Jedro

Določba petega odstavka 162. člena ZDR-1 skupaj z 20. členom KPP omogoča izrabo letnega dopusta, pridobljenega v času dela v tujini, do konca naslednjega koledarskega leta za letni dopust, za katerega ni bila mogoča izraba v tujini, če je napotitev trajala najmanj šest mesecev. Pri tem pri dveh napotitvah tožnika na misijo v tujino v letu 2020 ni izpolnjen pogoj šestmesečnega dela v tujini, ki ga določa peti odstavek 20. člena KPP. Tudi določba 20. člena ZNOMCMO ureja položaj, ko delavec ne more izrabiti odmerjenega letnega dopusta za tekoče leto, ko je napoten na delo v tujino. Sporni dnevi neizrabljenega letnega dopusta za leto 2020 pa se ne nanašajo na delo tožnika v tujini.

Izrek

I.Revizija se zavrne.

II.Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti stroške odgovora na revizijo v znesku 336,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo 3.598,08 EUR odškodnine za neizrabljeni letni dopust za leto 2020 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 1. 1. 2021 dalje. Tožniku je naložilo v plačilo stroške postopka toženke.

2.Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevku ugodilo. Toženki je naložilo v plačilo stroške postopka tožnika.

3.Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 175/2024 z dne 15. 10. 2024 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje v okoliščinah konkretnega primera (tožniku je leta 2021 še teklo referenčno obdobje za izrabo letnega dopusta za leto 2020, za leti 2021 in 2022 pa je bil napoten na delo v tujino) pravilno uporabilo določbe petega odstavka 162. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji), 20. člena Kolektivne pogodbe za policiste (KPP; Ur. l. RS, št. 41/2012 in naslednji) in Zakona o napotitvi oseb v mednarodne civilne misije in mednarodne organizacije (ZNOMCMO; Ur. l. RS, št. 20/2006 in naslednji).

4.Toženka navaja, da vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Po določbi 20. člena ZNOMCMO napotena oseba pravico do izrabe letnega dopusta koristi v skladu z notranjimi pravili mednarodne organizacije, vendar pravica do letnega dopusta še vedno temelji na nacionalni zakonodaji. Sodišče druge stopnje ni obrazloženo odgovorilo na vprašanje, na kateri letni dopust se nanašata določbi petega odstavka 162. člena ZDR-1 v zvezi s šestim odstavkom 20. člena KPP - ali za leto 2020 ali 2021. Meni, da navedene določbe ne veljajo za tožnikov primer, saj v letu 2020, za katerega je sporna izraba letnega dopusta, ni bil napoten na misijo v tujino za dlje kot šest mesecev. Primarno načelo pravice do letnega dopusta je njegova izraba, nadomestilo oziroma odškodnina pa se izplačata le v zakonsko predvidenih primerih, kar pa obravnavana zadeva ni. Sodišče je zmotno uporabilo določbe tretjega in četrtega odstavka 162. člena ZDR-1, 140. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) in 239. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). Tožniku ni nastala škoda. Prav tako ne obstoji pravnorelevantna vzorčna zveza za ugotovitev odškodninske odgovornosti toženke, sodišče pa niti ni presojalo vseh elementov odškodninske odgovornosti toženke. Tožnik bi lahko izkoristil preostanek letnega dopusta za leto 2020 v letu 2021, o režimu koriščenja dopusta na misiji pa je bil tudi pravočasno seznanjen s strani toženke z usmeritvami z dne 21. 9. 2020.

5.Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

6.Revizija ni utemeljena.

7.Vrhovno sodišče na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

8.Revizijsko sodišče se ne opredeljuje do zatrjevanih bistvenih kršitev pravdnega postopka, saj revizija glede tega ni bila dopuščena.

9.Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je imel tožnik za leto 2020 odmerjenih 35 dni letnega dopusta, poleg tega pa je v leto 2020 prenesel še 15 dni letnega dopusta iz leta 2019. Ta preneseni letni dopust iz leta 2019 je izrabil v prvi polovici leta 2020. V drugi polovici leta 2020 je izrabil del dopusta za navedeno leto, konec leta 2020 pa mu je ostalo še 21 dni neizrabljenega letnega dopusta iz leta 2020. V letu 2020 je bil tožnik dvakrat napoten na misijo v tujino (od 25. 2. 2020 do 18. 3. 2020 in od 8. 9. 2020 do 8. 12. 2020). Ker je predvideval, da bo v letu 2021 ponovno napoten na dve leti trajajočo misijo v tujino, je planiral izrabo preostalega letnega dopusta za leto 2020 v decembru tega leta (po vrnitvi iz druge misije v letu 2020), vendar ga je v tem obdobju izrabil le štiri dni.

