premoženje stečajnega dolžnika je torej res prodajal stečajni upravitelj, ki ga je pri tem nadziral in mu dajal navodila predsednik stečajnega senata. O prodaji premoženja je stečajni upravitelj - kot pravilno navaja pritožnica - v imenu stečajnega dolžnika tudi sklenil pogodbo, vendar pa to po presoji pritožbenega sodišča ne pomeni, da je tožena stranka v tem primeru odgovorna zaradi zatrjevane (nepravočasne) izpolnitve te pogodbe s strani upravitelja in senata. Tožena stranka v tem primeru ne odgovarja po pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti. Njeno odgovornost je zaradi oblastne narave ravnanja mogoče utemeljiti kvečjemu na določilu 26. člena Ustave RS.

Na podlagi prodaje premoženja v stečajnem postopku, ki je opravljena na podlagi javnega zbiranja ponudb, kupec pridobi lastninsko pravico na originaren način. Izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila tako ni pogoj za pridobitev lastninske pravice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Tožena stranka Republika Slovenija, Gregorčičeva ulica 20, 1000 Ljubljana, je dolžna tožeči stranki J. P. v roku 15 dni plačati znesek v višini 3.637.440,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 5. 2012 dalje, do plačila.“

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v roku 8 dni, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje, do plačila.“(I. točka izreka sodbe) ter da mora tožeča stranka v 15 dneh od vročitve sodbe povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 41.395,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku 15-dnevnega roka, do plačila (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper citirano sodbo v celoti je pritožbo vložila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Podrejeno je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjen senat. Zahtevala je tudi povrnitev vseh stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, pod izvršbo.

3. Na pritožbo tožeče stranke je tožena stranka odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

O sporu

5. Tožeča stranka v predmetnem postopku od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine. Navaja, da je dne 15. 11. 2007 s prodajalcem Š. d. o. o. - v stečaju sklenila prodajno pogodbo za nepremičnino, in sicer nezazidano stavbno zemljišče, parc. št. 000, k. o. X, za kupnino 840.600,00 EUR, da je bila omenjena pogodba sklenjena v stečajnem postopku na podlagi prodaje premoženja z javnim zbiranjem ponudb in da je prodajalca zastopal stečajni upravitelj A. A. Trdi tudi, da je sama kupnino pravočasno plačala (kar je ugotovilo tudi Okrožno sodišče v Ljubljani v sklepu St 000 z dne 27. 12. 2007, s katerim je tožeči stranki izročilo prodano nepremičnino), tožena stranka pa svoje obveznosti ni izpolnila.

6. Ne glede na določili 2. člena Pogodbe, v katerem sta se stranki sporazumeli, da podajalec proda in izroči kupcu in njegovim pravnim naslednikom v izključno last, posest in užitek bremen prosto nepremičnino parc. št. 000 k. o. X, in 4. člena Pogodbe, v katerem se je tožena stranka1 zavezala to nepremičnino tožeči stranki v last izročiti v roku osmih dni po plačilu kupnine, je tožeča stranka (tako trdi) lastninsko pravico na predmetni nepremičnini pridobila šele s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani Dn 2300002267/2009 z dne 15. 9. 2011 (predlog za vknjižbo lastninske pravice je bil vložen dne 27. 1. 2009, torej več kot dve leti po tem, ko je bila sklenjena prodajna pogodba). Višje sodišče v Ljubljani je namreč po pritožbi U. d. d. z dne 2. 9. 2008 dne 3. 12. 2008 sprejelo sklep, s katerim je spremenilo prejšnjo odločitev Okrajnega sodišča v Ljubljani Dn 1360/2008 z dne 4. 7. 2008 (da se na podlagi pravnomočnega sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani St 000 z dne 27. 12. 2007 dovoli vknjižba lastninske pravice v korist tožeče stranke do celote in vknjižba izbrisa treh hipotek), in sicer tako, da se vpis ne opravi.

7. V vmesnem času je v pričakovanju izvršitve pogodbene obveznosti prodajalca tožeča stranka 25. 7. 2008 sklenila predpogodbo za prodajo (v stečajnem postopku kupljene) nepremičnine za ceno 3.638.700,00 EUR. V tej sta stranki kot pogoj za sklenitev glavne pogodbe določili, da bo tožeča stranka do 31. 12. 2008 zagotovila prost vpis lastninske pravice na kupca brez zastavne pravice na nepremičnini. Ker pa tega tožeča stranka brez svoje krivde ni uspela zagotoviti oziroma bremen proste nepremičnine ni uspela zagotoviti do 30. 6. 2009, ji je nastala škoda v znesku 3.637.440,00 EUR (kot razlika med dogovorjeno kupnino in vrednostjo nepremičnine ob vložitvi tožbe po podatkih GURS).

