Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.

Pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 se nanaša na odločanje o pravici ali obveznosti, izraženi v denarni vrednosti. Za izraz denarne vrednosti gre po naravi stvari pri pravici: do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih), ali pri obveznosti: plačati določen znesek. Ugotovitev višine davčne osnove ne predstavlja odločitve o obveznosti stranke, zato ni pravno relevantna okoliščina v smislu določbe 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Glede na določbo 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 revidentka dovoljenosti revizije v tem upravnem sporu ne more izkazovati z morebitnim vplivom izpodbijane odločitve na odmero davka od dobička v naslednjih davčnih obdobjih, ki niso predmet tega upravnega spora.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti uveljavlja razlog iz 1. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Nova Gorica z dne 2. 6. 2008, št. DT 0610-113/2008-5 (1104-01). Z navedeno odločbo je prvostopenjski davčni organ odločil, da se revidentki v obračunu davka od dobička pravne osebe za obdobje od 1. 1. 2001 do 31. 12. 2001 ugotovi, da davčna osnova II znaša 487.397,19 EUR, davčna izguba znaša 0 EUR, davčna olajšava iz naslova investicij znaša 487.397,19 EUR, davčna osnova III znaša 0 EUR (točka I. izreka); za obdobje od 1. 1. 2002 do 31.12.2002 revidentki dodatno odmeril davek od osebnih prejemkov in prispevke za: zdravstveno zavarovanje, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zaposlovanje, starševsko varstvo iz in od plač ter prispevek za poškodbe pri delu od plač, v skupnem znesku 2.665,06 EUR (točka II. izreka). Drugostopenjski davčni organ je z odločbo, št. DT-499-14-94/2008-4 z dne 11. 5. 2010, zavrnil revidentkino pritožbo zoper navedeno odločbo prvostopenjskega davčnega organa.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Ta pogoj se nanaša na odločanje o pravici ali obveznosti. Za izraz denarne vrednosti gre po naravi stvari pri pravici: do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih), ali pri obveznosti: plačati določen znesek. Ugotovitev višine davčne osnove, od katere se davek odmerja, ne predstavlja odločitve o obveznosti stranke, zato ni pravno relevantna okoliščina v smislu določbe 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 (enako stališče Vrhovnega sodišča izhaja iz sklepov X Ips 109/2009, X Ips 199/2010 in X Ips 475/2010).

6. Revidentka utemeljuje dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 z navajanjem, da znaša vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta 6.527.644,83 EUR, kar predstavlja vrednost potencialno manjšega plačila davka od dobička pravnih oseb, saj bi v primeru, če bi v postopku uspela, izkazovala nepokrito davčno izgubo leta 2001 v višini 32.638.224,16 EUR, s katero bi lahko pokrivala pozitivno davčno osnovo naslednjih obdobij. Na naveden način bi bilo njeno plačilo davka v naslednjih obdobjih nižje za 6.527.644,83 EUR (20 % od 32.638.224,16 EUR).

7. Po presoji Vrhovnega sodišča uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije ni izpolnjen. V obravnavani zadevi revidentki iz naslova davka od dobička pravnih oseb niso bile naložene v plačilo nobene obveznosti. Revidentki niso bili priznani odhodki iz naslova dodatne amortizacije v znesku 32.638.224,16 EUR, ta odločitev pa pomeni odločitev o enem izmed elementov ugotavljanja višine davčne osnove za obračun davka od dobička za leto 2001. Ker ugotovitev višine davčne osnove ne predstavlja odločitve o obveznosti stranke, ta odločitev nima pravne narave pravice oziroma obveznosti v smislu določbe 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 8. Glede na določbo 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 pa revidentka dovoljenosti revizije v tem upravnem sporu ne more izkazovati z morebitnim vplivom izpodbijane odločitve na višino odmere davka od dobička v naslednjih davčnih obdobjih, ki niso predmet tega upravnega spora.

9. Glede na navedeno revidentka ni izkazala izpolnjevanja zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, zato je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

10. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidentka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).