Jedro

V postopku je nesporno ugotovljeno, da sta J. R. in A. R. solastnika in tako vpisana v zemljiško knjigo, zato je mogoč izbris služnostne pravice, ki je vpisana v zemljiško knjigo, le na način, da se v tožbi zajameta oba solastnika, saj so pravice in obveznosti obeh solastnikov enake, kar jim daje poseben položaj (položaj pravne skupnosti).

Obrazložitev

Pritožba se zavrne in se potrdi soba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama stroške pritožbenega postopka.

OBRAZLOŽITEV:

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je prenehala služnostna pravica hoje in vožnje s traktorjem s priključki po obstoječi poti po parc. št. 131/1, 131/2, in 131/3, k.o. L., ki je last tožeče stranke kot služeče nepremičnine v korist vsakokratnega lastnika gospodujočih zemljišč parc. št. 115/2, 115/4 in 129 vl. št. 57 k.o. S. - L., ki so last tožene stranke, zato je tožena stranka dolžna v 15 dneh od izdaje sodbe izdati listino, ki je potrebna za izbris služnostne pravice, saj bo v nasprotnem primeru tako listino nadomestila sodba. Tožeči stranki je bilo naloženo, da je dolžna povrniti tožencu pravdne stroške v višini 433,80 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po poteku paricijskega roka.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter predlaga pritožbenemu sodišču, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožeča stranka je vložila tožbo, ker so podani pogoji za ukinitev služnosti. Po vložitvi tožbe je tožeča stranka ugotovila, da je poleg tožeče stranke solastnik tudi A.R., zato je tudi zoper njo vložila tožbo z vsebinsko enakim tožbenim zahtevkom ter predlagala združitev postopkov. Sodišče prve stopnje je zavrnilo združitev z obrazložitvijo, da pomanjkljivosti v tožbi na način, da se vloži posebno dodatna tožba in predlaga združitev obeh postopkov, ni mogoče odpraviti. Združitev postopkov je v skladu s pravili Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) o enotnem in nujnem sosporništvu. Tožena sta bila oba solastnika in tožbeni zahtevke je bil pravilno postavljen. Dejstvo, da sta bili vloženi dve vlogi in ne ena, je nepomembno, saj ne gre za spremembo tožbe. Sodišče bi tudi v primeru, če bi šlo za spremembo tožbe, lahko dopustilo spremembo tožbe, saj je smotrno, da se s sodbo dokončno uredijo razmerja med strankama. Sodba nima razlogov, zato je podana kršitev 14. točke 339. člena ZPP.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar naj bi bila podana absolutna bistvena kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v sodbi navedlo vsa odločilna dejstva, zaradi katerih je tožbeni zahtevek neutemeljen. Pritožba izpodbija kot zmotne zaključke prvega sodišča, ki so podkrepljeni s sodno prakso iz komentarja Zakona o pravdnem postopku, kar le dodatno potrjuje, da so pritožbene navedbe, da sodba nima razlogov, povsem neutemeljene. Po uradnem preizkusu v okviru določbe drugega odstavka 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve pravdnega postopka, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo.

Tožnik zahteva prenehanje služnostne pravice na nepremičninah 131/1, 131/2, in 131/3, k.o. L., ki so v lasti tožeče stranke kot služeče nepremičnine v korist gospodujočih zemljišč, katerih solastnika sta J.R. in A.R.. Solastnika sta nujna sospornika, zato morata sodelovati skupaj na pasivni strani; gre za procesno nujnost, kar pomeni, če nista tožena oba, je zgrešena pasivna legitimacija, zato je potrebno tožbeni zahtevek zavrniti. V postopku je nesporno ugotovljeno, da sta J.R. in A.R. solastnika in tako vpisana v zemljiško knjigo, zato je mogoč izbris služnostne pravice, ki je vpisana v zemljiško knjigo le na način, da se v tožbi zajameta oba solastnika, saj so pravice in obveznosti obeh solastnikov enake, kar jim daje poseben položaj (položaj pravne skupnosti).

Tudi v primeru, če bi prvo sodišče pravdi združilo, bi bili združeni le po tehnični plati, in še vedno ne bi bila tožena prava stranka, ob dejstvu, da je toženec že v odgovoru na tožbo prerekal pasivno legitimacijo ter zatrjeval, da ni bila tožena prava stranka, ker bi bilo potrebno tožiti (oba) solastnika in je iz navedenega razloga predlagal zavrnitev tožbenega zahtevka. Tožeča stranka je vedela, da je tožila nepravo stranko, saj je takoj po odgovoru na tožbo, vložila tožbo zoper drugo solastnico ter predlagala združitev postopkov, vendar na takšen način ni mogoče popraviti napake pri označbi tožene stranke. Pri enotnem nujnem sosporništvu je potrebno sospornike zajeti z eno tožbo, saj ni mogoče izdati različnih sodb, zato predstavlja nujno enotno sosporništvo procesno nujnost, saj če niso zajeti vsi sosporniki, gre za nepravo stranko, zato je bil tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen.

Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločalo o povrnitvi pritožbenih stroškov na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, krije sama stroške pritožbenega postopka.