Jedro

Revizija po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je dovoljena le, če je pravica ali obveznost stranke v izpodbijanem aktu izražena v denarni vrednosti. Za izraz denarne vrednosti gre po naravi stvari pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) in pri obveznosti plačati določen znesek.

Odgovor na vprašanje obsega presoje ničnostnih razlogov je jasen že na podlagi določb ZUP (prvi odstavek 280. člena) in ZUS-1 (drugi odstavek 37. člena, 68. člen) in v sodni praksi ne vzbuja dvomov ali dilem. Do tega vprašanja se je Vrhovno sodišče tudi že opredelilo v številnih zadevah in v njih pojasnilo, da sta upravni organ in sodišče dolžna paziti na ničnostne razloge po uradni dolžnosti, vendar to ne pomeni, da sta dolžna v svojih odločbah posebej utemeljiti, zakaj ničnostni razlogi, ki jih stranka ni uveljavljala in na katere pazita po uradni dolžnosti, niso podani. Zato vprašanje ni pomembno pravno vprašanje zaradi katerega bi Vrhovno sodišče revizijo vsebinsko obravnavalo.

Z aktom, katerega delno ničnost uveljavlja, je bilo namreč odločeno le o tem, da se vodi iz vrtine C. prizna lastnost naravne mineralne vode. S tem aktom ni bilo odločeno o blagovni znamki, saj je ta odvisna od vsakokratnega proizvajalca (pridelovalca oziroma predelovalca). Z v tem sporu posredno sporno določbo je bilo na podlagi geoloških, hidrogeoloških, fizikalnih in fizikalno-kemijskih in mikrobioloških analiz odločeno le o tem, da voda izpolnjuje predpisane pogoje za priznanje naravne mineralne vode. To, da revident vode iz te vrtine na evropskem trgu ne more tržiti pod svojo blagovno znamko, tako ni posledica odločbe, katere delno ničnost uveljavlja, ampak je posledica odločbe o zavrnitvi njegove vloge za priznanje te vode kot naravne mineralne vode pod drugim imenom, kar pa ni predmet tega upravnega spora. Zato pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo (v nadaljevanju revident) tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 332-56/2012/3 z dne 12. 12. 2012. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila revidentovo vlogo, s katero je ta zahteval, da se odločba tožene stranke, št. 324-02-167/00 z dne 3. 7. 2001, izreče za nično v delu 1. točke izreka, to je v delu, ki se nanaša na priznanje vode, ki se črpa iz vrtine C. v B.B. in se polni pod blagovno znamko A., kot naravne mineralne vode.(1) Revident je uveljavljal ničnostni razlog po 6. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da se za nično izreče odločba, v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Skliceval se je na Pravilnik o naravni mineralni vodi, izvirski vodi in namizni vodi ter na Zakon o vodah in navajal, da stranka z interesom nikoli ni pridobila ustreznega vodnega dovoljenja ali koncesije za črpanje vode iz vrtine C. in vode iz te vrtine nikoli ni črpala, zato je odločba, s katero je bila vodi iz te vrtine priznana lastnost naravne mineralne vode, nična. Tožena stranka je na podlagi ugotovitev, da je stranka z interesom vodo iz te vrtine črpala in zanjo plačala vodno povračilo, zaključila, da uveljavljani ničnostni razlog in tudi kateri koli drug ničnostni razlog iz 279. člena ZUP ni podan.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je revident po dveh pooblaščencih ločeno vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na vse tri točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga po 1. in 2. točki prvega odstavka 85. člena ZUS-1. Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podrejeno predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbi ugodi in izpodbijani akt odpravi ter ugotovi delna ničnost 1. točke izreka odločbe tožene stranke, št. 324-02-167/00 z dne 3. 7. 2001, v delu, ki se nanaša na vrtino C., ter v posledici tega tudi delna ničnost odločbe tožene stranke, št. 324-02-176/00/4 z dne 21. 6. 2004, v delu, ki se nanaša na vrtino C.. Priglaša stroške revizijskega postopka.

