Jedro

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje o odgovornosti zavarovanke tožene stranke kljub temu, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri drugi družbi - agenciji, ki ga je napotila na delo k zavarovanki tožene stranke. Nepomembno je, kdo je tožniku plačeval plačo. Bistvene so ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik delal pri zavarovanki tožene stranke, da je bila ona (in ne agencija) tista, ki je organizirala in nadzorovala delovni proces ter odrejala delo tožniku.

Zavarovanka tožene stranke, ki je od tožnika pričakovala pomoč sodelavcu pri prenosu težke gredi z rezili, ob tem, ko nobenega od njiju ni poučila o tem, kako je treba delo opraviti, je odgovorna za škodo, ki mu je ob tem nastala. Res mora tudi delavec sam prispevati k varnemu delu, a to dolžnost je pravilno razlagati v okviru upoštevanja danih navodil in ob razpoložljivih varnostnih ukrepih, ki jih v tem primeru ni bilo. Ravnanje delavca, ki je lahko razlog za delno razbremenitev odškodninske odgovornosti odgovorne osebe, mora imeti znake neskrbnega ravnanja; pri delovnih nesrečah je relevantno merilo skrbnosti skrbnost povprečnega ustrezno usposobljenega delavca. Ob stopnji tožnikove usposobljenosti in načinu organizacije dela pri zavarovanki tožene stranke o neskrbnem ravnanju tožnika ni mogoče govoriti. Tudi pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da okoliščina, da tožnik ni opazil (z zaščitnim pokrovom pokritega) noža na desni strani, ki ga je ob odlaganju stroja nazadnje porezal (ob vseh zgoraj izpostavljenih okoliščinah), ne predstavlja neskrbnega ravnanja, ki bi bilo lahko razlog za delno razbremenitev odškodninske odgovornosti tožene stranke.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu (I. točka izreka) potrdi.

II. Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijana sodba se v II. točki izreka spremeni tako, da mora tožena stranka tožniku v 15 dneh (poleg v I. točki izreka prisojene odškodnine 18.515 EUR) plačati še 4.900 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 3. 2014 dalje in v odločitvi o stroških tako, da se znesek v III. točki izreka izpodbijane sodbe zviša na 30 EUR, znesek v IV. točki izreka na 2.170,52 EUR, znesek v V. točki izreka na 264,15 EUR, znesek v VI. točki izreka pa na 249,39 EUR.

III. Tožena stranka mora v 15 dneh povrniti 567,32 EUR stroškov pritožbenega postopka v korist proračuna Republike Slovenije na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Ljubljani št. ... s sklicem na številko ... (koda namena: GOVT, namen: vračilo po odločbi Bpp ...), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora tožniku v 15 dneh plačati 18.515 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 3. 2014; višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških.

2. Zoper takšno sodbo se pravočasno iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnik meni, da je prisojena odškodnina prenizka. Predlaga njeno zvišanje za 4.900 EUR. Meni, da sodišče ni upoštevalo, da bo bolečine prestajal tudi v bodoče, sicer pa povzema ugotovitve sodišča prve stopnje. Pritožuje se tudi zoper odločitev o pravdnih stroških. Zdi se mu, da bi morala tožena stranka plačati „polne stroške“ za delo odvetnika.

4. Tožena stranka se pritožuje iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov in predlaga „ustrezno“ znižanje prisojene odškodnine. Vztraja, da sta tožnik in M. B. vedela, kam bi morala potisniti nože med prenašanjem gredi, saj sta bila seznanjena z navodili za varno delo. Graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, da na stroju ni bilo navodil za varno delo, ki bi vsebovala navodila za menjavo osi. Izpostavlja, da tožnik ni zatrjeval, da ni vedel, da bi morali biti vsi noži na sredini, ampak je zatrdil, da jih ni videl. Vzrok za nezgodo je torej v nepazljivosti in malomarnosti tožnika.

Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do zapisnika o kontrolnem pregledu in preizkusu delovne opreme s 24. 3. 2009 in do izpovedi priče J. U., ki je izpovedal, da je izvajal nadzor v proizvodnji. Napačna se ji zdi ugotovitev, da tožnik ni bil usposobljen za pomoč pri delu, saj se je vendar najprej usposabljal prav na konkretnem stroju. Pritožnica še navaja, da sodišče ne pojasni, kako je ugotovilo, da tožnik ni imel možnosti brez posledic odkloniti pomoči sodelavcu.

Tožena stranka ponovno poudarja, da njena zavarovanka ni bila tožnikova delodajalka, da mu ni plačevala plače in da ni bila z njim v nobenem pogodbenem razmerju. Glede na vsebino pogodbe o poslovnem sodelovanju z 11. 4. 2011 s tožnikovim delodajalcem je zavarovanka lahko pričakovala, da je tožnik za svoje delo v celoti usposobljen in ni mogla pričakovati, da bo delal v nasprotju z navodili. Po drugi strani meni, da je zavarovanka sprejela in izvajala vse ukrepe za varno delo. Nepravična je odločitev, da je za tožnikovo poškodbo lahko odgovoren zgolj zavarovanec tožene stranke, tožnikov formalni delodajalec pa ne nosi nikakršne odgovornosti.

Prisojena odškodnina se zdi toženi stranki previsoka. Sodišče ni upoštevalo pripombe tožene stranke, da je bila izvedenčeva naloga pridobiti osebni karton tožnika. Mnenje zato ne odraža celotnega tožnikovega stanja pred nezgodo in ne dovoljuje zaključka, da tožnik pred obravnavano poškodbo ni imel težav ali poškodb rok.

Tožnik je zaradi posledic nezgode res postal invalid III. kategorije, a sodišče ni dovolj upoštevalo ugotovitev izvedenca, da gre pri njem za lažjo gibljivost zapestij, gibljivost prstov pa je popolna. To, da tožnik ni sposoben za športno aktivnost, ni pomembno, saj se že več let pred tem ni ukvarjal s karatejem.

Toženi stranki se zdi previsoka tudi odškodnina za premoženjsko škodo.

Pritožuje se tudi zoper odločitev o potnih stroških in obrestih od pravdnih stroškov.

5. Pritožbi sta bili vročeni pravdnima strankama; tožnik je dogovoril na pritožbo tožene stranke in predlagal njeno zavrnitev, tožena stranka pa na pritožbo ni dogovorila.

6. Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

O temelju (pritožba tožene stranke)

7. Pritožbene trditve tožene stranke so nesistematične, slabo pregledne in deloma nasprotujoče si. Glede na pritožbeni predlog (naj višje sodišče prisojeno odškodnino zniža), se tožena stranka očitno že sama zaveda, da so njene (tudi sicer povsem posplošene) pritožbene trditve, da ne obstaja niti vzročna zveza niti odgovornost zavarovanca tožene stranke, neutemeljene. Podobno velja za pritožbeno poudarjanje okoliščin, da tožnik ni bil zaposlen pri zavarovanki tožene stranke, da mu ta ni izplačevala plače ter da se je usposabljanje za varno delo zavezala opraviti tožnikova formalna1 delodajalka.

8. Pritožbeno sodišče je že v sklepu II Cp 323/2018 pojasnilo, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje o odgovornosti zavarovanke tožene stranke kljub temu, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri drugi družbi - agenciji2, ki ga je napotila na delo k zavarovanki tožene stranke. Nepomembno je, kdo je tožniku plačeval plačo. Bistvene so ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik delal pri zavarovanki tožene stranke, da je bila ona (in ne agencija) tista, ki je organizirala in nadzorovala delovni proces ter odrejala delo tožniku. Tem tožena stranka v pritožbi ne nasprotuje.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno razumelo določbe Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD), po katerih za škodo, ki je nastala delavcu pri opravljanju dela, ne odgovarja le oseba, pri kateri delavec opravlja delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ampak tudi oseba, ki opravlja delo za delodajalca3 na kakršnikoli drugi podlagi (1. točka 3. člena ZVZD). Po ustaljenih stališčih sodne prakse sodijo mednje na primer naročniki del, ki so organizirali delovni proces na skupnem gradbišču in odgovarjali za nadzor glede varnosti pri delu tudi v razmerju do delavcev svojih podizvajalcev, ter „delodajalci“ pri katerih so delavci delo opravljali na podlagi atipičnih pogodb o delu.4 Pritožbene trditve, da je agencija prevzela obveznost usposabljanja delavcev, na odnos med tožnikom in zavarovanko tožene stranke in torej na pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje o toženkini odgovornosti, ne vplivajo.5 Enako velja za pritožbeno stališče, da je za nastanek škode (vsaj) soodgovorna tudi agencija (prim. 1. odstavek 186. člena OZ).6

10. Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožnik poškodoval 6. 7. 2011, ko se je odzval na poziv sodelavca M. B., naj mu pomaga pri menjavi nožev rezalnega stroja za razrez ABS robnih trakov. Ko sta težko gred prenesla iz stroja in jo spustila na delovno mizo, da bi se noži lahko zamenjali, je oster rob noža tožniku prerezal obe roki. Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje še izhaja, da to delo ni bilo tožnikovo7, a so si sodelavci med seboj vselej pomagali. Tožena stranka v pritožbi navede, da sodišče prve stopnje ni utemeljilo svojega prepričanja, da tožnik pomoči sodelavcu M. B. ni imel možnost odkloniti brez posledic. Pritožbeni očitek ni utemeljen. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da tak zaključek temelji na izpovedih tožnika in priče M. B., ki ju sodišče ocenjuje za verodostojni. Pritožba z izpostavljanjem okoliščin, da tožnik pri zavarovanki tožene stranke sploh ni bil zaposlen in mu ta tudi ni izplačevala plače, dokazne ocene sodišča prve stopnje ne uspe izpodbiti.8 Da je bil delovni proces organiziran tako, da si delavci pomagajo in da je delodajalec to vedel9 (očitno tudi pričakoval), povsem jasno izhaja tudi iz zapisnika zavarovanke tožene stranke o delovni nezgodi s 6. 7. 2011 (priloga B 6 v spisu). Ob takšni organizaciji dela pri zavarovanki tožene stranke ni mogoče govoriti o tem, da je tožnik sodelavcu pomagal samovoljno (tak je bil namreč ugovor tožene stranke) in iz malomarnosti. Pomagal mu je, ker je bil tako organiziran delovni proces, za njegovo organizacijo pa je odgovorna zavarovanka tožene stranke.

11. Sodišče prve stopnje se tudi tokrat ni ukvarjalo z vprašanjem narave oziroma nevarnosti dela, ki ga je pomagal opravljati tožnik, v luči objektivne odgovornosti (razglabljanje tožene stranke v pritožbi, da je odločitev takšna, kot da bi šlo za objektivno odgovornost, je nejasno in pravno nerelevantno). Ugotovilo namreč je, da je do tožnikove nesreče prišlo le zaradi protipravnega ravnanja zavarovanke tožene stranke, ki je opustila izvajanje dolžnih ukrepov za zagotovitev varnega delovnega okolja. Sodišče prve stopnje je tudi tokrat (po tem, ko je ocenilo še tiste dokaze, ki jih prejšnjič ni) ugotovilo, da tožnik z navodili ravnanja pri menjavi nožev ni bil seznanjen. Dokazno oceno sodišča prve stopnje10, da tožena stranka ni dokazala, da so bila ob škodnem dogodku na stroju ali ob njem pripeta navodila za delo z rezalnim strojem oz. navodila za varno obratovanje, ki bi vsebovala navodila za menjavo osi, pritožbeno sodišče v celoti sprejema.11

12. Kako je pri zavarovanki tožene stranke potekalo poučevanje delavcev o delovnem procesu, izhaja iz 18. in 20. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Preizkus za varstvo pri delu je bil teoretičen in splošen, na delovanje stroja, ob „servisiranju“ katerega se je poškodoval tožnik, se ni nanašalo nobeno vprašanje. Tožnik torej teoretično ni bil usposobljen za opravljanje dela, ki se je od njega pričakovalo in ob katerem se je poškodoval. Glede na opisano, vprašanji, ali je tožnik (ki tedaj še ni govoril slovensko) razumel vsebino teoretičnega usposabljanja ali pa le obkrožil odgovore, kot so mu naročili, niti nista odločilni. Tudi če bi bilo njegovo razumevanje teoretičnega poduka o varstvu pri delu popolno, ne bi bil nič bolj poučen o varnem opravljanju konkretnega dela.

