Jedro

Izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika izven stečaja po členih 255 - 260 OZ ne vključuje tudi izpodbijanja dolžnikovih dejanj, s katerimi slednji zavaruje svoj resnični ali izplača svoj zapadli dolg v korist enega, vendar „na škodo“ ostalih upnikov.

V situaciji, ko en upnik uspe svojo terjatev zavarovati pred drugim upnikom, bi slednji eventualno lahko izpodbil to pravno dejanje izven stečaja v primeru, če bi šlo za prevaro, kar pa v konkretni zadevi ni bilo ugotovljeno.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremeni tako, da se zahtevek tožeče stranke zavrne tudi v delu, ki se glasi: „Ugotovi se, da Sporazum o zavarovanju denarne terjatve v znesku 15.000.000,00 SIT, skupaj z 5% letnimi obrestmi in pravnimi pripadki, sklenjen v obliki notarskega zapisa pred notarko AA pod opr. št. SV 296/05 z dne 1.2.2005, med posojilodajalcem R. B. in Š. T., nima pravnega učinka proti tožnici A. T., do višine njene terjatve, ugotovljene s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. P 432/2004-I z dne 1.12.2005.“

2. Izrek o stroških postopka (2. točka izreka) se spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 1963,69 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni.

3. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1066,15 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

: Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v prvem odstavku prve točke izreka ugotovilo, da Sporazum o zavarovanju denarne terjatve v znesku 15.000.000,00 SIT, skupaj s 5% letnimi obrestmi in pravnimi pripadki, sklenjen v obliki notarskega zapisa pred notarko AA pod opr. št. SV 296/05 z dne 1.2.2005, med posojilodajalcem R. B. (v nadaljevanju tožena stranka), in Š.T., nima pravnega učinka proti A. T. (v nadaljevanju tožeča stranka) do višine njene terjatve, ugotovljene s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 432/2004-I z dne 1.12.2005. Hkrati je v drugem odstavku točke 1. izreka zavrnilo, kar je tožeča stranka zahtevala več oziroma drugače, v drugi točki izreka pa toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 2.084,26 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje.

Zoper takšno odločitev se je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožila tožena stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl., v nadaljevanju ZPP) ter predlagala razveljavitev s stroškovno posledico. V svoji pritožbi navaja, da posojilna pogodba s katero je toženec tretji osebi Š. T. posodil 15.000.000,00 SIT ni bila storjena v škodo tožeče stranke, kasnejši Sporazum o zavarovanju pa je akcesorna obveznost, ki nastopi šele, ko in če dolžnik ne vrne prejetega posojila. Ker je s posojilom dolžnik dejansko prejel sredstva, sporno posojilo in njegovo zavarovanje ne more biti storjeno v škodo tožeče stranke. Zaradi navedenih poslov se je namreč premoženje Š.T. povečalo, saj je prejel 15.000.000,00 SIT, ki jih dokazano še ni vrnil oziroma jih skriva, kot je to smiselno razbrati iz njegovih izjav ob zaslišanju. Ob tem tožena stranka izrecno izpostavlja ugotovitve sodišča prve stopnje, da da so bili vsi posli, ki sta jih sklenila Š. T. in tožena stranka izraz njune prave poslovne volje, niso bili navidezni in z njimi nista želela prikriti nobenega drugega posla. Tožena stranka poudarja, da je sicer napačno tudi razlogovanje sodišča prve stopnje glede tega, da so izpolnjeni pogoji za izpodbijanje po 256. členu Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl., v nadaljevanju OZ). Vse zaslišane priče so potrdile, da toženec ni vedel za kakršnekoli dolgove T. Š. do tožeče stranke, kar je razumljivo, saj jih v času sklepanja posojilne pogodbe in sklepanja sporazuma sploh ni bilo. Sodišče prve stopnje se tudi ni izjasnilo glede narave notarskega sporazuma in možnosti njegovega izpodbijanja ali ničnosti. Toženi stranki je bila preprečena uveljavitev njenega izvršljivega naslova, kljub temu, da je ta vpisan v zemljiško knjigo ter da ga je pridobila na pravno veljaven način in v dobri veri.

