Jedro

Tožeča stranka z nedenarnim zahtevkom zahteva izpraznitev stanovanja v Kopru. Če je pristojnost sodišča ali pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, mora tožeča stranka v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta. Ker ni ravnala v skladu s citiranim določilom, tožena stranka pa tej pomanjkljivosti ni pravočasno ugovarjala, revizija tožene stranke ni dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka izprazniti stanovanje št. 12 v prvem nadstropju stanovanjskega bloka v Kopru, ter ga praznega oseb in stvari v 15-dneh izročiti tožeči stranki. Naložilo ji je tudi, da mora tožeči stranki plačati 1.148.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.7.2002 do plačila in ji povrniti 150.000 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.3.2003 do plačila.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo je tožena stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Meni, da sodbe sodišča druge stopnje, kolikor se nanaša na plačilo 1.148.000 SIT, sploh ni mogoče preizkusiti. Ni res, da je bila priča L. I. predlagana le v zvezi z višino najemnine, saj je tožena stranka zaslišanje te priče že v odgovoru na tožbo ponudila kot dokaz v zvezi z okoliščinami, v katerih je bila podpisana najemna pogodba. Tudi glede tega sodba sodišča druge stopnje nima razlogov, niti se pritožbeno sodišče ni opredelilo glede pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga z zaslišanjem priče L. I. Če je sodišče druge stopnje menilo, da je bil s pogodbo jasno določen čas najema, mora to veljati tudi glede najemnine. Stranki sta bili v postopku neenakopravno obravnavani. Sodišče druge stopnje je v svoji sodbi spremenilo dejansko podlago, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni dovoljena.

Tožeča stranka je s tožbo objektivno kumulirala tri tožbene zahtevke - dva denarna in nedenarni zahtevek.

V premoženjskih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 36/04 - ur. p. b. - ZPP). Če uveljavlja tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, je za dovoljenost revizije odločilna vrednost seštevka vseh zahtevkov; če imajo zahtevki različno (dejansko ali pravno) podlago, pa je za dovoljenost revizije odločilna vrednost vsakega posameznega zahtevka (41. v zvezi z 39. členom ZPP). V obravnavani zadevi tožeča stranka terja 638.000 SIT iz naslova najemnega razmerja med pravdnima strankama in 510.000 SIT kot plačilo uporabnine iz naslova neopravičene obogatitve tožene stranke, ki se po prenehanju pogodbenega razmerja ni izselila iz stanovanja. Ker se njena zahtevka ne opirata na isto pravno podlago (v prvem primeru gre za pogodbeno pravno podlago, v drugem primeru pa so za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka relevantne določbe 210. - 214. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl.), delno pa je različna tudi dejanska podlaga, je treba dovoljenost revizije presojati za vsak zahtevek posebej. Ker nobeden med njima ne presega 1.000.000 SIT, revizija ni dovoljena za nobenega od njiju.

Tožeča stranka z nedenarnim zahtevkom zahteva izpraznitev stanovanja v Kopru. Če je pristojnost sodišča ali pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, mora tožeča stranka v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta. Ker ni ravnala v skladu s citiranim določilom, tožena stranka pa tej pomanjkljivosti ni pravočasno ugovarjala (primerjaj s tretjim odstavkom 44. člena ZPP), revizija tožene stranke ni dovoljena (glej pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 16.12.1993, Poročilo VSS 2/93, stran 12). Nastalega položaja ni mogoče sanirati z izpeljavo postopka po 108. členu ZPP. Vrnitev tožbe v popravo z namenom, da tožnik navede vrednost spornega predmeta, bi ogrozila enakopravnost strank v postopku, saj bi bila s tem pravica do revizije prepuščena le eni stranki (izčrpno o tem z vidika enakega varstva pravic glej sklep II Ips 346/2006).

Ker revizija ni dovoljena, jo je moralo revizijsko sodišče zavreči (377. člen ZPP).