Jedro

Dejstvo, da na sosednjih zemljiščih ni nobenega objekta, ne predstavlja okoliščine, ki bi utemeljevala odmik objekta, ki bi bil manjši od predpisanega.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek prizadete stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je drugostopni organ odločil, da se odpravi prvostopna odločba (gradbeno dovoljenje) Upravne enote Maribor št. 351-1076/2008-43 (7126) z dne 23. 7. 2009, zahteva A.A. in B.B. za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo manj zahtevnega objekta – legalizacijo prizidka k stanovanjski hiši etažnosti K + P + M na zemljišču par. št. 63/7 in 63/4 k.o. ... pa se zavrne.

V obrazložitvi svoje odločbe drugostopni organ navaja, da je z odpravljeno prvostopno odločbo prvostopni organ tožnikoma kot investitorjema izdal gradbeno dovoljenje za gradnjo manj zahtevnega objekta – legalizacijo prizidka k stanovanjski hiši, etažnosti K + P + M na zemljišču s par. št. 63/7 in 63/4 k.o. ... pod tam navedenimi pogoji. Zoper navedeno odločbo so pritožbo vložile C.C., D.D. in E.E., njihova pritožba pa je utemeljena. Izpodbijana odločba je bila izdana v ponovnem postopku potem, ko je prvostopni organ z odločbo št. 351-1076/2008-32 (7114) z dne 27. 3. 2009 zavrnil zahtevek tožnikov za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo prizidave stanovanjskega objekta na že navedenih parcelah. Zahteva je bila (v prvotnem postopku) zavrnjena iz razloga, ker investitorja nista dopolnila zahtevka z dokazili o služnostni pravici dovoza po zemljiščih, po katerih poteka dejanska dovozna pot od obravnavanega objekta do javne ceste. Prvostopni organ je v ponovnem postopku pridobil podatek o kategorizaciji ceste pri Mestni občini Maribor (MOM). Iz grafične priloge dopisa št. 37000-2/2009-15 z dne 7. 7. 2009 je razvidno, da je na zemljiščih parc. št. 65, 63/2, 62, 61 in 60. k.o. ... kategorizirana javna pot. V prvostopnem postopku je bilo še ugotovljeno, da je zemljišče gradnje oz. legalizacije po občinskih planskih dokumentih opredeljeno kot stavbno zemljišče, območje pa se ureja na podlagi določb Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za podeželje v Občini Maribor (Odlok o PUP, MUV št. 11/93, 26/98, 11/00, 2/01, 7/01, 12/02, 23/02 in 25/04) po katerem zemljišči gradnje oz. legalizacije objekta ležita v pokrajinski enoti Slovenskih goric – stavbna zemljišča izven ureditvenih območij za poselitev. Pritožbeni organ ne more slediti ugotovitvam prvostopnega organa, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji veljavnega prostorskega izvedbenega akta. Objekt namreč, kot je zgrajen, ne izpolnjuje pogojev Odloka o PUP, ki se nanašajo na dopustno višino oz. etažnost objekta (14. člen) in ki se nanašajo na določitev funkcionalnega zemljišča (41. člen). Utemeljitev prvostopnega organa, po kateri sporen prizidek z izvedbo kleti sicer res odstopa od dopustne etažnosti po Odloku o PUP, kar pa glede na siceršnjo prakso dopuščanja gradnje kleti na tem območju ni razlog za zavrnitev zahteve, nima pravne podlage in kaže na arbitrarno odločanje. 