Jedro

Pritožnik očitkov o nesprejemu ukrepov za zagotovitev likvidnosti, o nevestnem gospodarjenju, zlorabi položaja in goljufiji ni konkretiziral z zatrjevanjem konkretnih dejstev, torej konkretno kakšne ukrepe in v katerem trenutku bi posamezne tožene stranke morale sprejeti, pa jih niso in zakaj prav te, ter tudi ni konkretiziral očitkov v smeri storitve kaznivih dejanj.

Obveznosti, ki jih ZGD nalaga članom uprave, so namreč po svoji naravi obligacija prizadevanja. Člani uprave si morajo pri opravljanju poslov z ustrezno skrbnostjo prizadevati, da bi podjetje dolgoročno raslo in da bi v okviru tega bila zagotovljena tudi kratkoročna in dolgoročna plačilna sposobnost podjetja, kar pa ne pomeni, da je ta temeljni cilj tudi vedno dosežen. Tako pogosto tudi izpolnitev vseh obveznosti z zahtevano skrbnostjo, ne prepreči kratkoročne ali dolgoročne plačilne nesposobnosti, kar v končni posledici lahko vodi v stečaj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožene stranke same nosijo stroške odgovorov na pritožbo.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožene stranke solidarno plačajo 117.950,09 EUR z zamudnimi obrestmi od 29.4.1995 dalje do plačila ter 114.961,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.6.1995 dalje do plačila. Glede stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna prvotoženi stranki povrniti 3.551,17 EUR, drugo in četrto toženi stranki 3.810,40 EUR in peto toženi stranki 3.376,70 EUR, vse v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče vloženi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi. V bistvenem navaja, da je tožeča stranka poleg trditve, da tožene stranke pri vodenju poslov niso ravnale s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in da so zato odškodninsko odgovorne, smiselno zatrjevala tudi spregled pravne osebnosti. Za tožnika je nesporno, da so tožene stranke pravno osebo G.G. zlorabile za dosego cilja, ki je bil za njih kot posameznike prepovedan, saj so družbo zlorabile za oškodovanje upnikov, v konkretnem primeru dolžnika. Nesporno je, da tožnik v stečajnem postopku G.G. ni dobil nikakršnega plačila iz stečajne mase, prav tako pa tudi, da je pri ustanovitvi in stečaju pravne osebe G.G. d.d. šlo za oškodovanje upnikov. Opozarja na ugotovitve pravobranilca Republike Slovenije z dne 29.6.1995. Ne strinja se z zaključkom, da naklep v zvezi z očitki posameznih kaznivih dejanj ni izkazan. 24. 4. 1995 je prokurist K.R. na Okrožnem sodišču v Ljubljani izjavil, da podjetje že dve leti posluje z izgubo, zato je dokazano, da sta imela K.B. in J.A. zaradi prikrivanja dejanskih okoliščin, da podjetje G.G. posluje z izgubo in lažnivim prikazovanjem, da bo tožnik oziroma njegovo podjetje za izvedena dela poplačan, namen sebi ali komu drugemu pridobiti protipravno premoženjsko korist oziroma povzročiti tožniku veliko premoženjsko škodo. Tožnikova škoda je bila ugotovljena s strani stečajne upraviteljice v postopku stečaja G.G., preostali del škode pa je ugotovilo Okrožno sodišče v Ljubljani. Nesporno dejstvo je, da je bila pravna oseba G.G. ustanovljena leta 1992 in da je 26.4.1995 Okrožno sodišče v Ljubljani oklicalo stečajni postopek. K.R. je izpovedal, da v času od 1.3.1995 do 26.4.1995 G.G. d.d. fizično ni več poslovala, imela je blokiran račun, v podjetju ni bilo več delavcev ne direktorja. Stečaj je že pred 1.3.1995 predlagal največji upnik in lastnik in sicer pravna oseba G. d.d..V primeru G.G.je šlo za hčerinsko podjetje G. d.d., ki je bilo očitno ustanovljeno prav iz razloga oškodovanja upnikov. Ugotovitev sodišča, da naklep toženih strank ni izkazan, je zato čisto sprenevedanje. V nadaljevanju pritožnik opozarja na nesporna dejstva, ki jih je sodišče v