Jedro

Pred odločitvijo o tem, ali je utemeljen ugovor zastaranja terjatve, je treba ugotoviti, kdaj je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Radovljici, opr. št. I 751/95, z dne 15.12.1995, v celoti v veljavi in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 98.625,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.5.1999 do plačila. Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka iz pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je bil predlog za izvršbo vložen dne 1.12.1995, dne 18.10.1990 pa je bil nad banko uveden stečajni postopek. Z dnem uvedbe stečajnega postopka je terjatev zapadla v plačilo in tudi če bi bila korektno cedirana, bi terjatev zastarala dne 19.10.1995. Tožeča stranka si je enostavno izmislila, da iz njenih poslovnih knjig izhaja, da je bil zadnji obrok s strani tožene stranke plačan 31.12.1994 v višini 6.984,00 SIT. Tožena stranka je korektno in prepričljivo izpovedala, da po letu 1990 ni več plačevala, saj je šla banka v stečaj. Taka trditev je logična in ekonomsko opravičljiva. Iz osnovne posojilne pogodbe je razvidno, da je pritožnica zavarovala posojilo pri Zavarovalni skupnosti Triglav, v ta namen je pooblastila posojilodajalca, da z zavarovalno skupnostjo sklene zavarovalno pogodbo. Po mnenju pritožnice je utemeljena predpostavka, da je bilo v stečajnem postopku zavarovanje realizirano in je nekorektno, da je stečajni upravitelj štel za potrebno cedirati terjatev, ki je bila zavarovana. Nezakonito je prenesel več pravic kot mu pripada. Tožeča stranka se sklicuje na izjavo o odstopu terjatev za prikaz svoje aktivne legitimacije. Po določilu 436. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) je terjatev lahko prenesena samo s pogodbo. Pa tudi če bi bila prenesena s pogodbo, je razbrati, da je banka v stečaju prenesla svojo terjatev iz naslova pogodbe "531-5577110-2 z dne 9.3.1988", pogodba, ki je vsebinski predmet spora, pa je označena s 531-557712. Evidentno ne gre za pravo pogodbo, saj mora biti cesus jasno določen. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep o izvršbi zavrže, podrejeno pa tožbeni zahtevek zavrne oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem tožene stranke, da bi bilo potrebno sklep o izvršbi oziroma pravilno predlog za izvršbo zavreči. Tožeča stranka je namreč po pozivu sodišča odpravila pomanjkljivost v zvezi z manjkajočim pooblastilom podjetju X d.o.o., ki je za tožečo stranko vložilo predlog za izvršbo. Tožena stranka je že v postopku na prvi stopnji ugovarjala zastaranje terjatve in tudi sedaj v pritožbi ta ugovor ponavlja. Ta ugovor je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da je iz izvlečka iz poslovnih knjig razvidno, da je toženka nazadnje plačala obrok kredita dne 31.12.1994 v višini 6.989,00 SIT. Ker je bil izvršilni predlog vložen 4.12.1995, je sodišče ugovor zastaranja štelo za neutemeljen in pojasnilo, da v zadevi velja v skladu s 372. členom ZOR triletni zastaralni rok. Pritožbeno sodišče ne dvomi o ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je toženka dne 31.12.1994 plačala obrok v višini 6.989,00 SIT. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je tožeča stranka v dokaz te trditve predložila listino - obračun dolga, iz katere so razvidna posamezna plačila, medtem ko toženka ni vedela, kdaj je nazadnje plačala obrok. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje o neutemeljenosti ugovora zastaranja preuranjena. V 1. odstavku 361. člena ZOR je določeno, da zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom predpisano kaj drugega. Ker sodišče prve stopnje te določbe ni uporabilo, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kdaj je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti po posojilni pogodbi oziroma kdaj je njegova terjatev zapadla v plačilo. Šele takrat bi lahko odločilo, ali je ugovor zastaranja terjatve utemeljen. Na odločitev o tem, ali je terjatev zastarala, pa lahko vplivajo tudi plačila s strani tožene stranke, saj se s pripoznavo dolga s konkludentnimi dejanji pretrga zastaranje in zastaralni rok začne teči znova, v kolikor terjatev ni prej že zastarala (387. člen ZOR). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi določbe 3. odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje ugotovi, kdaj je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti po posojilni pogodbi. Ko bo sodišče manjkajoča dejstva ugotovilo, naj o zadevi ponovno odloči in svojo odločitev ponovno v celoti obrazloži in sicer tudi v delu, glede katerega pritožbeno sodišče glede na dosedanji postopek nima pomislekov. Pritožba tako nima prav, ko trdi, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana v tem sporu. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o tem, da je Y banka d.d. Ljubljana terjatev do toženke odstopila družbi A d.o.o., oprlo na izjavo o odstopu terjatve z dne 15.2.1994. Ta izjava pomeni izjavo volje banke, da terjatev odstopi tožeči stranki, da pa je tožeča stranka s tem soglašala, pa ni nobenega dvoma, saj je v pravdi zatrjevala odstop terjatve v njeno korist. Ta izjava res ni pogodba v smislu določbe 436. člena ZOR, lahko pa predstavlja dokaz o tem, da je bila cesijska pogodba sklenjena. Obličnost pogodbe o odstopu terjatve ni predpisana, zato okoliščina, da pogodba ni bila zapisana, ni ovira za njeno veljavnost. Tudi sicer je cesija za cesusa praviloma tuje razmerje, zato se na pomanjkljivosti pogodbe o odstopu ne more sklicevati. Izjema so le primeri, ko mu to pravico zagotavljajo splošna pravila (na primer sklicevanje na ničnost posla). Zmotna je trditev tožene stranke, da je z dnem uvedbe stečajnega postopka terjatev stečajnega dolžnika (banke) do tožene stranke zapadla v plačilo. Prvi odstavek 100. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l. SFRJ, št. 84/89) je namreč določal le aktualizacijo terjatev upnikov, ki jih imajo ti zoper stečajnega dolžnika, ne pa tudi terjatev stečajnega dolžnika nasproti njegovim dolžnikom. Pritožbeno sodišče glede na dosedaj izvedene dokaze tudi nima nobenih pomislekov glede tega, da je bila tožeči stranki odstopljena terjatev iz posojilne pogodbe z dne 9.3.1988, po kateri je posojilojemalka tožena stranka. Trditve tožene stranke v zvezi zavarovanjem kredita pri Zavarovalni skupnosti B niso podkrepljene z nobenim dokazom, zato so neupoštevne (1. odstavek 352. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP/77). Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 166. člena ZPP/77.