Jedro

Sodišče prve stopnje je bilo dolžno presoditi pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb toženca, ki sta bili izdani glede na dejansko stanje, ki je obstajalo v času odločanja pristojnih organov toženca. Kasnejše poslabšanje zdravstvenega stanja ni bilo več obseženo z izdanimi odločbami toženca.

V obravnavani zadevi ne gre za procesno situacijo, ko pritožbeno sodišče ne bi moglo samo odpraviti postopkovne kršitve. Pooblastilo za odpravo navedene kršitve ima v 6. alineji 358. člena ZPP, ki prepoveduje razveljavitev sodbe in vračanje zadeve v novo sojenje, če lahko samo odpravi kršitve določb postopka (drugi odstavek 347. člena ZPP). Pritožbeno sodišče lahko ugotavlja, kakšen vpliv je imela kršitev. In če narava kršitve to dopušča, ne more biti ovir, da bi takšno kršitev lahko tudi odpravilo in sicer brez obravnave, ki bi bila v takih primerih popolnoma prazna in sama sebi namen. Za tak primer gre tudi v tej zadevi.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe toženca št. ... z dne 15. 3. 2023 in prvostopenjske odločbe toženca št. ... z dne 25. 1. 2023 ter na ugotovitev, da je bil tožnik od 22. 11. 2023 do 28. 1. 2024 zaradi bolezni zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno.

Spremeni se tudi IV. točka izreka tako, da tožnika sama krijeta svoje stroške postopka.

II.Tožnika sama krijeta stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo odpravilo dokončno odločbo toženca z dne 15. 3. 2023 v celoti in prvostopenjsko odločbo toženca z dne 25. 1. 2023 v delu, ki se nanaša na ugotavljanje zmožnosti za delo drugotožnika od 16. 2. 2023 dalje. Nadalje je odločilo, da je bil drugotožnik od 22. 11. 2023 do 28. 1. 2024 zaradi bolezni zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno (I. točka izreka). V delu, da je bil drugotožnik v obdobju od 16. 2. 2023 do 21. 11. 2023 zaradi bolezni zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). V delu, ki se nanaša na priznanje 4‑urne začasne nezmožnosti za delo za obdobje po 29. 1. 2024 je tožbo s sklepom zavrglo (III. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je toženec dolžan tožnikoma povrniti stroške postopka v deležu 70 % (IV. točka izreka).

2.Zoper I. in IV. točko izreka sodne odločbe je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da sodišče za odpravo odločb ni imelo podlage, saj navedeni odločbi nista bili niti nepravilni niti nezakoniti. Dokazni postopek je namreč pokazal, da sta imenovani zdravnik in zdravstvena komisija izdala pravilni odločbi. Izvedenski organ je v postopku enako, kot pred tem organi toženca ugotovil, da začasna nezmožnost za delo za 4 ure v obdobju od 16. 2. 2023 do 21. 11. 2023 ni utemeljena. Za obdobje od 22. 11. 2023 do 28. 1. 2024, ko je sodišče ugotovilo, da je drugotožnik zaradi bolezni zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno, gre za novo nastalo zdravstveno stanje, ki v času obravnave pred imenovanim zdravnikom in zdravstveno komisijo sploh ni obstajalo, kot je to ugotovil tudi izvedenski organ. Za odločanje o tem bolniškem staležu je bil pristojen osebni zdravnik, saj gre za obdobje po odločanju imenovanega zdravnika in zdravstvene komisije, pri čemer v vmesnem času od 16. 2. 2023 do 21. 11. 2023 začasna nezmožnost za delo ni bila utemeljena. Glede sklicevanja sodišča prve stopnje, da naj bi šlo za napako osebnega zdravnika toženec navaja, da napaka osebnega zdravnika ni ne izkazana, ne dokazana, prav tako tudi ne gre za primer, ki bi bil primerljiv s primeri sodne prakse, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje. V konkretnem primeru gre za novonastalo zdravstveno stanje drugotožnika, ki je nastalo po več kot 8-ih mesecih od odločanja zdravstvene komisije. Odločanje o začasni nezmožnosti za delo za obdobje od 22. 11. 2023 ni bilo v pristojnosti imenovanega zdravnika in zdravstvene komisije, temveč je bil za to pristojen osebni zdravnik. V postopku ni bilo dokazano, da osebni zdravnik ne bi hotel drugotožniku odpreti bolniškega staleža, pa tudi če bi bilo to podano, bi moral biti drugotožnik aktiven pri uveljavljanju svojih pravic in zahtevati presojo odločitve osebnega zdravnika pri imenovanem zdravniku, kot je to določeno v 234. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju: Pravila OZZ).¹ Ker sta bili odločbi toženca pravilni in zakoniti, je sodišče neutemeljeno odločilo, da mora toženec tožnikoma plačati kakršnekoli stroške postopka oziroma je ta delež nesorazmeren glede na uspeh v sporu. Nenazadnje je pri odločitvi o stroških postopka sodišče storilo tudi procesno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj iz obrazložitve v 15. točki sodbe izhaja, da tožnika sama nosita svoje stroške postopka, medtem ko je sodišče v izreku odločilo, da mora toženec tožnikoma povrniti 70 % njunih stroškov. Toženec zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti kot neutemeljen zavrne oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.V odgovoru na pritožbo tožnika predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem navajata, da gre za socialni spor, torej spor polne jurisdikcije, kar pomeni, da lahko sodišče vsebinsko odloči v zadevi tudi drugače, kot je odločil upravni organ v predsodnem postopku. Sodišče lahko ugotovi, da se je bolniški stalež končal kasneje, kot je to ugotovil toženec, ali pa da je bil po prekinitvi ponovno utemeljen. Tožnika priglašata stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)² v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)³ je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Je pa sodišče kršilo določbo 63. člena ZDSS-1, kot to v pritožbi utemeljeno uveljavlja toženec.

