Jedro

Tožbene navedbe o tem, da morajo v splošno zavezujoči navedbi biti določena objektivna merila, na katerih temeljijo razlogi za sum pobega, ter da v ZMZ-1 kriteriji, po katerih bi toženka lahko to nevarnost presojala, niso določeni, češ da je v 31. točki 2. člena ZMZ-1 sicer o tem pojasnjeno, vendar preveč ohlapno, ne vzdržijo sodne presoje. Te tožbene navedbe so očitno neutemeljene, saj je bila z ZMZ-1A dosedanja 31. točka 2. člena ZMZ-1 črtana, s to isto novelo pa je zakonodajalec v novem 84.a členu vzpostavil pravno podlagi za omejitev gibanja na Center za tujce v primeru, ko ukrepa obveznega zadrževanja na azilni dom po peti alineji prvega odstavka 84. člena ni mogoče učinkovito izvesti, v skladu z drugo in peto alinejo prvega odstavka 84. člena pa so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

**O izpodbijanem sklepu**

1. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijanim sklepom odločila, da se tožnika pridrži zaradi ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo pobegnil (v 1. točki izreka) in da je tožnik pridržan na prostore Centra za tujce, Veliko otok 44 z, Postojna, od 28. 9. 2022 od 12.50 do prenehanja razloga, vendar najdlje do 28. 12. 2022 do 12.50 z možnostjo podaljšanja za en mesec (v 2. točki izreka).

V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik 28. 9. 2022 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Tožnik je 24. 9. 2022 ob 8.00 uri ilegalno vstopil v Slovenijo. Obravnavala ga je Policijska postaja Podlehnik; takrat je tudi podal namero za mednarodno zaščito. Policisti so ga po opravljenem predhodnem postopku odpeljali v Azilni dom na Viču. Še pred podajo prošnje za mednarodno zaščito je tožnik 26. 9. 2022 samovoljno zapustil sprejemne prostore azilnega doma. Obravnavala ga je Policijska postaja za izravnalne ukrepe Ljubljana, iz njihove depeše z dne 27. 9. 2022 pa izhaja, da se je tožnik 26. 9. 2022, potem ko je zapustil azilni dom, nahajal na vlaku v smeri proti Italiji. Policisti so ga prijeli na železniški postaji Logatec. Tedaj je povedal, da je azilni dom zapustil, ker je želel preveriti, v kateri državi bi lahko najhitreje pridobil status begunca. Tožnik je ponovno podal namero za mednarodno zaščito in policija je z njim ponovno izvedla predhodni postopek, v okviru katerega ga je ponovno seznanila tudi s posledicami zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma, kar je potrdil z lastnoročnim podpisom. Tožnik je bil nato zopet odpeljan v Azilni dom na Viču. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito 28. 9. 2022 je tožnik povedal, da je izvorno državo zapustil pred približno enim mesecem, z letalom je odpotoval v Istanbul in nato odšel v Srbijo, nato pa preko Bosne in Hercegovine in Hrvaške v Slovenijo. Njegova ciljna država je bila Italija. Dokumente je pustil v Srbiji, ker so mu dejali, da bi ga v primeru, če bi imel pri sebi dokumente, vrnili v izvorno državo. Kot razlog za zapustitev države je navedel slabe ekonomske razmere, poleg tega pa tudi, da ga išče policija, ker se je udeležil protesta zoper obstoječo oblast. Istega dne je bil tožniku ustno na zapisnik izrečen ukrep omejitve gibanja. Na vprašanje uradne osebe, zakaj je po podani prvi nameri zapustil sprejemne prostore azilnega doma, še preden je vložil prošnjo za mednarodno zaščito, je tožnik odgovoril, da ni vedel, da ne sme zapustiti azilnega doma, niti ni vedel, da lahko živi v azilnem domu; želel je oditi v Italijo, da bi tam našel zaposlitev. Povedal je še, da v primeru, da ga ne bi v Sloveniji prijela policija, ne bi podal tu prošnje za mednarodno zaščito. Po zaključenem razgovoru je uradna oseba tožniku ustno naznanila ukrep omejitve gibanja na Center za tujce na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) in v povezavi z drugim odstavkom istega člena ter drugo alinejo 84.a člena tega zakona, in sicer zaradi ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil, saj je predhodno že poskusil samovoljno zapustiti Slovenijo. Tožnik je povedal, da je vse razumel. Toženka je presodila, da so izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Meni, da je tožnik z ravnanji in izjavami izkazal, da je begosumen. Tožnik je še pred podajo prošnje za mednarodno zaščito zapustil sprejemne prostore azilnega doma in se namenil v Italijo. Njegova cilja država je bila Italija. S tožnikom bo opravljen osebni razgovor , na katerem bo imel možnost dodatno pojasniti, zakaj zaproša za mednarodno zaščito. Brez osebnega razgovora vsebinske odločitve ni mogoče izdati. Le s pridržanjem na prostore Centra za tujce bo mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo odločeno o njegovi prošnji. Toženka pojasnjuje, zakaj je bilo potrebno omejiti gibanje na prostore Centra za tujce: na podlagi dolgoletnih izkušenj in statistike se je pridržanje na območje azilnega doma za begosumne prosilce izkazalo za zelo neučinkovito, saj je večina pridržanih oseb le tega samovoljno zapustila.