sodbi prezrlo in se nanašajo na lastništvo pravne osebe G.G. d.d., ustanovitev družbe in začetek stečajnega postopka, na naročila ter sklepanje pogodb s tožnikom ter dejstvo, da je šlo za namerno povzročitev škode. K.B. in A.J. bi morala v svojem mandatu zagotoviti podjetju pogoje za skrbno finančno poslovanje ter zagotoviti družbi, da vedno razpolaga z ustreznim kapitalom glede na vrsto in obseg poslov, ki jih je opravljala in, če podjetje postane nesposobno pravočasno izpolnjevati zapadle obveznosti, nemudoma sprejeti ukrepe za zagotovitev likvidnosti. Ker tega nista storila, odgovarjata upniku za škodo, ki mu je nastala. Ponovno opozarja na izjavo K. R., ki jo je dal 24.4.1995 na Okrožnem sodišču v Ljubljani, ki dokazuje, da sta K.B. in J.A. prikrivala dejanske okoliščine, da podjetje G.G. posluje z izgubo in lažno prikazovala, da bo tožnik oziroma njegovo podjetje za izvedena dela dobilo plačilo, z namenom sebi ali komu drugemu pridobiti protipravno premoženjsko korist oziroma povzročiti M.S. veliko premoženjsko škodo. B.K. je bil kot direktor družbe G.G. d.d. odgovoren za poplačilo upnikovih terjatev in ker osebne odgovornosti ni izpolnil, je upravičeno sklepati, da je imel namen M.S. povzročiti veliko premoženjsko škodo. Nesprejemljiv je nadalje zaključek, da tudi toženi A.J. ni ravnal nedopustno, ker ni izvedel potrebnih ukrepov v zvezi s prezadolženostjo podjetja. Sodišče ni ugotavljalo dejanskega negativnega finančnega stanja podjetja v letu 1993 in letu 1994, ko je bil slednji direktor G.G.. Že dejstvo, da je bil direktor družbe, pomeni, da je odgovoren za zakonitost dela družbe. To potrjuje navedbe tožeče stranke, da pri opravljanju dejavnosti ni bil zmožen plačila, da se je čez mero zadolževal in je z lažnim prikazovanjem in prikrivanjem okoliščin, ki so v tem, da denarja za poplačilo upnikovih terjatev ni in kljub dejstvu, da je vedel, da opravljenih del ne bo mogel v celoti poplačati, naročal izvedbo gradbenih del. Prezadolženost, naročanje gradbenih del kljub zadolženosti, neplačilo izvedenih del, zavajanje in lažno prikazovanje dejanskega stanja družbe G.G. kaže na ravnanje z goljufivim namenom. Zakaj J. ni bil obsojen zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja in pravic, je razvidno iz zadeve I Kp 372/2004. J.se je na naroku 21.5.2010 sprenevedal, ko je navajal, da ni mogel oceniti, da njihovo podjetje ni sposobno poravnati obveznosti družbi T. d.o.o.. S strani oškodovanca predlagani izvedenec finančne stroke bi vsekakor potrdil trditev tožeče stranke, da je bila firma G.G. že v letu 1994 prezadolžena. V nadaljevanju pritožbe pritožnik še opozarja na ugotovitev obstoja terjatev družbe T. d.o.o. do družbe G.G. d.d. s strani stečajne upraviteljice in sodišča, nadalje, da sta bila A.J. in B.K. osebno zadolžena za poplačilo upnikov in ker ga nista poplačala, sta dolžna vtoževani zahtevek plačati v celoti z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Omenja stališče Ustavnega sodišča v zvezi z univerzalnim pravnim nasledstvom izbrisane družbe. Odgovornost R.K. je v tem, da je kot prokurist spremljal začetek stečajnega postopka. Dolžan je bil stečajni upraviteljici pridobiti vso dokumentacijo v zvezi s poslovanjem družbe, česar ni storil, zato je sklepati, da upraviteljica ni imela podlage za preizkus stanja premoženja in poslovanja dolžnika. Pritožnik vztraja pri zahtevku tudi zoper A.V., saj je kot odgovorni vodja del projekta T. L., soodgovoren za poplačilo upnikovih terjatev. J.J. je bil vodja plačilnega sektorja, dejstvo pa je, da so vsa plačila potekala preko računovodske službe obvladujoče družbe in je zato slednji že po funkciji odgovoren za poplačilo upnikovih terjatev. Zaradi neplačil je soodgovoren.

