Jedro

Pravna ureditev upravičenje do vračila plačanega komunalnega prispevka veže izključno na situacije, v katerih investitor sploh ni pridobil upravnopravnega upravičenja do gradnje, ker gradbeno dovoljenje sploh ni bilo izdano, ali pa je to upravičenje izgubil, ker je gradbeno dovoljenje prenehalo veljati. V vseh ostalih situacijah, ko je investitor upravičenje do gradnje, ki ga je pridobil z gradbenim dovoljenjem, izkoristil oziroma konzumiral, vračilo komunalnega prispevka po teh določbah ni mogoče.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil tožničino zahtevo za vračilo komunalnega prispevka v višini 3573,06 EUR. Iz obrazložitve izhaja, da je bil tožnici z odločbo z dne 22. 10. 2010 odmerjen komunalni prispevek, ki je bil tudi plačan, nato pa ji je bilo dne 13. 4. 2011 izdano gradbeno dovoljenje. Naknadno, dne 22. 4. 2016, je pridobila novo gradbeno dovoljenje, za gradnjo po tem dovoljenju pa ji je bila izdana nova odločba o odmeri komunalnega prispevka z dne 18. 5. 2016, v kateri je bilo ugotovljeno, da je bil v zvezi s prvotnim gradbenim dovoljenjem plačan večji komunalni prispevek, kot je izračunan za objekt, ki je dejansko zgrajen po novem dovoljenju, zato je zahtevala vračilo razlike. Organ se sklicuje na deseti odstavek 79. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) in meni, da niso izpolnjeni pogoji za vračilo komunalnega prispevka po tej zakonski določbi, namreč da tožnica ne bi vložila zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, da bi ji gradbeno dovoljenje ne bilo izdano oziroma da bi prenehalo veljati. Iz novega gradbenega dovoljenja izhaja, da je prišlo do take spremembe projektne dokumentacije, da je treba izdati novo gradbeno dovoljenje, tožnica pa je v svoji vlogi za izračun komunalnega prispevka med drugim navedla, da ker investitor gradnje ni izvedel po izdanem gradbenem dovoljenju, je bila na upravno enoto vložena dokumentacija za pridobitev novega. Organ se sklicuje tudi na ogled občinskega inšpektorja na terenu, pri katerem je bilo ugotovljeno, da je tožnica že začela z gradnjo objekta, s čimer je pravnomočno gradbeno dovoljenje z dne 13. 4. 2011 začelo veljati oziroma niso izpolnjeni pogoji iz desetega odstavka 79. člena ZPNačrt. 2. Župan Občine Medvode je kot drugostopenjski organ zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo, v obrazložitvi svoje odločbe pa se sklicuje na določbe Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) o prenehanju veljavnosti gradbenega dovoljenja zaradi poteka časa in smiselno ponavlja navedbe iz obrazložitve izpodbijane odločbe.

3. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je v izreku gradbenega dovoljenja z dne 20. 4. 2016 izrecno navedeno, da to gradbeno dovoljenje v celoti nadomesti gradbeno dovoljenje z dne 13. 4. 2011. Z izdajo novega gradbenega dovoljenja je torej staro v celoti nehalo veljati, s tem pa je izpolnjen pogoj za vračilo komunalnega prispevka iz desetega odstavka 79. člena ZPNačrt. Sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu, ki jo je izdal, v ponoven postopek.

4. Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge prvostopenjske in drugostopenjske odločbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po desetem odstavku 79. člena ZPNačrt je investitor v primeru, če je plačal komunalni prispevek, vendar ni vložil zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja ali mu gradbeno dovoljenje ni izdano oziroma je prenehalo veljati, upravičen do vračila plačanega komunalnega prispevka. Drugih razlogov za vračilo plačanega komunalnega prispevka ZPNačrt ne določa. 7. Med strankama ni sporno, da je bilo tožnici izdano gradbeno dovoljenje, v zvezi s katerim je plačala odmerjeni komunalni prispevek in na njegovi podlagi začela z gradnjo, ki pa ni bila izvedena v skladu s tem gradbenim dovoljenjem, zato je zahtevala izdajo novega gradbenega dovoljenja, na podlagi katerega ji je bil odmerjen nov, nižji komunalni prispevek. Prav tako ni sporno, da je v izreku novega gradbenega dovoljenja izrecno navedeno, da se z njim v celoti nadomesti prejšnje, sporno pa je, ali je s tem prejšnje dovoljenje prenehalo veljati v smislu desetega odstavka 79. člena ZPNačrt oziroma ali so bili s tem izpolnjeni pogoji za vračilo preveč plačanega komunalnega prispevka.

