Up-1428/09

27. 5. 2010

ODLOČBA

Senat Ustavnega sodišča je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Muhameda Tričiča, Ljubljana, ki ga zastopa Marjana Verstovšek, odvetnica v Ljubljani, na seji 27. maja 2010

odločil:

1.Sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 370/2009 z dne 8. 10. 2009 se razveljavi in se zadeva vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

2.Pritožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

A.

1.Sodišče prve stopnje je v pravdnem postopku delno (do zneska 2.500,00 EUR) ugodilo pritožnikovemu zahtevku, s katerim je uveljavljal povračilo nepremoženjske škode, ki naj bi jo utrpel zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in pravice do učinkovitega pravnega sredstva v že pravnomočno končanem sodnem postopku. Višje sodišče je pritožnikovi pritožbi ugodilo le v stroškovnem delu, sicer pa je njegovo pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu (glede dodatno uveljavljanih 5.428,56 EUR odškodnine) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožnik je zoper zavrnilni del sodbe Višjega sodišča vložil revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo. Vrhovno sodišče je enako kot nižji sodišči zavzelo stališče, da je lahko zahtevek za izplačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo kot posledico kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja utemeljen le, če to omogočajo določbe domačega odškodninskega prava. Nato pa je drugače kot nižji sodišči zavzelo stališče, da slednje do uveljavitve Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Uradni list RS, št. 49/06 in 58/09 – v nadaljevanju ZVPSBNO) priznanja pravične denarne odškodnine iz tega naslova niso omogočale. Po oceni Vrhovnega sodišča namreč nepremoženjska škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89 – v nadaljevanju ZOR) in Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju OZ) ni pravno priznana.

2.Pritožnik uveljavlja kršitev 2., 5., 8., 14., 15., 22., 23., 25., 26., 125. in 153. člena Ustave. Poudarja, da mu pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zagotavljata tako prvi odstavek 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP) kot tudi 23. člen Ustave. Zato meni, da mu v primeru kršitve te človekove pravice pravico do povračila škode zagotavlja že 26. člen Ustave sam po sebi. Drugačno stališče Vrhovnega sodišča, po katerem je treba poleg 26. člena Ustave analogno uporabiti še splošna pravila civilnega odškodninskega prava, naj bi bilo v neskladju s četrtim odstavkom 15. člena Ustave. Stališče o potrebi po smiselni uporabi splošnih pravil odškodninskega prava naj bi bilo napačno tudi zato, ker sodi po mnenju pritožnika vprašanje odgovornosti države zaradi škode, ki jo povzročijo njeni organi pri izvrševanju dejanj oblasti, v sfero javnega in ne v sfero civilnega prava. Če so se sodišča že odločila za analogno uporabo določb OZ oziroma ZOR, pa jih po pritožnikovem mnenju ne bi smela tako omejujoče razlagati. Pritožnik dalje očita Vrhovnemu sodišču, da je materialno pravo očitno napačno uporabilo tudi zato, ker ni smiselno uporabilo ZVPSBNO. Meni namreč, da je ustavnoskladna le takšna razlaga 25. člena ZVPSBNO, po kateri se ZVPSBNO smiselno uporablja tudi za primere, ko je strankam kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1. 1. 2007, pa te pred tem datumom niso vložile zahteve za pravično zadoščenje na Evropsko sodišče za človekove pravice. Meni, da bi bila v nasprotnem primeru ta skupina oškodovancev ustavno nedopustno neenakopravno obravnavana. Vse navedeno po oceni pritožnika utemeljuje sklep, da je omejujoča jezikovna razlaga določb ZOR oziroma OZ ter ZVPSBNO, po kateri naj nepremoženjska škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v primerih, kot je njegov, ne bi pomenila pravno priznane škode, protiustavna. Po pritožnikovem mnenju bi moralo Vrhovno sodišče ugotoviti vsaj, da obstaja v primerih, kot je njegov, protiustavna pravna praznina v ZVPSBNO. Po njegovem mnenju namreč ni videti razumnega razloga za to, da je zakonodajalec to skupino oškodovancev izključil iz zakonodajnega urejanja. Glede na navedeno Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Vrhovnemu sodišču v novo sojenje.

3.Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-1428/09 z dne 22. 4. 2010 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o tem obvestilo Vrhovno sodišče. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotni stranki v pravdi, ki na pritožnikove navedbe ni odgovorila.

B.

4.Pritožnik med drugim trdi, da je bil zato, ker ZVPSBNO njegovega položaja ne ureja, neenakopravno obravnavan pri uresničevanju svoje pravice do učinkovitega sodnega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki mu jo zagotavlja četrti odstavek 15. člena v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Ustave.[1] Prepričan je namreč, da bi bilo v primeru, če bi tudi zanj veljal ZVPSBNO, njegovemu odškodninskemu zahtevku ugodeno.

5.Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-207/08, Up-2168/08 z dne 18. 3. 2010 (Uradni list RS, št. 30/10) ugotovilo, da je prehodna ureditev po 25. členu ZVPSBNO v neskladju s četrtim odstavkom 15. člena Ustave v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Ustave, kolikor ne ureja tudi položaja oškodovancev, katerim je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1. 1. 2007, pa do takrat niso vložili zahteve za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče. Da bi bilo v času do odprave ugotovljenega ustavnega neskladja učinkovito sodno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zagotovljeno tudi tej skupini oškodovancev, je na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS določilo način izvršitve odločbe. Po njem morajo sodišča do odprave ugotovljenega neskladja v pravdnih postopkih zaradi plačila denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo kot posledico domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja tudi za to skupino oškodovancev glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja uporabljati ustrezne določbe ZVPSBNO.

6.V navedeno skupino domnevnih oškodovancev sodi tudi pritožnik. Ker je Vrhovno sodišče zavrnitev revizije utemeljilo na stališču, da nepremoženjska škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja do uveljavitve ZVPSBNO ni pomenila pravno priznane oblike škode, za katero je mogoče oškodovancu prisoditi denarno odškodnino, je bila pritožniku zaradi že ugotovljene protiustavne pravne praznine v prehodni ureditvi ZVPSBNO pravica do učinkovitega sodnega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja kršena tudi v konkretnem sodnem postopku.

7.Ustavno sodišče je o enakem ustavnopravnem primeru že odločilo. Z odločbo št. Up-1171/09 z dne 13. 5. 2010 je ustavni pritožbi ugodilo. Ker so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 59. člena ZUstS, je odločbo o tej ustavni pritožbi sprejel senat Ustavnega sodišča. Zaradi ugotovljene kršitve je sodbo Vrhovnega sodišča razveljavil in zadevo vrnil temu sodišču v novo sojenje (1. točka izreka).

8.Ker je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti že iz tega razloga, drugih zatrjevanih kršitev ni bilo treba preizkušati.

9.V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po prvem odstavku 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Za drugačno odločitev bi torej morali obstajati utemeljeni razlogi, teh pa pritožnik ne navaja. Senat Ustavnega sodišča je zato odločil, kot izhaja iz 2. točke izreka.

C.

10.Senat je sprejel to odločbo na podlagi tretjega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata Jan Zobec ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Odločbo je sprejel soglasno.

Jan Zobec Predsednik senata

Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005, točka 13 (Uradni list RS, št. 92/05, in OdlUS XIV, 72).