Jedro

Z razveljavitvijo določb ZPUOOD je odpadla pravna podlaga za odločanje o odpustu obveznosti, podlage za odločitev o predlaganem zahtevku pa ni najti niti v nobenem drugem predpisu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnik sam nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog za odpust obveznosti.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil predlagatelj in sicer iz vseh pritožbenih razlogov, predlagal spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijanega sklepa ter priglasil pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Predlagatelj je 24. 11. 2011 vložil predlog za odpust obveznosti v skladu z določbami ZPUOOD. Po vložitvi predloga za odpust obveznosti, a še pred njegovo odločitvijo, je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo U-I-307/11 z dne 12.4.2012 (Ur. l. RS, št. 36/2012 z dne 18.5.2012), razveljavilo 1. do 17. člen navedenega zakona. Razveljavitev je začela učinkovati naslednji dan po objavi citirane odločbe ustavnega sodišča, to je 19. 5. 2012, saj sodišče posebnega roka za začetek učinkovanja razveljavitve ni določilo (43. člen Zakona o ustavnem sodišču, Ur. l. RS, št. 15/94, ZUstS).

5. Glede presoje učinkov razveljavitvenih odločb ustavnega sodišča je potrebno uporabiti določilo 44. člena ZUstS, po katerem se del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Iz zakonskega določila torej izhaja, da se razveljavljeni zakon ne uporablja za razmerja, ki nastanejo po začetku učinkov razveljavitvene odločbe ustavnega sodišča, prav tako pa se razveljavljeni zakon ne uporablja za razmerja, ki so nastala pred začetkom učinkovanja razveljavitve, če o takih razmerjih še ni bilo pravnomočno odločeno. ZUstS torej za te slednje primere predpisuje, da razveljavitev zakona učinkuje za nazaj.

6. Upoštevajoč navedeno, je z razveljavitvijo določb ZPUOOD odpadla pravna podlaga za odločanje o odpustu obveznosti, podlage za odločitev o predlaganem zahtevku pa ni najti niti v nobenem drugem predpisu. Odločitev sodišča prve stopnje je torej pravilna. Ne glede na pritožbena naziranja in nestrinjanje pritožnika z odločitvijo Ustavnega sodišča, je odločitve slednjega potrebno spoštovati, saj je to del pravne kulture. Iz tega razloga predlagatelju tudi ni mogoče nuditi pravnega varstva na način, kot to predlaga v pritožbi.

7. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

8. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi pritožbene stroške.