Jedro

Dejstvo, da je priključna moč za celoten objekt vseskozi enaka, ne pomeni, da je možen individualen odjem. Celotna stavba ima namreč skupno odjemno mesto, na katerem se odčita poraba toplotne energije, ki predstavlja skupno (sicer deljivo) obveznost vseh odjemalcev v tej stavbi, zaradi česar individualen odjem toplotne energije ni mogoč.

S pravnomočnostjo sklepa o izvršbi še ni končan izvršilni postopek v smislu določb ZIZ. Konec izvršilnega postopka namreč lahko pomeni le dokončno poplačilo upnikove terjatve, zavrženje ali zavrnitev predloga za izvršbo, ustavitev postopka po umiku predloga za izvršbo in ustavitev izvršbe kot neuspešen konec postopka.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v točkah I in IV izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena in tožeča stranka krijeta vsaka sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 167050/2014 z dne 8. 12. 2014 v delu, s katerim je tožencu naloženo, da tožnici v 8 dneh plača 2.135,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.440,03 EUR od 23. 7. 2014 dalje do plačila, od 48,41 EUR od 17. 11. 2014 do plačila, od 646,65 EUR od 3. 12. 2014 do plačila ter stroške izvršilnega postopka v višini 80,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2014 do plačila (točka I izreka). Navedeni sklep o izvršbi je razveljavilo v delu, s katerim je tožencu naloženo, da tožnici v 8 dneh plača 449,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2014 do plačila, zakonske zamudne obresti od zneska 48,41 EUR od 23. 7. 2014 do 16. 11. 2014 ter zakonske zamudne obresti od zneska 646,65 EUR od 23. 7. 21014 do 2. 12. 2014 ter stroške izvršilnega postopka v znesku 8,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2014 do plačila ter tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (točka II izreka). Zavrnilo je tudi vmesni ugotovitveni zahtevek za ugotovitev, da pravnomočnost sklepov o izvršbi zoper najemnika B.Č. VL 169561/2009, VL 87338/2011 in VL 169339/2010 učinkuje tudi zoper toženca (točka III izreka). Tožencu je naložilo, da tožnici v 15 dneh povrne pravdne stroške v znesku 408,00 EUR, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka IV izreka).

2. Zoper ugodilni in stroškovni del sodbe (točki I in IV izreka) se zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava pritožuje toženec. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožnici naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

3. Zoper stroškovni del sodbe (točka IV izreka) se zaradi bistvene kršitve določb postopka in napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožnica. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da ji prizna vse priglašene stroške postopka.

4. Tožnica se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev izpodbijane sodbe v ugodilnem delu.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi toženca

6. Obratovanje večstanovanjske stavbe je po tretjem odstavku 25. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) sklepanje in izvrševanje poslov, ki so potrebni za zagotavljanje pogojev za bivanje in osnovni namen večstanovanjske stavbe kot celote ter za uporabo skupnih delov večstanovanjske stavbe - to so zlasti zagotavljanje dobav in storitev za skupne dele. Kadar so dobave in storitve namenjene posameznim delom, se stroški zanje štejejo za skupne stroške pod pogojem, da naprave večstanovanjske stavbe ne omogočajo individualnega odjema in obračuna dobav ter storitev za posamezne dele. Sodišče prve stopnje je natančno pojasnilo, kako poteka dobava toplotne energije v predmetnem primeru (preko enega odjemnega mesta za celotno stavbo). Dejstvo, da je priključna moč za celoten objekt vseskozi enaka, ne pomeni, da je možen individualen odjem. Celotna stavba ima namreč skupno odjemno mesto, na katerem se odčita poraba toplotne energije, ki predstavlja skupno (sicer deljivo) obveznost vseh odjemalcev v tej stavbi, zaradi česar individualen odjem toplotne energije ni mogoč. Sodišče prve stopnje je tako pravilno pojasnilo, da so stroški dobave toplotne energije za stanovanje št. 68 na K. 57 v M. obratovalni stroški v smislu petega odstavka 24. člena SZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 25. člena SZ-1, za plačilo katerih je določena subsidiarna odgovornost lastnika stanovanja (toženca).

7. Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje tudi razlogom v izpodbijani sodbi glede zastaranja. Napačno je pritožbeno stališče, da je že s pravnomočnostjo sklepov o izvršbi, izdanih zoper glavnega dolžnika, zastaranje zoper subsidiarno odgovornega lastnika (poroka) začelo teči znova. Za takšen zaključek v materialnem pravu ni ustrezne podlage (tako tudi VSM sodba I Cpg 169/2016, VSL sodba in sklep III Cp 951/2016). Iz tretjega odstavka 369. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) med drugim izhaja, da začne zastaranje v primeru pretrganja teči znova, ko je spor končan ali kako drugače poravnan. To velja tako za zastaranje zoper glavnega dolžnika kot za zastaranje zoper poroka, saj za ponoven začetek teka zastaralnega roka zoper poroka ni nobene posebne določbe. Tudi ni razloga, da bi zakon navedena položaja urejal različno ob dejstvu, da pretrganje zastaranja terjatve nasproti glavnemu dolžniku učinkuje tudi nasproti poroku, če je bilo zastaranje pretrgano zaradi kakšnega upnikovega dejanja pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, opravljenega, da se ugotovi, zavaruje ali izterja terjatev zoper glavnega dolžnika (1034. člen OZ).

8. S pravnomočnostjo sklepa o izvršbi še ni končan izvršilni postopek v smislu določb Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Konec izvršilnega postopka namreč lahko pomeni le dokončno poplačilo upnikove terjatve, zavrženje ali zavrnitev predloga za izvršbo, ustavitev postopka po umiku predloga za izvršbo in ustavitev izvršbe kot neuspešen konec postopka. Zastaranje zoper toženca je tako pričelo ponovno teči s koncem izvršilnih postopkov zoper najemnika (20. 6. 2014) in do vložitve predloga za izvršbo v tej zadevi (3. 12. 2014) zastaralni rok še ni potekel, kot to izhaja iz 21. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbene navedbe, da bi se naj izvršilni postopki zoper glavnega dolžnika ustavili zaradi osebnega stečaja, na odločitev ne morejo vplivati, saj iz njih ne izhaja, da bi bili izvršilni postopki ustavljeni pred 20. 6. 2014. 9. Ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku za plačilo procesnih obresti (zamudne obresti od zapadlih, pa ne plačanih obresti) od vložitve predloga za izvršbo zoper glavnega dolžnika (najemnika) dalje. Sodišče prve stopnje je namreč ugodilo zgolj tožbenemu zahtevku za plačilo procesnih obresti od 3. 12. 2014 dalje tj. od vložitve predloga za izvršbo v tej zadevi, v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek za plačilo procesnih obresti zavrnilo (381. člen OZ), kar je v 27. točki obrazložitve tudi pravilno obrazložilo.

10. Glede na obširne, jasne in skrbno obrazložene razloge o vseh odločilnih dejstvih je neutemeljen tudi očitek absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki ga uveljavlja pritožba.

K pritožbi tožnice

11. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje v stroškovnem delu. S tem, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin predlog za povrnitev potnih stroškov, ji ni kršilo pravice, da si sama izbere odvetnika. V konkretni zadevi, ko imajo vse stranke sedež na kraju sodišča in tudi po oceni sodišča druge stopnje ne gre z vidika pravnih ali dejanskih vprašanj za posebej zapleten spor (ne glede na obsežnost navedb tožnice ali izpodbijane sodbe), ni nobenega razloga, da si tožnica ne bi mogla poiskati odvetnika iz kraja sedeža sodišča (Prim. VSL sklep II Cp 746/2015 z dne 20. 5. 2015). Če pa je to storila, mu bo morala sama povrniti potne stroške. Povračila stroškov, ki za pravdo niso bili potrebni, od nasprotne stranke ne more zahtevati (155. člen ZPP).

12. Ker sodišče druge stopnje ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), in tudi niso podane kršitve, ki jih uveljavljata pritožbi, je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in v točkah I in IV izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožnica in toženec do povrnitve pritožbenih stroškov nista upravičena, saj s pritožbama nista uspela (165. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako je tožnica dolžna sama kriti stroške odgovora na pritožbo, ki ni v ničemer pripomogel k rešitvi zadeve (155. člen ZPP).