Jedro

Po 6. členu Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ- Ur. list RS št. od 59/96 do 36/03) se določbe ZKZ o rabi in obdelovanju kmetijskih zemljišč, uporabljajo tudi za zemljišča, ki so s planskim aktom določena za stavbna zemljišča oziroma za nekmetijske namene, dokler za njih ni v skladu s predpisi izdano dovoljenje za gradnjo oziroma drug ustrezen akt. Tudi, če so določene parcele po prostorskem planu uvrščene med nezazidana stavbna zemljišča, je treba pri ugotavljanju, ali te parcela sestavljajo zaščiteno kmetijo, uporabiti določbe 6. člena ZKZ.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnika se ne oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote A št. ... z dne 26. 2. 2002, s katero je prvostopni organ odločil, da se kmetija v lasti AA in BB, Č, ki obsega nepremičnine, vpisane v zemljiško knjižnih vložkih št. 108, 314 k.o. B, 244, 538, 269 k.o. C, 301 k.o. D in 419 k. o. E, določi za zaščiteno kmetijo.

V obrazložitvi svoje odločbe tožena stranka navaja, da je bilo s sporno prvostopno odločbo pravilno ugotovljeno, da sporna kmetija izpolnjuje določene pogoje iz 2. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (Uradni list RS, št. 70/95, 54/99 - ZDKG) za zaščiteno kmetijo, ker obsega 5,4374 ha primerljivih kmetijskih površin od zahtevanih najmanj 5 ha in je v lasti in solasti zakonskega para. Osnovni namen ZDKG je preprečevanje drobitve zaščitenih kmetij kot kmetijskih oz. kmetijsko gozdarskih gospodarskih enot. Ta poglavitni namen zakona so upravni organ dolžni upoštevati v vseh postopkih preverjanja ali kmetijsko gospodarstvo izpolnjuje pogoje za zaščito ali ne. Prvostopni organ je pri ugotavljanju predmetnega statusa zaščitene kmetije po uradni dolžnosti upošteval podatke iz uradne katastrske evidence. Podatki o kmetijskih zemljiščih in gozdovih, njihovih površinah in načinu rabe, razredih, se upoštevajo na podlagi uradne evidence in izdanih uradnih potrdil v skladu z 2. in 3. odst. 4. člena ZDKG. V ugotovitvenem upravnem postopku glede ugotavljanja statusa zaščitene kmetije upravna enota ni pristojna samo ugotavljati spremembe glede podatkov iz uradnih geodetskih evidenc in glede spremenjenega dejanskega stanja na terenu. Če tožnik meni, da podatki iz katastrske evidence ne ustrezajo stanju v naravi, ter bi moral o tem obvestiti prvostopni organ, ki vodi postopek zaščite kmetij. Glede na 1. ods.t 25. člena Zakona o zemljiškem katastru (Uradni list SRS, št. 16/74 in 42/86) je lastnik oz. uporabnik dolžan prijaviti krajevno in stvarno pristojnemu geodetskemu organu vsako spremembo vrste rabe zemljišča in spremembo, ki vpliva na katastrski dohodek in sicer v 30 dneh od nastale spremembe. Tožnik za svoje pritožbene ugovore oz. navedbe sploh ni predložil nobenih dokazov in ni navedel zakaj novih dejstev ni navedel že v postopku na prvi stopnji, kar bi moral glede na 3. odst. 238. člena ZUP. Pravno ni relevantno, kdo kmetijska zemljišča obdeluje, temveč je pomembno, da lastnik kot dober gospodar poskrbi za obdelovanje. Upoštevaje navedeno tožnikove pritožbene navedbe niso bile utemeljene.

Tožnik v tožbi navaja, da dejansko stanje v obravnavani zadevi ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Zemljiško knjižni in katastrski podatki v obravnavani zadevi namreč niso točni. Del površin, ki se vodijo kot kmetijske, to v naravi več niso, ker je tožnikova sestra CC del kmetijskih površin k.o. B spremenila v parkirišče za potrebe svoje dejavnosti, ker se ukvarja s prevozništvom. Del kmetijskih zemljišč pa je bil odtujen, čeprav ne bi smel biti, ker so pokojni starši bratu tožnika DD del nepremičnin podarili in mu jih izročili, tako da si je brat tudi na enem delu izročenih nepremičnin zgradil hišo. Nepremičnina kot celotna kmetija pa tudi propada, ker se površine ne obdelujejo. Nezazidana stavbna zemljišča tudi ne spadajo med kmetijska zemljišča, saj je del nepremičnin, ki ležijo v k.o. C, opredeljen kot nezazidano stavbno zemljišče. Gospodarska poslopja na kmetiji so dejansko namenjena drugim dejavnostim, in sicer si je sestra tožnika CC uredila skladišča za prevozništvo, tako da tudi del nepremičnin, v katerih ima sestra tožnika prostore za prevozništvo, ni mogoče šteti k zaščiteni kmetiji. Iz zapisnika obravnave z dne 15. 2. 2002 je razvidno, da ostali dediči po AA in BB navedenim tožnikovim navedbam niso ugovarjali, prav tako ni razvidno, da bi upravni organ opozoril tožnika, da mora predložiti kakšne dokaze, sicer pa je tožnik na obravnavi rekel, da bi bilo najboljše, če se nepremičnine v naravi pogledajo. Tožnik je tudi mnenja, da se ne morejo razglasiti za zaščiteno kmetijo nepremičnine, ki so last pokojnih, saj zapuščina preide na dediče s smrtjo zapustnikov. Tožnik predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo, kot tudi sporno prvostopno odločbo in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu organu. Tožena stranka pa mora tožniku vrniti vse nastale pravdne stroške skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva razsoje dalje do plačila. Prav tako tožnik predlaga, da ga sodišče oprosti plačila sodnih taks.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka vse navedbe v tožbi iz razlogov, ki so navedeni že v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Stranka z interesom v tem postopku DD v odgovoru na tožbo navaja, da je predmetna tožba brez osnove in neutemeljena, zato predlaga, da jo sodišče zavrne. Ostale stranke z interesom na tožbo niso odgovorile.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo svoje udeležbe v tem postopku.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno izpolnjevanje pogojev za zaščiteno kmetijo.

