Jedro

Ob tem, da tožena stranka ni ravnala v skladu z določbo 46. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost elektroindustrije glede določitve kriterijev ob sprejemu letnega poslovnega načrta in je bilo že iz tega razloga 20 % znižanje tožničine plače arbitrarno, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi, da tožena stranka ni imela opredeljenih jasnih in določnih vsebinskih kriterijev, na podlagi katerih bi bilo mogoče preizkusiti utemeljenost 20 % znižanja plače tožnice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj terjatve tožnice do tožene stranke iz naslova razlik v plači: za obdobje od oktobra 2011 do decembra 2012 v višini bruto zneska 3.609,14 EUR in po odvodu davkov in prispevkov v višini ustreznega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2013 dalje do plačila; za obdobje od januarja 2013 do decembra 2013 v višini bruto zneska 3.919,09 EUR in po odvodu davkov in prispevkov v višini ustreznega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2014 dalje do plačila; za obdobje od januarja 2014 do februarja 2015 v višini bruto zneska 4.592,99 EUR in po odvodu davkov in prispevkov v višini ustreznega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke do tožnice iz naslova razlike med pogodbeno dogovorjeno plačo in dejansko izplačano plačo v skupnem bruto znesku 22.178,04 EUR in da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke do tožnice iz naslova pozitivne stimulacije in dodatkov (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici v roku 8 dni obračunati razliko v plači: za obdobje od oktobra 2011 do decembra 2012 v bruto znesku 3.609,14 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter tožnici plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2013 dalje do plačila; za obdobje od januarja 2013 do decembra 2013 v bruto znesku 3.919,09 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter tožnici plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2014 dalje do plačila; za obdobje od januarja 2014 do februarja 2015 v bruto znesku 4.592,99 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter tožnici plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2015 dalje do plačila; za obdobje od januarja 2014 do februarja 2015 v višini bruto zneska 4.592,99 EUR in po odvodu davkov in prispevkov v višini ustreznega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2015 dalje do plačila (III. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od ustreznega neto zneska glede na bruto znesek 3.609,14 EUR od 19. 1. 2013 do vključno 13. 10. 2013 (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici v roku 8 dni povrniti pravdne stroške v znesku 891,23 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper I., II., III. in V. točko izreka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP (bistvena kršitev določb pravdnega postopka, zmotna oziroma nepopolna ugotovitev dejanskega stanja in zmotna uporaba materialnega prava). Meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj 183. člen Kolektivne pogodbe A. p. o. določa, da je osnovni osebni dohodek lahko nižji od zneskov določenih za posamezne tarifne skupine do 20 %, če je v izidu preteklega obdobja izkazana izguba. Tudi Kolektivna pogodba za dejavnost elektroindustrije Slovenije je omogočala negativno stimulacijo. Drži, da v 46. členu kolektivna pogodba določa, da kriterije za določitev dela plače na podlagi uspešnosti poslovanja določita delodajalec in sindikat pri delodajalcu ob sprejemu letnega poslovnega načrta, vendar pa ta določba ne prepoveduje, da lahko delodajalec in sindikat kriterije določita enkratno vnaprej, upoštevajoč Kolektivno pogodbo A. p. o. Tožena stranka in sindikat sta veljavno dogovorili negativno stimulacijo v Pravilniku o plačnem sistemu dne 15. 9. 1999, ki sta mu 20. 12. 2012 priznala lastnost kolektivne pogodbe. Merila in kriterije iz 21. člena Pravilnika o plačnem sistemu sta tako delodajalec in sindikat vsaj od 20. 12. 2012 sprejela sporazumno. Kriteriji za negativno stimulacijo so bili določni in jasni, kriterij je bil finančna realizacija in druga merila, ki izražajo uspešnost posamezne organizacijske enote, tožena stranka pa je izkazala izgubo v letih 2010, 2011, 2012, 2013 in 2014. Zato zniževanje plače ni bilo arbitrarno. Ker sodišče ni zaslišalo B.B., C.C. in D.D., ki bi potrdili slabo finančno stanje tožene stranke, je toženi stranki kršilo pravico do izjave in je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zatrjuje, da sodišče ni upoštevalo oziroma se ni opredelilo do odgovora sindikata E. pri toženi stranki z dne 25. 10. 2011, ki je soglašal, da se plače znižajo za 5 % v 6 mesecih. Vztraja pri postavljenih pobotnih ugovorih. Navaja, da sodišče ni postavilo predlaganega izvedenca finančno-računovodske stroke, s čimer je kršilo pravico do izjave toženi stranki ter 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, saj bi izvedenec lahko preračunal višino plače, do katere je bila tožnica v vtoževanem obdobju dejansko upravičena. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijanega dela zahtevka tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podredno da ugodi pobotnemu ugovoru in terjatve medsebojno v celoti pobota. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

5. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, ko gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov zaslišanj prič oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Sodišče prve stopnje ni napačno povzelo odgovora sindikata E. pri toženi stranki z dne 25. 10. 2011 (B19), temveč je na podlagi vseh izvedenih dokazov, med katerimi je tudi navedena listina, naredilo dokazno oceno, s katero se tožena stranka ne strinja. To pa lahko pomeni katerega od preostalih pritožbenih razlogov, do česar se pritožbeno sodišče opredeljuje v nadaljevanju.