14. člen Odloka o PUP v prvem odstavku določa pogoje urbanističnega in arhitektonskega oblikovanja v razloženih obcestnih naseljih (A2) in strnjenih naselij ob robu ravnin (A3). V 2. alineji določa višino in etažnost teh objektov, ki morajo biti pritlični, imajo lahko le mansardo (P + M). V drugem odstavku so določeni pogoji etažnosti za območje enodružinskih stanovanjskih hiš (A4) in sicer je v takih območjih dopustna etažnost K + P + M, v primeru nagnjenega terena (nad 15 %) je lahko klet največ do ½ etaže nad raščenim terenom. Glede na to, da je Odlok o PUP izrecno navedel območja, v katerih je dopustno izvajati kletno etažo, le ta v območju razloženih obcestnih naselij in strnjenih naselij na robu ravnin v Slovenskih Goricah ni predvidena. V območju enodružinskih stanovanjskih hiš je načeloma dopustna, na ravnem terenu mora biti v celoti vkopana, če pa je teren nagnjen nad 15 % je lahko največ do ½ etaže nad raščenim terenom. Na območju razpršene gradnje je dopustno graditi prizidave ob upoštevanju določil za arhitektonsko oblikovanje v posameznih pokrajinskih enotah, torej po določbah 14. člena Odloka o PUP. V obravnavanem primeru lahko štejemo, da gre za situacijo po drugem odstavku 14. člena Odloka o PUP. Ker gre za manj kot 15 % nagnjen teren, bi bilo dopustno klet izvesti samo tako, da bi bila v celoti vkopana. V obravnavanem primeru sega kletna etaža (že zgrajenega) spornega objekta nedvomno več kot ½ etaže nad teren, kar torej ni v skladu z določbami 14. člena Odloka o PUP. To pomeni, da projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja že v tem delu ni izdelan v skladu s pogoji veljavnega prostorskega izvedbenega akta in da prvostopni organ ni upošteval določbe 1. točke 66. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1- Ur. list RS, št. 102/04-UPB1 s spremembami), po kateri mora, pred izdajo gradbenega dovoljenja preveriti, ali je projekt izdelan v skladu z izvedbenim prostorskim aktom. Dalje pa pritožbeni organ tudi ne more slediti utemeljitvi prvostopnega organa, da je zadoščeno pogojem, ki jih Odlok o PUP določa za določanje gradbenih parcel in funkcionalnih zemljišč v svojem 41. členu, katere je treba upoštevati tudi pri prizidavah objektov. 41. člen Odloka o PUP namreč določa, da je za stanovanjske in počitniške objekte velikost funkcionalnega zemljišča tlorisna površina objekta, povečana za 2,5 m na vsako stran objekta ter za širino dovoza, ki znaša najmanj 3,5 m. V obravnavanem primeru ni sporno, da sporen prizidek navedene zahteve ne izpolnjuje, zato projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja tudi v tem pogledu ni izdelan v skladu s pogoji Odloka o PUP. Ker je, upoštevaje navedeno, izpodbijana odločba (gradbeno dovoljenje) nezakonita, saj za njeno izdajo niso bili izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, jo je bilo treba odpraviti, zahtevek pa zaradi neizpolnjevanja zakonsko določenih pogojev zavrniti. V drugostopnem postopku izražen ugovor investitorjev, da je ostalo v postopku na prvi stopnji sporno le še vprašanje v zvezi z dovozom oz. dostopom do prizidka, ni utemeljen. Prvostopni organ je namreč predhodno zavrnilno odločbo utemeljil zgolj na neizkazani pravici graditi, zaradi česar je bila tudi presoja pritožbenega organa v predhodnem postopku omejena zgolj na to vprašanje. Pritožbeni organ pa je v svoji takratni odločbi prvostopnemu organu naložil, da mora v ponovnem postopku ugotoviti izpolnjevanja vseh pogojev iz 66. člena ZGO-1. Tožnika v tožbi navajata, da je v predhodnem postopku ostal sporen le dovoz do