Jedro

Delo zdravstvenega tehnika na urgentnem oddelku bolnišnice samo po sebi ni nevarno, zlasti, če niso ugotovljene okoliščine, ki bi predstavljale večjo nevarnost od običajne pri delu s strankami. Ker ni bilo ugotovljeno, da je bil pacient, ki je tožnika udaril, vinjen, drogiran, posebno agresiven ali imel kakšne druge posebne lastnosti, tožnikov poklic ne predstavlja dela s povečano nevarnostjo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo o temelju tožbenega zahtevka, in sicer je razsodilo, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku pri del pri zavarovancu tožene stranke.

Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka. V pritožbi uveljavlja vse tri dopustne pritožbene razloge in navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge za vpogled v spis Okrajnega sodišča v Celju in za zaslišanje priče B. Š., čigar naslov se nahaja v navedenem spisu, ker da sodišče predlaganega spisa ni moglo identificirati, tožena stranka pa ni navedla naslova predlagane priče. Pritožnica navaja, da je obrazložila, da gre najverjetneje za kazenski spis zoper B. Š., ki je predmetnega dne udaril tožnika, razpolaga pa le s številko spisa, ki ga je prejela od policijske postaje. Meni, da je sodišče prve stopnje dokaza zavrnilo neutemeljeno. Nadalje navaja, da dela z ljudmi ni mogoče šteti za nevarno dejavnost, zato objektivna odgovornost zavarovanca pritožnice ne more biti podana. Tožnik sam je izpovedal, da so pacienti različni, nekateri so prijazni, drugi so narkomani, hudo bolni, nekateri pa so tudi nevarni. Glede na to je mogoče zaključiti, da gre za psihološko tipično strukturo ljudi, ki ne odstopa od povprečja ljudi nasploh in ne od drugih dejavnosti. Pritožnica se strinja z zaključkom sodišča, da je pacient tožnika udaril hitro, kar pomeni, da tega ne bi mogel preprečiti niti varnostnik, če bi stal zraven, ne strinja pa se, da je napad pacienta v zdravstveni organizaciji pričakovan dogodek. Potemtakem bi lahko vsak pričakoval, da ga bo pacient, stranka ipd. brez razloga udaril, zato bi bila vsaka situacija, kjer kdo prihaja v stik s sočlovekom, nevarna (tudi delo prodajalke, kontrolorja kino vstopnic, sladoledarja ipd.). Dela v bolnišnici tako ni mogoče šteti za nevarno dejavnost. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano odločitev razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je tožnik v času škodnega dogodka delal kot zdravstveni tehnik na urgentnem oddelku S. b. C. Pri izročanju zdravstvene dokumentacije za sprejem na oddelek ga je poškodoval razjarjen pacient tako, da ga je z glavo udaril v predel nosu. Delo zdravstvenega tehnika v urgentni službi bolnišnice je zaradi večjega števila vinjenih in drogiranih ter drugače nasilnih pacientov nevarno, zlasti v nočnem času ob vikendih, ko se je zgodil tudi predmetni škodni dogodek, saj obseg, predvsem pa lastnosti ljudi predstavljajo za tamkajšnje delavce povečano nevarnost, za katero pa odgovarja tožnikov delodajalec, ki je zavarovanec tožene stranke. Tožena stranka je uveljavljala ekskulpacijski razlog, da napada pacienta ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga preprečiti. V zvezi s tem je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je pacient sicer res udaril tožnika tako hitro, da tega ne bi mogel preprečiti niti varnostnik, če bi stal zraven, da pa sicer udarec razjarjenega pacienta v zdravstveni ustanovi glede na čas (večerne ure), kraj (urgentni oddelek) in pretekle izkušnje tam zaposlenih ni nepričakovan dogodek.

