Jedro

Po presoji pritožbenega sodišča glede na zgoraj citirano materialnopravno podlago prokurist ni zgolj pooblaščenec gospodarske družbe v smislu 86. člena ZPP, temveč je narava prokure po 35. členu ZGD-1 bolj podobna pravni naravi zakonitega zastopnika, ki mora imeti za določena procesna dejanja v imenu gospodarske družbe v postopku pred sodiščem, kjer gre za razpolaganje z nepremičninami, posebno dovoljenje (prvi odstavek 79. člena ZPP), in sicer dovoljenje zakonitega zastopnika gospodarske družbe.

Iz zapisnika o prvem naroku za glavno obravnavo izhaja, da je I. H. za drugega toženca pristopil kot njegov zakoniti zastopnik. Sodišče prve stopnje pa je v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da je direktorica drugega toženca M. M. H. v dopisu z dne 22. 3. 2017 (v 8 dnevnem roku, dodeljenem s sklepom z dne 14. 3. 2017) in v lastni izpovedbi, ko je bila na naroku 2. 7. 2019 zaslišana kot stranka, odobrila pravdna dejanja, ki jih je za drugega toženca kot njegov prokurist opravil I. H., ki je bil v času tega naroka že zakoniti zastopnik drugega toženca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v celoti potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v točki I izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, s katerim sta zahtevala, da sodišče: - ugotovi, da so (sta) prvi tožnik in prvi toženec v svojem imenu in za svoj račun in kot prokurist v imenu in za račun drugega toženca dne 10. 5. 2014 sklenili(a) fiduciarni dogovor z vsebino, da se je prvi toženec v svojem imenu in za svoj račun in kot prokurist v imenu in na račun drugega toženca zavezal, da bosta prvi toženec in drugotoženec premostitveno in kot fiduciarja na javnih dražbah, na katerih se bodo prodajale nepremičnine M. R., kupila nepremičnine, ki predstavljajo posestvo M. R., in sicer 15 nepremičnin (katerih identifikacijski znaki so določno navedeni v izreku), da sta se prvi toženec in drugi toženec zavezala, da bosta po opravljenem nakupu navedenih nepremičnin le-te brezpogojno in na prvi poziv prvega tožnika ali drugega tožnika prodala kateremu koli od dveh bratov K., in sicer M. K. ali E. K. ali kateri drugi pravni ali fizični osebi, ki ji zakon ne prepoveduje nakupa in jo bo določil prvi tožnik ali drugi tožnik in podatke o tej osebi sporočil prvemu in drugemu tožencu, prvi in drugi toženec pa sta navedene nepremičnine dolžna prodati po ceni, po kateri sta nepremičnine kupila na javnih dražbah 21. 5. 2014 in 4. 5. 2016 pri Okrajnem sodišču v Šmarju pri Jelšah, povečanih za srednjo obrestno mero bank, ki ne bo večja od 6 % letno, zaradi česar bodo stranke sklenile ustrezno pisno kupoprodajno pogodbo, od trenutka, ko bosta prvi toženec in drugi toženec kupila nepremičnine, pa do prodaje nepremičnin na poziv katerega od upravičencev pa bo prvi tožnik upravljal s kupljenimi nepremičninami (točka I/1 izreka).

- da sta prvi toženec in drugi toženec dne 4. 5. 2016 in dne 21. 5. 2014 na izvedenih javnih dražbah odkupila nepremičnine katerih identifikacijski znaki so v izreku določno navedeni in tudi zneski kupnine za vsako nepremičnino in katere nepremičnine je kupil prvi toženec ter katere drugi toženec (točka I/2 izreka), - da sta na podlagi podanega pisnega poziva za sklenitev kupoprodajne pogodbe, ki ga je prvi tožnik posredoval prvemu tožencu in drugemu tožencu, toženca dolžna kot fiduciarja in prodajalca najkasneje v 15 dneh od pravnomočnosti te sodbe skleniti s kupcem, ki ga je v skladu s fiduciarnim dogovorom določil prvi tožnik, to je osebo M. K., kot kupcem iz fiduciarnega dogovora skleniti ustrezno kupoprodajno pogodbo, s katero bosta prodala prvi toženec nepremičnine (katerih identifikacijski znaki in kupnina so v izreku določno navedeni), po skupni ceni 3.920,00 EUR povečano za 6 % letno obrestno mero od dneva plačila kupnine za navedene nepremičnine do dneva sklenitve kupoprodajne pogodbe s kupcem iz fiduciarnega dogovora in drugi toženec določene nepremičnine (katerih identifikacijski znaki in kupnina so v izreku določno navedeni) po skupni ceni 35.640,00 EUR povečani za 6 % letno obrestno mero od dneva plačila kupnine za navedene nepremičnine do dneva sklenitve kupoprodajne pogodbe s kupcem iz fiduciarnega dogovora (točka II/1 izreka), - toženca sta dolžna kupcu iz fiduciarnega dogovora izstaviti ustrezni zemljiškoknjižni dovolili, s katerima prvi toženec izrecno in brezpogojno dovoljuje, da se pri nepremičninah (ki so določno navedene z identifikacijskimi znaki) vknjiži lastninska pravica v korist kupca M. K. do celote in drugi toženec izrecno in brezpogojno dovoljuje, da se pri nepremičninah (ki so določno navedene z identifikacijskimi znaki) vknjiži lastninska pravica v korist M. K. do celote, kar bo kupcu omogočilo, da se pri vseh nepremičninah (določno navedenih z identifikacijskimi znaki) vknjiži bremen prosta lastninska pravica do celote v korist kupca M. K. v roku 15 dni od izdaje sodbe, sicer ta sodba nadomesti zemljiškoknjižni dovolili (točka II/2 izreka), - da je kupec M. K. dolžan v roku 15 dni po sklenitvi ustrezne kupoprodajne pogodbe na transakcijski račun, ki mu ga bosta pisno sporočila toženca, vsakemu tožencu poravnati kupnino, določeno po tej sodbi (točka II/3 izreka), - da je kupec predloži sklenjeno kupoprodajno pogodbo, oziroma sodbo v potrditev pristojni upravni enoti v roku 15 dni od izdaje te sodbe (točka II/4 izreka) in zavrnilo zahtevek tožnikov za povrnitev stroškov pravdnega postopka.

