Jedro

Zgolj na podlagi primerjave višine nadomestila, ki ga delavec prejme za spoštovanje konkurenčne klavzule, z višino pogodbene kazni, do katere je upravičen delodajalec v primeru kršitve, ni mogoče presoditi, da konkurenčna klavzula ni veljavna. Pri presoji je treba upoštevati vse koristi delavca in vso škodo delodajalca. Četudi bi pri tej presoji ugotovili, da dajatvi nista sorazmerni, to ne bi povzročilo neveljavnosti konkurenčne klavzule, ampak bi se dogovorjeni znesek pogodbene kazni ustrezno znižal.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 5.793,38 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6. 3. 2008 dalje do plačila in da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v roku osem dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila (1. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.476,16 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka pa skupaj zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka) in da tožeča stranka trpi svoje stroške postopka (3. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo tožeči stranki nastalih pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da pogodba o zaposlitvi z dne 3. 1. 2005 v 12. členu vsebuje konkurenčno klavzulo, ki ima podlago v 38. členu ZDR, vendar je obveznost toženke iz konkurenčne klavzule znatno višja, saj predstavlja celotno povzročeno škodo oziroma pavšalno odškodnino v višini šestih mesečnih plač, med tem ko je obveznost tožeče stranke – delodajalca enaka minimumu, ki ga predpisuje zakon. Taka obveznost pa po stališču sodišča postavlja toženo stranko v odnosu do tožeče stranke v neenakopravni položaj in zaključilo, da je konkurenčna klavzula po določilih 86. in 88. člena OZ nična in ne more imeti pravnih posledic. Tožeča stranka se z zavzetim stališčem sodišča ne strinja. V konkretnem primeru namreč sodišče ni upoštevalo vseh koristi tožene stranke kot delavca niti vse škode tožeče stranke kot delodajalca in zgolj zaradi pavšalne primerjave zneskov, ki jih je opravilo sodišče, ni mogoče zaključiti neveljavnost konkurenčne klavzule. Tako bi moralo upoštevati, da toženi stranki kot trgovki s konkurenčno dejavnostjo ni bilo omogočeno oziroma omejeno zaposlovanje v njenem poklicu. Pogodbena kazen je namreč določena povsem sorazmerno koristim, ki jih je tožena stranka na podlagi pogodbe o zaposlitvi pridobila, pri čemer je potrebno upoštevati predvsem vsa specifična znanja in zveza s področja opravljanja tovrstnega dela, ki jih je tožena stranka pridobila izključno pri tožeči stranki. Tožeča stranka je toženo stranko skozi začetna izobraževanja nato pa skozi redne tedenske sestanke izobraževala o primerih dobre poslovne prakse, kako pristopiti do stranke, kako vzbuditi interes pri stranki, da potrebuje določeno zavarovanje. Tudi priča K. je izpovedal, da je izobraževanje pri tožeči stranki dejansko potekalo tudi na način, da so imeli redne tedenske sestanke zavarovalni zastopniki, na katerih so govorili o produkciji, primerih dobrih praks in izmenjavali izkušnje o nadaljnjem delu. Pri tožeči stranki, ki je postala zaradi posebnega in unikatnega pristopa k strankam, o katerem je izpovedala tudi priča N.V., ena izmed najuspešnejših zavarovalnic na področju trženja življenjskih zavarovanj. Tožena stranka se je torej naučila posebnih tehnik, ki jih je lahko pridoma uporabila tudi pri novem delodajalcu Zavarovalnici T.. Večina zaposlenih pri toženi stranki, ki jim je delovno razmerje prenehalo po njihovi želji in volji z 31. 12. 2007, so se zaposlili pri Zavarovalnici T., kar še dodatno dokazuje, da se je Zavarovalnica T. zavedala posebnih znanj in poslovnih zvez, ki so jih ti delavci kot zavarovalni zastopniki, med katerimi je bila tudi tožena stranka, pridobili ravno pri tožeči stranki. Zaradi odhoda tožene stranke ter nekaj drugih zavarovalnih zastopnikov, ki so tržili življenja zavarovanja in so v skupini s toženo stranko odšli istočasno v Zavarovalnico T., pa je tožeči stranki nastala škoda in sicer tako v obliki pomanjkanja izkušenega in že izobraženega kadra, kar se je poznalo tudi pri poslovanju tožeče stranke kot tudi v obliki odvzetja obstoječih in tudi morebitnih potencialnih strank. Tako osnovna kot tudi nadaljevanja in specifična znanja, ki jih je tožena stranka pridobila z delom pri tožeči stranki ter se na njihovi podlagi tudi usposobila za opravljanje dela zavarovalnega zastopnika, vsekakor predstavljajo koristi, ki jih je potrebno upoštevati pri presoji sorazmernosti medsebojnih obveznosti in koristi. Prav tako je potrebno na drugi strani navedeno upoštevati kot obveznost tožeče stranke, ki je skrbela za to, da je tožena stranka pridobila vsa ta znanja in zveze ter se je usposobila za samostojno delo. Navedenih koristi tožene stranke in obveznosti ter škodo tožeče stranke pa sodišče sploh ni ugotavljalo. Zato je po stališču tožeče stranke zaključek sodišča prve stopnje najmanj preuranjen. V kolikor se bo izkazalo, da gre za dejansko nesorazmernost dajatev, sankcija ne more biti neveljavnost oziroma ničnost, sicer veljavnem v skladu z določili ZDR dogovorjene konkurenčne klavzule, pač pa bi lahko sodišče le znižalo znesek pogodbene kazen, in sicer do zneska, ki bi ga kot ustreznega in v skladu z načelom sorazmernosti samo določilo. Pri čemer je potrebno poudariti, da je takšno stališče sprejeto tudi v sodni praksi, kar se tiče pogodbenih in ostalih tovrstnih razmerij. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo pavšalno zatrjenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, vendar je nepravilno uporabilo materialno pravo, v posledici tega pa je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka s pravno prednico tožeče stranke S.Ž. d.d. ... sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto zavarovalni zastopnik z dne 3. 1. 2005 in da sta se stranki s pogodbo dogovorili za konkurenčno klavzulo ter obveznost obeh pogodbenih strank v zvezi s klavzulo.

