Jedro

Ob dogovoru, da bodo vsi trije obsojeni v kazenskem postopku poravnali vsak po 1/3 stroškov kazenskega postopka, ki so jim bili v plačilo v pravnomočni kazenski sodbi naloženi nerazdelno, je tožbeni zahtevek tožnika, ki je plačal vse stroške, do toženca, v višini 1/3 plačanih stroškov utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijani I. in III. točki potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v pretežni meri v točki I izreka ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo dolžnost, da tožeči stranki v 15 dneh plača znesek 1.810,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2012 dalje do plačila, v točki II izreka je v presežnem obrestnem zahtevku tožbeni zahtevek zavrnilo, v točki III izreka pa je toženi stranki naložilo dolžnost tožeči stranki v roku 8 dni povrniti 445,66 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki teko od izteka roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Proti sodbi se v prisodilnem in posledično stroškovnem delu pritožuje tožena stranka. Uvodoma uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni in zahtevek tožeče stranke zavrne, saj tožnik ni upravičen do povračila stroškov v tolikšni meri, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje neutemeljena in nezakonita. Povzema, da je sodišče odločilo, da tožniku pripada povračilo v znesku 1.810,59 EUR s pripadki. Stranki tega postopka sta skupaj s … bila udeleženca kazenskega postopka opr. št. K 367/2008, ki je tekel pred Okrajnim sodiščem v Celju, v predmetnem kazenskem postopku so se obravnavala različna kazniva dejanja, ki so bila podobna ter so imela istega oškodovanca, niso pa bila med seboj povezana. Sodišče je v kazenskem postopku vse tri obdolžence obravnavalo posebej. Med vsemi tremi obdolženci ni prišlo do nobenega dogovora o tem, da bo vsak nosil tretjino stroškov niti v času kazenskega postopka niti po njem. Kazensko sodišče je obsojence zavezalo na solidaren način, saj se je zavedalo, da ne morejo nositi stroškov po tretjinah, ker se sodišče ni ukvarjalo z vsakim izmed njih v enaki meri. Kazensko sodišče je iz vsebinskih razlogov, ki bi jih moralo proučiti pravdno sodišče, odločilo o solidarnem plačilu stroškov kazenskega postopka in če bi kazensko sodišče imelo v mislih, da so vsi trije obsojenci povzročili stroške kazenskega postopka v enaki meri, bi že v sodbi odločilo, da jih nosijo vsak do 1/3. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi odločilo, da mora toženec plačati tretjino skupnih stroškov iz kazenskega postopka iz razloga, ker naj bi se stranke tako dogovorile. Temu pa ni tako, sodišče ne bi smelo podeliti verodostojnosti tožniku in njegovi priči iz več razlogov. Prvi razlog je zagotovo in tu je sodišče zapisalo napačno stališče, da imata tožnik in priča interes, da so stroški razdeljeni po tretjinah, saj je zanju to ugodneje. Dejansko bi morala tožnik in priča nositi večji del bremena stroškov iz kazenskega postopka, saj sta njuni zadevi bili vsebinsko in časovno precej obsežnejši kot toženčeva. Sodišče je v izpodbijani sodbi zapisalo, da gre verjeti izpovedbama tožnika in priče iz razloga, ker jima ni mogoče naprtiti interesa za pristransko izpoved. Takšno stališče je zgrešeno, saj bi sicer morala sama nositi večji del bremena. Priča bi v nasprotnem primeru morala plačati še kakšen dodatni euro tožniku, saj je sam bila tista, ki je povzročila pretežni del stroškov. Z izjavo, ki jo je dala pred sodiščem, pa se takšni možnosti izogne in je svoje breme prevalila na toženca. Drugi razlog, ki kaže na nezakonito odločanje sodišča, pa je v tem, da sta tožnik in priča zatrjevala, da so se o delitvi stroškov na tretjine dogovorili vsi trije, hkrati pa sta izpovedala, da je delitev po tretjinah potrdil toženčev pooblaščenec. Takšna izpoved je kontradiktorna, predvsem pa nedokazana in izmišljena. Tožnik in priča se zatrjevane delitve stroškov nista mogla dogovoriti s toženčevim pooblaščencem, saj pooblaščenec sploh nima in ni imel pooblastila za takšno dogovarjanje. Toženec ni nikoli obljubil, da bo plačal tretjino stroškov oziroma tožniku ni potrdil, da bo sam nosil tretjino stroškov. Takšna izjava je izmišljena, predvsem pa ne obstaja nobena pisna