3. Tožene stranke so na vloženo pritožbo odgovorile in predlagajo njeno zavrnitev.

4. Tožeča stranka je po pooblaščencu in osebno vložila odgovor na odgovor toženih strank.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru uveljavljenih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa v obsegu 2. odst. 350. člena ZPP.

7. Procesnih kršitev, na katere je dolžno pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, v postopku na prvi stopnji ni bilo, drugih pa pritožnik obrazloženo ne uveljavlja.

8. Sodišče prve stopnje je, v okviru trditvene podlage, ki jo je pravočasno ponudil pritožnik, dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Pri tem je, glede na to, da pritožnik očitkov o nesprejemu ukrepov za zagotovitev likvidnosti, o nevestnem gospodarjenju, zlorabi položaja in goljufiji ni konkretiziral z zatrjevanjem konkretnih dejstev, torej konkretno kakšne ukrepe in v katerem trenutku bi posamezne tožene stranke morale sprejeti, pa jih niso in zakaj prav te, ter tudi ni konkretizirala očitkov v smeri storitve kaznivih dejanj, na kar opozarja tudi sodišče prve stopnje v razlogih (primerjaj npr. razloge v 2. in 3. odst. na strani 9 sodbe in 2. ter 3. odstavek obrazložitve, ki se nanaša na drugo toženca) utemeljeno zavrnilo izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke. Dejstvo prezadolženosti, ki naj bi bilo s tem dokazano, niti dejstvo, da je bil nad podjetjem G.G. kasneje izveden stečajni postopek, namreč samo po sebi še ne pomeni, da so tožene stranke ob tem ravnale protipravno. Obveznosti, ki jih ZGD nalaga članom uprave, so namreč po svoji naravi obligacija prizadevanja. Člani uprave si morajo pri opravljanju poslov z ustrezno skrbnostjo prizadevati, da bi podjetje dolgoročno raslo in da bi v okviru tega bila zagotovljena tudi kratkoročna in dolgoročna plačilna sposobnost podjetja, kar pa ne pomeni, da je ta temeljni cilj tudi vedno dosežen. Tako pogosto tudi izpolnitev vseh obveznosti z zahtevano skrbnostjo, ne prepreči kratkoročne ali dolgoročne plačilne nesposobnosti, kar v končni posledici lahko vodi v stečaj. Pritožnika pa je ob tem potrebno opozoriti tudi na to, da izvedba predlaganih dokazov, konkretno postavitev izvedenca finančne stroke, ne sme biti namenjena temu, da bi se na ta način dopolnjevala pomanjkljiva trditvena podlaga, ampak temu, da se dokažejo že zatrjevana dejstva.

9. Izvedene dokaze, gre za izpovedbe zaslišanih pravdnih strank in listine, je sodišče prve stopnje po prepričanju pritožbenega sodišča tudi ocenilo pravilno, saj je dokazna ocena skrbna in natančna ter upošteva vse metodološke napotke iz 8. člena ZPP. Pritožbena izvajanja pritožnika, v katerih opozarja na (po pritožnikovem mnenju) nesporna dejstva, pri čemer so nekatera tudi nedovoljena pritožbena novota (npr. glede tega, da G.G. ob uvedbi stečaja ni imel ničesar; o tem, zakaj toženi J. ni bil obsojen) pritožbenemu sodišču ne vzbujajo nikakršnega dvoma v pravilnost dejanskih ugotovitev prvega sodišča, upoštevaje pri tem tudi to, da jih je pritožnik navrgel brez povezave z drugimi ugotovljenimi dejstvi.

10. Pritožnik v pogledu kritike dejanskih ugotovitev sodišča, ki se nanašajo na posamezno toženo stranko, tudi v pritožbi ostaja na pavšalni ravni in ponavlja tisto, kar je navajal že pred sodiščem prve stopnje in na kar je slednje že odgovorilo. Pritožbeno sodišče se zato na te razloge, v izogib ponavljanju, sklicuje.