**Navedbe strank v postopku**

2. Tožnik vlaga tožbo zaradi zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Navaja, da je bila tožniku odvzeta prostost v Centru za tujce, kar je ukrep primerljiv z zaporno kaznijo oziroma priporom. Glede na to bi morala biti argumentacija odločitve toženke vsaj na ravni, kot je obrazložitev sklepov o priporu. Podobno stroga bi morala biti tudi sodna presoja; gre namreč za primerljive situacije. Tožnik je nastanjen v Centru za tujce v Postojni, kjer je prostorsko omejen, video nadzorovan, vlada strog urnik, ima dnevno le dve uri rekreacijske dejavnosti na prostem pod nadzorom policistov, izhod ni dovoljen, ne more imeti svojih oblačil, omejeni so obiski, pošiljke se pregledujejo... Tožnik se v nadaljevanju sklicuje na sodbo sodišča EU C-528/15, za katero meni, da je relevantna za njegov primer. Dalje navaja, da je ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce v konkretnem primeru nesorazmeren in nepotreben in bi bilo mogoče zasledovani cilj doseči tudi z milejšimi ukrepi, na primer omejitev gibanja na območje azilnega doma. Utemeljitev toženke, zakaj tožnik ne bi mogel biti omejen na območje azilnega doma, ki je milejši ukrep, je namreč pavšalna in pomanjkljiva. V zvezi z nevarnostjo pobega tožnika pa ta meni, da v ZMZ-1 niso določeni kriteriji, po katerih bi lahko toženka presojala, ali je nevarnost pobega v konkretnem primeru dejansko podana. V 31. točki 2. člena ZMZ-1 je sicer pojasnjeno, da nevarnost pobega pomeni, da se v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila, vendar je ta definicija preveč ohlapna, ker ni navedeno konkretno, katere so tiste okoliščine. Vrhovno sodišče se je v svojih sodbah X Ips 1/2019 in X Ips 11/2019 že opredelilo, da je že na podlagi jezikovne razlage mogoče sklepati, da zgolj 31. točka 2. člena ZMZ-1 ne pojasnjuje, katere okoliščine oziroma objektivni kriteriji morajo biti podani, da bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila. Vrhovno sodišče je sicer v predhodno navedenih sodbah tako tolmačenje podalo v zvezi z omejitvami gibanja na podlagi Uredbe Dublin III, vendar gre za primerljivo zadevo. V ZMZ-1 morajo biti določeni kriteriji, po katerih je mogoče odločati, ali pri določenem prosilcu podana nevarnost pobega. Vrhovno sodišče se je v sodbi X Ips 1/2019 izrecno opredelilo, da je za vse predpise pomembno, da so jasni in določni, zlasti če določajo pravice ali dolžnosti pravnih subjektov. Glede na to bi zakonodajalec moral v ZMZ-1 določiti kateri objektivni kriteriji morajo biti podani za opredelitev obstoja takšne nevarnosti, ki je razlog za pridržanje v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III ali se v zvezi s tem sklicevati na drug ustrezen zakon.