korespondenca med strankami, ki bi kaj takega potrdila. Če so se stranke kazenskega postopka dogovorile o plačilu tretjine stroškov, bi o tem obstajala pisna korespondenca. Sodišče prve stopnje je tudi kršilo procesna določila, ker se ni vsebinsko ukvarjalo s kazensko zadevo v smislu presoje, kakšen delež stroškov je toženec povzročil v kazenskem postopku. Sodišče je v odstavku št. 9 zapisalo, da je to sodišče s to sodbo ugotavljalo obseg, ki bi ga toženec moral plačati, vendar pregled sodbe tega ne potrdi. Sodišče ni preverjalo kazenske zadeve oziroma te preveritve ni zapisalo in obrazložilo v izpodbijani sodbi. Sodišče zaključi obrazložitev z zapisom, da se je odločilo za delitev bremena plačila stroškov na enake dele, saj naj bi bila takšna zakonska domneva. Takšno stališče bi moralo sprejeti kazensko sodišče, če bi menilo, da obsojenci nosijo vsaj tretjino stroškov. Kazensko sodišče se za določitev solidarne odgovornosti glede stroškov odloči le takrat, ko meni, da so razmerja drugačna. Če bi kazensko sodišče menilo, da morajo obsojenci nositi vsak tretjino stroškov, potem ta pravda ne bi bila potrebna, ker bi tako bilo odločeno že v kazenski sodbi. Ker pa je kazensko sodišče menilo drugače, bi se moralo v pravdnem postopku vsebinsko presoditi, v kakšnem deležu nosijo stroške obsojenci, zlasti stranki tega postopka, ne pa da je sodišče uporabilo zakonsko domnevo enakosti. Zakon določa, da ta domneva velja le, če se ne dokaže nasprotno. Toženec pa je s svojimi navedbami in dokaznimi predlogi želel dokazati, da ni razloga za plačilo po tretjinah, saj sam ni prispeval k dolgotrajnosti sodnega kazenskega postopka. Sodišče bi moralo presoditi, s čim se je kazensko sodišče ukvarjalo v relativno dolgem sodnem postopku in ali je zato dolgotrajnost kriv toženec. Sodišče je vse dokaze v zvezi z vprašanjem, s čim se je kazensko sodišče ukvarjalo, ignoriralo oziroma se do njih ni opredelilo. V sodbi je zapisalo, da toženec ni dokazal drugačnega razmerja, vendar pa mu sodišče tega sploh ni dopustilo. Sodba se ukvarja le z analizo izpovedi tožnika in priče, vse ostale dokaze pa zanemari. Sodišče je napačno in nezakonito odločilo glede zahtevka za povračilo stroškov kazenskega postopka. Pri izdaji sodbe v tem postopku je kršilo procesna pravila ter materialno pravo, zaradi vsebinskega neobravnavanja zadeve pa tudi dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno, zato tožena stranka predlaga, naj pritožbeno sodišče izpelje postopek, izvede predlagane dokaze, nato pa vsebinsko odloči o zadevi tako, da izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa razveljavi prvostopenjsko odločitev in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje. Pritožnik priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. V odgovoru na pritožbo se tožena stranka zavzema za zavrnitev le-te kot neutemeljene in priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Uvodoma je poudariti, da je bila sodba sodišča prve stopnje, ki je po toženi stranki v izpodbijanem delu predmet pritožbenega preizkusa, izdana v sporu majhne vrednosti. Postopek v sporu majhne vrednosti ima nekaj posebnosti, ki so določene v 30. poglavju Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Po prvem odstavku 458. člena ZPP se smeta sodba in sklep, s katerim je končan spor v takšnem postopku, izpodbijati le iz omejenih pritožbenih razlogov, to je samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, torej le zaradi absolutnih bistvenih kršitev postopka, in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeni razlogi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in relativnih bistvenih kršitev pravil postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP zoper sodbo ali sklep, izdan v sporu majhne vrednosti, s katerim se ta konča, niso dopustni. Le če pritožbeno sodišče ugotovi, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, sme po drugem odstavku 458. člena ZPP razveljaviti sodbo ali sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrniti v novo sojenje sodišču prve stopnje. Na omejene pritožbene razloge sta bili pravdni stranki pravilno opozorjeni že pred sodiščem prve stopnje, pa tudi v pravnem pouku zoper izpodbijano sodbo.

