Jedro

Upravni spor ni dopusten zoper dokončne sklepe, ki jih organi izdajo zaradi vodenja postopka, s katerimi pa ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. V obravnavani zadevi ni sporno, da je upravni organ z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 130. člena ZUP združil dve zahtevi za obremenitev nepremičnin s služnostjo v javno korist. Sklep o združitvi zadev pa tudi ni akt iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, saj z njim postopek ni bil končan. Zaradi tega je moralo sodišče tožbo zavreči.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota Ljubljana je z izpodbijanim sklepom v en upravni postopek, ki se bo vodil pod številko 352-62/2014, združila dve zahtevi za obremenitev nepremičnin s služnostjo v javno korist, ki jih je dne 25. 1. 2013 pri upravnem organu vložila Mestna občina Ljubljana, in sicer postopek št. 352-17/2013 za obremenitev lastninske pravice s služnostjo v javno korist na zemljišču s parc. št. 876 k.o. … v idealnem deležu do 1/4, v lasti A.A. in postopek št. 352-18/2013 za obremenitev lastninske pravice s služnostjo v javno korist na zemljiščih s parc. št. 876 (v idealnem deležu do 1/2) ter 877 (do 1/1) obe k.o. ..., obe v lasti B.B. 2. Sklep je prvostopenjski upravni organ utemeljil z ugotovitvijo, da je bilo v zadevi že odločeno o obstoju javne koristi ter uvedbi postopka za obremenitev lastninske pravice s služnostjo v javno korist in da sta odločitvi v obeh prej navedenih zadevah že postali dokončni, v zadevi, ki se nanaša na zavezanca B.B. pa tudi pravnomočna. Skliceval se je na določbo prvega odstavka 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

3. Tožnik v tožbi odločitvi oporeka in navaja, da je o pritožbi zoper izpodbijan sklep odločalo Ministrstvo za okolje in prostor, ki je z odločbo z dne 23. 1. 2015 pritožbo zavrnilo. Odločitev je nepravilna in nezakonita. Tožnik primarno uveljavlja nedoločnost izpodbijanega sklepa in navaja, da je bil izdan na podlagi napačne uporabe materialnega prava, saj se sklep sklicuje na določbe Stvarnopravnega zakonika. Odločitev je avtoritarna, ker prejudicira odločitev v obeh sporih. Prav tako oba postopka nista primerljiva, saj se nahajata v različnih fazah. Upravni organ tudi ni utemeljil načela ekonomičnosti. Kršene so bile pravice stranke do sodelovanja v postopku, zato tožnik predlaga, da se ga v postopku za razjasnitev zadeve zasliši. Podredno tožnik dvomi tudi v ustrezno varovanje njegovih pravic v postopku in naj se postopka vodita tako kot do sedaj. Sodišču predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in povrnitev stroškov postopka.

4. Stranke z interesom odgovora na tožbo niso podale.

5. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni poslala.

K I. točki izreka:

6. Tožba se zavrže iz naslednjih razlogov:

7. V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Upravni akt pa je upravna odločba, izdana v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim organ odloči o pravici, obveznosti ali o pravni koristi posameznika, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (2. člen Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). Po določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

8. Iz navedenih določb ZUS-1 izhaja, da upravni spor ni dopusten zoper dokončne sklepe, ki jih organi izdajo zaradi vodenja postopka, s katerimi pa ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. V obravnavani zadevi ni sporno, da je upravni organ z izpodbijanim sklepom, na podlagi prvega odstavka 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), združil dve zahtevi za obremenitev nepremičnin s služnostjo v javno korist in sicer postopek št. 352-17/2013 in postopek št. 352-18/2013, kar pomeni, da o predlogu Mestne občine Ljubljana za obremenitev lastninske pravice s služnostjo v javno korist še ni bilo odločeno. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da predstavlja izpodbijani sklep procesno odločitev, saj z njim ni bilo odločeno o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke in da zato ne sodi med upravne akte iz 2. člena ZUS-1. 9. Prav tako izpodbijani sklep o združitvi postopka, ki ga izpodbija tožnik, ni akt iz prej citiranega drugega odstavka 5. člena ZUS-1, saj z njim postopek ni bil končan, ampak sta bila le dva postopka združena v isto obravnavo. Zaradi tega je moralo sodišče tožbo, na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, zavreči. K II. točki izreka:

10. Tožnik je ob vložitvi tožbe zahteval povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, zato je moralo sodišče zahtevek za povrnitev stroškov postopka zavrniti.