Jedro

Gmotno stanje družine, ki je obstajalo do razveze, ne more biti opravičljiv razlog za to, da razvezani zakonec, ki zahteva preživnino, odklanja zaposlitev, saj je načeloma vsak dolžan skrbeti zase. Če torej obstajajo možnosti tako v subjektivnem kot v objektivnem pogledu za zaposlitev, pa te zakonec noče izkoristiti, ni upravičen do preživnine. V zvezi z zaposlitvijo pa ne pomeni socialne varnosti le redna zaposlitev za polni delovni čas. V današnjih razmerah je cela vrsta zaposlitev zunaj delovnega razmerja, ki prinašajo ne le eksistenčne možnosti marveč tudi socialno varnost, in to večkrat tudi na visoki ravni.

Nima prav revizija, ki izenačuje predpise delovne zakonodaje in zavarovanja za čas brezposelnosti s pravnimi standardi "nesposoben za delo", "nezaposlen" in "se ne more zaposliti" iz 81. člena ZZZDR, saj sta že sami izhodišči povsem različni, ko gre v prvem primeru za varstvo dela (66. člen Ustave RS), ki se uresničuje tako, da država ustvarja možnosti za zaposlovanje in za delo ter zagotavlja njuno zakonsko varstvo, in za socialno varnost (prvi odstavek 50. člena Ustave RS), medtem ko gre pri zakonski zvezi za zakonsko določeno pomoč, ki si jo morata zakonca nuditi drug drugemu in ki po razvezi zakonske zveze preneha. Zato v slednjem primeru merila ne morejo biti tako stroga kot pri delovni zakonodaji.

Če se izkaže, da bo zakonec glede na svojo starost, delovno dobo in glede na druge razmere ostal v doglednem času po razvezi brez zadostnih sredstev za življenje, je mogoče po uveljavljeni sodni praksi, kar je tudi v kontekstu navedenih zakonskih predpisov, prisoditi simbolično preživnino.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje v izpodbijanem delu (v preživninski in stroškovni odločitvi) razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, ki sta jo sklenili leta 1973, in tožniku naložilo, naj toženki plačuje od 1.2.1995 dalje po 40.000,00 preživnine na mesec. V zvezi s slednjim je upoštevalo, da je toženka po poklicu gospodinja, da je zaposlitev na tožnikovo željo pustila pred 19 leti, da je stara 45 let in se ne more več zaposliti, saj je brez poklica, nima pa niti lastnih sredstev za preživljanje. Pri sami odmeri preživnine je upoštevalo, koliko je toženec že doslej dajal toženki v gotovini, in da je njegovo premoženjsko stanje razmeroma dobro, izkazanih pa ima vsaj 20.000 DEM letnega dohodka.

Višje sodišče je pritožbo tožeče stranke proti preživninskemu delu sodbe zavrnilo kot neutemeljeno in jo v izpodbijanem delu potrdilo. Med drugim je zavzelo stališče, da je nekonkretna in v nasprotju z razmerami na trgu delovne sile pritožbena navedba, da se toženka noče zaposliti; dela, ki jih je toženka opravljala doma, niso identična z delom oseb, ki se zaposlujejo v tujih gospodinjstvih; da toženka dejansko ni lastnica apartmajev v Ankaranu in da je nerelevantno njeno nezakonito ravnanje v zvezi z njimi, kar velja tudi za obljubo toženkine tete, da ji bo po smrti zapustila stanovanje; da so ostale nedokazane trditve o toženkinih dohodkih, potratnem oblačenju in podobnem.