Tožeča stranka v svojem odgovoru na vročeno pritožbo tožene stranke predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka v konkretni zadevi s t. i. paulijansko tožbo izpodbija Sporazum o zavarovanju terjatve, ki ga je sklenil njen bivši mož in dolžnik s svojim upnikom, toženo stranko, dne 1.2.2005. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje so pravna podlaga za odločanje v tej zadevi zato določbe OZ o izpodbijanju dolžnikovih pravnih dejanj (čl. 255-260).

Sodišče druge stopnje sledi in v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje v delu, kjer je ugotovilo, da so bili vsi pravni posli, ki sta jih sklenila Š. T. in tožena stranka izraz njune prave poslovne volje, da ni šlo za navidezne pravne posle, s katerimi bi hotela prikriti kakšen drug pravni posel, ter da je Š. T. dejansko prejel 15.000.000,00 SIT posojila od tožene stranke (glej obrazložitev izpodbijane sodbe na str. 8-9).

Sodišče prve stopnje je na strani 9 obrazložitve izpodbijane sodbe zapisalo tudi, da poslabšanje dolžnikovega premoženjskega stanja v škodo upnice sicer ni nastopilo že z ustanovitvijo notarske hipoteke, ki je za toženca izvršilni naslov, vendar iz tega izpodbijanega dejanja izvirajo pravne posledice zaradi neizpolnitve obveznosti po pogodbi (izvršba na nepremičnine, ki so v njegovi solasti), zaradi katerih je njegovo premoženje dejansko zmanjšano. Navedeni zaključek sodišča prve stopnje pa je, glede na predhodne ugotovitve sodišča (glej prejšnji odstavek), napačen.

Res je, da je toženec zaradi učinkov sklepa o izvršbi z dne 4.8.2005 pridobil poplačilno pravico z ugodnejšim vrstnim redom kot tožnica, vendar z zavarovanjem dejansko prejetega posojila, ki še ni bilo vrnjeno, ni prišlo do objektivnega zmanjšanja dolžnikovega premoženja. Pravna dejanja, iz katerih ne nastane zmanjšanje dolžnikovega premoženja, pa ne morejo biti predmet izpodbijanja s paulijansko tožbo (prim. s sklepom Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 420/2005) po členih 255-260 OZ.

Pri posojilni pogodbi, ki je bila sklenjena pred izpodbijanim sporazumom o zavarovanju, gre za dvostransko pogodbo, pri kateri je bilo spoštovano načelo ekvivalentnosti izpolnitev. Kot je zapisalo Vrhovno sodišče v zgoraj citiranem sklepu, so izpodbojne samo tiste dvostranske pogodbe, pri katerih načelo enakovrednosti ni (bilo) upoštevano in je dolžnik za svojo izpolnitev prejel nasprotno izpolnitev, ki je manjše vrednosti, to se pravi prenosi dolžnikovih pravic, pri katerih nasprotni izpolnitvi nista enakovredni. Ker je v konkretni zadevi zavarovana terjatev enakovredna zahtevani izpolnitvi, tudi sam naknadni sporazum o zavarovanju terjatve, ki je po svoji naravi akcesorna obveznost, ne more predstavljati niti dejanja, ki bi zmanjševalo premoženje dolžnika, niti dejanja, iz katerega bi izvirale pravne posledice, zaradi katerih bi bilo dolžnikovo premoženje dejansko zmanjšano, kot je zmotno ocenilo sodišče prve stopnje. Če do zmanjšanja premoženja ne pride, pa posledično tudi ni podan oškodovalni namen niti Š. T. niti tožene stranke.

