Jedro

Združitev pravd ne pomeni, da se vrednost spora pri vprašanju dovoljenosti revizije ugotavlja po seštevku vrednosti iz obeh pravd. Oba tožbena zahtevka sta kljub združitvi v skupno obravnavanje ohranila svojo samostojnost in tudi temeljita vsak na različni dejanski podlagi. Ker nobeden od njiju ne presega mejnega zneska 1.000.000 tolarjev, revizija ni dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Tožnica je na podlagi bremenepisa in računa vložila dva predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Zaradi pravočasnih ugovorov prvotne toženke proti izdanima sklepoma o izvršbi je sodišče prve stopnje izpodbijana sklepa v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba, razveljavilo in o zahtevkih in stroških odločalo v pravdnem postopku. Obe pravdni zadevi je združilo in po izvedenem dokaznem postopku oba sklepa o izvršbi tudi v delu z nalogom za plačilo 764.181,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in izvršilnih stroškov ter z nalogom za plačilo 463.160 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter izvršilnih stroškov razveljavilo in v celoti zavrnilo tožbena zahtevka. Odločilo je še o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Tožnica v pravočasni reviziji proti sodbi druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena tožencema, ki nanjo nista odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabiti zato, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po uveljavitvi novega zakona).

Revizija ni dovoljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ni dovoljena proti vsaki sodbi in ki ima tudi ožje razloga izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom. Ena od omejitev v premoženjskih sporih za dovoljenost revizije je vrednost izpodbijanega dela sodbe druge stopnje. Ta vrednost mora po izrecni določbi 2. odstavka 367. člena ZPP presegati 1.000.000 SIT. Po prej veljavnem zakonu je bil mejni znesek za dovoljenost revizije sicer manjši, vendar novi ZPP ni po zgledu nekaterih novel prejšnjega zakona v prehodnih določbah posebej in drugače uredil vprašanja mejnega zneska za dovoljenost revizije v zadevah, v katerih je bila tožba vložena pred uveljavitvijo novega zakona. Zato je treba vprašanje dovoljenosti revizije tudi v tej pravdni zadevi reševati po določbah sedaj veljavnega zakona.

Sodišče lahko ob izpolnjenih zakonskih pogojih združi več pravd s skupno obravnavanje. To je iz razlogov procesne ekonomije storilo tudi tej zadevi. Vendar združitev pravd ne pomeni, da se vrednost spora pri vprašanju dovoljenosti revizije ugotavlja po seštevku vrednosti iz obeh pravd. Oba tožbena zahtevka sta kljub združitvi v skupno obravnavanje ohranila svojo samostojnost in tudi temeljita vsak na različni dejanski podlagi: na bremenepisu zaradi zatrjevano neplačanega avansa in na računu za opravljeno delo. Po izrecni določbi 2. odstavka 41. člena ZPP se v primeru, kadar imajo zahtevki različno podlago, tudi vrednost spornega predmeta določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

Ker nobeden od tožbenih zahtevkov ne presega mejnega zneska za dovoljenost revizije, je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP tožničino revizijo zavrglo. Izrek te revizijske odločbe zajema tudi odločitev o priglašenih tožničinih revizijskih stroških.