Glede na navedeno tožnik meni, da v predmetni zadevi ni pravne podlage za omejevanje gibanja, poleg tega pa je toženka tudi prehitro zaključila, da upravičeno dvomi v navedbe tožnika, da ni vedel za pravila oziroma ni bil seznanjen s postopku ter da je azilni dom zapustil, ker je želel preveriti, v kateri državi bi lahko najhitreje pridobil status begunca. Pomembno je namreč dejstvo, da je bil prevajalec prisoten šele ob podaji prošnje za mednarodno zaščito. Tožnik do tega trenutka ni mogel razumeti postopkov in pravil. Vsa opozorila, če so bila, so bi tako tožniku podana v njemu nerazumljivem jeziku.

Tožnik meni, da toženka ni imela podlage za izrek ukrepa omejitve gibanja in sodišču predlaga, naj sklep odpravi.

3. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa, sodišču pa predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Hkrati s tožbo tožnik vlaga zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Sodišču predlaga, da izda začasno odredbo, da se do pravnomočne odločitve v zadevi zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa in tožniku ukine ukrep omejitve gibanja. Tožnik je izkazal, zakaj v tem primeru niso podani pogoji za odvzem prostosti, po drugi strani pa izvrševanje ukrepa tožniku prizadelo nepopravljivo škodo. Tožnik se zaradi omejitve gibanja zelo slabo počuti. Z izpodbijanim sklepom mu je kršena pravica do osebne svobode, kar očitno predstavlja težko popravljivo škodo že samo po sebi, sodišče pa mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Sklicuje se na sodbo I U 312/2015 z dne 25. 2. 2015. **Glavna obravnava**

5. Sodišče je dna 11. 10. 2022 izvedlo javno glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je vpogledalo v upravne spise v zadevi in sodni spis ter zaslišalo tožnika. Zavrnilo je dokazni predlog tožnika, podan na samem naroku, naj se opravijo poizvedbe pri tolmaču A. A., v kakšnem jeziku je prevajal ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, kot nepotreben, iz razlogov, ki jih sodišče podaja v nadaljevanju.

**K I. točki izreka**

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da so v obravnavani zadevi podani pogoji za izreka ukrepa omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce. Njena izpodbijana odločitev temelji na določbah druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v povezavi z drugim odstavkom tega člena ter na določbi druge alineje prvega odstavka 84. a člena ZMZ-1. Navedenim pravnim razlogom izpodijanega sklepa sodišče pritrjuje ter prav tako dejanskim razlogom odločitve ter se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), do tožnikovih navedb pa se sodišče opredeljuje, kot sledi.

8. V prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 je določeno, da v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil (druga alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). Če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka, ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

9. Kriteriji za ugotovitev obstoja nevarnosti pobega so urejeni v 84.a členu ZMZ-1 z naslovom "nevarnost pobega", iz katerega je med drugim razvidno, da se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je oseba predhodno že poskušala Republiko Slovenijo samovoljno zapustiti oziroma jo je zapustila (druga alineja 84.a člena ZMZ-1).

10. Glede na navedeno tožbene navedbe o tem, da morajo v splošno zavezujoči navedbi biti določena objektivna merila, na katerih temeljijo razlogi za sum pobega, ter da v ZMZ-1 kriteriji, po katerih bi toženka lahko to nevarnost presojala, niso določeni, češ da je v 31. točki 2. člena ZMZ-1 sicer o tem pojasnjeno, vendar preveč ohlapno, ne vzdržijo sodne presoje. Te tožbene navedbe so očitno neutemeljene, saj je bila z ZMZ-1A dosedanja 31. točka 2. člena ZMZ-1 črtana, s to isto novelo pa je zakonodajalec v novem 84.a členu vzpostavil pravno podlagi za omejitev gibanja na Center za tujce v primeru, ko ukrepa obveznega zadrževanja na azilni dom po peti alineji prvega odstavka 84. člena ni mogoče učinkovito izvesti, v skladu z drugo in peto alinejo prvega odstavka 84. člena pa so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila1. Tožnikovo stališče, da pravne podlage za omejitev gibanja ni, je torej neutemeljeno.