Sodišče prve stopnje je ob dopustni in pravočasni trditveni podlagi pravdnih strank pravilno opredelilo materialno pravo, ki ga je uporabilo pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče proti toženi stranki in ga predstavljata določbi prvega odstavka 404. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da ima dolžnik, ki je izpolnil obveznost, pravico zahtevati od vsakega sodolžnika, da mu povrne del obveznosti, ki odpade nanj, in določba prvega odstavka 405. člena OZ, po kateri v primeru, če ni dogovorjeno ali ne izhaja sicer iz pravnih razmerij med udeleženci v poslu kaj drugega, pade na vsakega dolžnika enak del. Odločitev o prisojenih zakonskih zamudnih obrestih pa je pravilno oprlo na določbi prvega odstavka 378. člena in 299. člen OZ.

Ob pravilno izbranem materialnem pravu je glede na že navedeni določbi 458. člena ZPP tako pritožbeno sodišče na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje vezano, saj pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja nista dopustna. Zato pritožba dejanskih ugotovitev v pritožbenem postopku tudi ne more več uspešno izpodbiti. Bistvene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje pa so: - da je bilo s pravnomočno kazensko sodbo trem obsojenim, tožniku, tožencu in kot priči v tem postopku zaslišanemu F. M. naloženo nerazdelno (solidarno) plačilo stroškov postopka v višini 5.431,79 EUR;- da je ta znesek poravnal tožnik s plačiloma 3. 5. 2011 in 30. 9. 2011; - da je bilo tekom kazenskega postopka s strani vseh treh pooblaščencev in obdolženih dogovorjeno, da vsak obdolženi plača 1/3-tino, pri čemer je kot priča zaslišani … stroške v obsegu 1/3-tine tožniku tudi že plačal. Ob navedenih pravilnih materialnopravnih izhodiščih in ob že poudarjenih omejenih dopustnih pritožbenih razlogih, je tako materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka, ki predstavlja 1/3-tino stroškov kazenskega postopka, ki jih mora toženec povrniti tožniku, pravilen.

S pritožbenimi navedbami, ko tožeča stranka izpodbija dejansko ugotovitev o obstoju dogovora med obdolženci in pooblaščenci, da bo vsak nosil 1/3-tino stroškov kazenskega postopka, ko tožeča stranka izpodbija tudi dokazno oceno, na kateri je sodišče prve stopnje utemeljilo tak zaključek, pritožba ne more izpodbiti zaključka o utemeljenosti tožbenega zahtevka, saj se ti pritožbeni razlogi nanašajo na dejanske ugotovitve in dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, tega pa zaradi že navedenih omejenih pritožbenih razlogov v pritožbenem postopku pritožnik ne more uspešno izpodbiti.

Pritožba ne konkretizira, katere postopkovne določbe naj bi sodišče kršilo, ker se ni vsebinsko ukvarjalo s kazensko zadevo v smislu presoje, kakšen delež stroškov je toženec povzročil v kazenskem postopku, tako da tega pritožbenega očitka pritožbeno sodišče niti ne more preizkusiti. Dodaja pa, da je sodišče prve stopnje obrazložilo, katere dokaze je zavrnilo in tudi čemu jih je zavrnilo, da je sodba obrazložena in ima vse pravno odločilne razloge, s katerimi je sodišče utemeljilo odločitev o tožbenem zahtevku v delu, v katerem mu je ugodilo, kaj pa je imelo v mislih kazensko sodišče, ko je obdolžencem naložilo stroške v nerazdelno plačilo, pa je obrazloženo v kazenski sodbi, vsaka drugačna razlaga pa je lahko le predvidevanje stranke, ki pa na odločitev o tožbenem zahtevku ne more imeti vpliva.

Pritožbeno sodišče ob pritožbenem preizkusu tudi ni ugotovilo postopkovnih kršitev, na katere mora paziti ob pritožbenem preizkusu uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je ob obrazloženem pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu in posledično stroškovni odločitvi, ki je pritožba vsebinsko niti ne izpodbija, v točkah I. in III. potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Ker pritožnik s pritožbo ni bil uspešen, bo svoje pritožbene stroške moral nositi sam (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odgovor na pritožbo tožeče stranke pa ni v ničemer doprinesel k vsebinski odločitvi o pritožbi tožene stranke na pritožbeni stopnji, zato teh stroškov ni naložiti v breme toženi stranki in jih bo tožeča stranka zato morala nositi sama.