8. Odgovornost tožene stranke (Republike Slovenije) tožeča stranka temelji na kršitvi pogodbe z dne 15. 11. 2007. Navaja pa tudi, da je tožena stranka odgovorna, ker po določilu prvega odstavka 154. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL) premoženje stečajnega dolžnika proda stečajni upravitelj po navodilih in pod nadzorstvom predsednika stečajnega senata. Slednji bi se torej ob predmetni prodaji moral zavedati, da 1. točka četrtega odstavka 89. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) v zvezi s 96. členom ZZK-1 predstavlja oviro za dovolitev vpisa na podlagi pravnomočnega sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu, ne pa da se je stečajni upravitelj pod nadzorstvom predsednika stečajnega senata zavezal k izpolnitvi, ki je v nasprotju s kogentnimi zakonskimi določbami. Odgovornost torej utemeljuje tudi po 26. členu Ustave RS.

9. Škoda je po njenih trditvah nastala, ker stečajni upravitelj ni ravnal z zahtevano skrbnostjo in svoje pogodbene obveznosti ni realiziral na način, kot se je zavezal in ni v roku 8 dni tožeči stranki v izključno last izročil bremen prosto nepremičnino. Škoda pa je po stališču tožnice tudi posledica opustitve dolžnega nadzorstva in dajanja navodil stečajnemu upravitelju s strani predsednika stečajnega senata. V kolikor bi predsednik stečajnega senata izpolnil svoje zakonske obveznosti s skrbnostjo strokovnjaka, vsekakor ne bi potrdil pogodbe, s katero je upravitelj prevzel izpolnitev obveznosti, ki je v danem roku ni bilo mogoče izpolniti.

10. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožeče stranke zavrnilo - med drugim tudi iz razloga, ker je na podlagi dejstev, ki izhajajo iz listine 'Predpogodba', ugotovilo, da le-ta ni bila sklenjena na zatrjevani dan (tj. 25. 7. 2008), temveč je bila očitno sestavljena kasneje, po 28. 11. 2008, v času, ko je tožeča stranka že vedela, da je bila zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani Dn 1360/2008 z dne 4. 7. 2008 o dovolitvi vknjižbe lastninske pravice na predmetni nepremičnini v njeno korist, vložena pritožba (na podlagi česar je nato napravilo sklep, da ni dokazan nastanek škode - prim. 19. točko obrazložitve).

O nepristnosti listine 'Predpogodba' z dne 25. 7. 2008

11. V zvezi z navedenim pa po presoji pritožbenega sodišča pritožnica utemeljeno opozarja na razhajanje med trditveno podlago spora in dejanskimi ugotovitvami v sodbi sodišča prve stopnje. Drži njena navedba, da tožena stranka v nobeni od svojih vlog ni trdila, da je bila listina 'Predpogodba' sklenjena po 28. 11. 2008, da je bila prirejena zgolj za potrebe predmetnega postopka, niti da listina ni pristna. Pred sodiščem prve stopnje se je zahtevku upirala iz drugih razlogov (da ni podana protipravnost ravnanja tožene stranke, da je terjatev tožeče stranke zastarana ipd.). Sodišče prve stopnje je dejstvo, da je bila listina 'Predpogodba' nepristna, antidatirana in prirejena za potrebe predmetnega postopka, ugotovilo torej mimo trditvene podlage tožene stranke, s tem pa je kršilo določbo prvega odstavka 7. člena ZPP.

12. Razpravno načelo (prvi odstavek 7. člena ZPP, prim. tudi 212. člen ZPP) je temeljno načelo pravdnega postopka. V skladu z njim so stranke tiste, ki morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Sodišče ne sme po uradni dolžnosti ugotavljati, ali obstajajo kakšna dejstva, ki bi lahko bila pravno pomembna za odločitev, niti iskati dokazov zanje.

13. Navedeno pravilo je le izjemoma korigirano s preiskovalnim načelom. Po drugem odstavku 7. člena ZPP sme sodišče ugotoviti dejstva, ki jih stranke niso navajale, in izvajati dokaze, ki jih stranke niso predlagale, če izhaja iz obravnave in dokazovanja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP), vendar svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo.

14. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča kršilo tudi to določbo. Četudi je namreč štelo, da ima tožeča stranka namen razpolagati z zahtevkom, s katerim ne more razpolagati2, v zvezi z dejstvi, na podlagi katerih je odločilo, da Predpogodba z dne 25. 7. 2008 ni pristna, strankama ni bila dana možnost, da se do njih izjavijo.

15. Ni pa res, da je sodišče prve stopnje odločitev o neutemeljenosti tožbenega zahtevka črpalo zgolj iz ugotovitev o nepristnosti listine z dne 25. 7. 2008 (tj. predpogodbe med tožečo stranko J. P. in I. N.). Sprejelo jo je tudi v posledici ugotovitve zastaranja zahtevka (kar se je izkazalo kot pravilno in bo obrazloženo v nadaljevanju). Ker zaključek o nepristnosti listine torej ni edini odločilni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka, predhodno opisana kršitev ni narekovala razveljavitve izpodbijane sodbe. Izkazalo se je, da je kljub tej tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen.

O pravni naravi odškodninskega zahtevka

16. Kot že pojasnjeno, tožeča stranka v tem postopku odškodnino vtožuje po dveh podlagah - poslovni in neposlovni. Trdi, da ji je škoda nastala v posledici kršitve pogodbe - ker pogodba ni bila (pravočasno) izpolnjena. Prav tako trdi, da ji je škoda nastala, ker se je stečajni upravitelj zavezal, (kar je stečajni senat potrdil), da bo sporna nepremičnina izročena v roku 8 dni, čeprav sta vedela oziroma sta bila dolžna vedeti, da to v skladu s kogentnimi normami ni bilo mogoče (ker je obstajala ovira za vpis v zemljiško knjigo). V skladu s skrbnostjo dobrega strokovnjaka bi se ob prodaji morala zavedati, da 1. točka četrtega odstavka 89. člena ZZK-1 v povezavi s 96. členom ZZK-1 predstavlja oviro za dovolitev vpisa na podlagi pravnomočnega sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu. Prodaje premoženja, ki ga je stečajni dolžnik prejel na podlagi pogodbe, a lastninska pravica v času prodaje v stečajnem postopku nad Š. d. o. o. - v stečaju še ni bila vpisana v zemljiško knjigo, torej ne bi smela izvesti.

17. V zvezi z zatrjevano odškodninsko odgovornostjo tožene stranke pritožbeno sodišče najprej izpostavlja sledeče. V okoliščinah konkretnega primera koncepta pogodbene odškodninske odgovornosti, kot jo pozna Obligacijski zakonik3, v odnosu do tožene stranke ni mogoče vzpostaviti. Kot pravilno izpostavlja sama tožeča stranka, je bila prodajna pogodba z dne 15. 11. 2007 (za nezazidano stavbno zemljišče, parc. št. 000, k. o. X) med Š. d. o. o. - v stečaju in J. P. s. p. (sedaj tožeča stranka) sklenjena v stečajnem postopku na podlagi javnega zbiranja ponudb in kot takšna ni tipična obligacijskopravna pogodba. To potrjuje tudi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 87/2000, na katero se sklicuje pritožnica in v kateri je pojasnjeno, da pri tej prodajni pogodbi4 ne gre za običajno obligacijsko pogodbo v smislu 454. člena ZOR,5 temveč ta pogodba predstavlja le izvedbeno dejanje javne dražbe, se pravi akt v postopku generalne izvršbe na kupljeni stvari (nepremičnini). Prav tako je v njej pojasnjeno, da kupec ne pridobi stvari na podlagi te pogodbe, temveč originalno po javni dražbi, ki jo izvede državni organ (primerjaj pridobitev lastninske pravice po drugem odstavku 6. člena ZTLR z odločbo državnega organa na način in pod pogoji, kot jih določa zakon). Navedena prodajna pogodba ne predstavlja pravnega naslova za derivativni način pridobitve stvari, ki bi načelno omogočal kupcu uveljavljanje pravic iz jamčevanja za napake proti prodajalcu kot pravnemu predniku v skladu z določilom 488. člena ZOR. Pri izvirnem načinu pridobitve stvari kupec seveda teh pravic ne more uveljavljati (ni pravnega prednika). Kupec bi lahko s tožbo uveljavljal samo neveljavnost prodajne pogodbe, ki jo sklene s stečajnim upraviteljem, in sicer samo zaradi morebitnih nepravilnosti v postopku javne dražbe.