13. Praktično usposabljanje je pri zavarovanki tožene stranke potekalo tako, da je novega delavca vpeljal izkušeni delavec. Tožnika (in tudi M. B.) je v delo vpeljal zdaj že upokojeni delavec G. B. Sodišče prve stopnje je na podlagi skladnih izpovedi vseh treh ugotovilo, da G. B. navodil za varno delo z rezalnim strojem ni poznal, kako naj bi se razstavljalo stroj pa (vsaj M. B.) ni pokazal. Iz opisanega izhaja, da tožnik o varnem opravljanju dela (ki se je od njega pričakovalo) ni bil usposobljen niti praktično. Ob tem je pomagal delavcu, ki o varnem opravljanju dela prav tako ni bil ustrezno praktično poučen. Do neke mere je to (za konkretno opravilo - torej menjavo nožev rezalnega stroja za razrez ABS robnih trakov) sicer razumljivo, saj menjava nožev ni bila niti tožnikovo delo niti delo M. B., ampak bi moral to narediti vzdrževalec (kar izpostavlja tudi pritožnica). A pritožbeno sodišče opozarja na neizpodbijano ugotovitev sodišča prve stopnje, da je vodja proizvodnje J. U. M. B. naročil, naj nože zamenja sam.12 Da je bila v podjetju takšna praksa, izhaja tudi iz izpovedi G. B.13 Pritožbene trditve, da bi morala (tožnik in M. B.) obvestiti nadrejenega, če vseh nožev nista mogla premakniti na sredino, da sta vedela, da morajo biti noži na sredini in da je tožnik le zatrjeval, da jih ni videl (ne pa, da ni vedel, kje morajo biti), so ob vsem opisanem neutemeljene.

14. Pritožbeno sodišče dodaja, da so si v izrazitem nasprotju trditve tožene stranke, ki po eni strani očita, da je tožnik delo opravljal samovoljno, da je pravzaprav tako ravnal tudi M. B., saj je vendarle vedel (oziroma sta vedela oba), da mora(ta) poklicati vzdrževalca, po drugi strani pa vztraja, da sta bila oba ustrezno usposobljena in podučena za varno opravljanje dela (menjavo nožev), ki naj ga (po drugem sklopu trditev tožene stranke) sploh ne bi smela opravljati. Usposabljanje za takšno delo je nepotrebno, če drži, da ga vselej opravlja vzdrževalec. Opisano precej jasno kaže na to, da tožena stranka svoje trditve o organizaciji delovnega procesa in usposabljanju delavcev pri zavarovanki prilagaja potrebam postopka.

15. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki tožene stranke, ki dokazno oceno sodišča prve stopnje skušajo napasti s (smiselnim) izpostavljanjem procesnih kršitev, kot je trditev da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zapisnika o kontrolnem pregledu in preizkusu delovne opreme s 24. 3. 2009 (B 45). Do tega listinskega dokaza (v povezavi z drugimi dokazi, kot terja 8. člen ZPP) se je opredelilo v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Dokazne ocene pa pritožnica vsebinsko ne izpodbija. Dokazna ocena obvestila o raziskavi nezgode pri delu z 18. 10. 2012 (B 38) v povezavi z izjavo v prilogi B 6 in drugimi izvedenimi dokazi v 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ni v ničemer pomanjkljiva. Pritožbena navedba, da sodišče ni upoštevalo objektivnega dokaza, je v ničemer ne izpodbije. Kaj bi (ob zgoraj povzetih ugotovitvah, ki jih pritožbeno sodišče sprejema) spremenilo, če bi se sodišče prve stopnje opredelilo do izpovedi J. U., da je sam izvajal nadzor v proizvodnji, pritožbeno sodišče ne razume.