V 12. členu pogodbe sta se stranki dogovorili: da se delavka še eno leto po prenehanju pogodbe o zaposlitvi oziroma delovnega razmerja pri delodajalcu ne bo zaposlila, sklenila pogodbe o delu ali sklenila avtorske pogodbe pri drugi zavarovalnici, družbi, ki opravlja druge zavarovalne posle ali samostojnem podjetniku posamezniku, ki so registrirani za opravljanje enake ali podobne dejavnosti na kateremkoli delovnem mestu, kjer bi lahko izkoriščala pridobljena znanja, izkušnje ali osebna poznanstva, do katerih je prišla pri opravljanju dela delovnega mesta določenega s pogodbo o zaposlitvi, s čimer bi delodajalcu lahko konkurirala ali ga oškodovala in da delavka še eno leto po prenehanju pogodbe o zaposlitvi oziroma delovnega razmerja pri delodajalcu ne bo brez predhodnega soglasja delodajalca ustanovitelj ali soustanovitelj podjetja ali začel opravljati samostojne dejavnosti z enako ali podobno dejavnostjo, ki jo je opravljala pri delodajalcu, če bi to za podjetje pomenilo konkurenco, torej da ona sama ali družba, katere ustanovitelj ali kasnejši družbenik bi postala, ne bo opravljala poslov za svoj ali tuj račun s področja zavarovalništva.

