Jedro

Zemljiškoknjižni vpis, ki ga skuša tožeča stranka v tej pravdni zadevi izpodbiti in spremeniti je bil odrejen po uradni dolžnosti. Zemljiškoknjižni vpis je skladen s sklepom o dedovanju, kar je bilo pravnomočno že ugotovljeno s sklepom Višjega sodišča. Tega pravnomočnega sklepa tožeča stranka v tej pravdni zadevi niti s sklicevanjem na določbe Zakona o dedovanju niti na pravna pravila zemljiškoknjižnega prava ne more izpodbijati. Obstoj tega sklepa, na podlagi katerega je prišlo v zemljiški knjigi le do vpisa solastninskih deležev, pa ni ovira za to, da pravdnima strankama ob morebitni delitvi stvari, pri katerih je v zemljiški knjigi sicer vpisana solastnina, v naravi pripadejo prav tiste stvari, ki so jima pripadle na podlagi oporoke, katere vsebina je povzeta tudi v sklep o dedovanju

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke s katerim je zahtevala, naj ji tožena stranka izstavi zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo lahko v zemljiški knjigi pri parc. št. 349, vpisani kot z.k. telo I vl.št. 231, vknjižila pravica uporabe le na njeno ime, sicer bo tako listino nadomestila pravnomočna sodba, izročitev parcele v izključno posest in opustitev takšnih ravnanj, ki bi tožnika neutemeljeno vznemirjala v njegovi izključni pravici uporabe te parcele.

Tožeča stranka se je pritožila, vendar je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, sodbo sodišča druge (podrejeno pa tudi prve) stopnje razveljavi, zadevo pa vrne nižjima sodiščema v novo sojenje. Sodišče druge stopnje je zagrešilo kršitev določb pravdnega postopka iz 13.točke 2.odstavka 354.člena ZPP in 1.odstavka 354.člen v zvezi s 370.členom ZPP. Materialno pravo pa je zmotno uporabilo glede 224.člena, 220. člena, 5.odstavka 213.člena v zvezi z 210.členom Zakona o dedovanju, glede Zakona o nacionalizaciji najemnih stavb in stavbnih zemljišč, členov 31-39, glede 7.člena Zakona o prometu z nepremičninami in 6.člena Zakona o pravicah na delih stavb. Sodišče druge stopnje je drugače ugotovilo odločilne dejanske okoliščine kot sodišče prve stopnje in sicer: vsebina sklepa o dedovanju naj bi bila taka, da oporočna dediča dedujeta zapuščino po idelanih deležih, tožnik do 2/3, toženka do 1/3 (pri ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sta bila dedna deleža določena v sklepu o dedovanju tudi v naravi, in da sporno parcelo deduje tožnik); da je zapustnica v oporoki določila, da nepremičnine podedujeta obe pravdni stranki (sodišče prve stopnje pa, da je oporočiteljica za sporno parcelo določila za dediča tožnika), in da sta dediča v zapuščinskem postopku sklenila dogovor, da se zaradi vpisa v zemljiško knjigo v naravi določena deleža spremenita v idelana (o tem prvostopna sodba nima razlogov). Sodišče druge stopnje je tudi ugotovilo drugačno dejansko stanje kot sodišče prve stopnje oz. je ugotovilo dejansko stanje kar samo. Gre tudi za nasprotje med razlogi sodbe o vsebini dogovora in zapisnikom v zapuščinskem postopku. Zmotno meni sodišče druge stopnje, da je tožeča stranka zahtevala spremembo pravnomočnega sklepa o dedovanju. Tožnik zahteva le to, za kar ima podlago v tem sklepu. Zapuščinsko sodišče je v sklepu o dedovanju pod točko B tožnika proglasilo za dediča vrta, kar je v naravi nesporno sporna parcela. Tožnikovo dedno pravico na isti podlagi je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Sodba sodišče druge stopnje zmotno temelji na 224.členu ZD, saj razlogov za obnovo ni in tudi niso bili zatrjevani. Ker so bila med strankami sporna dejstva, bi zapuščinsko sodišče moralo stranko napotiti na pravdo. Ker tega ni storilo, je nastopil položaj, ki ga ureja 5.odstavek 213.člena ZD. Če ima stranka možnost uveljavljanja pravic v pravdi, ji sklep o dedovanju teh pravic ne more vzeti. Zapustničina volja v oporoki ni bila jasno izražena. Zato bi se morale nejasnosti razčistiti že v zapuščinskem postopku. Stranki v zapuščinskem postopku glede vrta nista sklenili nobenega dogovora. Ta je bil sklenjen le glede stavbe in njene vknjižbe. Odločilno je tudi, da ob nacionalizaciji (pa tudi pozneje ne) sporna parcela ni bila določena kot funkcionalno zemljišče k stavbi. Zato se lastninska razmerja na stavbi, ki stoji na parceli št. 248 ne raztezajo na parcelo št. 349. Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) je tožena stranka odgovorila. Opozarja, da revizija ni dovoljena. Sicer pa bi tožeča stranka svoje ugovore morala podati v zapuščinskem postopku. V zemliškoknjižnem postopku je vložila pritožbo, ki je bila zavrnjena. Tako ima tožena stranka dve pravnomočni sodni odločbi, medtem ko tožeči stranki ni uspelo dokazati, da le njej pritiče sporna parcela.