6.Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca z dne 15. 3. 2023 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 25. 1. 2023. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ toženca (imenovani zdravnik) odločil, da je drugotožnik od 29. 1. 2023 do 15. 2. 2023 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno (bolezen). Od 16. 2. 2023 dalje je zmožen za delo.

7.Glede na tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje razčiščevalo, ali je bil drugotožnik tudi za čas po 16. 2. 2023 dalje zmožen za delo po 4 ure dnevno.

8.Zaradi razjasnitve dejanskega stanja je sodišče pridobilo izvedensko mnenje izvedenskega organa inštituta A. Sodišče prve stopnje je v celoti sprejelo podano izvedensko mnenje, ki ga podrobno povzema tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Ocenilo je namreč, da je pisno izvedensko mnenje z dodatno ustno utemeljitvijo dovolj prepričljivo za zaključek, da je bil drugotožnik od 16. 2. 2023 do 21. 11. 2023 zmožen v polnem delovnem času opravljati delo z omejitvami, določenimi s pravnomočno sodbo naslovnega sodišča z dne 8. 7. 2022.⁴ Posledično je tožbeni zahtevek na podlagi prvega odstavka 81. člena ZDSS-1 v tem delu (torej za obdobje od 16. 2. 2023 do 21. 11. 2023) zavrnilo. V tem delu je odločitev sodišča postala pravnomočna.

9.Sodišče prve stopnje pa je sledilo izvedenskemu mnenju tudi v delu, ki se nanaša na čas od 22. 11. 2023 do 28. 1. 2024. Kot to izhaja iz podanega izvedenskega mnenja in tudi iz izpodbijane sodbe, je pri drugotožniku tedaj nastalo novo zdravstveno stanje.⁵ Sodišče prve stopnje je kljub ugovoru toženca, da gre za novonastalo zdravstveno stanje ugotovilo, da je bil tožnik od 22. 11. 2023 do 28. 1. 2024 zaradi bolezni zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno. Posledično je odpravilo izpodbijano dokončno odločbo toženca in delno tudi prvostopenjsko odločbo z dne 25. 1. 2023. Štelo je namreč, da ravnanje osebnega zdravnika, ki bi po mnenju sodišča moral odpreti nov bolniški stalež, pa tega ni storil, ne bi smelo iti v škodo zavarovanca oziroma drugotožnika.

10.Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje za tako odločitev v postopkovnih določbah ni imelo ustrezne podlage.

11.ZDSS-1 v prvem odstavku 63. člena določa, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku. V drugem odstavku istega člena pa je nadalje določeno, da v primerih iz prvega odstavka 63. člena socialni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, pritožbe ni vložila ali jo je vložila prepozno.