11. Tožnik le posplošeno v tožbi še navaja, da mu grozi, da mu bo za več mesecev odvzeta prostost in se v tej zvezi sklicuje na statistične podatke Ministrstva za pravosodje. Navedbo sodišče zavrača kot nekonkretizirano. Prav tako sodišče zavrača nadaljnji tožbeni očitek, da ker je odvzem prostosti v Centru za tujce primerljiv z zaporno kaznijo oziroma priporom, da mora biti tudi argumentacija toženke na takšni ravni. Tožnik namreč v tej zvezi ne konkretizira, kaj naj bi v obrazložitvi izpodbijanega sklepa manjkalo, temveč le gostobesedno našteva okoliščine bivanja v omenjenem centru (da mora biti tožnik skupaj še z drugimi v sobi, da so tam zaklenjena vrata, da je prostorsko omejen, nadzorovan, z omejeno rekreacijo, niso dovoljena lastna oblačila, omejeni so obiski itd.). Vse navedeno z očitkom, da naj izpodbijani sklep ne bi bil ustrezno obrazložen, ni povezano. Poleg tega je bil na naroku izrecno pozvan, da razloži, v čem gre za pomanjkljivo argumentacijo, pa tega ni znal konkretizirano pojasniti.

12. Tudi dokazna ocena toženke glede tožnikove begosumnosti je po presoji sodišča pravilna. Tožnik je sicer v tožbi izpostavljal, da v predhodnem postopku ni bil seznanjen s pravili, v smislu, da ne sme zapustiti azilnega doma, ker jih ni razumel, saj da je bil tolmač prisoten šele ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, zaslišan pa je izpovedoval celo, da v ničemer ni razumel ne obravnave v predhodnem postopku in ne obravnave ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, ker naj bi tolmač ne prevajal v njegov materni jezik ..., pač pa naj bi govoril ... Vendar sodišče ne sledi niti njegovim navedbam niti njegovi izpovedbi kot neverodostojnima. Namreč predhodni postopek je bil voden v angleškem jeziku (registracijski list št. 2142-4502/2022/1 z dne 24. 9. 2022), kot njemu razumljivem jeziku (drugi in tretji odstavek 42. člena ZMZ-1), tožnik pa je sam izpovedal, da se je šest do sedem let v šoli učil angleškega jezika. Na naroku je sicer izpostavil, da sta bila v postopku uporabljena pravna terminologija in sklicevanje na zakonske določbe. Vendar sodišča navedeno ne omaje v presoji, da je tožnik v navedbah in izpovedbi neverodostojen. Namreč če se je učil angleškega jezika šest do sedem let, je moral biti sposoben v tem jeziku povedati vsaj, da česa ne razume, pa je s svojim podpisom potrjeval, da je vse razumel. Na naroku je sicer (na vprašanje svoje pooblaščenke) izpovedoval, da se je bal policistov, vendar mu sodišče tudi v tem ne sledi. Izvedba dokaza na naroku namreč omogoča, da si sodnik neposredno ustvari sliko o individualnosti in posebnostih posameznega dokaza in tako laže oceni tudi verodostojnost izpovedbe. V tem primeru pa, ko je sodišče sprejemalo izpovedbo tožnika na zaslišanju, sodišče v vsem času ni zaznalo, da bi tožnik ob zaslišanju pred sodnikom in ko so mu bila postavljena tudi zanj neprijetna vprašanja, deloval prestrašeno oziroma tako, kot da bi se česa bal ali da bi pritrdil sodišču, ker bi se bal povedati drugače, pač pa prav nasprotno, deloval je povsem sproščeno in brez strahu. Zato ne sledi tožnikovim navedbam in njegovi izpovedbi, da ni razumel uradnih oseb, da azilnega doma ne sme zapustiti in da je zaradi strahu podpisal vse, kar mu je bilo predloženo. Poleg tega je tudi v predhodnem postopku dajal svoje podatke in pojasnila, ker je očitno razumel, kaj mora povedati, podal je namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, zanikal pa je, da bi povedal tisto, kar mu ni bilo v korist (npr. da mu je bila na Hrvaškem izdana odločba o vrnitvi). Ob takih okoliščinah posledično po presoji sodišča niso utemeljene tožbene navedbe o kršitvah tožnikove pravice do uporabe svojega jezika in razumljivosti podanih pojasnil o posledicah samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma.