3. Revizija je bila vročena v odgovor toženi stranki in stranki z interesom. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev in med drugim poudarja, da revident ne navaja pravih razlogov za zavrnitev priznanja označbe naravne mineralne vode B. iz vrtine C.. Vzrok za nepriznanje ni odločba, katere ničnost revident uveljavlja, ampak dejstvo, da imata vrtini C. in V. isti podzemni vodni vir. Gre torej za isto naravno mineralno vodo iz enega izvira, ki pa je lahko v prometu le pod eno blagovno znamko, kot to določata 12. člen Pravilnika o naravni mineralni vodi, izvirski vodi in namizni vodi in 8. člen Direktive 2009/54/ES. Tudi stranka z interesom predlaga zavrnitev revizije. Zahteva plačilo stroškov odgovora na revizijo, vendar stroškov ne specificira. V odgovoru pa med drugim obrazloženo navaja, da pogoji za dovoljenost revizije niso izkazani.

K I. točki izreka:

4. Revizija ni dovoljena.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

6. V obravnavani zadevi revident izpodbija odločbo tožene stranke, s katero je bil zavrnjen njegov predlog za izrek ničnosti odločbe o priznanju vode za naravno mineralno vodo. V aktu, ki ga revident izpodbija, njegova pravica oziroma obveznost ni izražena v denarni vrednosti, zato pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki ga uveljavlja, ni izpolnjen. Za izpolnjevanje tega pogoja pa, glede na jasno zakonsko besedilo(2) in ustaljeno upravno sodno prakso Vrhovnega sodišča(3), tudi ne zadošča revidentovo sklicevanje na to, da naj bi vrednost spornega predmeta znašala več kot 20.000,00 EUR.

7. Revident uveljavlja dovoljenost revizije tudi zaradi pomembnega pravnega vprašanja (2. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1). Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot pomembno pravno vprašanje za izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010). Revident z vprašanjem, ali sta upravni organ in sodišče dolžna po uradni dolžnosti paziti na vse ničnostne razloge, ali presojata le tiste, ki jih je navedla stranka, tem zahtevam ni zadostil. Odgovor na njegovo vprašanje je jasen že na podlagi določb ZUP (prvi odstavek 280. člena) in ZUS-1 (drugi odstavek 37. člena, 68. člen) in v sodni praksi ne vzbuja dvomov ali dilem. Do tega vprašanja se je Vrhovno sodišče tudi že opredelilo v številnih zadevah, kot npr.: X Ips 11/2012, X Ips 190/2013 in X Ips 95/2014 in v njih pojasnilo, da sta upravni organ in sodišče dolžna paziti na ničnostne razloge po uradni dolžnosti, vendar pa to ne pomeni, da sta dolžna v svojih odločbah posebej utemeljiti, zakaj ničnostni razlogi, ki jih stranka ni uveljavljala in na katere pazita po uradni dolžnosti, niso podani (214. in 254. člen ZUP in 360. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). To revidentovo vprašanje zato ni pravno vprašanje, zaradi katerega bi Vrhovno sodišče revizijo vsebinsko obravnavalo.(4)

8. Za vsebinsko obravnavo revizije pa tudi ne zadošča revidentova nadaljnja navedba, da gre za pomembno pravno vprašanje, ker pravni red ne more dovoliti dveh med seboj neodvisnih vzporednih sistemov, ki strankam onemogočajo uresničevanje ustavnih in zakonskih pravic, kar naj bi po mnenju revidenta izhajalo iz stališča upravnega organa in sodišča prve stopnje, da se do vprašanja vodnogospodarskega dovoljenja stranke z interesom ne opredeljujeta, ker v tem postopku ni pravno pomembno, in njegova nadaljnja navedba, da tako stališče revidentu, ki ima koncesijsko pogodbo, onemogoča trženje vode iz te vrtine. Stranka z interesom, ki razpolaga z blagovno znamko, pa vode iz te vrtine ne more koristiti, ker nima koncesije in do nje ne more dostopati, saj se ta nahaja na zemljišču v lasti revidenta. Iz teh navedb namreč ne izhaja, katero je, glede na vsebino te zadeve (ničnost odločbe), tisto pomembno pravno vprašanje, glede katerega pričakuje odločitev Vrhovnega sodišča.(5)

9. Revident tudi ni izkazal, da ima izpodbijana odločitev zanj zelo hude posledice (3. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1).

10. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 212/2008, X Ips 85/2009 in X Ips 148/2010) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati.

11. Revident je v zvezi s tem pojasnil: da ima koncesijo za koriščenje vode iz vrtine C., da je izvedel večmilijonsko investicijo (5 mio EUR) in zgradil nov cevovod od vrtine do nove polnilnice in novo polnilnico, da ta investicija zanj pomeni veliko finančno breme, od katerega je odvisno preživetje družbe in ohranitev delovnih mest 100 zaposlenih delavcev, da je želel mineralno vodo tržiti pod blagovno znamko B., vendar je pod to znamko na evropskem trgu ne more tržiti prav zaradi odločbe, katere ničnost je uveljavljal. Pojasnil je še potek dosedanjih postopkov v zvezi s pridobitvijo koncesije, gradbenih dovoljenj in potek postopka, v katerem je bila njegova vloga za priznanje vode iz vrtine C. za naravno mineralno vodo z imenom B. zavrnjena.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča te navedbe zelo hudih posledic izpodbijanega akta ne izkazujejo. Huda posledica, ki jo navaja, to je, da vode iz vrtine C. ne more tržiti na evropskem trgu kot naravne mineralne vode pod drugo blagovno znamko, namreč ni niti direktna niti indirektna posledica akta, ki ga izpodbija. Z aktom, katerega delno ničnost uveljavlja, je bilo namreč odločeno le o tem, da se vodi iz vrtine C. prizna lastnost naravne mineralne vode. S tem aktom ni bilo odločeno o blagovni znamki. Z v tem sporu posredno sporno določbo je bilo na podlagi geoloških, hidrogeoloških, fizikalnih in fizikalno-kemijskih ter senzoričnih, kemijskih in mikrobioloških analiz odločeno le o tem, da voda izpolnjuje predpisane pogoje za priznanje naravne mineralne vode. To, da revident vode iz te vrtine na evropskem trgu ne more tržiti pod svojo blagovno znamko, tako ni posledica odločbe, katere delno ničnost uveljavlja, ampak je posledica odločbe o zavrnitvi njegove vloge za priznanje te vode kot naravne mineralne vode pod drugim imenom, kar pa ni predmet tega upravnega spora. Ne glede na navedeno Vrhovno sodišče še pripominja, da revidentove navedbe, tudi če bi res bile posledice izpodbijanega akta, za izkazanost zelo hudih posledic ne zadoščajo. Samo dejstvo, da vode ne more tržiti na evropskem trgu ob tem, da ni pojasnil in izkazal, da vode ne more tržiti na drugih trgih, kot tudi, da ne izkorišča s koncesijo dovoljenega odvzema vode ter da sploh ni izkazal konkretne škode, ki naj bi mu zato nastala, za izkazanost zelo hudih posledic ne zadošča. 13. Ker uveljavljani pogoji za dovoljenost revizije niso izkazani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

14. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Stranka z interesom v odgovoru na revizijo stroškov ni specificirala, zato Vrhovno sodišče o teh stroških ni odločalo (prvi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) V preostalem delu 1. točke izreka je bilo odločeno še, da se tudi voda, ki se črpa iz vrtine V. in se polni pod blagovno znamko A., prizna kot naravna mineralna voda.

(2) ZUS-1 v 1. točki drugega odstavka 83. člena določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločalo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

(3) Odločbe VS RS, kot npr.: X Ips 447/2011, X Ips 40/2013, X Ips 131/2013, X Ips 221/2013, X Ips 95/2014, X Ips 397/2014, X Ips 92/2015 idr.

(4) Primerjaj z določbami VS RS, kot npr.: X Ips 243/2013, X Ips 309/2013, X Ips 167/2014, X Ips 273/2014, X Ips 94/2015 idr.

(5) Primerjaj z odločbami VS RS, kot npr.: X Ips 329/2012, X Ips 152/2013, X Ips 302/2013, X Ips 254/2013, X Ips 109/2015, X Ips 10/2016 idr.