16. Zavarovanka tožene stranke, ki je od tožnika pričakovala pomoč sodelavcu pri prenosu težke gredi z rezili, ob tem, ko nobenega od njiju ni poučila o tem, kako je treba delo opraviti, je odgovorna za škodo, ki mu je ob tem nastala. Res mora tudi delavec sam prispevati k varnemu delu, a to dolžnost je pravilno razlagati v okviru upoštevanja danih navodil in ob razpoložljivih varnostnih ukrepih, ki jih v tem primeru ni bilo. Ravnanje delavca, ki je lahko razlog za delno razbremenitev odškodninske odgovornosti odgovorne osebe, mora imeti znake neskrbnega ravnanja; pri delovnih nesrečah je relevantno merilo skrbnosti skrbnost povprečnega ustrezno usposobljenega delavca.14 Ob stopnji tožnikove usposobljenosti in načinu organizacije dela pri zavarovanki tožene stranke o neskrbnem ravnanju tožnika ni mogoče govoriti. Tudi pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da okoliščina, da tožnik ni opazil (z zaščitnim pokrovom pokritega) noža na desni strani, ki ga je ob odlaganju stroja nazadnje porezal (ob vseh zgoraj izpostavljenih okoliščinah), ne predstavlja neskrbnega ravnanja, ki bi bilo lahko razlog za delno razbremenitev odškodninske odgovornosti tožene stranke.

O višini odškodnine (pritožbi tožeče in tožene stranke)

17. Tožnik je po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje v delovni nezgodi utrpel vreznini obeh zapestij, prekinitev podlahtične arterije v levem zapestju, prekinitev medianusa v predelu obeh zapestij, delno prekinitev živca ulnarisa v levem zapestju, popolno prekinitev tetiv upogibalk 3. prsta obeh rok, palca desne roke in upogibalk zapestja ter delno prekinitev upogibalk 2., 3., in 4. prsta leve roke ter 2. in 3. prsta desne roke. Gre za hudo poškodbo obeh zapestij s prekinitvijo živcev, tetiv in arterije. V bolniškem staležu je bil od 6. 7. 2011 do 30. 3. 2012; 19. 9. 2013 mu je bila priznana III. kategorija invalidnosti.

18. Sodišče prve stopnje je tožniku za nepremoženjsko škodo prisodilo: 8.000 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 1.500 EUR za strah, 9.000 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 1.000 EUR za skaženost; skupaj torej približno 18 povprečnih plač v času sojenja pred sodiščem prve stopnje (prisojeni znesek je nižji zaradi upoštevanja odbitne franšize). Pravdni stranki ne izpodbijata odmere odškodnine za skaženost. Toženki se zdi previsoka odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, tožniku pa prenizka odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter strah. Ker torej vsaka od pravdnih strank izpodbija višino prisojene odškodnine le za nekatere od oblik nepremoženjske škode, je pritožbeno sodišče najprej opravilo presojo višine odškodnine za vse oblike nepremoženjske škode skupaj. Medsebojna primerjava enotnih odškodnin je namreč nujen pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Le na takšen način je mogoče preizkusiti pravilnost uporabe načela objektivne pogojenosti odškodnine in opraviti razmejitev med običajnimi, težjimi in katastrofalnimi škodami.15

19. Tak preizkus (pravilnosti uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti, pravdni stranki namreč višino prisojene odškodnine izpodbijata zgolj z izpostavljanjem tožnikovih subjektivnih okoliščin) pokaže, da je prisojena odškodnina glede na težo poškodbe, dolgotrajnost zdravljenja in bolečinskih obdobij ter obseg in težo trajnih posledic, prenizka v primerjavi z odškodninami, prisojenimi za podobno hude primere poškodb rok16. Oškodovanki v zadevi II Ips 152/2000 je bila prisojena odškodnina v višini 22 povprečnih plač. Pri delu je utrpela vrezno rano na upogibni strani desnega zapestja s prekinitvijo mišice palmaris longus, mišice upogibalke zapestja na palčevi in mezinčevi strani ter delno prekinitev tetive mišice upogibalke prstov. Gre torej za poškodbo ene roke (pri tožniku obeh), le delno prekinitev ene upogibalke prsta (pri tožniku popolna prekinitev mišic upogibalk treh prstov in še delna prekinitev mišic upogibalk petih prstov). Bolečinsko obdobje pri oškodovanki v zadevi II Ips 152/2000 je bilo krajše, prestajala je manj nevšečnosti kot tožnik (ni bila operirana, ni bila hospitalizirana), posledice, ki se kažejo v zmanjšanju življenjske aktivnosti, so blažje kot pri tožniku.