V drugem odstavku 12. člena sta se dogovorili, da v kolikor se delodajalec ob prenehanju delovnega razmerja delavca izrecno pisno ne odpove uveljavljanju konkurenčne klavzule, bo zaradi prepovedi iz prvega odstavka tega člena delodajalec kot protivrednost za upoštevanje navedenih omejitev delavki po prenehanju delovnega razmerja še eno leto vsak mesec izplačeval nadomestilo (odškodnino, odmeno) v višini 1/3 povprečne mesečne plače delavke v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Odškodnina se prične izplačevati šele, ko delavka predloži pisno izjavo, da ni zaposlena ali kje se je zaposlila ter se zaveže o vsaki spremembi zaposlitve v času izplačevanja odškodnine obvestiti delodajalca. Delodajalcu daje izrecno pravico, da preveri podatke o zaposlitvi iz pisne izjave.

V tretjem odstavku 12. člena sta se stranki dogovorili, da v primeru, da delavka krši obveznosti določene v prvem in drugem odstavku tega člena, se zavezuje delodajalcu plačati pogodbeno kazen (odškodnino) za vsako dejansko škodo in izgubljen dobiček, ki se, če škode ne bi bi bilo mogoče natančno ugotoviti, ali bi ugotavljanje višine pomenilo nesorazmerne stroške, sporazumno določil v znesku šestih povprečnih mesečnih plač delavke v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da dogovorjena konkurenčna klavzula, ki je obveznost delodajalca zapisala tako, kot to predvideva zakonski minimum (drugi odstavek 39. člena Zakona o delovnih razmerji, ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), medtem ko je obveznost delavca (tožene stranke) znatno višja in predstavlja celotno povzročeno škodo oziroma pavšalno odškodnino v višini šestih plač. Torej je obveznost delodajalca zgolj štirimesečne plače, medtem ko je obveznost tožene stranke v višini šestih plač, postavlja toženo stranko v odnosu do tožeče stranke v neenakopraven položaj in upoštevaje omejene možnosti zaposlovanja delavca pri drugih delodajalcih oziroma pri ustanavljanju podjetij, s tem pa tudi posega v ustavno pravico delavca do proste izbire zaposlitve in svobodne gospodarske pobude. Zaključilo je, da denarnega nadomestila v minimalni višini, kot ga določa zakon (v višini 1/3 mesečne plače v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi), v obravnavanem primeru ni mogoče opredeliti kot ustreznega denarnega nadomestila, saj je glede na obseg in trajanje omejitve določen v prenizki višini. Iz tega razloga je dogovor o konkurenčni klavzuli štelo za ničnega in tožbeni zahtevek za plačilo pogodbene kazni zavrnilo kot neutemeljen.

Avtonomija pogodbenih strank pri sklepanju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi ter v času trajanja delovnega razmerja je omejena le z upoštevanjem določb ZDR in drugih zakonov, ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca (prvi odstavek 7. člena ZDR), sicer se pa glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno (prvi odstavek 11. člena ZDR). To pomeni, da je v navedenem okviru treba upoštevati tudi načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij iz 3. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji), s tem pa tudi možnost dogovora pogodbene kazni v skladu z določbami 247. do 254. člena OZ.

Po določbi prvega odstavka 247. člena OZ se upnik in dolžnik lahko dogovorita, da bo dolžnik plačal upniku določen denarni znesek ali mu priskrbel kakšno drugo premoženjsko korist, če ne izpolni svoje obveznosti ali če zamudi z njeno izpolnitvijo (pogodbena kazen). Prepoved določitve pogodbene kazni velja le v primeru denarnih obveznosti (tretji odstavek 247. člena OZ).

