Jedro

Dogovor pogodbenih strank obojestransko odplačne pogodbe o višini morebitne odškodnine v primeru kršitve pogodbe, da bi se izognili dokazovanju višine škode, ni v neskladju z določbami OZ in spada v prosto urejanje obligacijskih razmerij iz 3. člena OZ. Ttakšen, zakonsko neurejen dogovor, pa je treba v vsakem posamičnem primeru presojati tudi z upoštevanjem splošnih načel obligacijskega prava.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

A. Dosedanji potek postopka

1. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo, s katero je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo zneska 10.000.000,00 SIT s pripadki.

2. Tožena stranka je zoper takšno sodbo vložila revizijo. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

3. Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

4. Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila.

Ugotovljeno dejansko stanje

5. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva: Tožeča stranka kot kupec in tožena stranka kot prodajalec sta dne 14. 4. 2003 sklenili prodajno pogodbo (Pogodba), katere predmet so bila osnovna sredstva (Žaga) na lokaciji J. Dogovorili sta se za prodajno ceno 25.000.000,00 SIT brez DDV; Tožena stranka se je obvezala, da bo dala v določenem roku toženi stranki Žago v uporabo (demontažo), ta pa se je obvezala, da jo bo v dogovorjenem roku demontirala in odpeljala; V 7. členu Pogodbe sta se pravdni stranki dogovorili, da se pogodbenika … obvezujeta, da v primeru nespoštovanja pogodbe imata pravico do odškodninskega zahtevka 10.000.000,00 SIT; Tožeča stranka kot prodajalec je dne 11. 4. 2003 sklenila kupoprodajno pogodbo, s katero se je obvezala dobaviti in montirati Žago kupcu P. d. o. o. Za primer kršitve prodajalčevih obveznosti sta se stranki dogovorili za pogodbeno kazen 43.000,00 EUR; Tožena stranka je 18. 4. 2003 poslala tožeči stranki dopis, v katerem ji sporoča, da odstopa od Pogodbe; Zaradi razdrtja Pogodbe je tožeči stranki nastala škoda, po višini primerljiva z dogovorjenim deset milijonskim zahtevkom.

B.

Revizijske navedbe

6. Sodišči prve in druge stopnje naj bi zmotno uporabili določbe drugega odstavka 239. člena in tretjega odstavka 242. člena OZ. Pravno zmotno naj bi bilo stališče, da mora tožena stranka dokazovati svojo navedbo, da je pogodbeno dogovorjeni znesek o višini nastale škode v očitnem nesorazmerju z nastalo škodo. Po revidentkinem stališču bi moralo sodišče na to paziti po uradni dolžnosti. Takšno stališče opira na določbo tretjega odstavka 242. člena OZ. Iz revizijskih navedb se da povzeti očitek, da je bila določba drugega odstavka 239. člena OZ kršena s tem, ko sta sodišči nepravilno ugotovili višino nastale škode.

7. Sodišče prve stopnje naj bi bilo zagrešilo tudi kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP: svojo odločitev naj bi bilo oprlo na okoliščine, ki nimajo opore v podatkih spisov.

C.

Presoja utemeljenosti revizije

8. Revizijsko sodišče ni preverjalo, ali je utemeljen očitek, da je pritožbeno sodišče prekršilo določbo tretjega odstavka 242. člena OZ, ker je toženi stranki naložilo breme dokazovanja, da je bil dogovorjeni znesek odškodnine v očitnem nesorazmerju s škodo. Za presojo spornega razmerja med pravdnima strankama namreč določba 242. člena OZ ni relevantna (glej o tem v nadaljevanju). Neutemeljen je tudi očitek, da je bila zmotno uporabljena določba drugega odstavka 239. člena OZ, ker naj bi sodišči napačno ugotovili višino nastale škode. Morebiten očitek, da je sodišče zmotno odločilo, kaj predstavlja pravno priznano škodo, bi sicer lahko utemeljeval zmotno uporabo materialnega prava (revizijsko sodišče pušča ob strani, ali res ravno drugega odstavka 239. člena OZ), vendar v spornem primeru ne gre za to. Tožena stranka uveljavlja, da višina prikrajšanja, ki naj bi tožniku nastalo zaradi razdrtja pogodbe, ni bila ugotovljena pravilno. To pa je vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja, česar revizijsko sodišče ne more preizkušati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. Četudi kršitve materialnega prava, ki jih navaja revident, niso podane, je moralo sodišče opraviti še dolžnost, ki mu jo nalaga 371. člen ZPP: po uradni dolžnosti preveriti, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

10. Podlaga za ugoditev zahtevku je določba 7. člena Pogodbe, ki se glasi: „Prodajalec in kupec se obvezujeta, da v primeru nespoštovanja pogodbe imata pravico do odškodninskega zahtevka 10.000.000,00 SIT.“

11. Vsebina te pogodbene določbe je bila med strankama sporna, zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je za njeno razlago skušalo najti skupen namen pogodbenikov (drugi odstavek 82. člena OZ) – in o tem zaslišalo zakonita zastopnika pravdnih strank, ki sta pogodbo podpisala. Na ta način je ugotovilo, da je bil skupni namen te določbe dogovor o tem, da bi se povrnila škoda, ki bi nastala zaradi kršitve obveznosti. Pravica zahtevati odškodnino naj bi bila obojestranska, odškodnina pa je zapisana v znesku zato, ker je višina odškodnine težko dokazljiva. Stranki sta torej določili višino odškodnine, če ena ali druga ne bi spoštovala Pogodbe in bi škoda nastala.