20. Oškodovancu, poškodovanem pri delu s strojem za razrez hlodovine v zadevi II Ips 634/2004 je bilo prisojenih 24 povprečnih plač. Tudi pri njem je šlo za poškodbo ene roke, a kompleksno – z udarninsko raztrganinskimi ranami in kožnim defektom roke in podlahti, travmatsko amputacijo mezinca skupaj s 5. dlančnico, amputacijo končnega členka prstanca, raztrganino mišice upogibalke zapestja in mišice površinskih upogibalk ter odprtega preloma podlahtnice in baze prve dlančnice, zaradi česar je prišlo do ukrivljenosti in zatrditve sredinca. Bolečinsko obdobje je primerljivo, nevšečnosti prav tako (z izjemo daljše hospitalizacije in dveh operacij oškodovanca v zadevi II Ips 643/2004), tudi strah in zmanjšanje življenjske aktivnosti sta primerljiva.

21. Oškodovanec v zadevi II Ips 896/2006, poškodovan pri delu s krožno žago, je ob 20 % soprispevku k nastanku škode prejel odškodnino v višini kar 43 povprečnih plač. Tudi on je utrpel poškodbo ene roke – raztrganino v predelu desne podlahti, poškodbo globoke veje koželjničnega živca ter prerezanino in raztrganino mišičja. Bolečinsko obdobje je bilo krajše kot pri tožniku, bolniški stalež krajši, ostale nevšečnosti primerljive, le da je oškodovanec v zadevi II Ips 896/2006 prestal tri operacije, strah je primerljiv, tudi zmanjšanje življenjske aktivnosti je primerljivo. Oškodovanec v zadevi II Ips 896/2006 svojega dela ne more opravljati v polni meri zaradi izgube grobe moči; tožnik pa je invalid III. kategorije in opravlja drugo, lažje delo.

22. Z opisanim je implicitno že odgovorjeno na pritožbene navedbe obeh pravdnih strank o višini odškodnine. Konkretno pa višje sodišče najprej odgovarja toženi stranki: to, ali se je tožnik pred nesrečo še ukvarjal s karatejem, je za prisojo odškodnine minimalnega pomena. Bistveno je pomembno zmanjšanje njegove delovne zmožnosti. Tožena stranka posledice njegove poškodbe predstavlja selektivno. Res je gibljivost tožnikovih zapestij in prstov dobra (zapestij lažje omejena, prstov pa celo popolna). A glavni problem njegove poškodbe, ki ga tožena stranka spregleda, je objektivna prizadetost senzibilitete, torej občutka v prstih obeh rok, ki se je le malenkost izboljšala (zaradi tega ima težave pri prijemanju lažjih predmetov in tudi lažja dela opravlja z večjo težavo in naporom kot prej), ob tem pa še izrazita oslabljenost grobe moči obeh rok (zaradi katere ni sposoben za težje fizično delo in dvigovanje nekoliko težjih predmetov). Zaradi opisanega tožnik po ugotovitvah sodišča prve stopnje prestaja srednje hude duševne bolečine. Odškodnina 9.000 EUR (približno 8 povprečnih plač v času izdaje izpodbijane sodbe) ob opisanem nikakor ni previsoka.

23. Tožnik je bolečine prestajal dlje kot vsi oškodovanci v zgoraj predstavljenih primerih - hude kar 14 dni, srednje hude 4 tedne, nato stalne lahke, kasneje pa še občasne lažje z obdobji srednje hudih. Pritožbeno sodišče tudi na tem mestu poudarja, da gre pri njem za hudo poškodbo obeh rok. Bil je operiran, opravil je številne preveze, sedem tednov je nosil dinamično opornico, jemal je zdravila proti bolečinam in antibiotike, prestal je bolečo fizioterapijo, motorike se je moral naučiti ponovno, večkrat je bil pregledan v različnih ambulantah. Zaradi opisanega se pritožnik utemeljeno zavzema za zvišanje odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju za 4.500 EUR.

