22. 9. 2021

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobude in ustavne pritožbe Tomaža Špacapana, Ljubljana, ki ga zastopa Odvetniška družba Dernovšek, o. p., d. o. o., Ljubljana, na seji 22. septembra 2021

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 56. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 96/12, 39/13, 44/14, 102/15, 23/17, 40/17, 65/17, 28/19, 75/19, 139/20, 51/21 in 121/21) se zavrne.

2.Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 388/2018 z dne 24. 1. 2019 v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. V Ps 1422/2017 z dne 19. 6. 2018 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

1.Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju Zavod) je zavrnil zahtevo pritožnika za priznanje pravice do družinske pokojnine po očetu. Odločil je, da pritožnik, invalid I. kategorije in prejemnik invalidske pokojnine, ne izpolnjuje pogoja iz druge alineje prvega odstavka 56. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2), po katerem se šteje, da je zavarovanec ali uživalec pravice do svoje smrti preživljal družinskega člana, če njegovi povprečni mesečni dohodki v zadnjem koledarskem letu pred zavarovalnim primerom niso presegli 29 % najnižje pokojninske osnove, veljavne ob nastanku zavarovalnega primera. Zavod je ugotovil, da je pritožnik v letu 2016 prejemal invalidsko pokojnino v znesku 266,30 EUR, kar je presegalo 29 % najnižje pokojninske osnove v višini 224,77 EUR. Zavod je v pritožbenem postopku tako odločitev prve stopnje potrdil.

2.Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb Zavoda in za vrnitev zadeve Zavodu v ponovno odločanje oziroma podredno, da je pritožnik upravičen do družinske pokojnine po očetu od 3. 2. 2017 dalje. Sklenilo je še, da stroški zastopanja pritožnika bremenijo proračun sodišča. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede stroškov zastopanja je odločilo enako kot sodišče prve stopnje. Vrhovno sodišče je zavrnilo predlog za dopustitev revizije. Sodišči prve in druge stopnje sta pritrdili ugotovitvi Zavoda, da pritožnik za pridobitev pravice do družinske pokojnine ne izpolnjuje pogoja iz druge alineje prvega odstavka 56. člena ZPIZ-2. Sodišči sta zavrnili pritožnikove navedbe o protiustavnosti navedenega pogoja.

3.Zoper odločitvi sodišč prve in druge stopnje vlaga pritožnik ustavno pritožbo. Hkrati pa vlaga tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 56. člena ZPIZ-2. Navaja, da je izpodbijana določba v neskladju z načelom socialne države iz 2. člena Ustave in pravico do socialne varnosti iz prvega odstavka 50. člena Ustave. Navedeno neskladje naj bi bilo podano zato, ker je dohodkovni cenzus določen tako nizko, da s tem v celoti izključuje iz sistema družinske pokojnine potencialne upravičence, ki cenzus sicer presegajo (lahko tudi le minimalno kot v primeru pobudnika), vendar naj bi jih zavarovanec v skladu s 55. členom ZPIZ-2 kljub temu moral preživljati. Izpodbijana ureditev naj bi bila v neskladju s pravico iz prvega odstavka 50. člena Ustave tudi zato, ker pobudniku zaradi nepriznanja družinske pokojnine ni več zagotovljena socialna varnost, ki mu jo je do svoje smrti zagotavljal oče iz sredstev svoje pokojnine. Izpadlih sredstev preživljanja, ki mu jih je zagotavljal oče, naj z dodatkom za pomoč in postrežbo ne bi bilo mogoče nadomestiti. Ta dodatek naj bi namreč prejemal že za časa očetovega življenja. Prav tako naj pravici do denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka ne bi bili ustrezni nadomestili za pravico do družinske pokojnine, saj naj ne bi bili trajni. Izpodbijana ureditev naj bi tako povzročila tudi, da pobudnik nima lastnih, zadostnih sredstev za preživljanje. Iz navedenih razlogov naj bi bila izpodbijana ureditev tudi v neskladju s 34. in 35. členom Ustave. Pobudnik meni, da je izpodbijana ureditev tudi v neskladju s 14. in 22. členom Ustave. Določitev dohodkovnega cenzusa zgolj v določenem odstotku naj bi bila arbitrarna. Ureditev naj pristojnim organom ne bi omogočala presoje upravičenosti do prejemanja družinske pokojnine v skladu z namenom te pravice in pogojev po 55. členu ZPIZ-2. Posledice izgube prejemanja družinske pokojnine v primerjavi s preseganjem cenzusa naj bi bile nesorazmerne. Meni še, da bi cenzus moral biti določen na način lestvice, s čimer bi se doseglo, da upravičenec ne bi v celoti izgubil pravice. Izpodbijana ureditev naj bi bila v neskladju s 14. členom Ustave tudi zato, ker za pridobitev pravice do družinske pokojnine določa zgolj dva kriterija. Za zagotovitev enake obravnave upravičencev invalidov z drugimi upravičenci bi morala upoštevati več kriterijev. Pobudnik pojasni, da nimajo vsi enakih potreb, prav tako naj bi bili življenjski stroški v različnih delih Republike Slovenije različni. Ker pri urejanju upravičenosti do družinske pokojnine niso bile upoštevane posebne, drugačne okoliščine, prisotne pri družinskih članih invalidih, naj bi bila izpodbijana ureditev tudi v neskladju s posebnim varstvom invalidov iz 52. člena Ustave. Pobudnik navaja še, da mu je bilo ob predlogu za njegovo invalidsko upokojitev (zaposlen je bil na zavodu za zaposlovanje) zagotovljeno, da bo po smrti staršev upravičen do družinske pokojnine. Ker naj prej veljavni zakon ne bi določal dohodninskega cenzusa, naj bi pričakoval, da bo pravico po očetovi smrti dobil. Cenzus naj bi bil namreč določen v podzakonskem aktu, vendar ga je Ustavno sodišče razveljavilo. Pritožnik v ustavni pritožbi za utemeljitev kršitev človekovih pravic iz 14., 22., 34., 35., 50. in 52. člena Ustave ter načela socialne države iz 2. člena Ustave navaja enake razloge, s katerimi utemeljuje zatrjevano protiustavnost prvega odstavka 56. člena ZPIZ-2.

4.Po drugem odstavku 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče pobudo zavrne, če od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja. Ko gre za oceno ustavnosti zakona oziroma oceno ustavnosti ali zakonitosti podzakonskega predpisa, sprejme pobudo za začetek takega postopka Ustavno sodišče torej le tedaj, če bo lahko na njeni podlagi odločilo o pomembnem ustavnopravnem vprašanju. Pomembno ustavnopravno vprašanje, kadar se pobuda vlaga hkrati z ustavno pritožbo, pa je lahko samo tisto, ki je odločilno za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo. Po oceni Ustavnega sodišča ta pobuda ne odpira pomembnih ustavnopravnih vprašanj, zato jo je Ustavno sodišče zavrnilo (1. točka izreka).

5.Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS (2. točka izreka).

6.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena in drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Rok Čeferin, dr. Dunja Jadek Pensa, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejelo soglasno.

dr. Rajko Knez Predsednik