Po 2. členu ZDKG je zaščitena kmetija kmetijska oz. kmetijsko gozdarska enota, ki je v lasti ene fizične osebe, ali v lasti, solasti, ali skupni lasti zakonskega para, ali v solasti enega od staršev in otrok ali posvojenca oz. njegovega potomca in obsegajo najmanj 5 ha in ne več kot 100 ha primerljive kmetijske površine (1. odst.). Po 3. členu ZDKG obsega zaščitena kmetija vse, kar sestavlja gospodarsko celoto in rabi za redno kmetijsko oz. gospodarsko proizvodnjo ter z njima povezane dejavnosti (kmetijska zemljišča, gozdovi, gospodarska in stanovanjska poslopja, kmetijske priprave, orodja in živina itd). Po 4. členu ZDKG zaščiteno kmetijo po 2. členu tega zakona določi po uradni dolžnosti z odločbo v upravnem postopku upravna enota, na območju katere leži pretežni del zemljišč, ki sestavljajo kmetijo (1.odst.). Za določitev zaščitene kmetije se glede lastništva in obsega zaščitene kmetije uporabljajo podatki iz zemljiške knjige, glede višine katastrskega dohodka pa podatki iz zemljiškega katastra (4. člen).

Po 6. členu Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ - Uradni list RS, št. od 59/96 do 36/03) se določbe ZKZ o rabi in obdelovanju kmetijskih zemljišč, uporabljajo tudi za zemljišča, ki so s planskim aktom določena za stavbna zemljišča oziroma za nekmetijske namene, dokler za njih ni v skladu s predpisi izdano dovoljenje za gradnjo oziroma drug ustrezen akt. Iz citiranih določb ZDKG je razvidno, da je zaščitena kmetija po tem zakonu tista kmetijska oz. kmetijsko gozdarska gospodarska enota, ki obsega od 50 do 100 ha primerljivih kmetijskih površin, če je v lasti ene fizične osebe ali pa v solasti v 2. členu navedenih solastnikov oz. sorodnikov, razen če tako kmetijo sestavljajo izključno gozdovi. Krajevno pristojna upravna enota mora po uradni dolžnosti določiti zaščiteno kmetijo, ki izpolnjuje pogoje po 2. členu ZDKG, pri čemer mora upravna enota uporabit uradne podatke iz zemljiške knjige in zemljiškega katastra. Po tudi citiranih določbah 6. člena ZKZ pa se določbe o rabi in obdelovanju kmetijskih zemljišč uporabljajo tudi za zemljišča, ki so s planskim aktom določena za stavbna zemljišča oziroma za nekmetijske namene, dokler za njih ni v skladu s predpisi izdano dovoljenje za gradnjo oziroma drug ustrezen akt. Ob upoštevanju citiranih določb ZDKG in ZKZ je tožena stranka utemeljeno ugotovila, da tvorijo v obravnavanem primeru sporne nepremičnine zaščiteno kmetijo po določbah ZDKG, saj so izpolnjeni vsi pogoji za razglasitev zaščitene kmetije po kriterijih iz 2. in 3. člena ZDKG, prav tako za predmetna zemljišča ni bilo izdano dovoljenje za gradnjo oziroma drug takemu dovoljenju ustrezen akt po določbah 6. člena ZKZ.

Tožbeni ugovor, po katerem zemljiško katastrski podatki, ki jih je upošteval upravni organ, niso točni, ni utemeljen, kajti upravni organ je dolžan upoštevati podatke iz zemljiške knjige in zemljiškega katastra, kot je to določeno v 2. odst. 4. člena ZDKG in 6. členu ZKZ. Tožnik ni z ničemer dokazal, da je bil izveden kakršenkoli uradni postopek spremembe teh katastrskih in zemljiško knjižnih podatkov (niti tega ne trdi), trenutno stanje zemljišč v naravi pa za odločitev v tej zadevi dejansko ni relevantno, kot je to utemeljeno ugotovila že tožena stranka.

