Jedro

Dolžnik je gospodarska družba v redni likvidaciji po ZGD. Med nalogami likvidacijskega upravitelja po 381. členu ZGD je tudi vnovčitev likvidacijske mase, saj je bistvo likvidacije, da je na razpolago dovolj likvidacijske mase za poplačilo terjatev vseh upnikov. S predlagano prepovedjo razpolaganja z nepremičnino bi onemogočili likvidacijskega upravitelja, da vnovči likvidacijsko maso in poplača upnike. Zato v takem primeru ni mogoče šteti, da bi dolžnik s predlagano odredbo prepovedi odtujitve in obremenitve dolžnikove nepremičnine pretrpel le neznatno škodo in izdati začasno odredbo na podlagi 3. odstvaka 270. člena ZIZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da se pri nepremičnini, vpisani v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v L. k.o. D. last do 985/1000 tožene stranke, v zavarovanje poplačila zahtevka tožnika v breme celotnega lastninskega deleža toženca vpiše zaznamba spora in prepoved odsvojitve in obremenitve do poplačila terjatve toženca v tej zadevi.

Zoper odločitev sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik - predlagatelj začasne odredbe, iz razlogov nepravilne uporabe materialnega in procesnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče odločitev spremeni tako, da predlogu ugodi oz. podrejeno izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Meni, da je sodišče pri odločanju o predlagani začasni odredbi prezrlo pravno naravo spora in pomen postopka likvidacije na uporabo instituta neznatne škode za tožnika. Opozarja na, po njegovem mnenju, drugačno sodno prakso glede tega vprašanja. Prezrlo je tudi, da se premoženje že odsvaja in ni nobene sodne kontrole nad tem. Notorno dejstvo je torej, da gre za nevarnost nepoplačila upnika.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99) v zvezi s 366. členom ZPP. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in da ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Kakšne naj bi bile ostale procesne kršitve pa pritožba ne navaja.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik predlagal izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, da se pri nepremičnini, vpisani v zemljiški knjigi, v zavarovanje poplačila zahtevka tožnika v breme toženca vpiše zaznamba spora in prepoved odsvojitve in obremenitve do poplačila terjatve toženca v tej zadevi in da začasna odredba velja še 90 dni po pravnomočnosti meritorne sodne odločbe. Izdajo začasne odredbe obrazlaga s tem, da je njegova terjatev verjetno izkazana in da tožencu ne more nastati zaradi začasne odredbe nobena škoda.

Po določbi 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur. l. RS, št. 51/98 - 87/2002) sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji in izkaže nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Po 3. odst. navedenega člena pa upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Tožnik - predlagatelj začasne odredbe se sklicuje prav na 3. odst. 270. člena ZIZ. Njegovo pravno razlogovanje je napačno in tudi ni v skladu z dosednjo sodno prakso. Dolžnik je namreč gospodarska družba v redni likvidaciji po Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD - Ur. l. RS, št. 30/93 - 6/99) urejeni v členih 372 do 393 v zvezi s 456. členom. Bistvo vsake likvidacije, tako po ZGD, kot po Zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL - Ur. l. RS, št. 67/93, 39/97), je, da je na razpolago dovolj likvidacijske mase za poplačilo terjatev vseh upnikov. Če premoženje ne zadošča, se likvidacijski postopek ne more opraviti, ampak mora družba prenehati po stečajnem postopku. Po določbi 383. člena ZGD mora likvidacijski upravitelj v takem primeru podati predlog za uvedbo stečajnega postopka. Med nalogami likvidacijskega upravitelja po 381. členu ZGD je tudi vnovčitev likvidacijske mase, kolikor je to potrebno za poplačilo upnikov. Tako bi s prepovedjo razpolaganja z nepremičnino onemogočili likvidacijskega upravitelja, da vnovči likvidacijsko maso in poplača upnike med njimi tudi tožnika. Zato v takem primeru vsekakor ni mogoče sprejeti stališča tožnika, da toženi stranki ne bi nastala s predlagano začasno odredbo nobena škoda.

Glede na ostale pritožbene navedbe pa pritožbeno sodišče še odgovarja, da sklep opr. št. Pdp 251/99, na katerega se sklicuje pritožnik, ne obravnava enakega dejanskega stanja, predvsem pa tožena stranka v tej zadevi ni bila družba v likvidaciji. V zvezi s postopkom likvidacije pa pritožbeno sodišče tožniku pojasnjuje, da je le-ta podrobno urejen v ZGD in je v primeru kršitev postopka ravno tako možno sodno varstvo. Poleg navedenega pa je likvidacijski upravitelj tudi odškodninsko odgovoren potem, ko je družba izbrisana iz registra in ni več mogoče izpodbijati njegovih dejanj. Zato so pritožbene navedbe o nezavarovanem položaju tožnika v likvidacijskem postopku po ZGD neutemeljene.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo v skladu z določbo 2. tč. 365. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.