Jedro

Pri zmoti glede zakonskega znaka kaznivega dejanja gre za dejansko zmoto v ožjem pomenu, kar pomeni, da naj se obsojenec ne bi zavedal navedenega zakonskega znaka in da zato pri njem ni podan naklep.

Ni bistveno, ali je obsojenec kot samostojni podjetnik posloval izven okvira svoje dejavnosti ali v njenem okviru, temveč da kot odgovorna oseba pri pravni osebi ni prijavil celotnega dohodka pravne osebe prav z namenom, da bi se z opustitvijo prijave prihodkov izognil plačilu dohodnine.

Izrek

Zahteva zagovornikov obs. F.F. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 400.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo z dne 4.11.2004 obs. F.F. spoznalo za krivega kaznivega dejanja davčne zatajitve po 3. in 1. odstavku 254. člena v zvezi z 2. odstavkom 36. člena KZ ter mu po 50. in 51. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osem mesecev zapora ter preizkusno dobo dveh let. Po 95. členu (1. odstavku) Zakona o kazenskem postopku (ZKP) mu je naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka in plačilo 200.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 5.10.2005 delno ugodilo pritožbi državne tožilke in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu v izrečeni pogojni obsodbi po 2. odstavku 36. člena KZ določilo stransko kazen 2.000.000,00 SIT, ki jo je dolžan plačati v dveh mesecih po pravnomočnosti sodbe. V ostalem je pritožbo okrožne državne tožilke, v celoti pa pritožbo zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo v plačilo 150.000,00 SIT povprečnine.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo so zagovorniki pravočasno vložili zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, to je zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP ter drugih kršitev določb postopka, ki so vplivale na zakonitost in pravilnost odločb ter 1. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, zaradi kršitve kazenskega zakona. Predlagajo, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi ugodi in izpodbijani odločbi spremeni tako, da obsojenca oprosti očitanega mu kaznivega dejanja, podrejeno pa da ju razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem po določbi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložniki zahteve trdijo, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. V opisu kaznivega dejanja, vsebovanega v točki a) in b), ni konkretno navedeno, kolikšen znesek premoženjske koristi naj bi si obsojenec pridobil z vsakim od očitanih mu dejanj oziroma za kolikšen znesek se je pri posamično opisanem dejanju izognil plačilu dohodnine. Naveden je le seštevek oziroma skupni znesek neplačane dohodnine. Po naziranju vložnikov zahteve je zato izrek sodbe v tem delu nerazumljiv, sodba pa glede tega tudi nima razlogov.

Iz izreka pravnomočne sodbe sledi očitek, da obsojenec ni prijavil dela prihodkov obratovalnice, in sicer iz naslova obračunanih obresti v znesku 12.074.982,90 SIT in iz naslova prejetih odškodnin od Zavarovalnice T. v znesku 2.050.120,00 SIT. S tem pa se je izognil plačilu dohodnine v znesku 6.348.667,00 SIT. Dejanski zaključki sodišča prve stopnje, ki se je oprlo na izvedene dokaze, posebej še na izvid in mnenje izvedenke davčne in finančne stroke, so v skladu s takšnim opisom kaznivega dejanja. Sodišče druge stopnje je pritožbene navedbe, ki zadevajo to vprašanje, presodilo, in takšno presojo, ki jo sprejema tudi Vrhovno sodišče, razumno utemeljilo. Glede nato, da sta v opisu dejanja konkretizirana zneska iz obeh naslovov neprijavljenih dohodkov, izrek sodbe še ni nerazumljiv, ker v njem ni ločeno prikazana dohodnina, pravnomočni sodbi pa v takem položaju tudi ni mogoče očitati odsotnosti razlogov o odločilnem dejstvu. Ob ugotovitvi sodišča, da obsojenec v opisanih primerih ni prijavil prihodkov, da sta prihodka iz obeh naslovov obdavčena z enako davčno stopnjo in da le iz izračuna skupnega zneska dohodnine, katere plačilu se je izognil obsojenec, niso zatrjevane nobene pomanjkljivosti, ni mogoče sklepati na zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

Po stališču zahteve obsojenec ni storil kaznivega dejanja davčne zatajitve, ker je bil prihodek iz naslova realnih obresti pridobljen s prepovedano dejavnostjo oziroma izvira iz protipravnega posla posojanja denarja, ki kot tak ne more biti podlaga za davčno obveznost. Obsojenec bi lahko odgovarjal le za prekršek, ker je prekoračil registrirano dejavnost skladno določilu 3. odstavka 4. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD). Prihodka, ki ga je obsojenec pridobil s posojanjem denarja, ni bil zavezan prijaviti kot osnovo za odmero dohodnine in zato ni uresničil znakov očitanega mu kaznivega dejanja.