18. S pritožnico se je torej nedvomno mogoče strinjati, da je akt prodaje nepremičnine v predmetni zadevi potrebno obravnavati drugače, kot bi ga obravnavali, če bi Š. d. o. o. - v stečaju sporno nepremičnino prodajala sama. Potrebno ga je obravnavati skozi prizmo dejstva, da je bila prodana v javnem postopku, ki ga korigira sodišče in pri tem izvaja oblastne naloge. Premoženje stečajnega dolžnika je torej res prodajal stečajni upravitelj, ki ga je pri tem nadziral in mu dajal navodila predsednik stečajnega senata (prim. prvi odstavek 154. člena ZPPSL). O prodaji premoženja je stečajni upravitelj - kot pravilno navaja pritožnica - v imenu stečajnega dolžnika tudi sklenil pogodbo (prim. peti odstavek 154. člena ZPPSL)6, vendar pa to7 po presoji pritožbenega sodišča ne pomeni, da je tožena stranka v tem primeru odgovorna zaradi zatrjevane (nepravočasne) izpolnitve te pogodbe s strani upravitelja in senata. Tožena stranka v tem primeru ne odgovarja po pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti. Njeno odgovornost je zaradi oblastne narave ravnanja mogoče utemeljiti kvečjemu na določilu 26. člena Ustave RS8. Ker ta določba ne daje odgovora na vsa vprašanja v zvezi z odgovornostjo države za protipravno izvajanje oblasti državnih organov, pa jo je potrebno obravnavati tudi ob uporabi splošnih pravil obligacijskega prava o neposlovni odškodninski odgovornosti.

19. Ugotoviti je torej, da se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe z zastaranjem zahtevka na podlagi pogodbene odškodninske odgovornosti sploh ni bilo dolžno ukvarjati. Pritožbene navedbe, s katerimi tožeča stranka graja razloge prvostopenjskega sodišča, ki se je opredelilo tudi do vprašanja zastaranja v zvezi s kršitvijo pogodbe, so zato pravno nerelevantne. Glede na pojasnjeno v 17. točki te obrazložitve, pa so tudi zmotne. Na podlagi prodaje premoženja v stečajnem postopku, ki je opravljena na podlagi javnega zbiranja ponudb, kupec pridobi lastninsko pravico na originaren način. Izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila tako ni pogoj za pridobitev lastninske pravice. Da bi bilo v tem primeru potrebno uporabiti desetletni zastaralni rok (ker terjatev na izstavitev listine za vpis v zemljiško knjigo zastara v desetih letih; prim. 350. člen OZ), je torej povsem neutemeljena pritožbena navedba.

O zastaranju zahtevka na temelju 26. člena URS

20. Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavek 352. člena OZ). V vsakem primeru zastara ta terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala (drugi odstavek 352. člena OZ).

21. Navedeni določbi je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru - v nasprotju z zatrjevanji pritožnice - uporabilo povsem ustrezno. Pravilno je obrazložilo, da je subjektivni rok iz prvega odstavka 352. člena OZ v tem primeru začel teči s prejemom sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 4522/2008 z dne 3. 12. 2008 (s katerim je omenjeno sodišče ugodilo pritožbi U. d. d. zoper sklep zemljiškoknjižnega sodišča z dne 4. 7. 2008 in ga spremenilo tako, da se vpis lastninske pravice na sporni nepremičnini v korist J. P. ne opravi; hkrati je dovolilo izbrisa vpisov, opravljenih na podlagi izpodbijanega sklepa, in zaznambe nepravnomočnosti sklepa o dovolitvi vpisa)9. Najkasneje v tem trenutku je bila namreč upoštevaje pogoj, določen v predpogodbi, seznanjena z dejstvom, da je nastala škoda, prav tako tudi s povzročiteljem škode.

22. Sodišče prve stopnje pa pri tem res ni pojasnilo, kdaj naj bi se to zgodilo - kdaj naj bi torej tožeča stranka prejela omenjeni sklep. A zaradi omenjene pomanjkljivosti pritožnica razveljavitve izpodbijane sodbe ne more doseči. To dejstvo je v postopku pred sodiščem prve stopnje ostalo neprerekano. Tožeča stranka namreč ni nasprotovala trditvi tožene stranke, da je omenjeni sklep tožeča stranka prejela najkasneje dne 31. 12. 2008 (prim. trditve na list. št. 50 - hrbtna stran).