objekta, sedaj pa je drugostopni organ z izpodbijano odločbo odpravil izdano gradbeno dovoljenje iz povsem drugih razlogov. Pritožnice za svoje pritožbene ugovore niso predložile dokazov. Glede na prakso prvostopnega organa, da na spornem območju dopušča tudi gradnje kleti, je presoja drugostopnega organa o neskladnosti že zgrajene kleti z Odlokom o PUP neutemeljena. Predmetni prizidek se je moral zgraditi s kletno etažo zaradi stika z obstoječo hišo in zaradi pogojev, ki so bili določeni za gradnjo (višina strehe, sleme itd). V zemljo je vkopana več kot 1/2 kletne etaže prizidka. Projektna dokumentacija je prilagojena dejstvu, da v zadevi ne gre za novogradnjo, ampak za legalizacijo prizidka k obstoječi stanovanjski hiši. Glede na to, da so sosednja zemljišča pritožnic zgolj poraščena s travo in na njih ne stoji nič, je odmik hiše od teh zemljišč zadosten za nemoteno vzdrževanje objekta in zagotavljanje protipožarne varnosti. Ta (sosednja) zemljišča parc. št. 317/3, 317/16 in 317/17 k.o. ... so bila pritožnicam neupravičeno vrnjena v postopku denacionalizacije. Prizidek predstavlja edino rešitev stanovanjskega problema mladi družini s trimesečnim otrokom. Smiselno predlagata, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Položaj prizadete stranke v smislu določb prvega odstavka 19. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS št. 105/06 s spremembami) imajo v tem postopku lastnice sosednjih zemljišč C.C., D.D. in E.E. ki v (skupnem) odgovoru na tožbo nasprotujejo tožbenim zahtevkom ter vztrajajo pri vseh dosedanjih navedbah v upravnem postopku. Menijo, da bi moralo sodišče tožbo zavreči, ker ni bila vložena po upravičenih osebah. Tožbene navedbe, da je sporen dovoz do objekta sedaj legaliziran, niso utemeljene, ker ne gre kategorizirano javno cesto (kot trdita tožnika), ampak za zemljišča v zasebni lasti prizadetih strank. Dokaz o tem je Odlok o kategorizaciji občinskih javnih cest v Občini Maribor (MUV št. 1/2010), kjer ta cesta ni navedena. Predmetna parcela posega je tudi za 77 m2 manjša od najmanjše predpisane parcele po 41. členu Odloka o PUP (najmanj 400 m2), zaradi česar ima sporen prizidek posledično premajhen odmik od njihovih zemljišč. Ta odmik znaša na vzhodni strani samo 1,24 m, kar povzroča nedopusten poseg v njihovo lastnino. Sporen prizidek je bil kot črno-gradnja zgrajen potem, ko so prizadete stranke že postale solastnice sosednjih parcel, kar sta tožnika vedela. Vedela sta tudi, da kljub njihovemu odločnemu nasprotovanju vozita po njihovem zemljišču. Zato tožnika pri nelegalni gradnji nista bila v dobri veri in tudi ni primerno sklicevanje na mlado družino F.F. in G.G. Predlagajo, da sodišče tožbo zavrže zaradi procesnih pomanjkljivosti oz. da jo zavrne, tožnikoma pa naloži, da morata prizadetim strankam povrniti njihove stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena V obravnavani zadevi je drugostopni organ odpravil sporno gradbeno dovoljenje iz razloga, ker za njegovo izdajo niso izpolnjeni pogoji iz 14. in 41. člena Odloka o PUP, v skladu z določbami predvsem 66. člena ZGO-1. Prvostopni organ v upravnem postopku ni ustrezno upošteval določb 1. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1 in ni ustrezno preveril, ali je projekt izdelan v skladu z izvedbenim prostorskim aktom (Odlokom o PUP).

