Jedro

Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi morala biti na podlagi ZDVDTP z odločbo določena invalidnost tožnice do 26. leta starosti in da tožbeni zahtevek tožnice ne bi bil utemeljen tudi v primeru, če bi izvedenec potrdil obstoj invalidnosti tožnice v času do 26. leta starosti. Odločilne so okoliščine: ali tožnica zaradi invalidnosti ni sposobna za samostojno življenje, ali zato nima zadostnih sredstev za preživljanje, in ali je do njene invalidnosti prišlo do 18. leta starosti oziroma do končanega šolanja do starosti 26. let.

Izrek

I. Pritožbi se deloma ugodi in se sodba v točki II. in sklep v točkah III. in IV. razveljavita ter se v navedenem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu (točka I) se pritožba zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo predlog in dopolnitev predloga za izločitev sodnice (točka I) ter zavrnilo zahtevek tožnice, da ji je prvotoženec dolžan plačevati mesečno preživnino v višini 1.000,00 EUR, drugotoženka pa v višini 1.500,00 EUR (točka II), zavrnjen je bil tudi predlog za izdajo začasne odredbe, da je prvotoženec dolžan do pravnomočnega zaključka pravdnega postopka tožnici plačevati mesečno preživnino v višini 1.000,00 EUR, drugotoženka pa v višini 1.500,00 EUR (točka III), tožnici pa je bilo naloženo, da je dolžna povrniti prvotožencu pravdne stroške v višini 357,24 EUR, drugotoženki pa v višini 207,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV).

2. Tožnica v pritožbi navaja, da se pritožuje zoper sodbo in sklep iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1). V nobenem predpisu ni določeno, da mora biti invalidnost ugotovljena do dopolnjenega 18. leta starosti oziroma v primeru rednega šolanja do dopolnjenega 26. leta starosti in tudi ne, kdaj se mora ugotavljati takšna invalidnost. Toženca sta starša tožnice, ki sta jo preživljala tudi po 18. letu starosti vse do vložitve tožbe, zato ni bilo nobene potrebe za ugotavljanje zmerne, težje ali težke duševne ali najtežje telesne prizadetosti do trenutka vložitve tožbe. Zakon o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb (2) ne določa, kdaj se mora prizadetost ugotavljati, odločilna je le okoliščina, da je prizadetost tožnice nastala v otroški oziroma mladostni dobi do dopolnjenega 18. leta starosti oziroma v času rednega šolanja do dopolnjenega 26. leta starosti.

3. Drugotoženka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi sodba in sklep sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je deloma utemeljena.

5. Pritožba opredeljeno ne pojasni, katere kršitve pravdnega postopka naj bi storilo sodišče prve stopnje, zato je pritožba v tem delu neutemeljena, saj sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožba pavšalno in neopredeljeno navaja, da izpodbija tudi sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog in dopolnitev predloga tožnice za izločitev sodnice, zato je pritožba zoper sklep v tem delu neutemeljena, saj je bil predlog za izločitev formalno pomanjkljiv, zato ga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo na podlagi tretjega odstavka 72. člena ZPP. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

6. ZDVDTP v prvem členu določa, da ureja oblike družbenega varstva zmerno, težje in težko duševno ter najtežje telesno prizadetih oseb, ki se ne morejo usposobiti za samostojno življenje in delo (v nadaljnjem besedilu zakona: invalidi) in pri katerih je ugotovljeno, da je prizadetost nastala v otroški oziroma mladostni dobi do dopolnjenega 18. leta starosti oziroma v času rednega šolanja, vendar najdlje do dopolnjenega 26. leta starosti. Iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-11/07 izhaja, da je ZDVDTP v neskladju z Ustavo, ker je zakonodajalec sicer ustavno skladno ukinil obveznost staršev, da preživljajo svoje polnoletne invalidne otroke, ki nimajo zadostnih sredstev za preživljanje, kot je to določal 123. člen Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (3), ki je bil spremenjen z uveljavitvijo 26. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ker ni istočasno ustavno skladno uredil obveznost države iz naslova socialnega varstva teh invalidov po 52. členu Ustave in je zato prekomerno posegal v pravni položaj obravnavane skupine invalidov in je zato nastala v pravnem sistemu neustavna pravna praznina, ki jo je zakonodajalec dolžan zapolniti. Do odprave ugotovljenega neskladja je Ustavno sodišče določilo način izvrševanja odločbe tako, da so v vmesnem času starši dolžni preživljati svoje polnoletne invalidne otroke, ki zaradi invalidnosti niso sposobni za samostojno življenje in ki nimajo zadostnih sredstev za preživljanje, kot je veljalo pred uveljavitvijo 26. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZZZDR.

7. Ob takšni materialnopravni podlagi so odločilne okoliščine: ali tožnica zaradi invalidnosti ni sposobna za samostojno življenje, ali zato nima zadostnih sredstev za preživljanje in ali je do njene invalidnosti prišlo do 18. leta starosti oziroma do končanega šolanja do starosti 26. let. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi morala biti z odločbo določena invalidnost tožnice do 26. leta starosti in da tožbeni zahtevek tožnice ne bi bil utemeljen tudi v primeru, če bi izvedenec potrdil obstoj invalidnosti tožnice v času do 26. leta starosti. Sodišče prve stopnje v sodbi ugotavlja, da tožnica ni dokazala, da je njena prizadetost nastala do 26. leta starosti, pritožba pa utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega zaključka ni izvedlo vseh dokazov, ki bi navedeno dejstvo lahko potrdili. Tožnica je predlagala lastno zaslišanje in postavitev izvedenca medicinske stroke, prav iz razloga, da bi dokazala, da je njena invalidnost nastopila do 26. leta starosti, da je zaradi invalidnosti nesposobna za samostojno življenje, da nima zadostnih sredstev za preživljanje in da sta jo zato toženca dolžna preživljati. Pritožba utemeljeno opozarja, da sta roditelja do vložitve tožbe tožnico preživljala, zato tožnica ni imela nobenega pravnega interesa, da bi od staršev zahtevala plačilo preživnine oziroma, da bi bila preživnina določena s sodno odločbo. Rok za preživninski zahtevek je določen le za nepreskrbljenega zakonca (81a člen ZZZDR) ne pa tudi za preživljanje mladoletnih otrok oziroma otrok, ki se šolajo oziroma invalidnih oseb, ki so jih starši dolžni preživljati tudi po polnoletnosti oziroma končanem šolanju. Takšni preživninski upravičenci lahko zahtevajo plačilo preživnine od vložitve tožbe (131c člen ZZZDR), rok za vložitev tožbe pa ni določen.

8. Pritožba zoper sklep o zavrženju predloga in dopolnitev predloga za izločitev sodnice ni utemeljena, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). V preostalem delu je pritožba zoper sodbo in sklep (točka II, III in IV) utemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo ter sodbo in sklep razveljavilo ter zadevo v navedenem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

9. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP se odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov pridrži za končno odločitev.

(1) V nadaljevanju ZPP.

(2) V nadaljevanju ZDVDTP.

(3) V nadaljevanju ZZZDR.