Po 34. členu OZ je pogodbena obveznost lahko v tem, da nekdo nekaj da, stori, opusti ali trpi. Opustitve spadajo v skupino pasivnih izpolnitvenih ravnanj (negativnih obveznosti), za katere je značilno, da dolžnik prevzame obveznost, da nečesa ne bo storil oziroma dal, torej da bo opustil določeno aktivno ravnanje. Opustitev obveznosti seveda predstavlja tudi zaveza delavca, da za svoj ali tuj račun ne bo opravljal del in sklepal poslov, s katerim bi izkoriščal tehnična in podobna znanja ter poslovne zveze, ki jih je pridobil z delom ali v zvezi z delom pri delodajalcu. Zato je tudi v takšnem primeru v skladu z določbo prvega odstavka 247. člena OZ lahko predvidena pogodbena kazen (odločbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 145/2009, II Ips 565/2000, II Ips 169/94 in II Ips 464/95). Kot navedeno je v primeru določitve pogodbene kazni položaj upnika (delodajalca) v primeru kršitve pogodbene obveznosti dolžnika (delavca) olajšan v primerjavi z določitvijo (pavšalne) odškodnine, vendar tudi to ne predstavlja ovire za določitev pogodbene kazni v primeru kršitve prepovedi konkurenčne klavzule.

Pogodba o zaposlitvi, v kateri je bila dogovorjena konkurenčna klavzula, je bila sklenjena dne 3. 1. 2005 in glede na načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ) je za presojo utemeljenosti zahtevka za plačilo nadomestila zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule ključna vsebina dogovora strank v pogodbi o zaposlitvi, ki predstavlja materialno pogodbeno pravo. Gre za poseben dogovor o prepovedi delavčeve konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja, ki je posledica upravičene težnje delodajalca po omejevanju konkurence in ima izhodišče v 74. členu Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I in nadaljnji). Delavec na drugi strani s takšno klavzulo pod določenimi pogoji in prostovoljno pristane na začasno omejitev pravice do proste izbire zaposlitve, zaradi česar mu mora pripadati ustrezno materialno nadomestilo. Namen konkurenčne klavzule na strani delodajalca je torej zaščita njegovih upravičenih interesov in preprečevanja nastanka škode, če bi delavec, ki pri svojem delu ali v zvezi z delom pridobi tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in zveze, po prenehanju delovnega razmerja (iz določenih razlogov – 38. člen ZDR) začel opravljati konkurenčno dejavnost. Potencialna nevarnost takšne škode in s tem upravičen interes zaščite delodajalca nastopi takoj po prenehanju delovnega razmerja. Zaradi takojšnje uveljavitve delodajalčeve zaščite in na drugi strani varstva delavca je dogovorjeno tudi istočasno ustrezno nadomestilo.

Pritožba utemeljeno navaja, da sodišče ni upoštevalo vseh koristi tožene stranke kot delavca, niti vse škode tožeče stranke kot delodajalca in zgolj zaradi pavšalne primerjave zneskov, ki jo je opravilo, ni mogoče zaključiti o neveljavnosti konkurenčne klavzule. Stališče sodišča prve stopnje je v nasprotju z določbo 39. člena ZDR, ki določa denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule najmanj v višini tretjine povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi.