Pritožba sicer pravilno poudarja, da v konkretnem primeru objektivna odgovornost ni podana, saj delo s strankami kljub različnim možnim reakcijam strank v sodni praksi ni opredeljeno kot nevarno, pa tudi očitek, da je na urgentnem oddelku bolnišnice mogoče najti večje število vinjenih, drogiranih ali nasilnih pacientov, ni utemeljen, saj te lastnosti pri poškodovalcu niso bile ugotovljene. Vendar pa je podana krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke, katere predpostavke so nastanek škode, protipravnost, vzročna zveza in krivda, vse te pa je sodišče prve stopnje (kljub navedbi, da se v presojo pogojev za odgovornost tožene stranke iz krivdnih razlogov ni spuščalo) v obrazložitvi izpodbijane sodbe vendarle ugotovilo. Tako je ugotovilo, da se je tožnik poškodoval na delovnem mestu zdravstvenega tehnika, in sicer mu je razburjeni pacient ob izročanju zdravstvene dokumentacije za sprejem v bolnišnico z udarcem z glavo poškodoval nos. Od začetka prepira med tožnikom in pacientom do poškodovanja je minilo kar nekaj časa, saj je sodišče ugotovilo, da je priča Z. G., zaposlena kot medicinska sestra, izpovedala, da je bil prepir med tožnikom in pacientom, ki je potekal na hodniku, moteč za delo v ambulanti, zato je vrata zaprla, prepir pa se je še nadaljeval. Tudi tožnik je izpovedal, da je prepir trajal kar nekaj časa, in sicer tri ali štiri minute, preden ga je pacient udaril. Glede na ugotovljeno časovno trajanje dogodka od začetka prepira do udarca pa se izkažejo za neutemeljene trditve tožene stranke, da morebitni varnostnik škodnega dogodka ne bi mogel preprečiti. Ugotovitve sodišča o izkušnjah zaposlenih pri zavarovancu tožene stranke, in sicer prič Z. O., Z. G. in L. M., potrjujejo, da je na tem urgentnem oddelku že v preteklosti prihajalo do podobnih dogodkov. Zato je utemeljen očitek zavarovancu tožene stranke, da v nasprotju z določilom 5. čl. Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. št. 56/1999 in naslednje) ni zagotovil varnosti pri delu. Če bi bil namreč varnostnik navzoč, bi ob ugotovljenem najmanj nekaj minutnem zelo glasnem razburjanju pacienta lahko ukrepal in preprečil nastanek škodnega dogodka. Sam udarec je bil resda hipen dogodek, vendar je do tega prišlo po nekaj časa trajajočem predhodnem glasnem razburjanju pacienta, to pa je bil tisti čas, ko bi lahko pooblaščena oseba za varovanje posegla v dogajanje in preprečila škodni dogodek.

Sodišče prve stopnje je ravno tako ugotovilo, da tožnik k nastanku škodnega dogodka ni z ničemer soprispeval, kar pa ni bilo pritožbeno izpodbijano.

Glede na to, da je krivdna odgovornost primarna in objektivna šele sekundarna, sodišče prve stopnje pa je obrazložilo tako predpostavke krivdne kot tudi objektivne odgovornosti, je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku odškodninsko odgovorna za konkretni škodni dogodek, pravilna, a iz drugih materialnopravnih razlogov. Tako je tožena stranka odškodninsko odgovorna na podlagi I. odst. 131. čl. in 135. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) v zv. s I. odst. 184. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), ne pa na podlagi 150. čl. OZ, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje.

Pritožba še navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokaz z vpogledom v spis Okrajnega sodišča v Celju opr. št. 6/12212 in z zaslišanjem priče B. Š. Sodišče druge stopnje zaključuje, da izvedba teh dveh dokaznih predlogov ni bila potrebna, saj je bilo dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno že na podlagi izpovedb zaslišanih prič in tožnika, zato je sodišče prve z zavrnitvijo teh dokaznih predlogov ravnalo pravilno.

Izpodbijano sodbo je sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti preizkusilo tudi iz razlogov iz II. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker pa ni našlo ne kršitev, na katere pazi uradoma, in tudi ne pritožbeno uveljavljanih, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo (353. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških toženke je pritožbeno sodišče sprejelo na podlagi 164. čl. v zv. s I. odst. 165. čl. ZPP.