24. Tudi kar se tiče odškodnine za strah, višje sodišče pritrjuje tožniku, da je prisojena prenizko. Strah ob tako hudi poškodbi zapestij in krvavitvi zaradi prekinitve arterij je bil smrtni strah, kasneje pa je tožnik še dva meseca prestajal strah za izid zdravljenja. Odškodnina 1.500 EUR je v sodni praksi prisojena za blažje oblike strahu od tožnikovega, pritožbeno zavzemanje za 400 EUR višjo odškodnino je zato utemeljeno.

25. Zaradi opisanega je višje sodišče pritožbi tožnika ugodilo in odškodnino zvišalo za 4.900 EUR, torej na 24.400 EUR, kar v času sojenja pred sodiščem prve stopnje predstavlja približno 22,5 povprečnih plač. Takšna odškodnina ni na spodnji meji odškodnin za podobno hude poškodbe zapestij, ampak odstopa navzdol. Ker se tožnik za prisojo višje odškodnine v pritožbenem postopku ne zavzema, pa očitno predstavlja ustrezno satisfakcijo v subjektivnem smislu in zato pravično denarno odškodnino v smislu 179. člena OZ.

26. V zvezi s pritožbeno trditvijo tožene stranke o tem, kaj bi moral še pregledati izvedenec v tožnikovem zdravstvenem kartonu, pritožbeno sodišče še enkrat (to je namreč že naredilo v sklepu II Cp 323/2018) pojasnjuje, da sodišče izvaja dokaze le v zvezi s konkretno zatrjevanimi trditvami pravdnih strank, raziskovalni dokazi o ugibanjih strank pa niso dopustni.17

27. O odškodnini za premoženjsko škodo (pritožba tožene stranke)

28. Sodišče prve stopnje je tožniku za 203 ure ženine nege in pomoči prisodilo 1.015 EUR. Tožnik je namreč trdil, da znaša strošek ene ure tovrstne pomoči 5 EUR na uro, sodišče prve stopnje pa je po 216. členu ZPP (vsebinski napolnitvi prostega preudarka pritožnica ne oporeka) ocenilo, da je takšna višina v okviru urne postavke plačil za malo delo. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je novejša sodna praksa sprejela stališče, da strošek za uro takšne pomoči ni višji od 3 EUR. Sodna praksa takšnega stališča ni sprejela18; odločbe, na katere se pritožnica sklicuje, pa tudi niso novejše. Urna postavka se v sodni praksi pretežno določa med 4 in 6 EUR, glede na okoliščine posameznega primera.19 V zadevi II Cp 653/2015 je Višje sodišče v Ljubljani obrazložilo, da je urna postavka za tujo nego in pomoč v višini 5 EUR primerna in sledi povprečju. V zadevah VSL II Cp 4086/2011, VS RS II Ips 2/2013, II Ips 129/2012, II Cp 1670/2014, II Cp 1872/2015 in II Cp 2809/2015 ter številnih drugih je bil upoštevan znesek 4 EUR, v sodbah II Cp 2642/2012 in II Cp 2734/2014 5 EUR, v zadevi II Ips 3155/2013 pa 6 EUR.20

29. Odločitev višjega sodišča in podlaga zanjo

30. Na podlagi 353. člena ZPP je višje sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo, saj uveljavljani razlogi niso podani, po uradni dolžnosti upoštevnih pa ni našlo. Na podlagi pete alineje 358. člena ZPP pa je ugodilo pritožbi tožeče stranke in ob pravilni uporabi materialnega prava odškodnino zvišalo, kot je bilo pojasnjeno. Ostale pritožbene navedbe tožnika glede na pojasnjeno odgovora ne terjajo.

31. O stroških

32. Zoper odločitev o stroških se pritožujeta obe pravdni stranki. Ker sprememba sodbe (z zvišanjem odškodnine) terja tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških, je višje sodišče najprej upoštevalo nov uspeh pravdnih strank. Tožnik je s pritožbo uspel v celoti, zavrnilnega dela sodbe pa ni izpodbijal v celoti – uveljavljal je zahtevek 28.230 EUR in uspel s 23.415 EUR. Uspel torej ni le z manjšim delom tožbenega zahtevka, zaradi katerega niso nastali posebni stroški, tako da je na mestu odločitev, da mora tožena stranka tožniku povrniti vse potrebne pravdne stroške (3. odstavek 154. člena ZPP). Ker je bila tožniku odobrena brezplačna pravna pomoč, mora tožena stranka stroške povrniti v korist proračuna RS.

33. Ker tožena stranka do povrnitve stroškov po spremembi sodbe ni upravičena, njene pritožbene trditve o potrebnosti potnih stroškov, ne terjajo odgovora pritožbenega sodišča. Njene pritožbene navedbe o obrestih od pravdnih stroškov so neutemeljene, obrazložitev sodišča prve stopnje v tem delu ne terja dopolnitve.

34. Tožnikovo pritožbeno zavzemanje, da bi mu morala tožena stranka vrniti pravdne stroške brez upoštevanja 36. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), ni na mestu.

35. Tožena stranka mora v korist proračuna povrniti tudi tožnikove pritožbene stroške - 256 EUR odvetniške nagrade za postopek, skupaj z DDV in 255 EUR sodne takse. Ostali priglašeni stroški niso izkazani oziroma po ZOdvT odvetniku ne pripadajo.

1 Pritožnici je, ko uporablja izraz formalna delodajalka, očitno jasno, da je bila torej njena zavarovanka tožnikova dejanska delodajalka. 2 Ta opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugim uporabnikom. 3 V skladu s 184. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) mora delodajalec povrniti škodo, ki jo delavec utrpi pri delu ali v zvezi z delom po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. ZDR torej napotuje na uporabo določb Obligacijskega zakonika (OZ) o odškodninski odgovornosti. 4 Prim. sodbe VS RS II Ips 634/2004, II Ips 199/2007, II Ips 210/2010, II Ips 207/2014. 5 Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da iz trditev tožene stranke ni mogoče ugotoviti za katero delo bi morala agencija tožnika usposobiti, kar je pomembno v luči organizacije dela pri zavarovancu tožene stranke (o tem več v nadaljevanju), ki je pričakoval, da si delavci, ki opravljajo različno delo, med seboj pomagajo. 6 Ki tudi ni konkretizirano glede vprašanja, kaj je mogoče agenciji očitati v odnosu do tožniku nastale škode. 7 Tožnik je opravljal delo komisionarja v skladišču (16. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). 8 Zakaj bi bil tožnikov položaj pri zavarovanki kaj boljši, ker je bil „agencijski delavec“, pa tudi ni jasno. 9 22. točka obrazložitve izpodbijane sodbe. 10 V 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. 11 Kot tudi opozorilo, da sprejem in objava navodil za varno delo ne zadošča. 12 19. točka obrazložitve izpodbijane sodbe. 13 18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe. 14 Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 94/99, II Ips 221/2014, VIII Ips 9/2017, VDSS Pdp 433/2012, Pdp 681/2011, VSL II Cp 643/2018 in druge. 15 Prim. VSRS sodba II Ips 131/2013. 16 Prim. Berger Škrk, A., Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, 2010: primer V/23 na strani 359 (II Ips 896/2006), primer V/64 na strani 402 (II Ips 634/2004) in primer V/74 na strani 412 (II Ips 152/2000). 17 Več o tem: VSL sodba I Cp 989/2017. 18 V odločbi II Cp 1665/2015 je VSL izrecno pojasnilo, da prisojeni znesek 3 EUR na uro odstopa od sodne prakse. 19 Prim. tudi VSL sodba II Cp 1039/2017. 20 Pritožbeno sodišče zgolj v ilustracijo dodaja, da je minimalna urna postavka za malo delo v aprilu 2019 4,13 EUR neto (Odredba o uskladitvi najnižje bruto urne postavke za opravljeno uro začasnih in občasnih del).