10.Dne 20. 12. 2020 je tožnik na toženko naslovil zahtevo za plačilo nadomestila za te dni neizrabljenega letnega dopusta, saj je bil za naslednji dve koledarski leti (od 1. 1. 2021 do 31. 12. 2022) napoten na misijo v Agencijo Frontex. Toženka je njegovo zahtevo zavrnila (sklep z dne 22. 1. 2021), ker je lahko delavec do nadomestila upravičen le ob prenehanju delovnega razmerja. V pritožbi zoper sklep o zavrnitvi zahteve je tožnik kot podlago zahteve za plačilo začel navajati odškodninsko odgovornost toženke. Komisija za pritožbe je tožnikovo pritožbo zavrnila (sklep z dne 14. 4. 2021). Tožnik je nato vložil tožbo z zahtevo za plačilo neizkoriščenih dni letnega dopusta iz leta 2020, pri čemer je zahtevek še naprej utemeljeval z odškodninsko odgovornostjo toženke. Čeprav je bila tožba vložena še v prvi polovici leta 2021, ko je bil tožnik že napoten na misijo v tujini, in je bila sodba sodišča prve stopnje v tej zadevi izdana po njegovi vrniti v domovino, se spor med strankama ni odvijal glede vprašanja morebitnega prenosa dni letnega dopusta, pridobljenega na misiji pri Frontexu, ali glede njegove izrabe po vrniti z misije. Jedro spora v obravnavani zadevi glede na trditveno podlago in postavljeni zahtevek predstavlja vprašanje, ali je toženka s protipravnim ravnanjem tožniku onemogočila koriščenje letnega dopusta za leto 2020.

11.Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je bil tožnik v letu 2020 že napoten na dve misiji v tujino, vendar skupna napotitev ni presegala obdobja šestih mesecev. Zaradi teh dveh napotitev tožniku izraba letnega dopusta za leto 2020 ni bila onemogočena. Sodišče prve stopnje je presojo, da toženka v zvezi z izrabo tožnikovega neizrabljenega letnega dopusta ni ravnala protipravno, utemeljevalo s tem, da je bil tožnik seznanjen s stanjem svojega letnega dopusta, da je bil seznanjen z referenčnim obdobjem in z obdobjem za prenos, da je bil že večkrat napoten na delo v tujino in je torej poznal režim napotitev in da je bil že konec leta 2019 seznanjen z okvirnimi datumi napotitev, zaradi česar bi temu lahko prilagodil izrabo letnega dopusta za leto 2020. Zaključilo je, da mu toženka ni (aktivno) onemogočala izrabe letnega dopusta.

12.Sodišče druge stopnje je uvodoma pojasnilo, da tožnikov zahtevek ne more biti utemeljen kot nadomestilo za neizrabljen letni dopust po 164. členu ZDR-1, saj mu delovno razmerje ni prenehalo1, temveč lahko temelji kvečjemu na odškodninski podlagi zaradi kršitve pogodbenih obveznosti v času trajanja delovnega razmerja. Nasprotno od sodišča prve stopnje je ugotovilo obstoj protipravnega ravnanja toženke, ker ta tožnika ni vzpodbudila k izrabi letnega dopusta za leto 2020 niti ga ni poučila o tem, da bo ta pravica sicer izgubljena. Zaključilo je, da bi toženka lahko vsaj še po tem, ko je tožnik 20. 12. 2020 podal zahtevo za odpravo kršitev pravic v zvezi z neizrabljenim letnim dopustom za leto 2020, izpolnila svojo obveznost vzpodbujanja tožnika k izrabi letnega dopusta za 2020 in poučitve tožnika, da bo sicer ta pravica ugasnila (npr. v sklepih, s katerima je bila ta njegova zahteva dokončno zavrnjena)2. Vendar toženka tega ni storila. Ob ugotovitvi, da so podani tudi ostali elementi odškodninske odgovornosti toženke, je tožniku prisodilo vtoževano odškodnino v višini nadomestila, kot ga določa sedmi odstavek 137. člena ZDR-1.

13.ZDR-1 v 162. členu ureja izrabo letnega dopusta. Iz te določbe izhaja obveznost delodajalca, da delavcu zagotovi izrabo letnega dopusta. Prvi odstavek citiranega člena določa, da je mogoče letni odpust izrabiti v več delih, s tem, da mora en del trajati najmanj dva tedna. Iz drugega odstavka 162. člena izhaja, da lahko delodajalec zahteva od delavca, da planira izrabo najmanj dveh tednov letnega dopusta za tekoče koledarsko leto. Po tretjem odstavku 162. člena ZDR-1 mora delavec letni dopust v obsegu najmanj dva tedna izrabiti v koledarskem letu, preostanek tega dopusta pa lahko v dogovoru z delodajalcem izrabi do 30. junija naslednjega leta. Četrti odstavek 162. člena ZDR-1, ki je veljal v spornem obdobju, pa je določal, da ima delavec v primeru, če tega dopusta ne izrabi v tem roku zaradi odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe, porodniškega dopusta ali dopusta za nego in varstvo otroka, pravico izrabiti do 31. decembra naslednjega leta3. Glede na to je bila na toženki obveznost, da tožniku zagotovi izrabo neizrabljenega letnega dopusta za leto 2020 ob koncu leta 2020 oziroma tudi v obdobju od 1. 1. 2021 dalje, pri tem pa ga v skladu s sodno prakso SEU pouči (lahko tudi v sklepih, s katerima je bila njegova zahteva za izplačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2020 zavrnjena), do kdaj oziroma kako bo lahko ta dopust izrabil in ga pouči tudi o posledicah neizrabe tega dopusta. Ker toženka tega ni storila, je ravnala protipravno, kar je pravilno ugotovilo že sodišče druge stopnje.