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba zakonita iz razlogov, ki jih v njej navaja drugostopni organ in so delno povzeti v uvodnem delu te obrazložitve, še podrobneje pa v sami izpodbijani odločbi. Da ne bi prišlo do ponavljanja, se sodišče ob svoji obrazložitvi sklicuje tudi na razloge drugostopnega organa v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1. Glede premajhne parcele oz. premajhnega odmika od sosednjih zemljišč prizadetih strank, iz določb 41. člena Odloka o PUP (na katere se sklicuje drugostopni organ) izhaja, da mora biti okrog stanovanjskega objekta funkcionalno zemljišče vsaj za 2,5 m na vsako stran objekta, poleg tega pa še cesta. To pomeni, da mora biti objekt že po tej določbi najmanj za navedeno širino zemljišča odmaknjen od sosednje parcelne meje, še posebej, če lastniki sosednje parcele manjšemu odmiku nasprotujejo, kot je to v obravnavanem primeru. Še večji odmiki so za stanovanjske objekte (kamor spada tudi sporen prizidek) za predmetno območje določeni v 13. členu Odloka o PUP (4 m).

V obravnavani zadevi je iz spisne dokumentacije razvidno, da prizadete stranke kot lastnice sosednjega zemljišča sporni novogradnji vseskozi nasprotujejo (med drugim) tudi zato, ker je objekt zgrajen preblizu njihove parcelne meje, po njihovih navedbah pa sta bila tožnika z njihovim nasprotovanjem seznanjena že v času (nelegalne) gradnje. Zato je neutemeljen tožbeni ugovor, po katerem je obstoječi odmik hiše od sosednjih zemljišč prizadetih strank zadosten za nemoteno vzdrževanje objekta in zagotavljanje protipožarne varnosti, ker so sosednja zemljišča pritožnic zgolj poraščena s travo in na njih ne stoji nič. Zgolj dejstvo, da na sosednjih zemljiščih prizadetih strank (trenutno) ni nobenega objekta, ne predstavlja relevantne okoliščine, ki bi utemeljevala manjši odmik objekta (od minimalno predpisanega) od sosednjega zemljišča. Iz navedenih razlogov sodišče šteje, da je izpodbijana odločba utemeljena že zaradi premajhnega odmika objekta od sosednjega zemljišča. Po 14. členu Odloka o PUP morajo biti objekti na predmetnem območju (Slovenskih goric) pritlični ali P + M, le v območjih enodružinskih stanovanjskih hiš je lahko etažnost objektov največ K + P + M, v primeru nagnjenega terena nad 15 % je lahko klet največ do ½ etaže nad raščenim terenom. Sodišče se strinja z razlago drugostopnega organa, po kateri mora biti klet, upoštevaje navedeno določbo, v primeru ravnega terena, v celoti oz. vsaj v pretežnem delu vkopana v teren. Ker ta pogoj v obravnavanem primeru ni upoštevan, ampak je klet za več kot ½ etaže nad (skoraj ravnim) terenom, je tudi presoja drugostopnega organa o neskladnosti spornega objekta z določbami 14. člena Odloka o PUP, zakonita, sklicevanje na drugačno prakso upravnega organa (ki bi naj v praksi dopuščal gradnjo kleti tudi v neskladju z Odlokom o PUP) pa neutemeljeno. Ugovor, da je v zemljo vkopana več kot 1/2 kletne etaže, je neutemeljen, kar je razvidno iz dokumentacije v spisih zadeve.

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, v smislu katerega bi se lahko v tem (ponovljenem) upravnem postopku ugotavljalo in presojalo zgolj sporno vprašanje dovoza do objekta, saj je upravni organ dolžan ob izdaji (spornega) gradbenega dovoljenja presoditi izpolnjevanje vseh predpisanih pogojev. Tudi v odločbi z dne 12. 6. 2009 je drugostopni organ (ko je odpravil prejšnjo prvostopno odločbo o zavrnitvi zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja in zadevo vrnil v ponoven postopek) zapisal, da mora prvostopni organ v ponovnem postopku presoditi izpolnjevanje (vseh) določb 66. člena ZGO-1. Glede na to, da je sodišče potrdilo zakonitost izpodbijane odločbe iz že navedenih razlogov, se v ugovor prizadetih strank, da obstoječi dovoz do tožnikovega objekta ni javna pot ampak njihovo privatno zemljišče in da tožniku odrekajo pravico do vožnje po njem (zaradi česar torej nima zagotovljenega dovoza do objekta), ni posebej spuščalo.

Neutemeljen oz. za odločitev ne-relevanten je tudi ugovor, da so bila prizadetim strankam sosednja zemljišča neupravičeno vrnjena v postopku denacionalizacije. Ta ugovor bi tožnika lahko oz. morala uveljavljati v postopku denacionalizacije.

Glede na to, da je bilo že v tožbi izrecno navedeno, da jo vlagatelja vlagata kot pooblaščenca B.B. in A.A., tožnika (investitorja) A.A. in B.B. pa sta v postopku podala izjavo o tem, da se bosta zastopala sama in sta tožbo tudi lastnoročno podpisala, sodišče ni upoštevalo ugovora prizadetih strank, da je bila tožba vložena po neupravičenih osebah.

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K 2. točki izreka: Odločitev o zavrnitvi zahteve prizadetih strank za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Ker je sodišče v tem primeru tožbo zavrnilo, so torej prizadete stranke dolžne same nositi svoje stroške postopka.