13. Sodišče tožniku tudi ne sledi v tem, da bi ne razumel postopka ob podaji prošnje za mednarodno zaščito dne 28. 9. 2022. Ni sporno, da je postopek potekal ob sodelovanju tolmača. Iz zapisnika izhaja, da je sodeloval tolmač za pandžabi jezik A. A., da je tožnikov materni jezik ... in da je bil zapisnik na koncu prebran v ... jeziku, zapisnik pa sta med drugim podpisala tako tolmač kot tožnik. Glede na to sodišče ni sprejelo tožnikovega dokaznega predloga, podanega na samem naroku, naj se opravijo poizvedbe pri tolmaču A. A., v kakšnem jeziku je prevajal ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, saj je presodilo, da gre za nepotreben dokaz. Namreč šele na naroku je tožnik začel odpirati vprašanje pravilnega tolmačenja ter se pri tem skliceval na primer, v katerem naj bi bilo ugotovljeno, da tolmačenje ni bilo opravljeno v tožniku razumljivem jeziku. V obravnavanem primeru pa prav nobena okoliščina ne kaže na tako dejansko stanje, tako da je sklicevanje tožnikove pooblaščenke na sodbo tega sodišča I U 1322/2022 neumestno.

14. Tožnik še očita, da toženka ni tehtala sorazmernosti izrečenega ukrepa. Sodišče temu ne sledi. Toženka je po presoji sodišča v izpodbijanem sklepu zadostno in skladno z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 konkretizirala, zakaj v obravnavanem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območju azilnega doma, saj se v izpodbijanem sklepu navaja, da je tožnik kljub teku postopka v Sloveniji odšel proti Italiji. Glede na to, da je tožnik azilni dom samovoljno zapustil, sodišče pa, kot rečeno, ne verjame njegovi izpovedbi, da ni vedel, da tega ne sme storiti, sodišče pritrjuje razlogom iz izpodbijanega sklepa glede podanosti pogojev iz drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka**

15. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

16. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov iz tega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

17. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (drugi odstavek) oziroma začasno uredi stanje (tretji odstavek 32. člena). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

18. Iz tožnikovih navedb je razvidno njegovo stališče, da pogoji za pridržanje niso podani. Trdi, da bi mu izvrševanje tega ukrepa povzročilo težko popravljivo škodo, saj se v Centru za tujce slabo počuti. Trdi, da izrečeni ukrep posega v njegovo ustavno in tudi siceršnjo pravico do osebne svobode.

19. Vendar pa po presoji sodišča potrebnost izdaje takšne začasne odredbe v obravnavani zadevi ni izkazana že zato, ker je glede na zgornjo sodbo izrek ukrepa zakonit. Zakonita omejitev gibanja pa ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave). Težko popravljive škode pa tožnik ni izkazal niti s posplošenimi trditvami, da se v Centru za tujce zelo slabo počuti. Ob tem ko toženka vztraja na zakonitosti izrečenega ukrepa, s tem izraža svoje stališče, da zadržanju izvršitve nasprotuje javni interes. Sodišče še dodaja, da se tožnik tudi ne more z uspehom sklicevati na zadevo I U 312/2015, saj gre v obravnavani zadevi za povsem drugačno dejansko stanje (v predmetni zadevi ne gre za preprečevanje izvršitve groženj).

20. Glede na navedeno je sodišče na podlagi tretjega in petega odstavka 32. člena ZUS-1 zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

1 Prim. Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o mednarodni zaščiti, EVA 2020-1711-0012, pojasnilo k 40. členu.