14.Materialnopravne določbe, glede katerih je bila dopuščena revizija, urejajo izrabo letnega dopusta za delavce, ki so napoteni na delo v tujini. Tako peti odstavek 162. člen ZDR-1 določa, da lahko delavec, ki dela v tujini, v celoti izrabi letni dopust do konca naslednjega koledarskega leta, če je tako določeno s kolektivno pogodbo, ki zavezuje delodajalca. KPP v šestem odstavku 20. člena določa, da lahko policist, ki je bil napoten na delo v tujino za najmanj šest mesecev, izrabi letni dopust do konca naslednjega koledarskega leta. Dodatno pravno ureditev letnega dopusta za delavce, napotene v mednarodne misije ali organizacije, opredeljuje 20. člen ZNOMCMO. Ta v prvem odstavku določa, da napotena oseba izpolnjuje svoje pravice in obveznosti glede izrabe letnega dopusta in drugih oblik odsotnosti ter druge pravice in obveznosti, ki so vezane na opravljanje nalog v misiji ali mednarodni organizaciji, v skladu z notranjimi pravili mednarodne organizacije in navodili vodstva misije ali mednarodne organizacije. Izraba letnega dopusta je odvisna od delovnih potreb misije ali mednarodne organizacije in se presoja po pravilih mednarodne organizacije. Nadalje drugi odstavek istega člena določa, da v primeru, če napotena oseba ne more izkoristiti letnega dopusta iz prvega odstavka tega člena med delom v misiji ali mednarodni organizaciji, ga lahko za tekoče leto izkoristi po vrnitvi v Republiko Slovenijo na podlagi potrdila mednarodne organizacije o neizkoriščenem letnem dopustu.

15.Določba petega odstavka 162. člena skupaj z 20. členom KPP omogoča izrabo letnega dopusta, pridobljenega v času dela v tujini, do konca naslednjega koledarskega leta (za letni dopust, za katerega ni bila mogoča izraba v tujini), če je napotitev trajala najmanj šest mesecev (pri čemer pri dveh napotitvah tožnika na misijo v tujino v letu 2020 ni izpolnjen pogoj šestmesečnega dela v tujini, ki ga določa peti odstavek 20. člena KPP). Tudi določba 20. člena ZNOMCMO ureja položaj, ko delavec ne more izrabiti odmerjenega letnega dopusta za tekoče leto, ko je napoten na delo v tujino. Sporni dnevi neizrabljenega letnega dopusta za leto 2020 pa se ne nanašajo na delo tožnika v tujini, saj tožnik niti ni zatrjeval, da zaradi dveh napotitev v tujino, do katerih je prišlo v letu 2020, ni mogel izrabiti letnega dopusta za navedeno leto.

16.Ker je sodišče druge stopnje v zvezi s prisojeno odškodnino tožniku za neizrabljen letni dopust za leto 2020 razsodilo pravilno tudi glede na določbi petega odstavka 162. člena ZDR-1, 20. člena KPP in glede na določbe ZNOMCMO (odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje), je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

17.Zaradi neuspeha z revizijo mora toženka tožniku povrniti stroške odgovora na revizijo, odmerjene po Odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.), in sicer nagrado v višini 450 točk, kar z materialnimi stroški v višini 2 % od vrednosti storitve in 22 % DDV znaša 336,00 EUR. V primeru zamude bo toženka morala tožniku plačati tudi zakonske zamudne obresti.

18.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

1Določbe ZDR-1 in Direktive 2003/88/ES dopuščajo dogovor o denarnem nadomestilu za neizrabljen letni dopust le ob prenehanju delovnega razmerja.

2V obrazložitvi se je sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 42/2019 z dne 14. 1. 2020 in na sodbe SEU C-214/16 King, C-684/16 Max Planck in C-619/16 Kreuziger.

3Četrti odstavek 162. člena ZDR-1 je bil s 23. členom novele ZDR-1D (Ur. l. RS, št. 114/2023) spremenjen tako, da se je besedilo "31. decembra naslednjega leta" nadomestilo z besedilom "31. marca leta, ki sledi letu, v katerega je možen prenos letnega dopusta v skladu s prejšnjim odstavkom". Iz Poročevalca EPA 1122-IX izhaja, da je bila določba četrtega odstavka 162. člena ZDR-1 spremenjena na podlagi sodne prakse Sodišča EU in odločitve Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 23/2022.

Zveza:

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 162, 162/5 Zakon o napotitvi oseb v mednarodne civilne misije in mednarodne organizacije (2006) - ZNOMCMO - člen 20 Kolektivna pogodba za policiste (2012) - člen 20

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.