Tudi tožbeni ugovor o tem, da bi naj pokojni starši del nepremičnin že osvojili (podarili bratu) je neutemeljen iz istega razloga, torej upoštevaje določbe 2.odst. 4. člena ZDKG, po katerem se za določitev zaščitene kmetije glede lastništva uporabljajo podatki zemljiške knjige.

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da gre pri delu spornih zemljišč za nezazidana stavna zemljišča, zato jih ni mogoče obravnavati v sklopu zemljišč, ki tvorijo zaščiteno kmetijo, saj, upoštevaje citirano določbo 6. člena ZKZ, sam status nezazidanih stavbnih zemljišč še ne pomeni, da se njive, travniki in druga kmetijska zemljišča, ki so po prostorskem planskem aktu morda res uvrščena med nezazidana stavbna zemljišča, ne uporabljajo za kmetijstvo v sklopu kmetijskih zemljišč. Tudi, če so določene parcele po prostorskem planu uvrščene med nezazidana stavbna zemljišča in bi torej bile glede na Zakon o stavbnih zemljiščih (ZSZ - Uradni list RS, št. 44/97) opredeljena kot stavbna zemljišča, je treba pri ugotavljanju, ali te parcela sestavljajo zaščiteno kmetijo, uporabiti določbe 6. člena ZKZ, po katerih se določbe ZKZ o rabi in obdelovanju kmetijskih zemljišč, uporabljajo tudi za zemljišča, ki so s planskim aktom določena za stavbna zemljišča oziroma za nekmetijske namene, dokler za njih ni v skladu s predpisi izdano dovoljenje za gradnjo oziroma drug ustrezen akt. Poleg navedenega tožnik v obravnavanem primeru tudi ni z ničemer izkazal oz. niti konkretno navedel, katera nezazidana stavbna zemljišča naj ne bi spadala v okvir zaščitene kmetije.

Tudi tožbeni ugovor, da si je CC v delu gospodarskih poslopij, ki spadajo k zaščiteni kmetiji, uredila skladišča za prevozništvo, upoštevaje citirane določbe ZDKG in ZKZ, za odločitev v obravnavani zadevi ni relevanten, saj sam trenutni način uporabe nepremičnin ne more vplivati na ugotovitev glede izpolnjevanja pogojev za določitev statusa zaščitene kmetije.

Upoštevaje vse navedeno je neutemeljen tudi nadaljnji tožbeni ugovor, po katerem si prvostopni upravni organ pred odločanjem kmetije v naravi kmetije ni ogledal, saj so bili v postopku upoštevani uradni dokumenti zemljiške knjige in zemljiškega katastra, tožnik pa ni izkazal, da bi bili ti podatki morda napačni ali pa da bi tekel kak uraden postopek spremembe teh podatkov.

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da se predmetne nepremičnine ne morejo razglasiti za zaščiteno kmetijo zato, ker so s smrtjo pokojnih staršev prešle na dediče, saj se z določbami ZDKG ščiti status oz. celovitost kmetije oz. kmetijskih zemljišč; samo dejstvo, da so lastniki kmetijskih zemljišč v času ugotavljanja statusa že umrli, ne more vplivati na ugotovitev, ali so glede predmetnih zemljišč, ki so predmet dedovanja po umrlih lastnikih, izpolnjeni pogoji za določitev zaščitene kmetije po določbah ZDKG.

Glede na vse navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev tožene stranke zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odst. 59. člena ZUS.

O tožnikovem zahtevku za povrnitev stroškov postopka sodišče ni odločalo, ker tožnik s tožbo ni uspel; pa tudi sicer je v 23.členu ZUS določeno, da v primeru, ko sodišče odloča le o zakonitosti izpodbijanega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

K 2. točki izreka: Tožnik je tudi predlagal oprostitev plačila sodnih taks.

V skladu s 13. členom ZST sodišče v celoti ali deloma oprosti plačila taks stranko, če bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Predlogu za oprostitev plačila takse mora stranka predložiti tam navedene listine - zadnje odločbe o dohodnini zase in za družinske člane, potrdilo o svojih dohodkih in o odhodkih družinskih članov v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo vloge za oprostitev ter potrdilo o premoženjskem stanju.

Sodišče je tožnika z dopisom z dne 8. 8. 2002 (tožnikov odvetnik ga je prejel dne 20. 8. 2002) pozvalo, da predloži ustrezna dokazila o izpolnjevanju pogojev za oprostitev plačila sodne takse in ga tudi opozorilo, da bo v primeru, če tožnik ustreznih podatkov in dokazil ne bo predložil, odločilo na podlagi podatkov, ki so v spisu, ki pa ne dokazujejo tožnikove upravičenosti do oprostitve plačila sodne takse. Vendar pa tožnik na to zahtevo ni odgovoril in sodišču ni poslal zahtevanih podatkov. Ker torej tožnik kljub izrecnemu pozivu ni predložil popolnih podatkov, iz podatkov in listin, ki jih je predložil, pa ne izhaja njegova upravičenost do oprostitve plačila sodnih taks, je moralo sodišče njegov predlog za oprostitev plačila sodnih taks zavrniti.