Drži, da je Š. T. z obremenitvijo svojega premoženja s hipoteko v korist tožene stranke (za zavarovanje obstoječe terjatve) razpolagal, vendar pa izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika izven stečaja po členih 255-260 OZ ne vključuje tudi izpodbijanja dolžnikovih dejanj, s katerimi slednji zavaruje svoj resnični ali izplača svoj zapadli dolg, v korist enega, vendar „na škodo“ ostalih upnikov. Poleg zgoraj navedenega o tem, da s tem ne pride do dejanskega zmanjšanja dolžnikovega premoženja, pri izpodbijanju dolžnikovih pravnih dejanj izven stečaja ne velja načelo par conditio creditorum oziroma načelo enakega obravnavanja upnikov, ki velja v stečajnem postopku. V situaciji, ko en upnik uspe svojo terjatev zavarovati pred drugim upnikom, bi slednji eventualno lahko izpodbil to pravno dejanje izven stečaja v primeru, če bi šlo za prevaro (prim. Borislav T. Blagojević, Vrleta Krulj, Komentar zakona o obligacionim odnosima, I. Knjiga – drugo izdanje, Savremena Administracija, 1983, str. 982-983), kar pa v konkretni zadevi ni bilo ugotovljeno.

Ker je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo, je sodišče druge stopnje na podlagi 5. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo, ob pravilni uporabi materialnega prava, spremenilo tako, da je zahtevek tožeče stranke zavrnilo tudi v delu, v katerem mu je sodišče prve stopnje ugodilo (1. odstavek 1. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje), kar je privedlo tudi do drugačne stroškovne odločitve.

V skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP sodišče druge stopnje odloči o stroških vsega postopka, če spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo. Odločitev o stroških temelji na načelu uspeha iz prvega odstavka 154. člena ter na 155. členu ZPP, Odvetniški Tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2003 in nasl., v nadaljevanju OT) in priglašenih stroških. Ker tožeča stranka s svojim zahtevkom v celoti ni uspela, sama nosi svoje stroške postopka, toženi stranki pa mora povrniti njene potrebne pravdne stroške.

Toženi stranki je sodišče druge stopnje priznalo naslednje pravdne stroške v postopku pred sodiščem prve stopnje: 700 točk po OT za odgovor na tožbo (Tar. št. 18 OT), 700 točk za pristop na prvi narok za glavno obravnavo dne 6.6.2007 (Tar št. 20/1), 4x po 350 točk za zastopanje na narokih 24.9.2007, 14.11.2007, 11.2.2008 ter 19.11.2008 (Tar. št. 20/2 OT), 2x po 175 točk za zastopanje na narokih 20.6.2008 in 29.8.2008 (Tar št. 20/3 OT), 50 točk za porabljeni čas med zastopanjem na naroku dne 24.9.2007 ter 100 točk za porabljeni čas med zastopanjem na naroku 19.11.2008 (člen 7/1 OT), skupaj s priglašenim 20% DDV na odvetniške storitve torej 3960 točk po OT, kar ob vrednosti 0,459 EUR/točko po OT predstavlja 1817,64 EUR. Višje priglašeni stroški niso v skladu z določili OT. Tožena stranka je priglasila tudi stroške, ki jih je imela s sodnimi taksami po odmeri sodišča, to se pravi za odgovor na tožbo 146,05 EUR (35.000,00 SIT). Skupaj mora torej tožeča stranka toženi stranki povrniti 1963,69 EUR pravdnih stroškov nastalih pred prvostopenjskim sodiščem, in sicer v roku 15 dni.

V skladu z načelom uspeha mora tožeča stranka toženi stranki prav tako povrniti njene pritožbene stroške. Sodišče druge stopnje je toženi stranki priznalo 875 točk od priglašenih 1500 za pritožbo (Tar št. 21/1 OT, upoštevajoč pcto. 29.210,48 EUR). Ob 20% DDV na odvetniške storitve to znaša 1050 točk po OT oziroma 481,95 EUR. Skupaj s 584,20 EUR plačane sodne takse za pritožbo znašajo torej pritožbeni stroški tožene stranke 1066,15 EUR. Ker je tožena stranka zahtevala tudi zamudne obresti v primeru zamude s plačilom (pritožbenih) stroškov, ji je pritožbeno sodišče prisodilo tudi te, in sicer v skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS z dne 13.12.2006.