Jedro

Predhodne odredbe ni dopustno izdati na podlagi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine in plačilnega naloga, proti katerima je bil vložen ugovor in ki torej še nista pravnomočna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo predhodne odredbe, vložen dne 20. 2. 2014 zaradi zavarovanja terjatve tožeče stranke po sklepu o izvršbi pod opr. št. VL 119197/2013 z dne 29. 7. 2013, to je glavnice v znesku 52.478,00 EUR in odmerjenih stroškov upnika v znesku 345,96 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pri čemer je tožeča stranka predlagala več predhodnih odredb: s prepovedjo organizaciji za plačilni promet, da ne sme dolžniku ali komu drugemu po njegovemu nalogu izplačati z njegovega računa denarnega zneska, za katerega je bila odrejena predhodna odredba in s predznambo zastavne pravice na dolžnikovih nepremičninah.

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka, iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo in ugoditev predlogu za izdajo predhodne odredbe s stroškovno posledico, podrejeno razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo ter arbitrarno in samovoljno odstopilo od ustaljene sodne prakse višjih sodišč glede verjetne nevarnosti, da bo uveljavitev upnikove terjatve onemogočena ali precej otežena. V pritožbi obrazloži zatrjevan odstop od enotne in ustaljene sodne prakse, za katerega sodišče ni navedlo nobenega razloga ter opozarja na stališče teorije, da zadostuje izkaz objektivne nevarnosti, pri čemer je vir takšne nevarnosti lahko vsako objektivno stanje, ki bi po oceni sodišča lahko resno ogrozilo bodočo izvršbo. Tožeča stranka je vir objektivne nevarnosti izkazala. Sklicuje se tudi na sodno prakso višjih sodišč, da blokada transakcijskih računov in obstoj hipotek na nepremičninah nedvomno kaže, da obstoji objektivna nevarnost, da realizacija terjatve ne bo možna. Naslovno sodišče je tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj je o odločilnem dejstvu nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini listin in med samimi listinami.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je v konkretnem primeru izpolnjen prvi pogoj za izdajo predhodne odredbe in sicer obstoj odločbe domačega sodišča, ki se glasi na denarno terjatev in ki še ni izvršljiva (257. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ), nato pa je ugotavljalo še obstoj verjetnosti nevarnosti, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Po oceni sodišča druge stopnje pritožba sicer utemeljeno opozarja, da je tudi drugi pogoj za izdajo začasne odredbe potrebno presojati na ravni verjetnosti in ne na ravni prepričanja, vendar je bilo kljub temu potrebno sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za izdajo predhodne odredbe potrditi.

6. Ustavno sodišče je namreč z odločbo U-I-148/13 z dne 10. 7. 2014 razveljavilo 1. točko prvega odstavka 258. člena ZIZ, ki se je sicer nanašala na domnevano nevarnost (štelo se je, da je podana nevarnost v smislu 257. člena ZIZ, če se je predlog za zavarovanje s predhodno odredbo opiral na plačilni nalog in na sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, proti kateremu je bil pravočasno vložen ugovor, pod nadaljnjimi pogoji). 257. člen ZIZ sicer ni bil razveljavljen, saj ta le na splošno govori o odločbi domačega sodišča (ne navaja plačilnega naloga in sklepa o izvršbi, izdanega na podlagi verodostojne listine, zoper katerega je bil pravočasno vložen ugovor), vendar je Ustavno sodišče ugotovilo, da (sedaj razveljavljena) 1. točka prvega odstavka 258. člena ZIZ preprečuje razlago, da predhodna odredba ne more temeljiti na neizvršljivem plačilnem nalogu in je tako enačila dve vrsti upnikov glede dosegljivosti predhodne odredbe, pri čemer večanje učinkovitosti izvršilnega postopka po oceni Ustavnega sodišča ni razumen in stvaren razlog za enačenje v bistvenem različnih položajev, torej upnikov s plačilnim nalogom in upnikov iz kontradiktornega pravdnega postopka. Ustavno sodišče je ocenilo, da ureditev, izhajajoča iz prej citirane določbe, krši načelo enakosti iz 2. odstavka 14. člena Ustave, ki se na področju sodnih postopkov izraža kot pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ugotovilo je, da je izpodbijana ureditev v nasprotju s splošnim načelom sorazmernosti (15. člen Ustave). Za sorazmeren poseg v toženčevo pravno in ekonomsko sfero bi šlo le, če bi za odločbo domačega sodišča po 1. odstavku 257. člena ZIZ šteli tako sodno odločbo, ki izide v kontradiktornem postopku in le taka sodna odločba izkazuje dovolj visoko stopnjo verjetnosti obstoja upnikove terjatve, da je mogoče na njeni podlagi izdati predhodno odredbo.

7. Ker je torej Ustavno sodišče sprejelo stališče, da predhodne odredbe ni dopustno izdati na podlagi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine in plačilnega naloga, proti katerima je bil vložen ugovor in ki torej še nista pravnomočna, je odločitev in razlaga Ustavnega sodišča podlaga za spremembo sodne prakse, glede na to, da je Ustavno sodišče razveljavilo 1. točko prvega odstavka 258. člena ZIZ, ki je preprečevala razlago, da predhodna odredba ne more temeljiti na neizvršljivem plačilnem nalogu in se izrecno opredelilo, da je ureditev, po kateri je mogoče predhodno odredbo izdati že na podlagi nepravnomočnega plačilnega naloga oziroma sklepa o izvršbi, proti kateremu je vložen ugovor, ustavno nedopustna. Odločba Ustavnega sodišča na podlagi 125. člena Ustave in smiselne uporabe določb Zakona o Ustavnem sodišču učinkuje v vseh razmerjih, nastalih pred dnem, ko je razveljavitvena odločba začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno, torej tudi v konkretni zadevi.

8. Ker torej (dajatvenega dela) sklepa o izvršbi, zoper katerega je bil podan ugovor in je bil sklep razveljavljen v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba, ni več mogoče šteti za odločbo domačega sodišča, ki se glasi na denarno terjatev in ki še ni izvršljiva, že prvi pogoj za predhodno odredbo ni podan in je iz tega razloga odločitev sodišča prve stopnje, da se predlog za izdajo predhodne odredbe zavrne, pravilna. Na pritožbene navedbe tožeče stranke, s katerimi izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da upnik ni izkazal za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, zato ni potrebno odgovarjati, saj morata biti za izdajo predhodne odredbe oba pogoja izpolnjena kumulativno.

9. Tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj ne pojasni samega nasprotja med razlogi in listinami, pač pa le zatrjuje, da je sodišče listinam pripisalo drugačno vsebino. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

10. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tudi tožena stranka, saj njen odgovor na pritožbo ni bil potreben (154., 155. in 165. člen ZPP).