23. Ker v zvezi z omenjenim dejstvom torej ni potrebno izvajati dokaznega postopka in zaradi tega zadeve vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka za škodo (v višini 3.638.700,00 EUR) in za njenega povzročitelja zvedela najkasneje 31. 12. 2008 (tj. na datum, ki sovpada z datumom, do katerega je po svojih lastnih trditvah na list št. 4 po predpogodbi z dne 25. 7. 2008 morala zagotoviti prost vpis lastninske pravice na ime kupca, brez zastavne pravice na nepremičnini). Tega dne je namreč izvedela, da pogodba, po kateri bi prejela kupnino v višini vtoževanega zneska, zaradi ravnanja toženke oziroma njenih organov ne bo sklenjena in da kupnine ne bo prejela. Tožbo iz naslova deliktne odškodninske odgovornosti bi zoper toženo stranko tako morala vložiti najkasneje do 1. 1. 2012. Ker jo je vložila 23. 5. 2012, pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je njen odškodninski zahtevek že zastaran.

24. Na začetek teka zastaralnega roka ne vpliva zatrjevano dejstvo, da bi tožeča stranka skladno s petim odstavkom 33. člena OZ lahko zahtevala sklenitev glavne pogodbe v roku šestih mesecev od izteka roka10, določenega za njeno sklenitev, če ta rok ni določen, pa od dneva, ko bi po naravi posla in okoliščinah pogodba morala biti sklenjena. Tožeča stranka bi navedeno tožbo lahko namreč vložila le, če bi bili izpolnjeni pogoji za sklenitev pogodbe, v tem primeru tudi tisti po predpogodbi (da bo tožeča stranka do 31. 12. 2008 zagotovila prost vpis lastninske pravice na kupca brez zastavne pravice na nepremičnini), ki pa se nesporno ni uresničil. Tožeča stranka namreč tudi sama navaja (l. št. 4), da se je štelo, da je kupec odstopil od sklenjene predpogodbe, ker tožeča stranka brez svoje krivde do 31. 12. 2008 ni uspela zagotoviti prenosa bremen proste lastninske pravice na nepremičnini na kupca.

O preostalih pritožbenih navedbah

25. V luči ugotovitve, da je zaključek prvostopenjskega sodišča o zastaranju odškodninskega zahtevka pravilen, se ostale pritožbene navedbe tožeče stranke izkažejo kot pravno nerelevantne. Zaradi zastaranja zahtevka se sodišče prve stopnje s posameznimi predpostavkami neposlovne odškodninske odgovornosti ni bilo dolžno ukvarjati. To pa ne glede na to, da mu je to pritožbeno sodišče naložilo v sklepu I Cpg 842/2015 z dne 13. 1. 2016. V novem sojenju se je namreč izkazalo, da je potrebno zahtevek zavrniti že iz razloga utemeljenosti ugovora zastaranja, zaradi česar je potreba po presoji predpostavk odškodninske odgovornosti odpadla. Pritožnica torej nima prav, ko uveljavlja, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti tudi do njenih navedb v zvezi škodo v obliki znižanja vrednosti nepremičnine in v zvezi s tem izvajati dokazni postopek.

Sklepno

26. Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje neutemeljenost pritožbe tožeče stranke, v posledici česar je pritožbeno sodišče njeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), potem ko je sodba uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

27. Pri tem pa je odločilo še, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 154. člena in 155. člen v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Tožeča stranka govori o toženi stranki, čeprav je stranka prodajne pogodbe Š. d. o. o. - v stečaju, to pa iz razloga, ker je pogodbo v imenu stečajnega dolžnika sklenil stečajni upravitelj, potrdil pa jo je stečajni senat. Op. sodišča. 2 Česar sicer ni obrazložilo. 3 Drugi odstavek 239. člena OZ določa, da če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, je upnik upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala. 4 Sklenjeni v postopku javne dražbe, kar pa ni odločilno, saj je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že sprejelo stališče, da kupci premoženja v stečajnem postopku ne morejo biti različno varovani glede na to, po katerem od več možnih načinov so kupili premoženje, torej na javni dražbi ali z zbiranjem ponudb in neposredno pogodbo. 5 Oziroma 435. členu OZ, ki ureja prodajno pogodbo. 6 Tako: Vladimir Balažic v članku Pravna sredstva pri prodaji premoženja stečajnega dolžnika, Podjetje in delo, 1997, št. 6 - 7, str. 1000 - 1002. 7 Upoštevaje razloge iz prejšnje točke. 8 Vsakdo ima pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. 9 Prim. obrazložitev v 17. točki izpodbijane sodbe. 10 Tj. do 30. 6. 2009, kot zatrjuje.