V točki II izreka je tožnikoma naložilo dolžnost nerazdelno povrniti tožencema pravdne stroške v znesku 155,40 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

2. Tožnika sta s pritožbo izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje z uveljavljanjem vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagala ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podredno pa sta predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbene navedbe bodo podana v nadaljevanju obrazložitve te sodbe, ko bo pritožbeno sodišče nanje odgovorilo.

3. Toženca nista vložila odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba najprej obširno navaja, da se ne strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je drugi toženec po prvem tožencu pravilno opravil pravdna dejanja - odgovoril na tožbo in da posledično niso podani pogoji za izdajo zamudne sodbe. Sodišče prve stopnje je prezrlo bistvo zatrjevanj tožnikov, da odgovora na tožbo v imenu drugega toženca ni podala upravičena oseba, da prokurist, ki je podpisal odgovor na tožbo, za navedeno dejanje ni imel, oziroma ni predložil ustreznega pooblastila zakonitega zastopnika drugega toženca, nista pa tožnika problematizirala neobstoja pravosodnega izpita prokurista. Enako bi moralo sodišče prve stopnje presojati tudi vse listine in dokaze v spisu, na katerih se je prvi toženec podpisoval kot prokurist drugega toženca brez pristavka prokurist in za katere bi kot prokurist potreboval pooblastilo zakonitega zastopnika. Tožbeni zahtevek po svoji vsebini terja ugotovitev fiduciarnega razmerja in posledično odplačno odtujitev nepremičnin v lasti drugega toženca, po določilih 35. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) pa prokurist ni upravičen zastopati družbe v pravnih zadevah, ki so povezane z obremenjevanjem ali odtujevanjem nepremičnin, razen če je za to posebej pooblaščen s strani zakonitega zastopnika, pooblastilo pa mora biti pisno. Posebnega pooblastila prokuristu v zakonskem roku za odgovor na tožbo drugi toženec ni predložil, tudi ni trdil, da bi prokurist v času oddaje odgovora na tožbo razpolagal s pooblastilom zakonitega zastopnika. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je zakonita zastopnica izpovedala, da je bila s tožbo seznanjena in podala predlog, da prvi toženec sestavi skupni odgovor na tožbo, da pooblastila nikoli ni imel, da mu pisnega pooblastila nikoli ni dala, da mu je v celoti zaupala. To ne pomeni, da je dala prokuristu pooblastilo, da lahko opravlja procesna dejanja, niti ne pomeni njene odobritve. Zakonita zastopnica prvemu tožencu ni dala pooblastila kot prokuristu za vložitev odgovora na tožbo in njegovo dopolnitev. Pooblastilo pooblaščencu v pravdnem postopku mora biti zmeraj pisno in mora biti predloženo ob prvem dejanju (97. in 98. člen ZPP). Po prvem odstavku 32. člena ZGD-1 družbo zastopa zakoniti zastopnik, prokurist ni zakoniti zastopnik, prokura je zgolj posebna oblika splošnega poslovnega pooblastila, ki ga podeli gospodarska družba, oziroma njen zakoniti zastopnik, njen obseg ureja 35. člena ZGD-1, zajema pa opravo vseh pravnih dejanj, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, razen odsvojitev in obremenitev nepremičnin, ta izrecno izključuje vsa procesna dejanja, saj so ta zajeta s sposobnostjo biti stranka in ne s pravno sposobnostjo. Prokurist na podlagi prvega odstavka 35. člena ZGD-1 nima pravice opravljati procesnih dejanj, nima pooblastila zakonitega zastopnika, ne more samostojno brez volje in navodil zakonitega zastopnika zastopati družbe v pravnem prometu, še manj pred sodišči, tako tudi sklep VS RS II Dor 80/2016. Tožnikoma ni jasno, kako je sodišče prve stopnje prišlo do zaključka, da je bila zakonita zastopnica seznanjena s tožbo, izpovedala je nasprotno in do zaključka, da je pravočasno odobrila prvemu tožencu opravljena pravdna dejanja, ni pojasnilo, kdaj in na kak način je bila odobritev dana prvemu tožencu in na kakšni pravni podlagi. Odgovor na tožbo je vložila neupravičena oseba brez ustreznega pooblastila, kar ima enak učinek kot če odgovor na tožbo ne bi bil vložen. Sodišče prve stopnje ni ustrezno obrazložilo, da je drugi toženec odgovor na tožbo podal pravilno, o pravilnosti zastopanja drugega toženca pri dopolnitvi odgovora na tožbo se ni izreklo, napačno in nepopolno je ugotovilo dejansko stanje in kršilo določbe kazenskega (verjetno prav: pravdnega) postopka iz 11. in 14. točke drugega odstavka 339. člena in napačno uporabilo določbe ZGD-1. Pritožba v tem delu ni utemeljena. Drugi toženec je gospodarska družba, torej pravna oseba in sama ne more opravljati procesnih dejanj, pač pa procesna dejanja zanjo opravlja njen zakoniti zastopnik (78. člen ZPP). Po prvem odstavku 32. člena ZGD-1 gospodarsko družbo zastopajo osebe, ki jih določa zakon ali akt o ustanovitvi družbe na podlagi zakona, to so zakoniti zastopniki. Prokura pa je posebna oblika splošnega poslovnega pooblastila, ki ga podeli gospodarska družba eni ali več osebam po postopku, določenem v aktu o ustanovitvi (prvi odstavek 33. člena ZGD-1). Prokurist pa je pooblaščenec, ki mu tretji odstavek 35. člena ZGD-1 (Ur. list RS št. 55/2015) od 8. 8. 2015 daje pooblastilo za zastopanje pred sodišči in drugimi organi in za zastopanje pravne osebe v pravdnem postopku prokurist ne potrebuje posebnega pooblastila zakonitega zastopnika družbe, vendar le za zastopanje družbe v mejah upravičenj iz prvega odstavka 35. člena ZGD-1 (tako tretji odstavek 35. člena ZGD-1). Po določbi prvega odstavka 35. člena ZGD-1 prokura upravičuje zastopanje gospodarske družbe za vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravo sposobnost družbe, razen za odsvojitev in obremenitev nepremičnin, za ta pravna dejanja mora biti prokurist posebej pooblaščen.