Sodišče druge stopnje utemeljeno ni sledilo navedenemu stališču obrambe. Med ostalim je presodilo, da se obravnavano kaznivo dejanje in prekršek med seboj ne pokrivata in da imata istočasno vsak povsem drugo vsebino. Poudarilo je tudi, da v konkretnem primeru ni bistveno, ali je obsojenec kot samostojni podjetnik posloval izven okvira svoje dejavnosti ali v njenem okviru, temveč da kot odgovorna oseba pri pravni osebi ni prijavil celotnega dohodka pravne osebe prav z namenom, da bi se z opustitvijo prijave prihodkov izognil plačilu dohodnine. Stališču zahteve, ki nasprotuje takšni razlagi, ni mogoče slediti. Če je obsojenec kot podjetnik opravljal dejavnost, za katero ni bil registriran, ne pomeni, da se je ukvarjal s prepovedano dejavnostjo in da njegov prihodek iz naslova realnih obresti izvira iz protipravnega posojanja denarja. Ukvarjanje s to dejavnostjo samo po sebi ni prepovedano in tudi ni kaznivo. Obsojenec bi lahko odgovarjal za prekršek, ker njegova firma ni bila registrirana za opravljanje kreditnih poslov. Ker jih je kljub temu opravljal, je bil dolžan prihodek od realnih obresti glede na davčne predpise, navedene v pravnomočni sodbi, prijaviti v napovedi za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti. Obsojenec tega ni storil in zato je ugotovitev pravnomočne sodbe, da je izvršil obravnavano kaznivo dejanje, utemeljena.

Vložniki zahteve tudi menijo, da je ostalo nerazjasnjeno vprašanje dejanske zmote. Trdijo, da je v tem primeru podana dejanska zmota, ki izključuje kazensko odgovornost in da gre za kršitev materialnega zakona, s čimer uveljavljajo kršitev kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP. Pri utemeljevanju te kršitve zahteva dokazuje, da se je obsojenec s poenostavljenim postopkom direktnega nakazila z žiro računa na račun OZ U. zavestno in hote izpostavil kazenskemu postopku, z očitanim mu ravnanjem pa si pridobil celo manjšo korist, saj so bile obresti v obnovljenem davčnem postopku vštete v prihodek, s čimer je bila njegova obdavčitev večja in se s tem izpostavil možnosti denarne kazni, ki mu je bila kasneje tudi izrečena. Tako je ravnal le zato, ker se ni zavedal, da s tem uresničuje znake kaznivega dejanja. Kljub navedenemu splošnemu zaključku je takšno utemeljitev mogoče razlagati kot trditev, da je obsojenec bil v zmoti glede zakonskega znaka obravnavanega kaznivega dejanja, ki zadeva opustitev prijave dohodka. Gre za dejansko zmoto v ožjem pomenu, kar pomeni, da naj se obsojenec ne bi zavedal navedenega zakonskega znaka in da zato pri njem ni podan naklep.

S pravnomočno sodbo je ugotovljeno, da je obsojenec kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom. Sodišče je izhajalo iz okoliščin, da je obsojenec končal ekonomsko fakulteto, da že več let upravlja z različnimi družbami kot lastnik ali solastnik, da je vedel, da plasira sredstva kot podjetnik preko svojega podjetja in da so obresti kot tudi plačana odškodnina za povzročeno škodo prihodek, ki ga je treba obračunati in knjižiti, na kar ga je opozorila tudi računovodkinja. Sodišče je na podlagi teh okoliščin utemeljeno sklepalo na obsojenčevo naklepno ravnanje. Ta dejstva v povezavi z ugotovljenimi ostalimi okoliščinami, ki so navedene v obrazložitvi pravnomočne sodbe, ne dopuščajo zaključka, da je obsojenec bil v zmoti glede zakonskega znaka opustitve prijave dohodka in s tem tudi ne zaključka, da je ravnal v dejanski zmoti.

Po navedbah zahteve so razlogi obeh izpodbijanih sodb nejasni in s seboj v nasprotju, z zavrnitvijo dokaznega predloga obrambe za postavitev novega izvedenca pa so bile kršene obsojenčeve pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist. Slednje je vplivalo na zakonitost obeh izpodbijanih sodb. S tem zahteva uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka in iz 2. odstavka 371. člena ZKP.

