Jedro

Ker v času nastanka tožnikove poškodbe pri delu slednji ni bil zavarovanec slovenskega zavarovanja, njenih posledic ni tolmačiti v smislu 56. člena ZPIZ. Po tem določilu se poškodba pri delu ali z njo izenačena poškodba šteje kot poškodba izven dela, če pride do nje v tujini.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da se mu prizna sorazmerni del invalidske pokojnine na podlagi slovenske in švicarske zavarovalne dobe. Ugotovilo je, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogoja pokojninske dobe po 56. členu zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 - ZPIZ). Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožnik pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 385. člena ZPP). V obrazložitvi revizija navaja, da sodišče pri ugotavljanju gostote zavarovalne dobe ni upoštevalo časa, ki ga je tožnik prebil v bolniškem staležu v Švici. Če bi namreč upoštevalo obdobje od 18.12.1971 do 30.5.1975, ko je bil na zdravljenju v švicarski bolnišnici, bi tožnik izpolnil za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine predpisani splošni pogoj iz drugega odstavka 56. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, saj bi imel s pokojninsko dobo 11 let in 7 mesecev pokrito tretino časa po dopolnitvi 20 leta starosti do nastanka invalidnosti. Ker je sodišče napačno ocenilo izvedene dokaze, ni samo zmotno uporabilo materialnega prava, temveč tudi bistveno kršilo pravila postopka po ZPP. V reviziji predlaga, da se reviziji ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Na vročeno revizijo (390. člen ZPP) tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije, pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 386. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. V reviziji, kot izrednem pravnem sredstvu, če je vložena zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, mora revident navesti, katera od bistvenih kršitev iz prvega odstavka 385. člena ZPP naj bi bila podana. Ker tožnik v reviziji ni navedel, v čem naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni moglo preizkusiti. Bistvene kršitve določb postopka po 10. točki drugega odstavka 354. člena ZPP revizijsko sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ni ugotovilo.

Po tretjem odstavku 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato izpodbijanje sodbe druge stopnje iz tega revizijskega razloga ni dopustno. Ker revizija v obravnavanem primeru izpodbija sodbo sodišča druge stopnje zato, ker naj bi bila napačno ocenjena in upoštevana leta bolniškega staleža, v bistvu izpodbija sprejeto dokazno oceno in zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tega razloga pa revizija ni dopustna.

Revizijski očitek, da sta sodišči ob ugotovitvi obstoja zakonitih ovir za pridobitev pravice do sorazmernega dela slovenske invalidske pokojnine zmotno uporabili materialno pravo, ni utemeljen. Revizijsko sodišče je vezano na ugotovitve pravno odločilnih dejstev nižjih sodišč, zato jih tožeča stranka z revizijo ne more izpodbiti (tretji odstavek 385. člena ZPP). Iz ugotovljenih pravno relevantnih dejstev pa izhaja, da je tožnik - roj. 1.1.1939 - do nastanka invalidnosti prve kategorije invalidnosti - 24.5.1994 in ob starosti 55 let, dopolnil le 6 let, 5 mesecev in 9 dni skupne pokojninske dobe, od tega 5 let, 5 mesecev in 9 dni pri slovenskem nosilcu zavarovanja in 1 leto pri švicarskem nosilcu zavarovanja. Izgubo delovne zmožnosti tožnika je po ugotovitvah sodišča pripisati posledicam poškodbe pri delu (50 %) in bolezni (50 %).

Po določilu 56. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju pridobi zavarovanec pravico do invalidske pokojnine, če je invalidnost posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni - ne glede na pokojninsko dobo (1. alinea). V primeru, da je invalidnost prve kategorije nastala kot posledica poškodbe izven dela ali bolezni pa je pravica do invalidske pokojnine pogojevana s tem, da je zavarovanec pred nastankom invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretino razdobja od dopolnjenih 20 let starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta (2. alinea).

Ker je tožnikova invalidnost, na podlagi katere uveljavlja tožbeni zahtevek, deloma posledica poškodbe pri delu, deloma pa posledica bolezni (67. člen), je pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine odvisna od izpolnitve pogojev iz 2. alinee 56. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč nedvomno izhaja, da tožnik gostote pokojninske dobe ne izpolnjuje, saj do nastanka invalidnosti ni dopolnil zahtevanih 11 let in 7 mesecev slovensko švicarske zavarovalne dobe, ima jo le 6 let 5 mesecev in 9 dni. Tudi če bi se v tožnikovo pokojninsko dobo vštel čas njegovega bolniškega staleža - ki ga ni mogoče upoštevati, saj je bil pri švicarskem nosilcu zavarovanja zavarovan le za eno leto - bi ne bil izpolnjen pogoj iz 2. alinee 56. člena, saj bi s 3 leti (kot polna leta se štejejo le delovna leta) bilo pokrito skupaj le 9 let od zahtevanih 11 let. Ne glede na poprej dopolnjeno pokojninsko dobo pa bi imel tožnik pravico do ustreznega sorazmernega dela slovenske invalidske pokojnine iz 67. člena ZPIZ le v primeru, da bi bilo vzrok njegove (50 %) invalidnosti pripisati poškodbi pri delu (1. alinea 56. člena). Ker je zavarovanec 15.12.1971 utrpel nesrečo na delu v Švici, ko je bil zavarovan pri tujem nosilcu zavarovanja, njenih posledic ni mogoče šteti za poškodbo pri delu v smislu 30. člena ZPIZ. Po omenjenem zakonskem določilu se za poškodbo pri delu po tem zakonu šteje poškodbe zavarovanca, ki je posledica neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega, fizikalnega ali kemičnega učinka ter poškodba, ki je posledica hitre spremembe položaja telesa, nenadne obremenitve telesa ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma, če je takšna poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katere je poškodovanec zavarovan. Ker v času nastanka tožnikove poškodbe pri delu slednji ni bil zavarovanec slovenskega zavarovanja, njenih posledic ni tolmačiti v smislu 56. člena ZPIZ. Po tem določilu se poškodba pri delu ali z njo izenačena poškodba šteje kot poškodba izven dela, če pride do nje v tujini. Pravilen je zato zaključek sodišča druge in prve stopnje, da tožnik ne izpolnjuje splošnih pogojev za priznanje uveljavljene pravice do sorazmernega dela slovenske invalidske pokojnine. Zato sta pravilno presodili, da je tožnikov tožbeni zahtevek neutemeljen.

Ker revizijski trditvi, da obstoje bistvene kršitve določb pravdnega postopka in da je bilo v izpodbijani sodbi materialno pravo zmotno uporabljeno, nista utemeljeni, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP, na katerih temeljijo odločitve revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).