Po presoji pritožbenega sodišča glede na zgoraj citirano materialnopravno podlago prokurist ni zgolj pooblaščenec gospodarske družbe v smislu 86. člena ZPP, temveč je narava prokure po 35. členu ZGD-1 bolj podobna pravni naravi zakonitega zastopnika, ki mora imeti za določena procesna dejanja v imenu gospodarske družbe v postopku pred sodiščem, kjer gre za razpolaganje z nepremičninami, posebno dovoljenje (prvi odstavek 79. člena ZPP), in sicer dovoljenje zakonitega zastopnika gospodarske družbe. Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka in ali je pravdno sposoben, ali zastopa pravdno nesposobno stranko njen zakoniti zastopnik in ali ima zakoniti zastopnik posebno dovoljenje, kadar je to potrebno (80. člen ZPP). Če sodišče ugotovi, da stranka nima zakonitega zastopnika, ali ta nima posebnega dovoljenja, zahteva od zakonitega zastopnika, naj si priskrbi posebno dovoljenje, ali pa ukrene vse potrebno, da bi bila pravdno nesposobna stranka pravilno zastopana, stranki lahko da rok za odpravo te pomanjkljivosti (drugi in tretji odstavek 81. člena ZPP).

Iz podatkov v sodnem spisu izhaja, da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 14. 3. 2017 pozvalo I. H., naj v roku 8 dni predloži pooblastilo za zastopanje drugega toženca, ali izkaže odobritev drugega toženca za opravljena pravdna dejanja, torej je ravnalo v skladu s prej citirano zakonsko določbo (pri čemer je s sklepom naložena dolžnost predložiti dokazilo o opravljenem pravniškem državnem izpitu brezpredmetna glede na to, da je bil I. H. prokurist). S pisno vlogo z dne 23. 3. 2017 (list. št. 164 do 166) je zakonita zastopnica direktorica drugega toženca odobrila že po prokuristu opravljena pravdna dejanja. S pripravljalno vlogo z dne 7. 2. 2019 (pred prvim narokom za glavno obravnavo) pa sta toženca med drugim navedla, da je tudi I. H. od 9. 10. 2017 dalje direktor drugega toženca. Torej je prej prokurist postal sedaj zakoniti zastopnik drugega toženca in ga zastopa brez omejitev (78. člen ZPP).

Iz zapisnika o prvem naroku za glavno obravnavo pa tudi izhaja, da je I. H. za drugega toženca pristopil kot njegov zakoniti zastopnik. Sodišče prve stopnje pa je v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da je direktorica drugega toženca M. M. H. v dopisu z dne 22. 3. 2017 (v 8 dnevnem roku, dodeljenem s sklepom z dne 14. 3. 2017) in v lastni izpovedbi, ko je bila na naroku 2. 7. 2019 zaslišana kot stranka, odobrila pravdna dejanja, ki jih je za drugega toženca kot njegov prokurist opravil I. H., ki je bil v času tega naroka že zakoniti zastopnik drugega toženca.

Glede na obrazloženo je neutemeljen pritožbeni očitek o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 11. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi očitek o napačni uporabi določb ZGD-1. Pritožbeno izpostavljena odločba II Dor 80/2016 ni primerljiva z obravnavano zadevo, saj izpostavlja, oziroma obravnava stališče, da prokurist ne more pooblastiti drugega za zastopanje pravne osebe pred sodiščem.