Trditve o popolni nejasnosti razlogov pravnomočne sodbe zahteva ni obrazložila. Zato v tem obsegu uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka ni mogoče preizkusiti (1. odstavek 424. člena ZKP).

Nasprotje v razlogih sodbe je po mnenju zahteve podano, ker sodišče po eni strani zaključuje, da znesek nakazil predstavlja sredstva, ki jih je obsojenec kot samostojni podjetnik pridobil iz terjatev do OZ U., sredstev kredita za dejavnost in iz sredstev žiro računa, po drugi strani pa, da pridobljenih sredstev, ki so nakazana kot avansi ni uporabil za nabavo materiala. S temi razlogi je sodišče v bistvu utemeljilo zaključek, ki ga je oprlo na izvedensko mnenje in ostale dokaze, da so bila sredstva za avanse OZ U. dana iz sredstev, namenjenih za opravljanje dejavnosti podjetja in da niso bila porabljena za namene dobave blaga. Ne gre torej za položaj, v katerem bi bili razlogi pravnomočne sodbe v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Z obrazložitvijo, ki jo vsebuje zahteva, zlasti z navajanjem, da je sodišče enostavno opravilo seštevek prejetih in nakazanih zneskov, ne da bi sploh samo ugotavljalo finančno situacijo obsojenca kot privatne osebe in kot samostojnega podjetnika, pri čemer se sklicuje na izvedensko mnenje, ki ga je sodišču predložila obramba ter z lastno presojo izvida in mnenja B. G., uveljavlja v nasprotju z 2. odstavkom 420. člena ZKP zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

Obramba je na glavni obravnavi predlagala postavitev drugega izvedenca za davčno in finančno stroko. Med ostalim je podvomila v tisti del mnenja izvedenke B.G.T., v katerem je pojasnila, da so obresti obdavčene, ker je bilo nakazilo na OZ U. opravljeno z obsojenčevega žiro računa. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ta dokazni predlog in ga tudi utemeljilo, pri čemer so razlogi zapisani tako v zapisniku o glavni obravnavi kot tudi v obrazložitvi sodbe.

V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje so zagovorniki menili, da je sodišče z zavrnitvijo postavitve novega izvedenca davčno-finančne stroke prekršilo obsojenčeve pravice obrambe. Poudarili so, da obstoji dvom o pravilnosti stališča izvedenke B. G., ki se nanaša na opredelitev svojstva sredstev na žiro računu samostojnega podjetnika. Sodišče druge stopnje je presodilo, da prvostopenjsko sodišče ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka, ker je zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov. Poudarilo je, da je takšna odločitev v sodbi tudi obrazložena, medtem ko pritožniki niso utemeljili, v čem je zavrnitev dokazov vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

Po načelu proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, obramba pa mora obstoj in pravno relevantnost dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. V dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca, sodišče ga mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.

Sicer odločilno dejstvo, da so bila sredstva za avanse OZ U. dana iz sredstev, namenjenih za opravljanje dejavnosti, je sodišče oprlo na izvid in mnenje izvedenke za davke in finance. Pri zavrnitvi dokaznega predloga za postavitev drugega izvedenca je upoštevalo, da je obsojenec del posojenih sredstev (21.865.346,00 SIT) pridobil na podlagi dolgoročnega investicijskega kredita, ki je bil namenjen za razširitev kapacitet proizvodnje in da je bil navedeni znesek nakazan kot avans na OZ U. direktno preko D. banke, ostali zneski pa so bili nakazani z žiro računa obsojenca kot samostojnega podjetnika in ne kot fizične osebe. S tem je sodišče dejansko presodilo, da okoliščine v zvezi s stanjem na lastniškem računu samostojnega podjetnika zaradi ocene narave sredstev in ugotovitve, ali je obsojenec kot samostojni podjetnik imel dovolj sredstev, da bi jih lahko posojal, niso odločilne. Zato je utemeljeno zavrnilo predlog za zaslišanje drugega izvedenca davčne in finančne stroke. Tudi na podlagi navedb, ki so v zahtevi le ponovljene, ni mogoče sklepati, da bi izvedba predlaganega dokaza lahko spremenila stanje stvari, prav tako pa ne omogočajo zaključka, da bi neizvedeni dokaz ustvarjal dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti lahko imel za posledico izrek oprostilne sodbe. Zaradi navedenega sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga ni kršilo obsojenčeve pravice obrambe, ki je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe (2. odstavek 371. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujejo vložniki zahteve. Zato je zahtevo zagovornikov obs. F.F. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavku 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).