Tožeča stranka vlaga revizijo proti tej sodbi iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj vrhovno sodišče sodbo spremeni ali pa v celoti razveljavi sodbi obeh sodišč in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Sodiščema očita, da sta na pamet ugotovili, da se toženka v današnjih razmerah ne more zaposliti in da je tako izpolnjen ta zakonski pogoj iz 81. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, zaradi česar se v postopku sploh ni dokazovala možnost zaposlitve. Ta zakon ne opredeljuje pogoja, da se razvezani zakonec ne more zaposliti, povsem drugače, kot je opredeljena nemožnost zaposlitve, od katere je na primer odvisna pravica do nadomestila za čas brezposelnosti. Gre tudi za kršitev po 13. točki drugega odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj gre za nasprotja med listinami, iz katerih izhaja, da je toženka lastnica trisobnega stanovanja v Ankaranu, sodišče pa je brez dokazov ugotovilo, da je le posodila svoje ime tujcem. Listine izkazujejo, da je toženka vložila preko 20.000 DEM v banke in podjetja, sodba pa ugotavlja le 2.546 DEM, ki še ne prinašajo dobička. Nasprotje je tudi med zapisnikom o zaslišanju toženke, ki je izjavila, da se noče zaposliti in razlogi sodbe, da se ne more zaposliti. Sodišče ugotavlja, da lahko toženka zasluži le 1.000 DEM na leto, dela pa kot posredovalka za zastopanje slovenskih ansamblov v tujini. Glede na tožnikove ugotovljene dohodke 1.600 DEM na mesec toženki ni sposoben plačevati 40.000,00 SIT na mesec, saj sam skrbi za šolanje obeh otrok, ki redno študirata. Izpodbijana sodba o tem sploh nima razlogov. Tožnik se je oktobra 1995 upokojil in ima majhno pokojnino. Tožena stranka navaja v odgovoru na revizijo, da je ta delno brezpredmetna, kolikor napada ugotovljeno dejansko stanje, delno pa neutemeljena, saj je pravilen zaključek, da ob dejstvih, da se toženka stara 45 let in 19 let nezaposlena ne more zaposliti; da ni mogoče uporabiti definicije brezposelne osebe po delovnopravni zakonodaji; da v sodbi ni nasprotij, ki jih skuša revizija prikazati z zatrjevanjem drugačnega dejanskega stanja; da tožnik toženki ne bi dajal denarja, če ne bi bil prepričan, da ima lastna sredstva.

Pristojni državni tožilec se o vročeni mu reviziji ni izjavil. Revizija je utemeljena.

Za očitano kršitev po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP ne gre pri ugotovitvi sodišča, da je navzlic lastništvu treh stanovanj v Ankaranu toženka brez sredstev za preživljanje. Iz predloženih listin (v III. točki "posojilne pogodbe" z dne 20.6.1992 je zapisano, da "posojilojemalka... sama od tega stanovanja nima nobenih pravic in koristi") in izpovedi toženke, zaslišane kot stranke, ne izhaja, da bi imela kakšno premoženjsko korist, tožnik pa ni ponudil dokazov za to, da je tožnica kaj prejela ob sklenitvi oziroma podpisu navideznih pogodb oziroma da zdaj dobiva kaj na njihovi podlagi. Za takšno kršitev ne gre niti v zvezi z ugotovitvami o toženkinem vlaganju denarja v podjetja in banke, saj iz priloženih listin (A6, A7, A8, A9, A13 in A14) ne izhaja večja vsota kot 2.546 DEM. Tudi tu velja, da tožnik v zvezi s tem ni ponudil kakšnih drugih dokazov in tudi ne, koliko naj bi vloženi kapital prinašal toženki. Pravkar povedano velja tudi za ugotovljeni zaslužek toženke na račun posredovanja dela za ansamble in druge, saj tožeča stranka ni niti podala konkretnih trditev o količini zaslužka iz tega naslova in tudi ni predlagala takšnih dokazov.

Pač pa gre za takšno kršitev, ko sodbe ni mogoče preizkusiti, ali je sodišče upoštevalo tožnikovo trditev, ki ji toženka ni oporekala, da vzdržuje sinova pravdnih strank, ki se šolata. Ta okoliščina je slejkoprej relevantna, saj med strankama ni spor le o tem, ali gre toženki sploh preživnina ali ne, marveč tudi o njeni višini, slednja pa se določa ustrezno preživljavčevim možnostim (81. člen zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur.list SRS, p.b. 14/89 - ZZZDR). Ne izpodbijana ne prvostopna sodba o tem nimata nobenega razloga. Že ta njuna pomanjkljivost je narekovala njuno razveljavitev (prvi odstavek 394. člena ZPP) v izpodbijanem preživninskem in stroškovnem delu.