6. Drži pritožbena trditev, da iz izpovedbe priče M. M. H. ne izhaja, da je ta izrecno zanikala sklenitev fiduciarnega posla, kot je to zapisalo sodišče prve stopnje v točki 22 obrazložitve izpodbijane sodbe. Res je izpovedala, kot to trdi pritožba, da o zadevi ne ve nič, da posledično ni mogla vedeti ničesar tudi o obstoju fiduciarnega dogovora.

Sodišče prve stopnje pa je v točki 22 obrazložitve izrecno zapisalo tudi ugotovitev, da ta priča ni potrdila trditve obeh tožnikov in izpovedb prič P. K. ter M. R. o tem, da je bil fiduciarni dogovor res sklenjen, česar pritožba ne izpodbija. Zato zmoten dejanski zaključek o pričinem izrecnem zanikanju sklenitve fiduciarnega dogovora po presoji pritožbenega sodišča ni vplival na pravilnost dokazne ocene izpovedbe priče M. M. H..

7. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje kot nesporno med strankami ugotovilo: da sta sporne nepremičnine na dveh javnih dražbah v izvršilnih postopkih kupila prvi toženec in drugi toženec na prvi dražbi 21. 5. 2014 in na drugi dražbi 4. 5. 2016. Po izvedenem dokaznem postopku pa je ugotovilo dejstva: - tožnika sta zatrjevala, da je bil v zvezi z nakupom nepremičnin dne 10. 5. 2014 s prvim tožencem sklenjen fiduciarni dogovor, da bo prvi toženec v svojem imenu in za svoj račun in kot prokurist v imenu in za račun drugega toženca kot fiduciar nastopil na javnih dražbah, kjer se bodo prodajale nepremičnine, da bosta z drugim tožencem te nepremičnine kupila, nato pa skladno z dogovorom na poziv prvega tožnika ali drugega tožnika prenesla lastninsko pravico na kateregakoli od tožnikov, oziroma na tretjo osebo, ki jo bosta določila tožnika in za isto ceno, po kateri bosta nepremičnine kupila na javnih dražbah, povečano za pogodbeno dogovorjene obresti 6 % letno ter da je družba K. E. d.o.o. plačala 2/3 varščine za pristop na dražbo, nato pa sta tožnika v nadaljnjih vlogah temu nasprotno zatrjevala, da je fiduciarni dogovor predvideval, da bosta toženca zagotovila celotna potrebna sredstva za nakup nepremičnin, - da sta toženca sklenitev fiduciarnega dogovora zanikala in trdila, da ga nikoli ni bilo, da sta si ga tožnika izmislila, toženca pa sta na javnih dražbah sodelovala v svojem imenu in za svoj račun, - da se vsebina dokumenta z dne 21. 5. 2014 ne sklada s trditvijo in izpovedbama tožnikov, da je fiduciarni dogovor predvideval zagotovitev celotnih potrebnih sredstev za nakup nepremičnin s strani tožencev in da prvi toženec od njiju ni terjal varščine, ker je na dan dražbe prvi toženec od družbe K. E. d.o.o. zahteval povračilo sorazmernega dela varščine in 1/3 plačane kupnine in da je družba K. E. d.o.o. dne 22. 5. 2014 drugemu tožencu nakazala 1.792,64 EUR z izkazanim namenom ″varščina″, kar predstavlja 1/3 varščine, ki jo je bilo potrebno plačati in sta jo oba toženca poravnala v skupni višini 5.377,92 EUR, - da projekt M. R. d.o.o. ni bil realiziran, so pa razgovori v tej smeri med pravdnimi strankami dejansko potekali v času, ko je potekala dražba, ker je družinski piknik 7. 6. 2014 bil namenjen spoznavanju poslovnih partnerjev v tem projektu in je bil prisoten tudi A. Š., za katerega je prvi toženec obljubljal, da bo sofinanciral v projekt, da je drugi tožnik tako izpovedal in tako potrdil še v elektronskem sporočilu z dne 21. 8. 2017 (priloga B 106), vsebina zapisnika z dne 9. 7. 2014 (priloga A 26) pa to potrjuje, ker je v njem zapisano, da bo prvi tožnik skrbel za začetna dela na projektu R. (upravnik), - nadaljnje neskladje med trditvami obeh tožnikov in njunima izpovedbama je v tem, da sta trdila, da je bila glavna tema sestanka 12. 8. 2015 v Slovenskih Konjicah problematika z veljavnostjo fiduciarnega dogovora, prvi tožnik pa je izpovedal nasprotno, da so se istočasno pogovarjali o drugi tematiki in da je beseda nanesla tudi na M. R., drugi tožnik pa je izpovedal, da na tem sestanku o M. R. niso veliko razglabljali; nasprotje pa je tudi v tem, da sta tožnika v trditvah izrecno zanikala, da so pogovori na tem sestanku potekali večino glede D. K., da so pogovori na sestanku potekali večino glede D. K. in da je bilo o M R. govora le na začetku sestanka, pa je potrdila priča P. K.; trditve tožnikov, da bi bila glavna tema sestanka v Slovenskih Konjicah M. R., pa ne potrjuje niti elektronsko sporočilo z dne 10. 8. 2015 (priloga A 136), ki sta ga tožnika predložila v dokaz takšnih svojih trditev, saj iz njega izhaja le, da želi biti na sestanku prisoten drugi tožnik, ki je bil prisoten na prvih dveh sestankih glede M. R., da bi potrdili projekte, o katerih so se takrat pogovarjali in so bili podlaga za odločitev delnega nakupa, da iz tega sporočila sicer ni mogoče razbrati, na kateri projekt v zvezi z M. R. se dejansko nanaša, da pa so med strankami nedvomno potekali pogovori glede projekta M. R. d.o.o., - da obstoja fiduciarnega dogovora ne potrjujejo niti s strani tožnikov kot dokaz predložene listine, - da je bilo obema tožencema že 24. 8. 2015 preklicano pooblastilo za vodenje poslov v družbi K. d.o.o. z očitkom prvemu tožencu, da je zvijačno izigraval direktorja in prokurista K d.o.o. (prvega tožnika), vendar je prvi toženec (oziroma sta oba toženca) pristopil tudi na drugo dražbo nepremičnin 4. 5. 2016, - da sta oba tožnika dolgoletna poslovneža, da so (družba K. d.o.o.) obseg pooblastil prvemu tožencu, ki jih je imel v družbi K. d.o.o., zapisali (19. 11. 2014 in 9. 7. 2015 - priloga B 2), - da je elektronsko sporočilo z dne 29. 5. 2016 prvi poziv, oziroma zahteva prvega tožnika prvemu tožencu za prodajo nepremičnin, to sporočilo pa je bilo skupaj z odgovorom prvega toženca z dne 29. 5. 2016 že naslednji dan 30. 5. 2016 poslano pooblaščencu tožnikov odvetniku P., nato pa priloženo kot dokaz o sklenjenem fiduciarnem dogovoru k predmetni tožbi z dne 8. 11. 2016, ki sta jo že takrat tožnika zoper toženca nameravala vložiti.

Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje sprejelo zaključke: - da je bil razlog za prvega toženca za pristop na dražbo 21. 5. 2014 poleg osebnega interesa zgraditi vikend tudi skupni projekt M. R. d.o.o., ki je predvideval 1/3 udeležbo družbe K. E. d.o.o., da je šlo za interese skupnega partnerstva na projektu M. R. d.o.o., zato prvi toženec z nakupom nepremičnin ni bil v konfliktu interesov s svojim naročnikom (K. d.o.o. oziroma njegovim direktorjem prvim tožnikom), - da tožnika nista dokazala, da je bil 10. 5. 2014 med prvim tožnikom (oziroma tožnikoma) in tožencema sklenjen ustni fiduciarni dogovor, ker če bi dejansko bil sklenjen, bi tožnika takoj po preklicu pooblastila tožencema 24. 8. 2015 ali istočasno od tožencev zahtevala realizacijo fiduciarnega dogovora, na drugo dražbo 4. 5. 2016 pa bi glede na nezaupanje družine tožnikov (K.) prvemu tožencu, izraženo v elektronskem sporočilu z dne 22. 2. 2016 kot zadnjem opozorilu, da nima več pravice vtikovati se v zadeve K., ker so mu bila preklicana vsa pooblastila, tudi za nepremičnine in glede na zatrjevan velik pomen posestva za družino (tožnikov), pristopil kdo od družinskih članov in sam poskušal kupiti posestvo, - da ne vzdrži resne presoje trditev tožnikov, da pisnega dogovora niso sklenili, ker sta prvemu tožencu zaupala, ker kljub prijateljstvu ali celo domnevnim (zatrjevanim) navodilom Š. tožnikoma, da morata prvemu tožencu vse prepustiti in se ne vmešavati v njegovo delo, povprečno skrbna oseba poskrbi za to, da ima verodostojen dokaz, da je bil dogovor sklenjen, še posebej, ker je šlo za posestvo, ki je imelo za tožnika neprecenljivo vrednost, - da je glede na vse ugotovljene okoliščine povsem nelogično, da bi tožnika prvemu tožencu dovolila, da pristopi na drugo dražbo 4. 5. 2016 kot njun fiduciar, čeprav mu je bilo že pred tem zaradi nezaupanja v njegovo delo in njega osebno preklicano pooblastilo, ki mu ga je dala družba K. d.o.o. (prvi tožnik, kot njen direktor) za svetovanje in prodajo nepremičnin.

8. Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje povsem spregledalo izpoved priče P. K. in M. R. v delu, ko sta povedala, da sta bila prisotna na razgovoru med prvim tožnikom in prvim tožencem 25. 4. 2014 in sta se oba že na tem sestanku na predlog prvega toženca dogovorila, da bo prvi toženec nastopil na dražbi kot kupec (fiduciar ali posrednik) in potem nepremičnine M. R. prodal naprej, oziroma nazaj nekomu od stricev. Ti dve priči sta bili osebno prisotni, ko sta se po mnenju obeh prič glede fiduciarnega dogovora že 25. 4. 2019 (verjetno prav: 2014) dogovorili prvi toženec in prvi tožnik, kar je pomembno, ker je prvi toženec izpovedal, da je prvič za fiduciarni dogovor izvedel, ko je prišel dopis s strani prvega tožnika z dne 29. 5. 2016, na vprašanje sodišča, ali se je kdaj v tej smeri pogovarjal s komerkoli iz družine K., pa je prvi toženec dejal, da nikoli, da se nikoli niso pogovarjali, da bi zanje karkoli kupili. Sodišče se do izrazitega nasprotja v izpovedbah P. K., M. R., prvega tožnika in prvega toženca ni opredelilo. Spregledalo je izpovedbo P. K., ki je dodatno povedal, da je bil fiduciarni dogovor, oziroma zadeve glede R. večkrat potrjen in tema sestankov, ki so potekli na družbi K.. Povedal je tudi, da je bil na sestanku 12. 8. 2015 v Slovenskih Konjicah pred vsemi navzočimi potrjen fiduciarni dogovor, ko je prvi toženec dejal, da se lahko M. R. kadarkoli odkupi od tožencev, ta izpovedba jasno kaže, da je bila priča prisotna na sestanku v letu 2015, na katerem je prvi toženec v njegovi navzočnosti potrdil obstoj fiduciarnega dogovora, kar je sodišče prve stopnje prezrlo v obrazložitvi sodbe in pri odločitvi v predmetni zadevi. Pravilno je ugotovilo, da sta bila P. K. in M. R. prisotna na sestanku 25. 5. 2014, v nadaljevanju pa ni zadovoljivo pojasnilo, zakaj ni verjelo njunima izpovedbama, ko sta povedala, da je takrat prvi toženec predlagal prvemu tožniku vsebino fiduciarnega dogovora. Svoj dvom je v obrazložitvi utemeljilo s tem, da imata priči nedvomno interes, da v postopku uspeta tožnika, z ničemer ni pojasnilo, zakaj naj bi imeli obe priči poseben interes, da bi v postopku uspela tožnika, sklicevanje na sorodstveno razmerje ni zadosten argument. Še manj je sodišče pojasnilo, zakaj je brez zadržkov verjelo, oziroma ni dvomilo v izjave M. M. H. in prvega toženca, ki sta prav tako v sorodstvenem razmerju in ima po logiki sodišča M. M H. prav gotovo interes, da prvi toženec uspe, prvi toženec pa ima interes, da uspe drugi toženec. Sodišče je sorodstvena razmerja med udeleženci in pričami obravnavalo izrazito neenako in v korist tožencev.

Te pritožbene trditve so neutemeljene. Sodišče prve stopnje ni podvomilo v izpovedbi prič P. K. in M. R. zgolj zaradi sorodstvenega razmerja s tožnikoma, temveč je v točki 23 obrazložitve pojasnilo tudi, da je razlog za dvom v njuno izpovedbo in tudi v izpovedbo prič A. P. ter J. K., ker je ugotovilo številna nasprotja in neskladja med zatrjevanji tožnikov in njunima izpovedbama o tem, da je bil fiduciarni dogovor dejansko sklenjen. Ta nasprotja pa je nato ugotovilo v točkah 24, 25, 26, 27, 28 in 29 obrazložitve izpodbijane sodbe, v katerih je obrazložilo tudi dokazno oceno vseh izvedenih dokazov, to pa je opravilo v skladu z napotilom iz 8. člena ZPP, saj je temeljito povzelo vsebino izpovedb in listinskih dokazov ter jih prepričljivo in logično dokazno ocenilo z medsebojnim primerjanjem in primerjanjem s trditveno podlago pravdnih strank, svoje dokazne zaključke pa je tudi jasno in obširno obrazložilo. V točki 20 obrazložitve izpodbijane sodbe pa je sodišče prve stopnje povzelo vsebino izpovedbe M. M H. in pravilno ugotovilo, da ni potrdila obstoja fiduciarnega dogovora. Glede obstoja projekta M. R. d.o.o., ki sta ga zatrjevala toženca, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta ga v izpovedbah potrdila prvi toženec in zakonita zastopnica drugega toženca in tudi drugi tožnik, ko je izpovedal, da je na družinskem pikniku 7. 6. 2014, ki je bil namenjen spoznavanju poslovnih partnerjev v projektu M. R. d.o.o., bil prisoten tudi Š., ki naj bi po obljubi prvega toženca financiral v projekt in je to drugi tožnik potrdil še tudi v elektronskem sporočilu, ki ga je 21. 8. 2017 posredoval prvemu tožencu in v njem priznal, da je bilo na pikniku govora o skupnem podjetju M. R. d.o.o. treh družbenikov po 1/3-tinskih deležih. Sodišče prve stopnje je torej ugotovilo, da je izpovedbo M. M H. glede dogovora o načrtovanem projektu M R d.o.o., potrdil tudi drugi tožnik, torej je tudi to razlog, da je M. M H. verjelo.

9. Pritožba dalje navaja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo in obrazložilo, katera so nasprotja in neskladja med izpovedbami prič, zaradi katerih je podvomilo v izpovedbi prič P. K. in M. R. o tem, da je bil fiduciarni dogovor res sklenjen.