8. Kot že rečeno, ZPNačrt v desetem odstavku 79. člena izčrpno našteva razloge, iz katerih je investitor upravičen do vračila plačanega komunalnega prispevka, kar pomeni, da investitor v drugih primerih do vračila ni upravičen. S tem v zvezi sodišče posebej opozarja na primere rušitve ali zmanjšanja uporabne površine objekta, ki jih očitno ni mogoče uvrstiti med razloge iz desetega odstavka 79. člena ZPNačrt, saj je gradbeno dovoljenje v takih primerih bilo izdano in formalno tudi ni prenehalo veljati, zato investitor ni upravičen do vračila plačanega komunalnega prispevka.

9. Opisana pravna ureditev torej upravičenje do vračila plačanega komunalnega prispevka veže izključno na situacije, v katerih investitor sploh ni pridobil upravnopravnega upravičenja do gradnje, ker gradbeno dovoljenje sploh ni bilo izdano, ali pa je to upravičenje izgubil, ker je gradbeno dovoljenje prenehalo veljati. V vseh ostalih situacijah, ko je investitor upravičenje do gradnje, ki ga je pridobil z gradbenim dovoljenjem, izkoristil oziroma konzumiral, vračilo komunalnega prispevka po teh določbah ni mogoče. Zato je treba za odločitev v tej zadevi ugotoviti, kdaj je treba šteti, da je investitor izkoristil upravičenje do gradnje, ki ga je pridobil z gradbenim dovoljenjem.

10. Po prvem odstavku 71. člena ZGO-1 gradbeno dovoljenje neha veljati, če investitor ne začne z gradnjo v tam določenem času. Za ugotovitev, da je investitor izkoristil upravičenje do gradnje, je torej pomemben trenutek začetka gradnje objekta, kar izhaja tudi iz prvega odstavka 3. člena istega zakona, po katerem se gradnja lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Toženka ima torej prav, da je tožničina možnost zahtevati vračilo komunalnega prispevka prenehala s trenutkom začetka gradnje po gradbenem dovoljenju, v zvezi s katerim je bil komunalni prispevek odmerjen. Na pravilnost tega stališča ne more vplivati navedba v izreku novega gradbenega dovoljenja, da je z njim v celoti nadomeščeno prejšnje gradbeno dovoljenje. Med strankama namreč ni sporno, enako pa izhaja tudi iz listin v upravnem spisu, da to gradbeno dovoljenje ne pomeni zgolj spremembe prejšnjega, temveč je zaradi obsega sprememb gradnje povsem novo gradbeno dovoljenje. Z vprašanjem, kaj bi za odmero komunalnega prispevka pomenila zgolj sprememba gradbenega dovoljenja, se sodišče zato niti ni ukvarjalo.

11. Sodišče dodaja še, da je do enakega odgovora na vprašanje, do kdaj je mogoče vračilo plačanega komunalnega prispevka, mogoče priti tudi s povsem formalno oziroma jezikovno interpretacijo zakonskih določb. Tako področna (ZGO-1) kot splošna procesna (Zakon o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP) zakonodaja namreč prenehanje veljavnosti gradbenega dovoljenja veže izključno na potek časa (poleg že navedenega 71. člena ZGO-1 prim. še npr. prvi odstavek 74.č in četrti odstavek 190. člena tega zakona). S tem, ko je zakonodajalec nastanek upravičenja do vračila plačanega komunalnega prispevka vezal na "prenehanje veljavnosti" gradbenega dovoljenja, je torej lahko imel v mislih izključno situacijo, ko je gradbeno dovoljenje prenehalo veljati zato, ker investitor pred potekom določenega časa ni pričel z gradnjo. Kot že navedeno, med strankama niti ni sporno, da v obravnavani zadevi ni tako.

12. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena na zakonu, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Ker je bilo dejansko stanje, na katerem je temeljila izdaja izpodbijane odločbe, med strankama nesporno oziroma odločitev v tem upravnem sporu temelji izključno na razlagi pravnih pravil, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.