Podan je tudi drugi uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Gre za pravilno razumevanje določb že omenjenega 81. člena ZZZDR, ki določa, da sodišče prisodi preživnino nepreskrbljenemu zakoncu, ki nima sredstev za življenje in je nesposoben za delo ali je nezaposlen in se ne more zaposliti. Mimogrede povedano, ni se mogoče strinjati s stališčem instančne sodbe, da je nekonkretna in v nasprotju z razmerami na trgu delovne sile tožnikova trditev, da se toženka noče zaposliti. O slednjem je dovolj jasno izpovedala sama zaslišana kot stranka (da ni iskala zaposlitve in da bi bila sramota, če bi šla na zavod za zaposlovanje). Gmotno stanje družine, ki je obstajalo do razveze, namreč ne more biti opravičljiv razlog za to, da razvezani zakonec, ki zahteva preživnino, odklanja zaposlitev, saj je načeloma vsak dolžan skrbeti zase. Če torej obstajajo možnosti tako v subjektivnem kot v objektivnem pogledu za zaposlitev, pa te zakonec noče izkoristiti, ni upravičen do preživnine. V zvezi z zaposlitvijo pa ne pomeni socialne varnosti le redna zaposlitev za polni delovni čas, na kar predvsem meri izpodbijana sodba. V današnjih razmerah je cela vrsta zaposlitev zunaj delovnega razmerja, ki prinašajo ne le eksistenčne možnosti marveč tudi socialno varnost, in to večkrat tudi na visoki ravni. Toženka sama je že doslej izkazala veliko iznajdljivost, saj se je lotila cele vrste dejavnosti (podjetništvo, zastopništvo, posredovanje, investiranje) s pridobitnim namenom. Že po povedanem, pa tudi sicer ni mogoče sklepati, da toženka, četudi bi hotela, ne bi dobila redne ali izredne zaposlitve, primerne njenim sposobnostim in delom, ki jih je opravljala v življenju. Nima pa prav v zvezi s tem revizija, ki izenačuje predpise delovne zakonodaje in zavarovanja za čas brezposelnosti s pravnimi standardi "nesposoben za delo", "nezaposlen" in "se ne more zaposliti" iz 81. člena ZZZDR, saj sta že sami izhodišči povsem različni, ko gre v prvem primeru za varstvo dela (66. člen Ustave RS), ki se uresničuje tako, da država ustvarja možnosti za zaposlovanje in za delo ter zagotavlja njuno zakonsko varstvo, in za socialno varnost (prvi odstavek 50. člena Ustave RS), medtem ko gre pri zakonski zvezi za zakonsko določeno pomoč, ki si jo morata zakonca nuditi drug drugemu in ki po razvezi zakonske zveze preneha. Zato v slednjem primeru merila ne morejo biti tako stroga kot pri delovni zakonodaji. Razveza zakonske zveze lahko pri enem ali drugem zakoncu hudo poseže v njegov eksistenčni položaj, bodisi za stalno bodisi začasno, dokler se ne razbistrijo razmere in odkrijejo in izkoristijo, če je to objektivno mogoče, možnosti za zaposlitve. Za takšne primere se sme preživnina priznati za določen čas (82. člen ZZZDR). Če pa se izkaže, da bo zakonec glede na svojo starost, delovno dobo in glede na druge razmere ostal v doglednem času po razvezi brez zadostnih sredstev za življenje, je mogoče po uveljavljeni sodni praksi, kar je tudi v kontekstu navedenih zakonskih predpisov, prisoditi simbolično preživnino.

Sodišči nista pretehtali toženkine preživninske zahteve z vseh nanizanih vidikov, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (drugi odstavek 395. člena ZPP), kar je poleg prej navedenega procesnega razloga tudi narekovalo razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču v novo sojenje. Ob tem bo moralo na podlagi svoje pravice in dolžnosti materialnega pravdnega vodstva (298. člen ZPP) pozvati stranki, da dopolnita svoje navedbe in skladno s tem izvesti dokazni postopek, ki bo pripomogel do tako popolne ugotovitve dejanskega stanja, da bo mogoče na njegovi podlagi pravilno uporabiti materialno pravo. Tako bo potrebno med drugim še dognati, kar zadeva premoženjsko stanje pravdnih strank, za kakšno obliko dejavnosti gre pri toženkinem predstavništvu, kakšne dohodke ima in jih prijavlja iz tega naslova ter kot družbenica v podjetju C., ter na drugi strani, kakšni so sedaj pokojninski in drugi tožnikovi prejemki in koliko daje za življenje in šolanje sinov. Kar zadeva toženkine možnosti za zaposlitev in dohodke, pa bo potrebno zanesljivo ugotoviti, ali se toženka ne želi kakorkoli zaposliti ali pa se dejansko ne more, ali je takšno stanje trenutno ali stalno in drugo. Po tako dopolnjenem postopku bo mogoče pravilno razsoditi, ali gre toženki preživnina in v kakšnem znesku ali morda simbolična ali le za določen čas ali pa ji sploh ne gre.

Odločitev o stroških v zvezi z revizijo temelji na četrtem in tretjem odstavku 166. člena ZPP.