Jedro

Če Vrhovno sodišče z vpogledom v upravni spis ne more na prvi pogled (prima facie) ugotoviti ali vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta presega mejno vrednost 20.000 EUR, revizijo kot nedovoljeno zavrže.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka – revident vložil revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z vrednostnim pogojem, določenim v 1. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. 2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v ponovnem postopku na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 2. 10. 2002, s katero je bila kot neutemeljena zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo Davčnega urada Novo mesto z dne 14. 5. 2001. Z njo je bila revidentu od dohodkov, doseženih z opravljanjem dejavnosti (prevozov, gostinstva ter mehanizacije), za leto 2000 ugotovljena davčna osnova v znesku 27.120.497,00 SIT ter od nje odmerjen davek v znesku 10.064.204,00 SIT.

4. Vrhovno sodišče je s sklepom X Ips 719/04 z dne 8. 10. 2009 o reviziji, ki jo je revident vložil zoper sodbo sodišča prve stopnje U 354/2002-12 z dne 19. 4. 2004 (z njo je bila revidentova tožba kot neutemeljena zavrnjena), že odločalo ter izpodbijano prvostopenjsko sodbo delno razveljavilo glede ocenjene davčne osnove od opravljanja gostinske dejavnosti v višini 21.069.485,85 SIT ter zadevo v tem delu sodišču prve stopnje vrnilo v nov postopek. V razlogih omenjenega sklepa je med drugim navedlo, da prvostopenjska sodba nima razlogov o tem, ali so bili pri cenitvi davčne osnove od opravljanja gostinske dejavnosti upoštevani odhodki, ki so bili oziroma naj bi bili v zvezi s povečano prodajo zavezanca v piceriji.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tem navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS. Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

6. Iz podatkov upravnega spisa v obravnavani zadevi izhaja, da je revident za leto 2000 v davčni napovedi napovedal prihodke od prodaje v skupni višini 93.903.018,00 SIT, od tega so znašali prihodki od prodaje v piceriji 17.732,513,88 SIT, prihodki od prodaje v baru 10.103.982,88 SIT ter prihodki od prodaje od gradbene mehanizacije 66.066.521,64 SIT. V ugotovitvenem postopku je bilo glede na podatke upravnih spisov ugotovljeno, da je bil v poslovnih knjigah premalo izkazan promet iz naslova prodaje gostinskih storitev v piceriji v višini 54,38 % (torej za 21.069.485,85 SIT premalo) ter da znaša skupna davčna osnova, od katere se odmerja davek od dohodkov iz dejavnosti (tako iz naslova prevozov, gostinstva kot mehanizacije) 27.120.497,00 SIT ter od nje odmerjen davek iz dejavnosti 10.064.204,00 SIT.

7. V zadevi niso sporni dohodki, doseženi z opravljanjem celotne dejavnosti davčnega zavezanca, ampak le tisti, ki se nanašajo na opravljanje gostinske dejavnosti o piceriji. V skladu z razveljavitvenim sklepom Vrhovnega sodišča X Ips 719/2004 z dne 8. 10. 2009 je sodišče prve stopnje v ponovnem postopku presojalo le višino odhodkov v piceriji, kar posledično vpliva tudi na višino davčne osnove, od katere je bil odmerjen davek iz dejavnosti. Po presoji Vrhovnega sodišča podatki v upravnih spisih ter izpodbijani sodbi ne potrjujejo navedb revidenta, da znaša vrednost spornega predmeta 10.064.204,00 SIT (oziroma 41.997,18 EUR) ter da očitno presega mejni znesek 20.000,00 EUR za dovoljenost revizije, saj navedeni znesek 10.064.204,00 SIT predstavlja višino odmerjenega davka iz naslova opravljanja dejavnosti picerije, gradbene mehanizacije ter avtoprevozništva.

8. V skladu s stališčem Ustavnega sodišča RS (npr. Up 2344/08 z dne 17. 9. 2009, Up 2343/08 z dne 17. 9. 2009) Vrhovno sodišče ni dolžno ugotavljati vrednosti spornega predmeta po uradni dolžnosti. Takšna obveznost Vrhovnega sodišča v zvezi z revizijo tudi ne izhaja iz pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS. Predvideva pa se, da bo Vrhovno sodišče z vpogledom v spis preverilo, ali podatki v spisu že na prvi pogled (prima facie) očitno in jasno potrjujejo revizijske navedbe revidenta, s katerimi zatrjuje obstoj pogoja za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 23. člena ZUS-1 (tj. vrednostnega pogoja).

9. Glede na okoliščine obravnavanega primera, ko so v zadevi sporni le odhodki iz naslova opravljanja gostinske dejavnosti v piceriji in ne odhodki iz naslova opravljanja celotne dejavnosti davčnega zavezanca oziroma celotna davčna osnova, od katere je bil odmerjen davek o dohodkov iz dejavnosti, z vpogledom v upravni spis ni mogoče na prvi pogled (prima facie) ugotoviti, kakšna je vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma ali ta očitno in jasno presega mejno vrednost 20.000,00 EUR za dovoljenost revizije. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 98. člena ZUS-1. 10. Revident sam trpi svoje stroške tega postopka v skladu s 165. členom v zvezi s 154. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.