Jedro

Zelo malo je okolij, v katerih je krajevno običajno, da sosedova ograja skorajda onemogoča odpiranje oken, pa ne tako malo okolij, v katerih nepremičnine stojijo blizu sosedske meje.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno, pritožbi tožene pa v celoti ugodi in se izpodbijana sodba v delu, v katerem je zavrnjen tožbeni zahtevek za prepoved vznemirjanja in odstranitev kovinskih drogov ter žične ograje v dolžini 50 m in na zasutje jarka v dolžini 15 m ter širini en meter ter glede pravdnih stroškov razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Glede tožbenega zahtevka, s katerim tožnica zahteva, da toženca odstranita naložen les v približni količini 5 m2 ter pločevino, ki je naložena na njem, pa se pritožba tožeče stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Tožnica zahteva, da toženca prenehata z vznemirjanjem lastninske pravice na parcelah št. 31 in 32/2 k. o. X in odstranita naloženi les ter pločevino na njem, kovinske drogove in žično ograjo ter zasujeta 15 metrov dolg, 1 meter širok in 80 cm globok jarek.

2. Sodišče mora tožbeni zahtevek preizkusiti ob upoštevanju vseh pravnih podlag, iz katerih bi bil tožbeni zahtevek lahko utemeljen. Tako je o tožbenem zahtevku najprej odločilo ob upoštevanju določbe 99. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), nato pa povsem pravilno tudi ob upoštevanju določb o sosedskem pravu, predvsem 75. člena SPZ. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

3. Zoper takšno sodbo se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

4. Tožeča stranka vztraja, da sodna poravnava o določitvi meje, na podlagi katere je izvedenec izdelal izvedensko mnenje, v naravi nikoli ni zaživela. Vztraja, da les, ograja in jarek stojijo na tožničini parceli in ne na nepremičnini tožencev. Sodišče bi moralo postaviti drugega izvedenca.

Tudi če stojita na nepremičnini tožencev, pritožnico les in ograja ovirata pri izvrševanju lastninske pravice. Iz fotografij je razvidno, da tožnica ne more odpreti polken. Les pa tudi visi proti hiši tožene stranke, zaradi česar z njega zamaka.

Pritožnica predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku ali pa vsaj njeno razveljavitev.

5. Toženca se pritožujeta zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlagata spremembo sodbe. Opozarjata, da sta predlagala preložitev glavne obravnave, pa sodišče njunemu predlogu ni ugodilo, čeprav bi mu moralo. Zato toženca nista mogla priglasiti pravdnih stroškov.

6. Pritožba tožeče stranke je delno, pritožba tožene stranke pa v celoti utemeljena.

7. Tožnici je najprej treba, pojasniti(1), da meja med nepremičninami pravdnih strank poteka tako, kot je bilo dogovorjeno v sodni poravnavi Rnp 138/76, sklenjeni 2. 11. 1976 pred Občinskim sodiščem v Ljubljani, ne glede na to, ali je ta “zaživela“ ali ne. Sodišče je na pravnomočno odločitev o predhodnem vprašanju (torej kje poteka meja med nepremičninama pravdnih strank) vezano, zato o tem vprašanju ne sme soditi ponovno, še manj pa drugače(2). Kje v naravi poteka meja, ki je bila dogovorjena s sodno poravnavo, je sodišče prve stopnje ugotovilo s pomočjo izvedenca geodetske stroke. Izvedensko mnenje, izčrpno podano tudi ustno na naroku za glavno obravnavo 12. 6. 2015(3), je jasno in popolno. Odgovarja tudi na v pritožbi ponovno izpostavljeno dilemo o tem, ali je meja 40 cm ali 32 cm oddaljena od hiše in zakaj je tako. Sodišče prve stopnje tako ni imelo nobenih razlogov za ponavljanje dokazovanja z istim ali drugimi izvedenci (prim. 2. in 3. odstavek 254. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Višje sodišče pa tudi nima nobenega dvoma v to, da je izvedenec mejo, dogovorjeno s sodno poravnavo, v naravo prenesel pravilno.

Glede lesa in pločevine

8. Pritožbeno sodišče ne dvomi v ugotovitve sodišča prve stopnje, da je les postavljen na nepremičnini tožencev. Tudi ne dvomi v ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, kako je zložen les in pod kakšnim naklonom je postavljena pločevina, ki jih pritožbene trditve ne uspejo omajati. Da les, kakor in v kakršni višini je postavljen, ne vznemirja tožničine lastninske pravice in ji tudi ne povzroča škode, višje sodišče sprejema. Pritožba z golim vztrajanjem pri nasprotnem ne izpodbije konkretnih ugotovitev sodišča prve stopnje v 14. do 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Odločitev v tem delu je torej pravilna, zato je pritožbeno sodišče pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in sodbo v tem delu potrdilo.