Tudi ta pritožbeni očitek je neutemeljen, ker je sodišče prve stopnje, kot je povzeto zgoraj pod točko 7 obrazložitve te sodbe, v točkah 24 in 27 obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo in obrazložilo nasprotja med trditvami tožnikov in njunima izpovedbama, iz obrazložitve v točki 21 izpodbijane sodbe pa izhaja ugotovitev, da je priča P K. izpovedal, da je bilo na sestanku 25. 4. 2014 dogovorjeno med prvim tožnikom (očetom) in prvim tožencem, da bo prvi toženec na dražbi nastopil kot kupec in potem posestvo prodal nekomu od stricev, priča M. R. pa je izpovedala, da je 25. 4. 2014 prvi toženec dal predlog, da bi kot fiduciar, oziroma posrednik pristopil k dražbi, 10. 5. 2014 pa so oba tožnika in prvi toženec sklenili fiduciarni dogovor. Na sestanku 10. 5. 2014 pa (tudi po lastni izpovedbi) priča M. R. ni bila prisotna. Glede na trditve tožnikov, ki se odražajo tudi v točki I tožbenega zahtevka (oziroma izreka izpodbijane sodbe), drugi tožnik ni bil stranka zatrjevanega fiduciarnega dogovora in ta naj bi bil sklenjen 10. 5. 2014. Pritožbeno sodišče pa še dodaja, da je sodišče prve stopnje v točki 17 obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da je prvi tožnik izpovedal, zaslišan kot stranka, da je bil fiduciarni dogovor sklenjen 10. 5. 2014 kot tripartitni dogovor med njim, drugim tožnikom in prvim tožencem, kar je tudi v nasprotju s trditvami tožnikov.

10. Pritožba še trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno dokazno ocenilo listino z dne 21. 5. 2014 (priloga A 24), ko je ugotovilo, da se njena vsebina ne sklada s trditvijo in izpovedbama tožnikov, da je bilo celotno financiranje dražb strošek tožencev, že takoj po prvi dražbi zahteval povračilo sorazmernega dela varščine in kupnine, saj je samo ugotovilo, da sta toženca najprej sama vplačala varščino in vso kupnino. To potrjuje, da je bil strošek fiduciarnega nakupa dogovorjen, da ga v celoti nosita toženca. V resnici toženec ni terjal vračila varščine, plačilo 1/3-tine je bilo opravljeno brez vednosti prvega tožnika, sodišče prve stopnje je njegovo izpovedbo v tej zvezi prezrlo in napačno zaključilo, da ne more slediti izpovedbi prvega tožnika, da je bil strošek varščine in kupnine dogovorjen v breme tožencev.

Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje o vsebini listine v prilogi A 24. Pritožba ne pove, kaj je z listino z dne 21. 5. 2014 (priloga A 24) zahteval prvi toženec od prvega tožnika, če ne varščine, že takoj v naslednjem stavku pa potrjuje, da je bilo plačilo 1/3 varščine opravljeno. Da je bilo to plačilo opravljeno brez vednosti prvega tožnika, pa ni pravno relevantno dejstvo.

11. Neutemeljena, ker je brez dokazne podlage v izpovedbi prvega toženca pa je pritožbena trditev, da je prvi toženec dejal (pravilno: izpovedal), da je bil nakup M. R. na prvi dražbi opravljen povsem v interesu in za račun drugega toženca.

Iz zapisnika o izpovedbi prvega toženca (l. št. 379) namreč izhaja, da je to izrecno zanikal in izpovedal, da je bil nakup opravljen v interesu 1/3 za drugega toženca, 1/3 za Š, po dogovoru o projektu M. R. d.o.o. (in 1/3 za K. E. d.o.o.).

12. Pritožbeno sodišče se tudi ne more strinjati s pritožbeno trditvijo, da je bil za nakup nepremičnin dejanski motiv fiduciarni dogovor.

Že iz tožbenih navedb in navedb v odgovoru na tožbo je jasno, da je bil cilj prodaje nepremičnin na dražbi poplačati upnike, dolžnika K. d.o.o., za zavarovanje dolgov katerega je prvi tožnik zastavil te nepremičnine.

13. Iz konteksta izpovedbe zakonite zastopnice drugega toženca in zato neutemeljena je pritožbena trditev, da je slednja izpovedala, da je zgolj prvi toženec (za drugega toženca) sprejel odločitev o nakupu M. R. in da ona tega ni odobrila.

Dejansko je namreč izpovedala, da je vse posle, kar se tiče nepremičnin, vodil mož (torej prvi toženec), sam je sprejel odločitev, med njima ni bilo pooblastil, njemu prepušča vse odločitve glede nepremičnin. Iz take izpovedbe ni možen zaključek, da zakonita zastopnica drugega toženca prvemu tožencu kot prokuristu drugega toženca ni odobrila nakupa nepremičnin.

14. Pritožbeno sodišče tudi ne pritrjuje pritožbi, da je sodišče prve stopnje zmotno dokazno ocenilo izpovedbo drugega tožnika.

Če je ta izpovedal, da mu je prvi tožnik povedal, da bodo financirali sredstva za R, da je omenjal projekte za revitalizacijo, da bodo ogromna sredstva financirali in da mu je vse to povedal na pikniku 7. 6. 2014 na M. R., potem je lahko v takih okoliščinah prvi tožnik vse to pripovedoval drugemu tožniku le v zvezi s projektom M. R. d.o.o. Tožnika namreč nista zatrjevala nikakršnih dejstev o namenu vlaganj v nepremičnine M. R., nasprotno sta o namenu vlaganj v okviru projekta M. R. d.o.o. zatrjevala toženca in sodišče prve stopnje je v točki 26 obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo dejstvo, da je za ta projekt vedela tudi priča M. R..

