Jedro

Postopek prisilne poravnave je mogoče ustaviti iz razloga iz 3. točke prvega odst. 34. čl. ZPPSL samo v primeru, če je mogoče z gotovostjo sklepati, da v načrtu finančne reorganizacije navedene metode ne bodo odpravile vzrokov insolventnosti oziroma prezadolženosti, ali da te temelje na povsem nerealnih postavkah. V primeru, da načrt finančne reorganizacije izkazuje verjetnost izpolnitve obveznosti iz predlagane prisilne poravnave, uporaba tega določila ni mogoča.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v celoti razveljavi in se mu zadeva vrne v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče v 1. točki izreka postopek prisilne poravnave ustavilo, v 2. točki izreka nad dolžnikom po uradni dolžnosti začelo stečajni postopek in v 3. točki izreka določilo, da dosedanji upravitelj prisilne poravnave M.G. iz Ljubljane nadaljuje delo kot stečajni upravitelj.

Zoper takšno odločitev se pritožujejo dolžnik in 6 njegovih delničarjev zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Prvostopnemu sodišču očitajo laično ocenjevanje načrta finančne reorganizacije dolžnika, napačno interpretacijo posameznih podatkov, ki je tudi selektivna, zaradi česar je zaključek izpodbijanega sklepa, da obveznosti iz prisilne poravnave dolžnik ne bo mogel izpolniti, napačen. Prvostopno sodišče je enostransko povzelo posamezne ugotovitve družbe I. d.o.o., ki je bila najeta s strani predlagateljev, za ustavitev prisilne poravnave in uvedbo stečaja. Glede ugotovitev iz finančnega mnenja družbe F. d.o.o., ki je v korist dolžnika, pa prvostopna sodba nima razlogov in tega mnenja niti ne omenja. Opozarja, da je celo iz mnenja družbe Invivo d.o.o. (iz 8. točke) razvidno, da obstaja možnost, da bo dolžnik izpolnil obveznosti iz predlaganega finančnega načrta. Zato predlagatelja nista dokazala obstoja razloga iz 3. točke prvega odst. 34. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur.l. RS, št. 67/93, 39/97 in 52/99; v nadaljevanju ZPPSL). Odločitev prvostopnega sodišča je najmanj preuranjena; s takšno odločitvijo pa je tudi odvzeta možnost drugim upnikom, da se odločijo za predlagano prisilno poravnavo.

Pritožba je utemeljena.

Izpodbijani sklep temelji na 3. točki prvega odst. 34. čl. ZPPSL. Na predlog upnikov R. d.o.o. in E. d.o.o., obeh iz I., je prvostopno sodišče postopek prisilne poravnave ustavilo, ker je ugotovilo, da na podlagi dopolnjenega načrta finančne reorganizacije dolžnika ni možnosti, da bo dolžnik izpolnil obveznosti po predlogu za prisilno poravnavo. Navedena odločitev pa pride v poštev samo v primeru, če je mogoče z gotovostjo sklepati, da v načrtu finančne reorganizacije navedene metode ne bodo odpravile vzrokov insolventnosti oziroma prezadolženosti, ali da te temelje na povsem nerealnih predpostavkah.

Ob odločanju v navedeni zadevi je imelo prvostopno sodišče glede ocene načrta finančne reorganizacije na razpolago dvoje (različnih) mnenj ekonomsko-finačnih strokovnjakov, in sicer mnenje družbe I. d.o.o., ki ga je izdelala T.B. po naročilu obeh upnikov, ki sta predlagala ustavitev postopka prisilne poravnave, in mnenje družbe F. d.o.o., ki ga je izdelal B.G. za dolžnika. Prvostopno sodišče se do obeh mnenj ni opredelilo, pač je samo izdelalo oceno na podlagi podatkov, ki izhajajo iz listin v spisu. Čeprav je obrazložitev izpodbijanega sklepa prepričljiva, ko na podlagi posameznih ugotovitev zaključuje, da dolžnik obveznosti iz prisilne poravnave ne bo mogel izpolniti, se glede na mnenji obeh finančnih strokovnjakov vsekakor poraja dvom, ali je ocena prvostopnega sodišča v izpodbijanem sklepu pravilna. Prvostopno sodišče namreč s tako obsežnim strokovnim znanjem, kot je potrebno za pravilno oceno načrta finančne reorganizacije po ustreznih ekonomsko-finančih metodah, ne razpolaga. Takšen preizkus lahko po mnenju pritožbenega sodišča verodostojno opravi le nepristranski strokovnjak, ki ima potrebno strokovno znanje. Zato 243. čl. ZPP/99 v zvezi s 15. čl. ZPPSL tudi določa, da sodišče v primeru, če za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva nima potrebnega strokovnega znanja, izvede dokaz z izvedencem. To še posebej velja v primeru, če ima sodišče na razpolago dve dokaj nasprotujoči si strokovni mnenji, ki pa sta ju stranki izdelali za svoje potrebe.

Ob odločitvi prvostopnega sodišča namreč moti dejstvo, da tudi iz zaključka mnenja družbe F. d.o.o. izhaja, da obstaja velika verjetnost, da bodo obveznosti iz predlagane prisilne poravnave dolžnika izpolnjene. O tej oceni prvostopni sklep nima razlogov, saj se prvostopno sodišče do tega mnenja, ki je za dolžnika ugodno, ni opredelilo. Dejstvo pa je tudi, da celo iz dopolnjene ocene mnenja družbe I. d.o.o. z dne 31.10.1999, ki za dolžnika ni ugodna, iz njegove 8. točke, izhaja zaključek, da se kljub vsemu izkazuje za verjetno, da bodo obveznosti iz predlagane prisilne poravnave dolžnika izpolnjene.

Tako zaenkrat v spisu razen ocene prvostopnega sodišča, ni mnenja ustreznega strokovnjaka, ki bi podal takšno oceno finančnega načrta dolžnika, iz katere bi bilo razvidno, da ni možnosti, da bo dolžnik izpolnil obveznosti iz predlagane prisilne poravnave. Če pa je tako (da gotovost ni podana, pač pa nasprotno verjetnost, da bodo obveznosti iz prisilne poravnave izpolnjene), potem uporaba 3. točke prvega odst. 34. čl. ZPPSL ni na mestu. Zato obstaja dvom v pravilno ugotovitev dejanskega stanja s strani prvostopnega sodišča glede ocene načrta finačne reorganizacije.

Zato je pritožbeno sodišče pritožbi pritožnikov ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje v skladu s 3. točko 365. čl. ZPP/99 v zvezi s 15. čl. ZPPSL.

V novem obravnavanju zadeve bo moralo prvostopno sodišče, če ocenjuje, da je na podlagi vseh dosedanjih okoliščin možno sklepati, da dolžnik prisilne poravnave ne bo mogel izpolniti, pritegniti ustreznega izvedenca, ki bo v tej zadevi podal nepristransko mnenje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih pritožniki niso zaznamovali.