Jedro

Vprašanje ustavnosti zakonskih in podzakonskih določb ni mogoče obravnavati kot pomembno pravno vprašanje po dikciji ZUS-1, saj revizijsko sodišče za odločanje o tem vprašanju ni stvarno pristojno. Da bi lahko določeno pravno vprašanje po dikciji ZUS-1 presodili kot tako, mora biti namreč odločanje o tem pravnem vprašanju v stvarni pristojnosti revizijskega sodišča. Za presojo ustavnosti zakonskih in podzakonskih predpisov pa je izključno pristojno Ustavno sodišče RS.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Zoper pravnomočno sodbo je tožnik dne 15.9.2008 vložil revizijo. Glede dovoljenosti revizije navaja, da gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju in da ima izpodbijana odločitev zanj hude materialne posledice.

Revizija ni dovoljena.

S pravnomočno sodbo, ki jo tožnik izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS št. 105/2006) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Občinske uprave Občine A, z dne 8.3.2007, v zvezi z odločbo Župana Občine A. z dne 23.4.2007, s katero je ta zavrnil tožnikovo pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa. Prvostopenjski organ je z navedeno določbo tožniku določil plačilo pavšalne turistične takse v višini 146,88 EUR.

Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovolitev. Po ustaljeni upravno-sodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v sklepu, št. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ustaljeni upravno – sodni praksi vrhovnega sodišča mora revident v reviziji natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki izkazujejo njegovo pomembnost, ter obrazložiti zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. Revident je kot pomembno pravno vprašanje navedel vprašanje ustavnosti izpodbijanih določb Zakona o spodbujanju razvoja turizma in izpodbijanih določb Odloka o turistični taksi Občine A., za katere je bila dana ustavna pobuda, katere podpisnik je tudi tožnik in ki jo je Ustavno sodišče RS sprejelo v obravnavo. Vprašanja skladnosti zakonskih določb z ustavo pa ni mogoče obravnavati kot pomembnega pravnega vprašanja po dikciji ZUS-1, saj Vrhovno sodišče za odločanje o tem vprašanju ni stvarno pristojno. Da bi lahko določeno pravno vprašanje po dikciji ZUS-1 presodili kot tako, mora biti namreč odločanje o tem pravnem vprašanju v stvarni pristojnosti revizijskega sodišča. Za presojo skladnosti zakonskih in podzakonskih predpisov z ustavo pa je izključno pristojno Ustavno sodišče RS. Revident zatrjuje tudi različno tolmačenje zakonskih določb in neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje, vendar je ta njegova navedba nekonkretizirana do take mere, da jo revizijsko sodišče ne more preizkusiti. Revident namreč ni določno in jasno pojasnil, katere zakonske določbe naj bi sodišče prve stopnje tolmačilo neenotno in tudi ni predložil ali navedel sodnih odločb, iz katerih bi bila razvidna zatrjevana neenotnost sodne prakse. Glede na navedeno po presoji Vrhovnega sodišča revident ni izkazal obstoja pogoja za dovolitev revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Revident zatrjuje, da ima izpodbijana odločitev zanj zelo hude materialne posledice. V zvezi s tem navaja, da se v nasprotju z ustavo vsako leto zaračuna pavšalna turistična taksa v višini 146,88 EUR, kar pa ob plačevanju vseh davkov, pristojbin in drugih dajatev, predstavlja za revidenta bistven vsakoletni strošek. Revident je namreč upokojenec in s svojo pokojnino ne dohaja povečane inflacije cen zadnjih let. S temi navedbami pa po presoji Vrhovnega sodišča revident ni izpolnil trditvenega in dokaznega bremena o obstoju zatrjevanega pogoja za dovolitev revizije, saj zelo hudih posledic, ki naj bi jih zanj predstavljajo plačilo pavšalne turistične takse, ni niti konkretiziral niti zanje predložil dokazov. Zato pogoj za dovolitev revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

Ker revident ni izkazal nobenega od zatrjevanih pogojev za dovolitev revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo v obravnavanem primeru zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.