O zahtevku za zasutje jarka

9. Sodišče prve stopnje je v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe povzelo, da je izvedenec ugotovil, da je dno izkopa zemlje na parceli tožencev, brežina pa na parceli tožnice. V 21. točki obrazložitve pa navaja, da je ugotovilo, da je jarek na parceli tožencev. Ti ugotovitvi sodišča prve stopnje si (delno, to je glede tega, kje je brežina jarka) nasprotujeta. Ni jasno, ali sodišče ugotavlja, da je jarek v celoti na nepremičnini tožencev, ali je tam zgolj njegovo dno. V tem delu je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero mora višje sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Višje sodišče je zato v tem delu v skladu s 1. odstavkom 354. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Gre za kršitev, ki je glede na njeno naravo višje sodišče ne more odpraviti, saj to ne more in ne sme namesto sodišča prve stopnje napisati razlogov, ki si ne bi nasprotovali.

Glede žičnate ograje in drogov

10. Ugotovitev, da ograja stoji na nepremičnini tožencev, ki jo pritožbeno sodišče sicer sprejema (razlogi so bili navedeni zgoraj), še ne pomeni, da tožbeni zahtevek ni utemeljen. Kot je bilo že uvodoma pojasnjeno, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno obravnavalo tudi na podlagi 75. člena SPZ. Lastniki nepremičnin morajo zaradi sosedstva ali prostorske povezanosti nepremičnin izvrševati svojo lastninsko pravico tako, da se medsebojno ne vznemirjajo in da si ne povzročajo škode. Klasično imisijsko varstvo je namenjeno "mirnemu" medsosedskemu sobivanju. Omogoča pravno zaščito pred negativnimi vplivi (odtegnitev svetlobe, razgleda ipd.). Nudi tudi zaščito pred nelagodnimi občutji, ki niso neposredno zdravju škodljiva (npr. moteče igranje klavirja v stanovanju v večstanovanjskem bloku, moteč pasji lajež in podobno). Sodišče prve stopnje je v 17. in 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ta izhodišča pravilno povzelo, tudi zahtevo, da se mora vsakdo prilagoditi značilnostim prostora, kjer živi(4), ni pa jih materialnopravno pravilno uporabilo. Poseg v lastninsko pravico ni zgolj onemogočanje zračenja (čeprav je vprašljivo, kakšno je zračenje skozi za nekaj centimetrov odprta polkna). Kot je bilo obrazloženo, klasično imisijsko varstvo ščiti tudi pred drugimi negativnimi vplivi - odtegnitvijo svetlobe in celo pred nelagodnimi občutji, pri čemer pa je treba upoštevati krajevno običajne meje. Z vprašanji, kakšne so krajevno običajne meje pri o(ne)mogočanju svetlobe, zračenja in varstvu pred nelagodnimi občutji (žičnata ograja tik pred oknom) v območju, v katerem ležita nepremičnini pravdnih strank, se sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava ni ukvarjalo. Višje sodišče lahko na tem mestu navede, da je zelo malo okolij, v katerih je krajevno običajno, da sosedova ograja skorajda onemogoča odpiranje oken, pa ne tako malo okolij, v katerih nepremičnine stojijo blizu sosedske meje(5). Ker pa situacije, ko okna zaradi bližine sosednje gradbe ni mogoče odpreti, ni mogoče povsem izključiti, bo moralo sodišče prve stopnje dejansko stanje zaradi napačne uporabe materialnega prava popolno ugotoviti. Višje sodišče je moralo zato v skladu z določbo 355. člena ZPP pritožbi tudi v tem delu ugoditi, sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje.

11. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje glede ograje upoštevati v prejšnji točki obrazložena stališča in pri svoji odločitvi o tožbenem zahtevku v tem delu upoštevati izhodišča mirnega medsosedskega sobivanja, glede jarka pa bo moralo ob izdelavi sodbe odpraviti bistveno kršitev določb postopka.

O pritožbi tožene stranke

12. Tožena stranka se pritožuje zoper neobstoječi del odločitve o pravdnih stroških. Ker je višje sodišče izpodbijano sodbo delno razveljavilo, bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju o pravdnih stroških ponovno odločiti. Zgolj to (ne torej v pritožbi tožene stranke navedeni razlogi) je razlog za ugoditev pritožbi tožene stranke.

13. Razveljavitev odločitve o pravdnih stroških je posledica delne razveljavitve sodbe. Odločitev o pritožbenih stroških pa je v skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

Op. št. (1): In to je pravilno storilo že sodišče prve stopnje.

Op. št. (2): Prim. tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 64/2006 s 6. 4. 2006. Op. št. (3): Ko je izvedenec odgovoril tudi na vse pomisleke in pripombe obeh pravdnih strank.

Op. št. (4): A ta, tako kot za tožečo stranko velja tudi za toženo stranko in njeno ograjo.

Op. št. (5): Morda bo sodišče prve stopnje o krajevno običajnem odmiku stanovanjske hiše od meje (in toleranci tega) lahko sklepalo že na podlagi primerjave leg stanovanjskih hiš ene in druge pravdne stranke.