Javni tožilec Republike Slovenije pa se o vročeni reviziji (390.člen ZPP) ni izjavil. Revizija je dovoljena, ni pa utemeljena.

V obravnavanem sporu gre za premoženjskopravni spor, v katerem se tožbeni zahtevek nanaša na izročitev stvari in izvršitev dejanja. V takih sporih revizije ni, če vrednost spornega dela izpodbijane sodbe ne presega določene meje. Z novelo (Uradni list RS št. 55/92), ki je začela veljati 5.12.1992, je bil določen znesek 80.000,00 SIT. Vendar je v 3.odstavku 10. člena novele določeno, da se o reviziji zoper drugostopno sodbo v postopku, ki je bil začet pred uveljavitvijo novele, odloči po določbah ZPP, ki so se uporabljale do uveljavitve tega zakona. V času vložitve tožbe, dne 15.5.1991, je bila revizija dovoljena, če je vrednost izpodbijanega dela presegala 8.000,00 SIT. Po 2.odstavku 40.člena ZPP je v primeru nedenarnih zahtevkov odločilna vrednost glavnega zahtevka, ki ga je tožnik navedel v tožbi. Tožeča stranka je v tožbi označila to vrednost na 8.500,00 SIT in je torej označena vrednost zadostna.

Tožeča stranka zatrjuje, da je na podlagi oporočnega dedovanja, kateremu je sledil sklep o dedovanju zapuščinskega sodišča, pridobila pravico uporabe in uživanja parcele št. 349, kar je v naravi vrt, saj se je dogovor s toženko, ki je bil sklenjen v zapuščinskem postopku, nanašal le na stavbo in parcelo, na kateri stavba stoji t.j. par. št. 348. Gre torej za položaj, ko je tožeča stranka sicer zadovoljna s sklepom o dedovanju, ni pa zadovoljna z izvedbo oz. vpisom tega sklepa v zemljiško knjigo. Tožeča stranka v reviziji opira svojo aktivno legitimacijo na določilo 5.odstavka 213.člena ZD v zvezi z 210.členom ZD in trdi, da bi zapuščinsko sodišče moralo ugotavljati oporočno voljo pokojne glede vrta oz. uživanja sporne parcele, saj bi le tako lahko ugotovilo, da je o teh dejstvih med dedičema spor.