6. Sodišče prve stopnje toženi stranki z opustitvijo zaslišanja prič B.B., C.C. in D.D. ni kršilo pravice do izjave. Zaradi pomanjkanja ustrezne trditvene podlage, ki je ne more nadomestiti izvajanje dokazov, je pravilno zavrnilo dokazne predloge in to tudi jasno obrazložilo v 3. točki obrazložitve, s čimer je zadostilo tudi obveznosti obrazložitve zavrnitve dokaznih predlogov. Prav tako ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni postavilo izvedenca finančno-računovodske stroke za ugotovitev višine terjatve, ki jo je tožena stranka uveljavljala v pobot. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožena stranka ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu glede utemeljenosti njene terjatve do tožnice, zato izvedenec, ki bi ugotavljal višino terjatve, ni bil potreben.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožena stranka ni ravnala v skladu z določbo 46. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost elektroindustrije (Ur. l. RS, št. 108/05 in nasl.), ki določa, da kriterije za določitev dela plače na podlagi uspešnosti poslovanja določita delodajalec in sindikat pri delodajalcu ob sprejemu letnega poslovnega načrta. Tožena stranka kriterijev za določitev plače na podlagi Pravilnika o plačilnem sistemu z dne 15. 9. 1999 ni sprejela skupaj s sindikatom pri toženi stranki, temveč jih je sprejela enostransko, kriteriji za določitev dela plače na podlagi uspešnosti poslovanja pa tudi niso bili določeni ob sprejemu letnega poslovnega načrta za leta, v katerih je bila tožnici znižana plača. Pritožba se neutemeljeno zavzema za razlago določbe 46. člena Kolektivne pogodbe na način, da je kriterije mogoče dogovoriti vnaprej za večletno obdobje, saj je to ravno nasprotno temu, kar od delodajalca terja navedena določba. Pravilna pa je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da Aneks št. 1 k Pravilniku o plačilnem sistemu z dne 20. 12. 2012 ne spremeni ugotovitve o tem, da je tožena stranka ravnala v nasprotju s 46. členom kolektivne pogodbe, saj kriteriji za določitev dela plače na podlagi poslovne uspešnosti niso bili določeni ob sprejemu letnega poslovnega načrta.

8. Ob tem, da tožena stranka ni ravnala v skladu z določbo 46. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost elektroindustrije glede določitve kriterijev ob sprejemu letnega poslovnega načrta in je bilo že iz tega razloga 20 % znižanje tožničine plače arbitrarno, pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi, da tožena stranka ni imela opredeljenih jasnih in določnih vsebinskih kriterijev, na podlagi katerih bi bilo mogoče preizkusiti utemeljenost 20 % znižanja plače tožnice. Neutemeljena je pritožbena navedba, da kolektivna pogodba družbe A., p. o. z dne 8. 3. 1994 in 21. člen Pravilnika o plačilnem sistemu z dne 15. 9. 1999 predstavljata veljavno pravno podlago za znižanje plače oziroma negativno stimulacijo oziroma da vsebujeta jasne in določne kriterije za preizkus utemeljenosti znižanja plače za 20 %. Ne drži pritožbena navedba, da so "finančna realizacija in druga merila, ki izražajo uspešnost posamezne organizacijske enote" jasni in določni kriteriji. Navedeno namreč ne daje nobene podlage za preizkus, ali je bila tožnici utemeljeno znižana plača za največji predvideni delež 20 % ali pa bi bilo treba glede na poslovni rezultat mogoče plačo znižati (le) za 5 %, 10 % ali 15 % itd. Stališče, ki ga zavzema pritožba, pomeni, da je mogoče že v primeru minimalne izgube preteklega obdobja znižati plače tudi za 20 %. Ker zgoraj navedena akta nista vsebovala jasnih in določnih kriterijev, ki bi opredeljevali kakšen poslovni rezultat bi utemeljeval znižanje plače za kakšen delež do 20 %, je bila odločitev, da se plače znižajo za 20 %, tudi iz tega razloga arbitrarna, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

9. Ne gre slediti pritožbeni navedbi, da zaradi soglašanja sindikata E. pri toženi stranki s 5 % znižanjem plač za obdobje od 25. 10. 2011 do 25. 4. 2012 sodišče tega znižanja neutemeljeno ni upoštevalo. Iz vsebine listine (B19) izhaja, da gre za predlog sindikata, ki pogojuje znižanje plač zaposlenim z 20 % znižanjem plač vodstvu družbe. Iz dokaznega postopka ne izhaja, da je bil ta predlog sprejet, zato je sklicevanje tožene stranke na to listino brez listinskih dokazov, ki bi dokazovali sprejem tega predloga, neutemeljeno.

10. Pritožba je neutemeljena tudi v delu, ki se nanaša na v pobot uveljavljeno terjatev iz naslova preveč izplačanih plač oziroma izplačane pozitivne stimulacije. Sodišče je terjatev tožene stranke do tožnice presojalo po pravilih neupravičene obogatitve na podlagi določbe 191. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.), po kateri "oškodovanec", ki kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, tega nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj. Pritožba niti ne ponuja razlogov, zaradi katerih v pobot uveljavljenih terjatev tožene stranke ne bi bilo treba presojati po navedeni določbi. Pritožbena navedba o dolžnosti upoštevanja pozitivne stimulacije oziroma o neupoštevanju negativne stimulacije ne vplivajo na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožena stranka po citirani določbi OZ nima pravne podlage za zahtevek za vrnitev sredstev.

11. Ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi, niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Zaradi neuspeha s pritožbo krije tožena stranka sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).