Pojem ustreznega denarnega nadomestila predstavlja pravni standard. Ustreznost denarnega nadomestila, ki se ga delodajalec zaveže izplačati delavcu, če bo spoštoval konkurenčno klavzulo, se presoja glede na položaj delavca, v katerem se znajde zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule (omejena možnost zaposlitve pri drugih delodajalcih oziroma omejena možnost ustanavljanja podjetij) in glede na dogovorjeno odmeno oziroma pogodbeno kazen, ki jo je delodajalec lahko zahteval od delavca, ki krši konkurenčno klavzulo. Namen pogodbene kazni za spoštovanje konkurenčne klavzule je zavarovanje delodajalca pred tem, da bi delavec kršil konkurenčno klavzulo, namen ustreznega nadomestila pa je v nadomestitvi posledic zmanjšanja možnosti izvrševanja ustavnih pravic do proste izbire zaposlitve in do svobodne gospodarske pobude, ki se običajno izkazuje zmanjšanje možnosti pridobivanja zaslužka. Ustreznost denarnega nadomestila se tako presoja ob upoštevanju plače, ki jo delavec, katerega zavezuje konkurenčna klavzula, prejme pri delodajalcu, s katerim je dogovor o konkurenčni klavzuli sklenil. Denarnega nadomestila v minimalni višini, kot ga določa drugi odstavek 39. člena ZDR, to je višine 1/3 povprečne mesečne plače v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi (prav takšno nadomestilo pa sta stranki določili tudi v pogodbi), ni mogoče opredeliti kot ničnega, saj je tožeča stranka v pogodbi o zaposlitvi upoštevala zakonsko določeno minimalno višino. Ker je šlo za časovno razumno omejitev tožene stranke glede zaposlitve pri konkurenčnem podjetju (za dobo enega leta) in ker je konkurenčna klavzula urejala tudi toženkino pravico do odškodnine zaradi teh omejitev, tak dogovor (z dne 3. 1. 2005) ni bil izven okvir načel pravne in socialne države, kot je ta okvir v zvezi s konkurenčno klavzulo opredelilo Ustavno sodišče Republike Slovenije s svojo odločbo U-I-51/90 z dne 14. 5. 1992. Pritožba pravilno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati na eni strani vse koristi, ki jih je v pogodbi o zaposlitvi izgovorila tožena stranka in so tudi razlog, zaradi katerih sta pravdni stranki v pogodbi sploh dogovorili konkurenčno klavzulo in na drugi strani celotno škodo, ki je tožeči stranki zaradi kršitve konkurenčne klavzule nastala oziroma bi ji lahko nastala. V konkretnem primeru je potrebno upoštevati obveznost tožeče stranke, ki je skrbela za to, da je tožena stranka pridobila vsa znanja in zveze ter se usposobila za samostojno delo zavarovalnega zastopnika, vendar navedenih koristi tožene stranke in obveznosti ter škodo tožeče stranke, sodišče sploh ni ugotavljalo. Zato je zaključek sodišča prve stopnje najmanj preuranjen. Sodišče prve stopnje bo moralo presojati po vsebini dejansko nesorazmerje dajatev, sankcija pa ne more biti ničnost oziroma neveljavnost, saj je veljavno in v skladu z določbami 39. člena ZDR dogovorjena konkurenčna klavzula. Nesorazmerje lahko vpliva zgolj na to, da bi se pavšalno dogovorjen znesek pogodbene kazni ustrezno znižal, v skladu z načelom sorazmernosti.

Zaradi zmotne presoje sodišča prve stopnje, da je določena konkurenčna klavzula nična, je ostalo dejansko stanje glede drugih okoliščin konkurenčne klavzule in plačila zahtevane odškodnine, vključno z njeno višino, v dosedanjem postopku, povsem nerazčiščeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo zaradi dopolnitve dokaznega postopka v nakazani smeri vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Na podlagi 355. člena in 358. člena ZPP pritožbeno sodišče zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izpodbijane sodbe ne sme razveljaviti in zadeve vrniti v nov postopek, če je nepravilnost mogoče pripraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Za popravo nepravilnost na pritožbeni obravnavi je šteti zgolj dopolnitev ali preverjanje dokaznega postopka, ki je bil izveden pred sodiščem prve stopnje, ne pa izvedbo vseh oziroma ključnih dokazov. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava, dokaznega postopka ni izvajalo v pravi smeri, ne gre za manjšo nepravilnost oziroma pomanjkljivost ugotovljenega dejanskega stanja. Poleg navedenega pa je potrebno ugotoviti, da izvedba celotnega postopka pred pritožbenim sodiščem v Ljubljani predstavlja nesorazmerne stroške za stranke, ki stanujejo oziroma imajo sedež na območju sodišča prve stopnje. Zato je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ker je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP odločitev o stroških postopka pridržalo za končno odločbo.