Po 5.odstavku 213.člena ZD pravnomočnost odločbe zapuščinskega sodišča ni ovira za sprožitev pravde takrat, ko zapuščinsko sodišče opravi zapuščinsko obravnavo, moralo pa bi stranko napotiti na pravdo (kar pa določa 210.člen ZD). Revizijsko sodišče ugotavlja, da v danem primeru ne gre za spor o dejstvih, ki jih našteva 2.odstavek 210.člena ZD. Za tožečo stranko je namreč sporna razlaga vsebine sklepa o dedovanju. Peti odstavek 213.člena ZD je potrebno razlagati tako, da lahko sproži pravdo tisti udeleženec zapuščinske obravnane, ki je na zapuščinski obravnavi izpodbijal kakšno dejstvo, in bi moral biti zato napoten na pravdo. Tožeča stranka pa česa takega ni nikoli zatrjevala. Tudi v reviziji ponavlja, da je s sklepom o dedovanju zadovoljna. V zapisniku zapuščinske obravnave (l.št. 13 zapuščinske zadeve) prav tako ni zapisano, da bi tožnik oporekal kakšnemu dejstvu.

Zemljiškoknjižni vpis, ki ga skuša tožeča stranka v tej pravdni zadevi izpodbiti in spremeniti je bil odrejen po uradni dolžnosti (216. člen Zakona o dedovanju, Uradni list SRS št. 15/76, 23/78) zaradi izvedbe pravnomočnega sklepa o dedovanju po pokojni (sklep o dedovanju opr. št. I D ). Zemljiškoknjižni vpis je skladen s sklepom o dedovanju, kar je bilo pravnomočno že ugotovljeno s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 1086/90, z dne 24.10.1990, s katerim je bila pritožba tožeče stranke zavrnjena. Tega pravnomočnega sklepa tožeča stranka v tej pravdni zadevi niti s sklicevanjem na določbe Zakona o dedovanju niti na pravna pravila zemljiškoknjižnega prava ne more izpodbijati. Obstoj tega sklepa, na podlagi katerega je prišlo v zemljiški knjigi le do vpisa solastninskih deležev, pa ni ovira za to, da pravdnima strankama ob morebitni delitvi stvari, pri katerih je v zemljiški knjigi sicer vpisana solastnina, v naravi pripadejo prav tiste stvari, ki so jima pripadle na podlagi oporoke, katere vsebina je povzeta tudi v sklep o dedovanju (4.odstavek točke B sklepa o dedovanju, opr. št. I D , z dne 14.6.1988, l.št. 16).

Upoštevaje zgornjo razlago se izkaže, da so neodločujoče vse ostale revizijske navedbe glede zmotne uporabe materialnega prava (navedbe o zmotni uporabi 224.člena ZD, Zakona o nacionalizaciji najemnih stavb in stavbnih zemljišč in Zakona o pravicah na delih stavb).

Po uradni dolžnosti upoštevne (386.člen ZPP) bistvene kršitve določb ZPP iz 10.točke 2.odstavka 354.člena ZPP v pravdi ni bilo.

Vse kršitve določb pravdnega postopka iz 13.točke 2.odstavka 354.člena ZPP, ki jih revizija očita sodišču druge stopnje, se nanašajo na razloge iz sodbe sodišča druge stopnje o dejstvih, katera pa glede na obrazloženo pravilno uporabo materialnega prava, niso odločujoča. Neutemeljen je revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje ugotovilo drugačno dejansko stanje kot sodišče prve stopnje oz. da ga je ugotovilo samo, ne da bi ga prej ugotovilo sodišče prve stopnje (očitana relativna kršitev določb ZPP iz 1.odstavka 354.člena v zvezi s 270.členom ZPP). Sodišče druge stopnje je v mejah določila 373.člena ZPP razlagalo vsebino listin iz zapuščinskega spisa. Te listine (zapisnik in sklepi zapuščinskega sodišča) so javne listine (1.odstavek 230.člena ZPP) in je pravno sklepanje v zvezi s temi listinami vprašanje preizkusa pravilne uporabe materialnega prava. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393.člen ZPP).