12.Sodišče prve stopnje je bilo torej dolžno presoditi pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb toženca, ki sta bili izdani glede na dejansko stanje, ki je obstajalo v času odločanja pristojnih organov toženca. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče ugotovilo, da je bil tožnik po zaključku bolniškega staleža, torej po 16. 2. 2023, zmožen za delo, kot je to odločil toženec. V tem primeru je bila torej odločitev toženca pravilna in zakonita. Kasnejše poslabšanje zdravstvenega stanja z 22. 11. 2023 (novonastalo stanje, kot to navaja tudi sodišče prve stopnje) ni bilo več obseženo z izdanimi odločbami toženca in torej tudi ni bilo nobene pravne podlage, da bi sodišče prve stopnje samo odločalo o tem, ali je bil drugotožnik od 22. 11. 2023 dalje, zmožen za delo. Ko je prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, je bil za odločanje o začasni nezmožnosti za delo pristojen osebni zdravnik. Drugotožnik se je tedaj zglasil pri njemu, vendar mu osebni zdravnik bolniškega staleža ni odobril. Razlogi, zakaj ni bil bolniški stalež odobren, niso predmet tega postopka, temveč je predmet zgolj presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb toženca. Če se drugotožnik ni strinjal z odločitvijo osebnega zdravnika, bi moral skladno z določbami Pravil OZZ presojo take odločitve uveljavljati pri imenovanem zdravniku, kar pa ni storil. Tudi iz sodne prakse⁶ izhaja, da morebitno spremenjeno zdravstveno stanje ne more biti predmet konkretnega spora.⁷

13.Sodišče prve stopnje je kršilo določbo 63. člena ZDSS-1, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 6. alineje 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZPP spremenilo sodno odločbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka tako, da je tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca z dne 15. 3. 2023 in 25. 1. 2023 zavrnilo.⁸ Vendar v obravnavani zadevi ne gre za procesno situacijo, ko pritožbeno sodišče ne bi moglo samo odpraviti predmetne postopkovne kršitve. Pooblastilo za odpravo navedene kršitve ima v 6. alineji 358. člena ZPP, ki prepoveduje razveljavitev sodbe in vračanje zadeve v novo sojenje, če lahko samo odpravi kršitve določb postopka (drugi odstavek 347. člena ZPP). Pritožbeno sodišče lahko ugotavlja, kakšen vpliv je imela kršitev. In če narava kršitve to dopušča, ne more biti ovir, da bi takšno kršitev lahko tudi odpravilo in sicer brez obravnave, ki bi bila v takih primerih popolnoma prazna in sama sebi namen.⁹ Za tak primer gre tudi v tej zadevi.

14.Ker tožnika s tožbenim zahtevkom nista uspela, je pritožbeno sodišče spremenilo tudi IV. točko izreka. Na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP je odločilo, da tožnika sama krijeta svoje stroške postopka.

15.Skladno s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP je nadalje odločilo, da tožnika sama krijeta svoje stroške odgovora na pritožbo.

-------------------------------

1Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami.

2Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

3Ur. l. RS, št. 2/2004.

4Glej opr. št. I Ps 573/2020 z dne 8. 7. 2022 v zvezi s sodbo opr. št. Psp 284/2022 z dne 15. 2. 2023.

5Pri drugotožniku je MR ledvene hrbtenice, na katero je bil napoten s strani osebnega zdravnika 22. 11. 2023, pokazal novonastalo večjo hernijo medvretenčne ploščice L5-S1, ki je izrazito utesnjevala živčne strukture.

6Glej sodba VSRS št. VIII Ips 387/2006 z dne 25. 10. 2007.

7V navedeni zadevi je sodišče presojalo odločbo o trajanju tožnikove nezmožnosti za delo zaradi poškodbe kolena. Po stališču vrhovnega sodišča bi moral tožnik v omenjeni zadevi nezmožnost za delo zaradi drugih diagnoz oziroma zaradi kasnejšega poslabšanja zdravstvenega stanja v zvezi s poškodovanim kolenom najprej uveljavljati pred izbranim zdravnikom in drugimi organi toženca. Ker tega ni storil, kasnejše, morebiti spremenjeno zdravstveno stanje ni moglo biti predmet sodnega spora.

8Po določbi prvega odstavka 354. člena ZPP sodišče druge stopnje razveljavi s sklepom sodbo sodišča prve stopnje, če ugotovi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka in vrne zadevo istemu sodišču prve stopnje, če kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti.

9Glej: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2009, tretja knjiga, komentar 347. in 358. člena ZPP.

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (2004) - ZDSS-1 - člen 63, 63/1,63/2 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 347, 347/2, 354, 354/1, 358, 358-6

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.