15. Pritožba dalje trdi, da sodišče prve stopnje ni sledilo izpovedbi priče M. R., ko je ta vsaj dvakrat povedala, da njeno podjetje ni imelo vloge v družbi M. R. d.o.o. in to utemeljilo na njeni izjavi, da je bila iz vseh dogovarjanj izvzeta, kar pa ne drži. Ta priča ni v svoji izpovedbi niti na enem mestu izpovedala, da je bila izključena iz vseh dogovarjanj, ko je bil navzoč prvi toženec. Dejansko je izpovedala, da na sestankih ni bila velikokrat prisotna, ker je bila izvzeta s strani prvega toženca, sta ji pa ob pogovorih povedala oče in brat. Ni jasno, kaj s temi trditvami zasleduje pritožba, ko ponavlja ugotovitve sodišča prve stopnje, nato pa povsem spregleda zaključek, da izpovedbi M. R. sodišče prve stopnje ni sledilo iz razloga, ker je bila o vsebini sestanka z dne 10. 5. 2014 obveščena le posredno (tako tudi njen brat P. K.) s strani očeta in strica.

16. Pritožba očita sodišču, da je prezrlo, da M. R. ni bila direktorica K. d.o.o., niti družbenica, da ji iz tega razloga ni mogla biti poznana ta dokumentacija, da pa ni predočilo nobene dokumentacije med družbama K. d.o.o. in K. E. d.o.o. ter prvim tožencem, ki bi morala biti znana tej priči kot direktorici, da tudi pravdne stranke v tej zvezi niso zatrjevale nobene posebne dokumentacije in tožnika ne vesta, katero dokumentacijo med K. E. d.o.o. in prvim tožencem, ki naj je M. R. ne bi poznala, je imelo sodišče v mislih.

Pritožba je neutemeljena tudi v delu. V točki 26 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje zapisalo, da je M. R. sama izpovedala, da ji niso bili znani dokumenti glede poslovanja med njeno družbo (K. E. d.o.o.) in prvim tožencem, ter da bi se iz njenega podjetja (K. E. d.o.o.) plačevala kakšna varščina za dražbo in zaključilo z ugotovitvijo, da listine dokazujejo nasprotno. Pred tem pa je v točki 25 obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo dejstvo, da je K. E. d.o.o. dne 22. 5. 2014, kot je razvidno iz listine v prilogi A 49, drugemu tožencu dejansko nakazal znesek 1.792,64 EUR (namen nakazila je zaveden kot ″varščina″). Torej je povsem jasno, da je sodišče prve stopnje imelo v mislih listino, ki dokazuje, da je K. E. d.o.o., katerega direktorica je bila M. R., plačal 1/3-tino varščine za prvo dražbo.

17. Pravilno pa je sodišče prve stopnje kot pravno pomembno štelo okoliščino, da kljub že 24. 8. 2015 odpovedanemu pooblastilu tožencema s strani prvega tožnika kot direktorja družbe K. d.o.o. iz razloga nezaupanja in poudarjenem zatrjevanju tožnikov o pomenu spornih nepremičnin zanju in za njune sorodnike, na drugo dražbo 4. 5. 2016 ni pristopil nihče od tožnikov ali njunih sorodnikov.

18. Nelogične in neutemeljene so pritožbene trditve o tem, da sta tožnika še vedno upala, da bosta toženca ob prvem pozivu 29. 5. 2016 prodala tožnikoma sporne nepremičnine, da bi jima omogočilo, oziroma da bi omogočilo drugemu tožniku, da se poteguje za nakup domačije na parc. št. 10 k.o. S. v..

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje in tudi glede na neprerekane trditve tožencev je nepremičnino parc. št. 10 k.o. S. v., ki predstavlja stanovanjsko hišo in gospodarsko poslopje (domačijo tožnikov), bila prodana na podlagi šeste objave vabila stečajnega upravitelja prvega tožnika k dajanju ponudb za prodajo premoženja stečajnega dolžnika z dne 27. 7. 2018 ter da ponudbe ni podal nihče od sorodnikov obeh tožnikov in tudi ne drugi tožnik. Dejstvo je, da je bila domačija uspešno ponujena v prodajo šele 27. 7. 2018, torej v času poteka te pravde, ko je bil prvi poziv prvega tožnika z dne 29. 5. 2016 prvemu tožencu povsem brezpredmeten in jasno nasprotovanje tožencev trditvam obeh tožnikov in tožbenemu zahtevku.

19. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča popolnoma in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno presodilo, da tožnika nista dokazala utemeljenosti tožbenega zahtevka, ker nista dokazala, da je prvi tožnik s tožencema sklenil zatrjevan fiduciarni dogovor, katerega pravno naravo in značilnosti ter vsebino je v točki 13 obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo.

20. Pritožba ni konkretizirano izpodbijala odločitve o stroških pravdnega postopka.

21. Glede na vse obrazloženo izpodbijana sodba ni obremenjena s pritožbeno uveljavljanimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, niti s tistimi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), tudi dejansko stanje je pravilno ugotovljeno, zavrnitev tožbenega zahtevka pa je materialnopravno pravilna. Pritožba je torej v celoti neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in je potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Ker tožnika s pritožbo nista uspela, morata sama kriti svoje nastale stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).