Jedro

Terjatev tožnika v tem socialnem sporu se veže na izdani odločbi tožene stranke, tožnik v tožbi zatrjuje, da pri njemu ni podana invalidnost. Prvostopenjsko sodišče pri presoji terjatve pravilno izhaja iz definicije invalidnosti, kakor je ta opredeljena v 43. členu ZPIZ-2. Invalidnost ne pomeni neke pravice, temveč gre za pravno dejstvo, na katero pa so vezane pravice, med drugim tudi pravica do premestitve. Kakšni so pogoji za pridobitev pravice do premestitve določa 81. člen. V zvezi s tem je prvostopenjsko sodišče pravilno izhajalo iz definicije invalidnosti, kategorije invalidnosti in ugotavljanja delovne zmožnosti tožnika za svoj poklic.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v sedanji fazi sodnega postopka več okoliščin takih, ki govorijo v prid pravilnosti izdanih odločb o invalidnosti tožnika in potrebnih stvarnih razbremenitvah, kot pa okoliščin, ki temu nasprotujejo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da se odloži izvršitev odločbe tožene stranke št. ... z dne 19. 7. 2017 v zvezi z odločbo tožene stranke št. ... z dne 14. 12. 2016 in, da se Komisiji za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi prepove, da v času trajanja te začasne odredbe poda pozitivno mnenje za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da je v sedanji fazi postopka več okoliščin takih, ki govori v prid pravilnosti izdanih odločb o invalidnosti tožnika in potrebnih stvarnih razbremenitvah, kot pa okoliščin, ki temu nasprotujejo ter tako ni izkazana verjetnost terjatve, v posledici ni podlage za izdajo predlagane začasne odredbe, niti za izdajo kakršnekoli druge začasne odredbe po uradni dolžnosti.

2. Pritožuje se tožnik. Meni, da je sodišče napačno oziroma pomanjkljivo opredelilo terjatev tožnika, saj za tožnika pomeni terjatev tudi ugotovitev, ali ima pravico do premestitve. To bi moralo sodišče presojati samostojno, ne pa povezovati oziroma pogojevati z ugotavljanjem invalidnosti in upravičenostjo do stvarnih razbremenitev. Napačna je ocena sodišča, da je v sedanji fazi postopka več okoliščin takih, ki govorijo v prid pravilnosti izdanih odločb o invalidnosti tožnika in potrebnih stvarnih razbremenitev, kot pa okoliščin, ki temu nasprotujejo. Ni pomembno le to, ali so potrebne stvarne razbremenitve, temveč tudi, ali so ugotovljene stvarne razbremenitve pravilne. Specialisti izrecno nikjer ne predlagajo omejitev dela na nenadzorovane višini in lestvi ali omejitvi dvigovanj bremen težkih 7 ali 15 kg. Ugotovitev, ali so stvarne omejitve pravilne vpliva tudi na to, ali je delodajalec tožnika dolžan premestiti na drugo delovno mesto. Predlog osebnega zdravnika je bil podan bolj z namenom časovne razbremenitve tožnika pri delu, kar je predlagal tudi fiziater v izvidu z dne 26. 10. 2016. Iz predloga osebnega zdravnika ne izhaja, da bi sam predlagal določene stvarne razbremenitve, zato je sodišče prehitro zaključilo, da opis stanja tožnika ne negira potrebe po stvarnih omejitvah. Le iz izvidov z dne 26. 10. 2016 in 9. 3. 2016 izhaja, da specialist svetuje omejitve pri delu, ne pa tudi iz izvida z dne 21. 6. 2016. Navedeni izvidi ne predstavljajo večine medicinske dokumentacije oziroma podlage za odločanje tožene stranke. Iz izvidov z dne 14. 10. 2015, 17. 1. 2016 in 27. 1. 2016 ne izhajajo predlogi za razbremenitve pri delu, do njih se sodišče niti ni opredelilo. Več je izvidov, ki ne izkazujejo potrebe po razbremenitvi pri delu kot tistih, ki jih. Zdravstveno stanje tožnika ni tako slabo, da bi bila pri njem podana invalidnost oziroma, da so potrebne ugotovljene razbremenitve pri delu. Sodišče je samo vpogledalo in ocenilo medicinsko dokumentacijo, za kar pa nima ustreznega strokovnega znanja. To je strokovno usposobljen podati le izvedenec medicinske stroke. V predlogu za izdajo začasne odredbe mora upnik pri uveljavljanju zavarovanja nedenarne terjatve izkazati verjetnost terjatve na podlagi zatrjevanih dejstev in dokazov, ki so enaki tistim, ki se obravnavajo pri vsebinskem odločanju. Sodišče je v konkretnem primeru določilo previsok standard verjetnosti obstoja terjatve in odločilo v škodo pritožnika. Verjetnost obstoja terjatve nikakor ni gotovost, kot se zahteva pri vsebinskem odločanju v socialnih sporih. Za odločitev je potrebno izvesti celotni dokazni postopek in šele nato se lahko presoja pravilnost odločitve tožene stranke. Pri postavljenem standardu sodišča je nemogoče izkazati, da so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, saj tožnik ne more predložiti dokaza, s katerim ne razpolaga (izvida) in ga v mnenje invalidske komisije ni vpisala že tožena stranka, izvidov, izdanih po datumu izdaje dokončne odločbe pa sodišče ne upošteva. Tožniku je onemogočeno izkazati terjatev in je z zavrnitvijo predloga za začasno odredbo sodišče poseglo v pravico tožnika do socialne varnosti, pravico do dela in učinkovitega sodnega varstva ter enakega varstva pravic. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri tem je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožnik v tem socialnem sporu predlagal izdajo začasne odredbe z zavarovanjem nedenarne terjatve. Pogoje za izdajo takšne začasne odredbe določa 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in naslednji). Za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve mora upnik verjetno izkazati, da njegova terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, poleg tega pa mora verjetno izkazati tudi eno od predpostavk, navedenih v drugem odstavku 272. člena ZIZ. Navedene predpostavke so: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