12. Pravno zmotno je stališče drugostopenjskega sodišča, ki je razmerje med strankama presojalo po določbi tretjega odstavka 242. člena OZ. Smisel dogovora med strankama – pa naj ga razlagamo dobesedno, tako kot je zapisan, ali z upoštevanjem skupnega namena strank, kakršnega je ugotovilo sodišče prve stopnje - ni omejitev odškodnine, o čemer govori tretji odstavek 242. člena OZ, ampak njeno pavšaliziranje. Medtem ko dogovor o pavšalni odškodnini pomeni, da pogodbi zvesti stranki (obstoja in) višine škode sploh ne bo treba dokazovati, bi moral tožnik v primeru dogovora po tretjem odstavku 242. člena OZ zatrjevati in dokazati obstoj škode in njeno višino – šele če bi bila ta višja od dogovorjenega najvišjega zneska, pa bi imel takšen dogovor pravne učinke.

13. Revizijsko sodišče pritrjuje pravnemu stališču sodišča prve stopnje, da dogovor pogodbenih strank obojestransko odplačne pogodbe o višini morebitne odškodnine v primeru kršitve pogodbe, da bi se izognili dokazovanju višine škode, ni v neskladju z določbami OZ in spada v prosto urejanje obligacijskih razmerij iz 3. člena OZ. K temu le še dodaja, da je treba takšen, zakonsko neurejen dogovor, v vsakem posamičnem primeru presojati tudi z upoštevanjem splošnih načel obligacijskega prava.

14. Namen, ki sta ga imeli stranki ob dogovoru o sporni pogodbeni določbi, je mogoče doseči le na ta način, da pogodbi zvesti stranki ni treba dokazovati dejanske višine škode, ki ji je nastala zaradi kršitve pogodbe. Zato tožena stranka ne more uspeti z ugovorom, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo drugega odstavka 239. člena OZ, tudi če bi se dal ta očitek razumeti tako, da je kršitev v tem, da sodišče ni ugotavljalo dejansko nastale škode.

15. Kljub dogovoru o pavšalni odškodnini pa je prvostopenjsko sodišče – sicer le za primer, da bi obveljalo, da sta se stranki dogovorili za pogodbeno kazen - presojalo primernost dogovorjene pavšalne odškodnine: ugotavljalo je, ali je sploh nastala kakšna škoda in pa, ali je njena višina primerljiva z dogovorjeno pavšalno odškodnino. Takšna razlaga sporne pogodbene določbe je v korist toženi stranki, zato se revizijskemu sodišču ni bilo treba opredeljevati glede vprašanja, ali splošna načela obligacijskega prava zahtevajo takšno presojo tudi v primerih dogovora o pavšalni odškodnini. Že iz načela prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ) in dolžnosti izpolnitve obveznosti (9. člen OZ) pa izhaja, da mora morebitno nesorazmernost višine vnaprej dogovorjene odškodnine uveljavljati in dokazovati stranka, ki ji je to v korist. Nenazadnje trditveno in dokazno breme na tak način razporeja tudi 252. člen OZ, ki ureja podoben primer.

16. Kljub zmotni pravni kvalifikaciji izpodbijana odločba prestane pravni preizkus, ker so bila v postopku ugotovljena vsa dejstva, ki tvorijo dejansko podlago za zahtevek, ki temelji na dogovoru o pavšalni odškodnini za primer nespoštovanja pogodbe. Sodišči sta ugotovili, da tožena stranka ni izpolnila svoje pogodbene obveznosti. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo tudi obstoj predpostavk odškodninske odgovornosti. Sodišče je tudi ugotovilo, da je tožeči stranki zaradi kršitve pogodbe s strani tožene stranke nastala škoda (kaj več pogodbena določba, da gre za „odškodninski“ zahtevek, od sodišča ne zahteva). S tem, ko je ugotavljalo višino nastale škode, je prvostopenjsko sodišče vsebinsko odgovorilo tudi na toženčev ugovor o tem, da je bila dogovorjena pogodbena kazen glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti nesorazmerno visoka.

17. Neutemeljen je tudi očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nekonkretizirana navedba, da je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev na okoliščine, ki ne izhajajo oziroma nimajo opore v podatkih spisov, ne substancira takšnega očitka.

18. Glede na navedeno je revizijsko sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena. Ker tudi ni našlo takšnih napak pri uporabi materialnega prava, zaradi katerih bi bila odločitev napačna, je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

19. Odločba o stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP.