Jedro

Ena od zahtev, da se objekt, ki je bil zgrajen brez odločbe o dovolitvi priglašenih del oz. začetek njegove gradnje ni bil priglašen, šteje za enostavni objekt je, da ima enake ali manjše dimenzije, kot jih določa Pravilnik o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnicama in A.A. izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje počitniškega objekta in nadstrešnice na zemljišču parc. št. 869/2 k.o. ... V 1. točki izreka jima je naložila, da takoj po vročitvi odločbe ustavita gradnjo, v 2. točki pa, da jo morata v roku 120 dni od vročitve odločbe odstraniti na svoje stroške, sicer bo to v skladu s 3. točko izreka storjeno po drugih osebah v izvršilnem postopku. V 4. točki izreka so bile izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da sta počitniški objekt in nadstrešnico zgradila prva tožnica in pokojni B.B. Ker je bila na podlagi sklepa o dedovanju pri njegovi polovici nepremičnine vknjižena lastninska pravica v korist druge tožnice in zavezanca A.A., vsakega do ene četrtine, sta inšpekcijska zavezanca poleg prvotožnice tudi onadva. Gradbena inšpektorica je na podlagi poizvedb pri upravni enoti ugotovila, da za gradnjo na zemljišču parc. št. 869/2 k.o. ... ni bilo izdano gradbeno dovoljenje. S tem je bila kršena določba prvega odstavka 3. člena ZGO-1, kar je razlog za izrek inšpekcijskih ukrepov na podlagi 152. člena ZGO-1. Upravni organ druge stopnje je ob reševanju pritožb tožnic odločil, da se v 2. točki izreka prvostopenjske odločbe doda „in vzpostaviti prejšnje stanje“, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnil. Navaja, da je v času gradnje objekta, ki je bil po izpovedi prve tožnice zgrajen v obdobju med leti 1987 do 1989, veljal Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN). Tudi na podlagi njegovih določb (50., 51., 62. člena) bi morala investitorja za gradnjo pridobiti upravno dovoljenje, enako pa tudi po kasneje veljavnem Zakonu o graditvi objektov (ZGO/84).

Tožnici se s tako odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da začetek del seže v leto 1982, za kar prilagata nov dokaz, to je sliko iz leta 1985. Stavba je bila postavljena izključno kot shramba za shranjevanje kmetijskih pridelkov, zato ne gre za počitniški objekt, saj je od doma oddaljen le 2 kilometra. Nadstrešek je naslonjen na balkon stavbe in je namenjen izključno za streho za mizo, klop in senco. Gre za enostavni objekt, ki je bil zgrajen pred letom 1990. Sklicujeta se na tretji odstavek 18. člena, na 26. in 27. člen Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (v nadaljevanju Pravilnik). Prilagata tudi dodatno pridobljeno mnenje Kmetijsko gozdarskega zavoda Ljubljana, izpostave Medvode, z dne 27. 3. 2012 o zazidljivosti parcel. Predlagata, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Upravni organ prve stopnje je z izpodbijano odločbo tožnicama izrekel inšpekcijske ukrepe iz 152. člena ZGO-1, po katerem gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt oz. zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oz. dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oz. so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1).

V zadevi ni sporno, da za gradnjo stavbe tlorisnih dimenzij 3,55 m x 5,27 m z višinskim gabaritom K+P in višino slemena 5,8 m ter nadstrešnico tlorisnih dimenzij 4,7 m x 6,8 m z višino slemena 2,45 m ni bilo pridobljeno grabeno dovoljenje. Glede na navedeno se sodišče strinja z razlogi upravnih aktov obeh stopenj, s katerimi je bilo ugotovljeno, da gre v tem primeru za nelegalno gradnjo, za katero je treba izreči inšpekcijske ukrepe iz 152. člena ZGO-1. Sodišče se na te razloge sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede na tožbene navedbe še dodaja: Na drugačno odločitev v zadevi ne more vplivati dejstvo, da naj bi začetek del segal v leto 1982, torej v čas pred uveljavitvijo ZUN. Takrat veljavni Zakon o urbanističnem planiranju (Uradni list SRS, št. 16/67 in naslednji) je v 19. členu sicer določal, da lokacijsko dovoljenje ni potrebno za graditev pomožnih objektov, kot so drvarnice, čebelnjaki, kurniki in drugi pomožni objekti, ki se uporabljajo za potrebe posameznega občana in njegove družine, pri čemer je objekte, ki se štejejo za pomožne objekte, predpisala občinska skupščina. Da bi šlo v obravnavanem primeru za gradnjo takega objekta, ki je bil kot pomožni objekt določen v občinskem predpisu, veljavnem v času gradnje, pa tožnici v tožbi ne zatrjujeta.

Neutemeljeno je tudi njuno sklicevanje na določbe Pravilnika (Uradni list RS, št. 114/03 in naslednji). V spremembah tega pravilnika (Uradni list RS, št. 130/04) je bilo v 26. členu določeno, da se šteje, da enostavni objekti, določeni s tem Pravilnikom, ki so bili zgrajeni pred 1. 1. 2003 brez odločbe o dovolitvi priglašenih del oz. so bili zgrajeni pred 14. 7. 1990 in začetek njihove gradnje ni bil priglašen, izpolnjujejo pogoje glede največje velikosti, načina gradnje in rabe ter pogoje glede njihovega odmika od sosednjih zemljišč po določbah tega Pravilnika, če so v skladu z osnovno namensko rabo, kot jo določa ta pravilnik, vendar samo, če imajo enake ali manjše dimenzije, kot jih določa ta pravilnik in če ima njihov lastnik na zemljišču, na katerem stojijo takšni objekti, lastninsko ali kakšno drugo stvarno oz. obligacijsko pravico, ki mu omogočajo gradnjo na takšnem zemljišču. Iz navedenega izhaja, da je ena od zahtev, da se objekt, ki je bil zgrajen v omenjenem obdobju brez odločbe o dovolitvi priglašenih del oz. začetek njegove gradnje ni bil priglašen, šteje za enostavni objekt, da ima enake ali manjše dimenzije, kot jih določa Pravilnik.

Tožnici v tožbi navajata, da naj bi bil sporni objekt namenjen shranjevanju kmetijskih pridelkov. To pomeni, da naj bi šlo za enega od pomožnih kmetijsko-gozdarskih objektov. Ti so določeni oz. našteti v 8. členu Pravilnika. V 8. točki prvega odstavka tega člena je kot tak objekt navedena kašča, to je manjša pritlična stavba, katere streha je hkrati strop nad prostorom, ki je namenjen za shranjevanje žita, koruze in drugih poljščin, če je njena tlorisna površina do 20 m2, višina, merjena od terena do kapi in razpon nosilnih delov pa do 3 m. Objekt tožnic navedenim pogojem glede velikosti ne ustreza, saj ima tudi kletno etažo, višina kapi pa je 4,72 m. Tem izmeram tožnici v tožbi ne oporekata.

Tudi kmečka lopa iz 10. točke istega odstavka 8. člena Pravilnika je kot enostavni objekt le tista manjša pritlična stavba, katere streha je hkrati strop nad prostorom, ki je namenjen shranjevanju kmetijske mehanizacije, če je njena tlorisna površina do 30 m2, višina, merjena od terena do kapi in razpon nosilnih delov pa do 3 m. Sporni objekt tudi v tem primeru presega višino do kapi, v nasprotju z določbo pa je tudi ugotovljena etažnost, ki presega zgolj pritličje. Prekomerne dimenzije pa ima tudi zgrajeni nadstrešek tlorisa 4,7 m x 6,8 m, saj presega dimenzije iz 5. točke prvega odstavka 5. člena Pravilnika, po kateri se je za enostavni objekt štel le nadstrešek, katerega tlorisna površina ni presegala 30 m2. Tožnici ne izpodbijata ugotovitve v drugostopenjski odločbi, da spada zemljišče posega v območje varstva najboljših kmetijskih zemljišč, navajata le, da naj bi se parcela po mnenju kmetijsko-svetovalne službe vnesla v območje zazidljivosti. Po tretjem odstavku 18. člena Pravilnika pa gradnja objekta brez gradbenega dovoljenja na teh zemljiščih ni bila možna razen pod pogoji, navedenimi v četrtem odstavku istega člena. Tako je bila v skladu z 2. točko četrtega odstavka dopustna gradnja v tej točki naštetih objektov (med njimi kašče, kmečke lope, senika) v skladu z določbami prvega odstavka 8. člena tega Pravilnika in če so bili izpolnjeni ostali, kumulativno našteti pogoji. Kot je sodišče že pojasnilo, sporni objekt ne izpolnjuje pogojev glede velikosti iz prvega odstavka 8. člena Pravilnika, zato je neutemeljeno sklicevanje tožnic na izjemoma dopustno gradnjo brez gradbenega dovoljenja na podlagi navedene določbe Pravilnika.

V skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele to možnost v postopku pred izdajo akta. Glede na 52. člen istega zakona lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. To pomeni, da je tožbi priloženo mnenje o zazidljivosti parcel z dne 27. 3. 2012 (priloga A4) prepozno, saj je nastalo po izdaji izpodbijane odločbe.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Odločitev je sprejelo na seji, saj v tožbi predlagani dokazi niso pomembni za odločitev.