6. Pravna podlaga za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe je podana tudi v 70. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), ki določa, da lahko sodišče med postopkom na predlog stranke ali po uradni dolžnosti: 1. odloži izvršitev izpodbijanega upravnega akta, če bi z izvršbo nastala stranki težko nadomestljiva škoda in ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda ali 2. naloži nasprotni stranki začasno plačilo dajatev.

7. Tožnik v tem socialnem sporu vtožuje odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 19. 7. 2017 in št. ... z dne 14. 12. 2016, podrejeno odpravo odločb in vrnitev zadeve toženi stranki v ponovni postopek in odločanje, saj meni, da bi pri njemu ni invalidnosti. Z izpodbijanima odločbama je tožena stranka tožnika razvrstila v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznala pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: delo, pri katerem ročno premešča bremena do 7 kg, delo, pri katerem grobe moči v levici ne potrebuje, brez dvigovanja leve zgornje okončine, nad nivo ramen, brez del na nezavarovani višini in lestvi, s polnim delovnim časom od 30. 11. 2016 dalje.

8. Tožnik v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe predlaga, da se začasno odloži izvršitev odločb tožene stranke z dne 19. 7. 2017 in 14. 12. 2016 ter da se Komisiji za ugotovitev podlage za odpoved pogodb o zaposlitvi prepove, da v času trajanja te začasne odredbe poda pozitivno mnenje za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika.

9. Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da je prvostopenjsko sodišče napačno opredelilo terjatev tožnika. Terjatev tožnika v tem socialnem sporu se veže na izdani odločbi tožene stranke, tožnik v tožbi zatrjuje, da pri njemu ni podana invalidnost. Prvostopenjsko sodišče pri presoji terjatve pravilno izhaja iz definicije invalidnosti, kakor je ta opredeljena v 43. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/2012 in naslednji). Invalidnost ne pomeni neke pravice, temveč gre za pravno dejstvo, na katero pa so vezane pravice, med drugim tudi pravica do premestitve. Kakšni so pogoji za pridobitev pravice do premestitve določa 81. člen. V zvezi s tem je prvostopenjsko sodišče pravilno izhajalo iz definicije invalidnosti, kategorije invalidnosti in ugotavljanja delovne zmožnosti tožnika za svoj poklic.

10. Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno ocenilo navedbe in v spis vložene dokaze s strani tožnika. Iz predloga osebnega zdravnika za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja nedvoumno izhaja, da je tožnikova delovna zmožnost zmanjšana, vendar ne popolnoma izgubljena zaradi poškodbe zunaj dela in da je glavna bolezen, ki bistveno vpliva na invalidnost ruptura rotatorne manšete, poleg tega pa ima tudi druge bolezni, ki vplivajo na delovno zmožnost (cervikalgija, SCC levo). Iz izvedenega postopka pred toženo stranko izhaja, da je tožnik v preteklosti imel nekaj ponavljajočih se poškodb leve rame in rupturo desne Ahilove kite, poškodoval si je tudi levo ramo, kjer so stalno prisotne bolečine in ima tudi slabšo moč v levi roki. Invalidska komisija prve in druge stopnje tožene stranke je kot glavno bolezen, ki bistveno vpliva na invalidnost opredelila PAHS sin. ter bolezni, ki vplivajo na delovno zmožnost: Tendinitis calcarea m. supraspinati sin., blage SCC levo in stanje po rupturi desne Ahilove kite. Prvostopenjsko sodišče je izvide, ki so bili podlaga za odločitev o invalidnosti tožnika in stvarnih razbremenitvah podrobneje opredelilo v točki 7. in 8. obrazložitve. V okviru te obrazložitve je podalo tudi vsebino izvidov z dne 14. 10. 2015, 17. 1. 2016 in 27. 1. 2016. 11. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je prvostopenjsko sodišče nepravilno ocenilo navedbe in dokaze ter previsoko določilo standard verjetnosti, da je več izvidov, ki ne izkazujejo potrebe po razbremenitvi pri delu kot tistih, ki jih, in dejstva, da v kasnejših izvidih specialisti podajajo nezavezujoče predloge. Takšno razlogovanje pritožbe o jedru zavrnitve predloga za izdajo začasne odredbe, kakor ga je obrazložilo prvostopenjsko sodišče, je napačno.

12. Sodišče je v 10. točki obrazložitve izrecno navedlo, da je v sedanji fazi sodnega postopka več okoliščin takih, ki govorijo v prid pravilnosti izdanih odločb o invalidnosti tožnika in potrebnih stvarnih razbremenitvah, kot pa okoliščin, ki temu nasprotujejo. Pri tem pa je tudi navedlo, da bo o pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb z gotovostjo lahko odločilo šele po izvedenem dokaznem postopku. Sodišče bo v predmetnem socialnem sporu v skladu s 63. členom ZDSS-1 presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 19. 7. 2017 v zvezi z odločbo z dne 14. 12. 2016, navedeni odločbi pa se nanašata na invalidnost tožnika, razvrstitev tožnika v kategorijo invalidnosti in priznanje posamezne pravice. Pri tožniku so določene tudi stvarne razbremenitve, katere pa izhajajo iz v izvedenskih mnenjih tožene stranke citiranih izvidov specialistov na posameznih področjih. Ali so te razbremenitve v celoti pravilne ali ne, je stvar celotnega dokaznega postopka glede glavne stvari v tem sporu. Pritožbeno sodišče enako kot sodišče prve stopnje ocenjuje, da je v tej fazi postopka več okoliščin takih, ki govorijo v prid pravilnosti izdanih odločb tožene stranke, kot tistih, ki temu nasprotujejo. Pri tem ni mogoče matematično, temveč vsebinsko upoštevati medicinsko dokumentacijo.

13. Prvostopenjsko sodišče je standard verjetnosti pravilno opredelilo in mu tako ni mogoče očitati, da je takšen, da je nemogoče izkazati, da so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe.

14. Pritožba sodišču po eni strani očita, da je v okviru svoje ocene izvedlo že skoraj vsebinsko presojo zadeve, po drugi strani pa, da je ta presoja napačna in nepravilna. Ravno zaradi narave začasne odredbe je tudi določen standard glede izkazane terjatve v obsegu verjetnosti, kakor ga je pri presoji konkretnega predloga za izdajo začasne odredbe uporabilo tudi prvostopenjsko sodišče. Presoja same pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe tožene stranke pa je stvar dokaznega postopka in tudi morebitne pritegnitve sodnih izvedencev medicinske stroke, saj kakor pritožba pravilno navaja, mnenje sodnega izvedenca sodišče v postopku zavarovanja z začasno odredbo ne izvaja, saj gre za hiter postopek.

15. Pritožba zgolj pavšalno navaja, da je z zavrnitvijo predloga za začasno odredbo prvostopenjsko sodišče poseglo v pravico tožnika do socialne varnosti, pravico do dela in učinkovitega sodnega varstva ter enakega varstva pravic, ne da bi takšne navedbe ustrezno substanciralo.

16. Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP).

17. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (154., 165. člen ZPP).