Jedro

Tožnik sicer meni, da toženka zgolj domneva, da ima v posesti elektronske naprave, vendar niti v tožbi ne zatrjuje, da ugotovitev toženke, da ima sprejemnik, ne drži. Glede na to tudi sodišče nima razloga za dvom v pravilnost ugotovitve, da je tožnik po podatkih Javnega zavoda RTV Slovenija zavezanec za plačilo obravnavanega prispevka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Javni zavod RTV Slovenija tožniku naložil plačilo neplačanih RTV prispevkov za obdobje od meseca januarja do vključno decembra 2012 s pripadajočimi obrestmi; skupaj 163,58 EUR in to v 15 dneh od vročitve odločbe. Iz obrazložitve je razvidno, da je bila izdana na podlagi 390. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), ki se izda osebi, ki ne plača RTV prispevka. Izpodbijana odločitev temelji na prvem odstavku 31. člena Zakona o Radioteleviziji Slovenija (ZRTVS-1), ki določa, da kdor ima radijski ali televizijski sprejemnik oziroma drugo napravo, ki omogoča sprejem radijskih oziroma televizijskih programov (v nadaljnjem besedilu: sprejemnik) na območju Republike Slovenije, kjer so zagotovljeni tehnični pogoji za sprejem vsaj enega programa Radiotelevizije Slovenija, mora Radioteleviziji Slovenija plačevati prispevek za opravljanje radijske in televizijske dejavnosti. Tožnikova obveznost plačila obravnavanega prispevka naj bi izhajala iz evidence, ki jo RTV Slovenija vodi v skladu z 38. in 39. členom ZRTVS-1. Drugostopenjski upravni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil in med drugim pojasnil, da je iz dokumentacije zadeve razvidno, da ima tožnik televizijski sprejemnik že vse od leta 1976 (ko ga je prvič prijavil, prijavo pa ponovil leta 1978) dalje in zato takrat postal zavezanec za plačilo RTV naročnine. Zato ga RTV Slovenija vodi v svojih evidencah kot zavezanca za plačilo RTV prispevka, saj svojega RTV sprejemnika nikoli ni odjavil, niti ni nikoli zatrjeval, da RTV sprejemnika nima. Zatrjeval je le, da ni lastnik elektro priključka, to trditev pa je pritožbeni organ zavrnil kot nepomembno, saj je obveznost plačila RTV prispevka odvisna od imetništva RTV sprejemnika.

Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločitev in navaja, da že od 12. 6. 2009 ni več lastnik elektro priključka. Toženki očita, da zgolj sklepa, da ima v posesti elektronske naprave in trdi, da toženka ne ve, kaj ima v stanovanju in da je tudi „ne briga“. Meni, da se neutemeljeno sklicuje na leto 1976 in 1978, ko so trgovci o nabavi elektronskih naprav obveščali milico. Ne strinja se s stališčem, da elektro priključek ni pomemben, RTV Sloveniji pa očita, da „komunicira“ direktno z banko, saj naj bi šele iz bančnega izpiska izvedel, da so mu na podlagi sklepa o izvršbi, ki ga ni prejel, od regresa lani odtegnili 61,54 EUR, letos pa 51,16 EUR.

Toženka v odgovoru na tožbo sodišču primarno predlaga, naj tožbo, ki naj bi jo tožnik vložil izrecno zoper odločbo drugostopenjskega organa, zavrže. Podrejeno sodišču predlaga, naj tožbo zavrne in po vsebini ponavlja razloge iz obrazložitev obeh odločb. V obeh primerih naj sodišče tožniku naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

Glede na predlog toženke, naj sodišče tožbo zavrže, sodišče uvodoma pojasnjuje, da tožnik v naslovu tožbe sicer res navaja, da gre za upravni spor zoper odločbo upravnega organa druge stopnje z dne 1. 7. 2013, vendar je iz vsebine tožbenih navedb očitno, da jo vlaga zoper odločitev o obveznosti plačila RTV prispevka, o tem pa je bilo odločeno s prvostopenjsko odločbo. Zato je sodišče štelo, da tožnik vlaga tožbo zoper odločbo o obveznosti plačila prispevka za programe RTV Slovenija št. 00988456-01978313-01 z dne 5. 4. 2013 in da s tožbenimi navedbami smiselno predlaga njeno odpravo.

Po presoji sodišča pa je navedena odločitev pravilna in zakonita, upravna organa prve in druge stopnje pa sta za svojo odločitev navedla pravilne in utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju izrecno sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

ZRTVS-1 obveznost plačila prispevka za opravljanje radijske in televizijske dejavnosti v primeru sprejema vsaj enega programa in zavezanca za plačilo določa v 31. členu. RTV Slovenija pa za izvrševanje nalog obračuna prispevka na podlagi 38. člena ZRTVS-1 vodi in vzdržuje evidenco zavezancev s televizijskimi sprejemniki oziroma drugimi napravami, ki omogočajo sprejem programov.

Tožnik sicer meni, da toženka zgolj domneva, da ima v posesti elektronske naprave, vendar niti v tožbi ne zatrjuje, da ugotovitev toženke, da ima sprejemnik, ne drži. Glede na to in glede na pojasnila organa druge stopnje tudi sodišče nima razloga za dvom v pravilnost ugotovitve, da je tožnik po podatkih Javnega zavoda RTV Slovenija zavezanec za plačilo obravnavanega prispevka. Drugostopenjski upravni organ je namreč pojasnil, da ugotovitev o tožnikovem imetništvu sprejemnika temelji na podatkih iz evidence RTV Slovenija od leta 1976 in na ugotovitvi, da tožnik svojega RTV sprejemnika nikoli ni odjavil na način, ki je predviden s 15. členom Pravilnika o načinu prijavljanja in odjavljanja televizijskih in radijskih sprejemnikov ter o načinu plačevanja prispevka ta programe Radiotelevizije Slovenija.

Glede tožbenega ugovora, da tožnik ni več lastnik elektro priključka, pa je že pritožbeni organ pravilno pojasnil, da je obveznost plačila RTV prispevka vezana na posest radijskega in televizijskega sprejemnika in da zato dejstvo, da tožnik ni lastnik oziroma imetnik elektro priključka, ne vpliva na obveznost plačila RTV prispevka.

Četrti odstavek 31. člena ZRTVS-1 sicer določa, da se šteje, da ima sprejemnik oseba, ki je registrirana kot odjemalka oziroma plačnica električne energije v javnem električnem omrežju, vendar ta določba pomeni le, kdaj se domneva, da oseba ima sprejemnik. Sama po sebi torej ta določba ni podlaga, da oseba, ki nima električnega priključka, ne bi bila zavezanka za plačilo RTV prispevka, kljub temu, da ima RTV sprejemnik.

Glede na navedeno je zato po ugotovitvi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in zakonit, sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške, če sodišče tožbo zavrne.