11. Prvo sodišče je tudi materialno pravo uporabilo pravilno. Da bi odškodninska odgovornost nastala, morajo tako nastopiti določena pravna dejstva, na nastop katerih pravo (zakon) veže obveznost povrniti povzročeno škodo. Ta pravna dejstva se označujejo s pojmom predpostavke odškodninske odgovornosti. Gre za obstoj škode, nedopustno (protipravno) ravnanje oziroma opustitev, vzročno zvezo med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ter (če ne gre za objektivno odgovornost) krivdo. Navedeno velja, kot je pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje, ne glede na to, ali predstavlja podlago odškodninski odgovornosti Zakon o gospodarskih družbah (ZGD, Ur. l. RS, št. 30/1993 s spremembami) ali Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ)(1). Pri tem mora med drugim tožnik kot oškodovanec zatrjevati in dokazati obstoj nedopustnega ravnanja oziroma opustitve, pri čemer pa, kot je že bilo pojasnjeno, ne zadostuje zgolj pavšalni očitek, ampak je nujno potrebno, da se kršitev ali opustitev ustrezno konkretizira in seveda dokaže. Tega pa, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje v pogledu vseh petih toženih strank, tožeča stranka ni zmogla.

12. Po 6. členu ZGD, ki je veljal v času, ko naj bi prišlo do očitanih škodnih ravnanj, so za obveznosti družbe, ne glede na sicer splošno pravilo, da družba sama odgovarja za obveznosti, odgovarjali tudi njeni družbeniki, če so družbo kot pravno osebo zlorabili za to, da bi dosegli cilj, ki je zanje kot posameznike prepovedan; ali če so pravno osebo zlorabili za oškodovanje svojih upnikov; ali če so v nasprotju z zakonom ravnali s premoženjem pravne osebe kot s svojim lastnim premoženjem; ali če so v svojo korist ali v korist kake druge osebe zmanjšali premoženje družbe, in so vedeli ali bi morali vedeti, da ta ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam. Gre za t.i. spregled pravne osebnosti, ko zakon spregleda sicer strogo ločenost med družbo in družbeniki v pogledu obveznosti, ki zadevajo družbo.

13. V konkretnem primeru je sklicevanje pritožnika na spregled pravne osebnosti, upoštevaje trditveno podlago, ki jo je ponudil, neutemeljeno. Kot izhaja iz citirane določbe 6. člena ZGD, se v primeru, če so izpolnjeni zakonski pogoji, odgovornost za obveznosti prenese na družbenike. Tožnik pa v postopku ni zatrjeval (niti kaj takega ni bilo ugotovljeno), da bi bile tožene stranke ali katera od njih, družbenica družbe G.G. d.d.. Trdil je, da gre bodisi za člane uprave podjetja G.G. d.d. (B.K., A.J., R.K. v času prokure), člana uprave družbe G. d.d., torej matične družbe (J.J., R.K. v času, ko je bil po njegovih trditvah direktor splošne službe G. d.d), ali za osebo, ki ni imela niti te vloge (A.V.). Podlage, da bi tožene stranke tožniku morebiti odgovarjale za zatrjevano škodo na tej pravni podlagi, zato že iz tega razloga ni.

14. Pritožnik izpodbija, čeprav nejasno, tudi zaključek sodišča, da ni dokazal, da je pravni naslednik družbe T. d.o.o in se pri tem sklicuje na (nedefinirano) stališče Ustavnega sodišča. Pritožba je tudi v tem delu neutemeljena, saj pritožnik, kljub izrecnim ugovorom toženih strank v smeri aktivne legitimacije, nasledstva ni dokazal. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, iz listin, ki jih je predložil, ni razvidno, da je bil ustanovitelj in lastnik te družbe in kar po določilih ZGD in ZZFPPod, predstavlja podlago za uveljavljanje terjatev izbrisane družbe.

15. Glede na obrazloženo in upoštevaje, da ni ugotovilo niti kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16. V zavrnitvi pritožbe je že vsebovana tudi odločitev o priglašenih pritožbenih stroških. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, do njihovega povračila ni upravičen (154. člen ZPP). Glede stroškov, ki so jih priglasile tožene stranke in so nastali v zvezi z vloženimi odgovori na pritožbo, pa je pritožbeno sodišče, upoštevaje pri tem 155. člen ZPP odločilo, da jih nosijo same, saj niso bili potrebni.

(1) Uporaba Zakona o finančnem poslovanju podjetij, ne glede na to,da tožnik kot eden izmed upnikov do odškodninskega zahtevka po določbi 19. člena ni upravičen, tudi sicer v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj na j bi do škodnih ravnanj oziroma opustitev prišlo v letih 1994 in 1995, ko zakon še ni veljal.